Sonce, voda, zrak, SVOBODA
Marjan Frankovič
Ne bom tajil: v življenju sem srečal ali spoznal kar nekaj Golobov. Proti nobenemu od teh ni naperjeno moje ‘pero’ — tembolj pa proti pernati svojati, ki nam sedaj vlada. Če torej rečem samo Golob, rečem o njej preveč in hkrati premalo. Zato bom v izogib vsesplošne užaljenosti pri častivrednih Golobih zanjo uporabljal samo izraz ‘golobi’. Zakaj pod narekovaji? Tudi ptice imajo svoj ugled in sloves — celo golobi. Navsezadnje ali ni prav golob prinesel Noetu na barko oljčno vejico v kljunu in s tem znak sprave ter obnovljene zaveze med človekom in Bogom? In sam Sveti duh se pojavlja po svetopisemskem izročilu v podobi goloba. In treba je vedeti, da ptice “ne sejejo in ne žanjejo, vendar je njih nebeško kraljestvo”. Prav zavoljo tega jih ni treba istovetiti z ‘golobi’, saj si slednji nebeškega kraljestva pač ne zaslužijo. “Prekleti bodite ‘golobi’, izgnali vas bomo iz raja in v potu svojega obraza, ne pa pri državnih jaslih ter z oderuško kramarijo, si boste služili kruh. In ne boste pometali z nami, pometali boste lahko le še pred svojim pragom, najsi bo to doma ali v celici, kamor nekateri od vas gotovo sodite.” Tako bodo rekli lepega dne združeni ‘klerotalibani’, padli in pometeni ‘avtoritarci’ in ‘fašisti’. In pravo ljudstvo …
Golob — koliko prenesenega pomena prenese ta beseda? In ‘golobi’? Če že, potem povsem drugačnega. Ali gre za glasnike (božjega) miru in sprave? Resnične svobode? Seveda ne. Gre za svojat, ki seje razdor in povzroča razkol, proti kakršnemu se navidez bori. Ali gre za simbol, ki posega v transcendenco? Ne duha ne sluha o tem. Pač pa v dobršnem delu javnosti simbolizira notorično laž in zlaganost ter nanju vezane nečednosti: pohlep, diktatorsko samovoljo, sprenevedava podtikanja in demagogijo nasploh — ter prav tisti sovražni govor, ki ga je sleherni pripadnik columbariuma vsak hip pripravljen zamenjati za resnico ali podtakniti drugim. In zdaj gre seveda za to, da se z javnostjo, ki temu nasprotuje, enkrat za vselej obračuna in ‘pomete’. SVOBODA?!
Ali gre pri ‘golobih’ za pojem učinkovite in hitre komunikacije, kot je nekoč v vojaških obveščevalnih službah veljalo za golobjo pošto? Ali morda za okusno golobjo obaro? (eh, nisem na tekočem z Michelinovimi zvezdicami s področja kolumbokulinarike, lahko pa se v nadaljevanju nadejate opisa tega, kar na koncu privede do nje). Pri naših ‘golobih’ gre zgolj za zdrizasto žlobudravo ‘zakusko’ iz laži, ogabnega sprenevedanja in samovšečnega ništrca. Ad nauseam usque. Toliko za uvod.
Zdaj me pa dobro poslušajte, bi rekel prosto po Hrabalu. Kaj je tisto, kar predvsem povezuje ‘golobe’ s ‘prenesenim’ pomenom? Denar! Nikoli zares zaslužen denar. Vse drugo, tičoče se golobovščine, leži tako rekoč in corpore pred nami. In bolj ko se bo tukajšnji columbarium širil, bolj se bo polnil kolumbarij naših žal. Takšne so napovedi tiste stroke, ki pač ni njihova stroka, tista, s katero bi bilo vredno zasnovati zdajšnjo vladavino ‘SVOBODE’.
“Sonce, voda, zrak, svoboda” je bilo nekoč reklamno geslo neke režimske akcije. Gotovo je šlo hkrati za apoteozo časa, ki je, kakor smo tedaj mislili, k sreči že v zatonu. Toda ali je bil zares?
Mraz bo in bliža se zima (našega nezadovoljstva, prosto po Henriku V.). Ogrevanje? Ne skrbite, vsi zunaj columbariuma se že grejemo. Ogreva nas misel na skorajšnje sesutje režima, ki nas ‘osvobaja’.
Ali bomo še jedli meso, kadar se pač zanj odločimo? Odgovor je: da. Toda odločili se bomo zanj upoštevajoč diktatorjeve uredbe (ne, bognedaj, kakšne ‘odloke’, te je izdajala prejšnja vlada; vse te so budni ljudski organi in ‘ljudstvo’ samo že v kali razveljavili; novih uredb pa si ne bo drznil razveljavljati nihče). Odgovor pa je tudi: ne. Kajti o tem bo odločala denarnica, ki vam jo že zdaj uspešno praznijo. Zgodovina pa bo rekla: za časa columbariuma mesa nikoli ni zmanjkalo …
Ali bomo še hodili na morje? Odgovor je: da. Saj nas bo sonce in morje pozdravilo covida. Ker pa tega nekako ni in ni, za to je poskrbela golobjeprijazna komunikacija, bodo šli na morje le najbolj vztrajni, najverjetneje kar peš. Zakaj bi zapravljali za energente, ki jih že itak ni? V columbarium zajeti so pri tem izvzeti.
Voda nekontrolirano zaliva morje, celo Primorce. Kako je to mogoče, če pa je v golobji koaliciji vendar stranka, ki bo odslej uravnavala celo plimovanje? Toda plimovanje bodo z uredbami slejkoprej zares uredili, težavo povzročajo meteorne vode. Tu pa bo ‘obrambni’ poskrbel, da bodo vsakokratne viške meteornih voda z vojaškimi avtocisternami zvozili nazaj v Unec, od koder so jo še pred nedavnim dovažali v Rižano. Voda pa bo po Uncu takorekoč neopazno odtekla skozi luknje v kraških tleh in dalje skozi ljubljanska vrata …
Ali bomo še vozili na diesel? Odgovor je: da. Vendar bo dvakrat dražji kot drugod. Odgovor je tudi: ne. Kajti vsega bodo prednostno pokupila podjetja, ki bodo znala z njim zaslužiti, kakor je sedanji premier sam zaslužil z našo elektriko. Pri njih pa bodo nabavljale tiste firme, ki bodo pozimi pridno zaustavile delo, da ga bodo po pretečenem lock-downu in na podlagi vladne uredbe lahko znova zagnale. Da, s krizo se je treba spopadati uspešno, naj stane, kar hoče, kajti s krizo je križ. Kriza kot taka je, sit venia verbo, v znamenju križa. Res škoda, da je umrl moj Romči, pravi kulturna ministrica, on bi za vsak dan proizvedel nov križ. Pa ravno pred to nesrečno izgubo smo dali patentirati njegove radiatorje — narejene v obliki Malevičevega križa. Vsi svetovni muzeji in umetniški centri stoje v vrsti za ta najnovejši nsk-artikel. Treba je biti izviren. (Nič hudega, če radiatorje kot alternativno podlago za f.. omenja že Marlon Brando, kajpak v Zadnjem tangu, kajpak v Parizu). In ker smo eko-brezogljično naravnani (izvzemši morda pri šampanjcu, ki se peni v studiu na Tivolski), je Malevičev, pardon, Romčijev križ od nekdaj črn — da vpija sonce. Podnevi tak radiator vpija sončne žarke, v poznih nočnih urah pa nas prijetno greje … In to nam je všeč pri teh naših umetnikih in kulturnikih, pravijo volilci SVOBODE: “kot naš vodja so tudi oni usmerjeni k soncu”. In kakor ‘zadnji ljudje’ iz Nietzschejevega Zaratustre tudi volilci SVOBODE prostodušno mežikajo. “Imajo svoje veseljce za čez dan in svoje veseljce za čez noč,” bi še dodali, sklicujoč se na isti vir.
Opiti ptiči
Svojčas smo televizijsko filmsko produkcijo montirali v pritličju na Dalmatinovi ulici, v stavbi, ki so jo pred desetletji podrli in na njenem mestu poskušali zgraditi novo, kar pa se zdi, da investitorju do danes ni uspelo. V pritličju in nadstropju so bile filmske montaže pa tudi laboratoriji, trik-snemalnice in zapovrh še splošna ambulanta. Večina tam stalno ali začasno zaposlenih je hodila na kofe– in čik–pavzo pa tudi pojest kak sendvič ali jabolko na malo notranje dvorišče. Prav to pa je nekoč postalo prizorišče nenavadne drame. Nek pregnan paglavec iz laboratorija je na to dvorišče namamil golobe. Ti so že tako občasno, vendar zgolj posamično, prihajali in skupaj z vrabci pobirali ogrizke in drobtine. Ta nemarnež pa jih je namamil na prav poseben način: drobce kruha je namakal v industrijski alkohol ali v aceton, alkoholno lepilo, ki se je uporabljalo v laboratoriju in montažah, in iz ‘nedolžnih’ golobov delal odvisnike. Kakor hitro se je kdo prikazal na dvoriščnih vratih, že so kot Hitchcockovi ptiči pikirali nanj z alkoholom in acetonom zasvojeni golobi, nekateri od njih so bili po nekaj dneh take ‘kure’ že v prav klavrnem stanju, opotekali so se pri pristajanju in celo obležali od hudega. Priča temu sem bil nehote, ko me je sodelavec zvlekel iz montaže, češ, greva nekaj pogledat. Ko sva odprla dvoriščna vrata, se je na naju vsulo z neba … Sodelavec mi je povedal vso to štorijo. Bil sem zgrožen, toda medtem je nemarnega laboranta že doletel disciplinski postopek. Tudi naju je vratar nemudoma pregnal z dvorišča in nato zaklenil vrata.
Le kdo je zakulisni ‘laborant’, ki je omamil ‘goloba’ z oblastjo? Da je ta z isto omamo namamil še vso to golobjo svojat, ki nam zdaj vlada!? Ali bo društvo proti mučenju živali kaj ukrenilo? Ali bo zakulisni, recimo mu paradržavni ‘laboratorij’ za svoje nečedno početje kdaj odgovarjal? Ali pa bomo vse to preprosto socializirali in na naslednjih volitvah nasedli znova, zasvojeni tudi sami z vso to ‘SVOBODO’?
Vrana vrani ne izkljuje oči. Kaj pa golobi?
Najbrž ni težko razvezati preneseni pomen tega pregovora, razplesti ga do take mere, da ga, osvobojenega njegove dobesednosti apliciramo na sorodne odnose oz. primerljive človeške relacije. Lahko pa uberemo tudi posredni približek in rečemo: Golob golobu ne bo škodoval. Tudi za Golobovo jato pa prejkone velja sorodna ocena, da isti ptiči skupaj letajo (vsaj delna latinska ustreznica bi bila: Simil simili gaudet). In kaj bi se sprenevedali, gre za moralno oceno. Tudi pri ‘vrana vrani …’ gre torej za moralno karakteristiko interesno povezane populacije, ki je navzven močna in prodorna prav zato, ker je navznoter tako zarotniško prepletena. Cornix cornici nunquam oculos effodit (Vrana vrani nikoli ne izkljuje oči. – Makrobij). Gre za pripadništvo, ki ga navzven in javno opredeljuje ista retorika, oh, retorično mizerna, predrzna, slaboumna in nesramna zideologizirana latovščina, navznoter pa gre za nedvomno interesno-koruptivne, promiskuitetne in vsakršne druge zavržne relacije. Pregovor oz. pravilo o nenapadanju velja seveda le tako dolgo, dokler se posameznik ali kakšna podskupina ne spozabi in začenja razmišljati ter delovati preveč avtonomno, vleči preveč po svoje ali pa kar na svojo roko infiltrirati v prvotni krog interesno vpletenih nekonsenzualno nabrane vplivne nove člane.
Posledice odpadništva pa so že po tradiciji, ki je pač vzorno totalitarna, nenavadno krute: osamitev in ignoranca je še najblažja, mnogo hujše so oblike direktnega šikaniranja in kaznovanja. Kar spomnimo se premnogih partijskih obračunov z nekdanjimi somišljeniki (znameniti primeri so prav iz stalinskih čistk, bodisi v internacionalnem ali internem sovjetskem ali v titoističnem krogu itn.). Tu pride do izraza tako rekoč dobesedni pomen naslovnega pregovora, popolna zaščita posvečenih zločincev iz svojih vrst. Hkrati pa njegova inverzna različica, ki se glasi: Vrana vrani (še kako rada) izkljuje oči! Kar spomnimo se: Trocki, Džilas, Angela Vode, golootoški interniranci, Kocbek, Kavčič itn., itn. Tudi ta inverzija rekla je dokaz komunistične zarote proti ljudstvu.
»Glas ljudstva«
Saj vemo, za katero ‘ljudstvo’ gre, za nedavne škvadre ‘vstajnikov’ pač, ki so kričali ‘Smrt fašizmu’, ‘smrt J.J.’ itn., v zameno za to pa izterjali Svobodo ljudstvu (temu pač, čemur se po ‘bratsko’ reče ‘narod’). Zdaj pa bodo izterjali še poldrugo stotnijo svojih zahtev. In golobja SVOBODA bo vse te zahtevke poravnala. Ja kaj se pa zamudi?! Saj so s svojimi zahtevki v vrsti še mnogi drugi, vsi drugačni, a vsi enako potrebni, torej tudi zaslužni. Velik ptič — veliko gnezdo, pravi pravo ljudstvo … In nevarnost je, da se začne vsa ta golobja svojat obdelovati med sabo. Ne vemo, kako bo, čeprav vemo o golobih marsikaj, saj smo tudi sami del ljudstva, ki pravi: Snage ni, če so golobje na strehi in gostači v hiši. Pravi pa tudi: Vrana vrani lahko še kako izkljuje oči, čeprav v izvirniku govori nekoliko drugače: Vrana vrani ne izkljuje oči. Če pa je človek človeku volk (menda po Hobbesu), se najbrž tudi volcje, kot bi reklo pravo ljudstvo, pokoljejo med sabo. In enako je z vranami: kakopak, da si med seboj lahko tudi izkljujejo oči. Celo golobi. Nekoč sem bil na kostanjeviškem Krasu priča lovu na skalne (oz. jamske) golobe (odtod golobje obare in to). Za tri dni so jih lokalni lovci hermetično zaprli v bližnji fojbi, ostali so v notranjosti brez vsake hrane, menda tudi na dnu brezna ni bilo več kaj obirati s kosti človeških ostankov, in po pripovedi najstarejšega lovca bi se slednjič pokljuvali med sabo, če bi ostali še naprej zaprti. Kar nekaj sestradanih in okrvavljenih enookcev je nekoč prilezlo na plano, potem ko so fojbo po petih dneh končno odprli. Postopek je bil namreč tak: zvečer so domači lovci odprtine zapirali, tretji dan zjutraj pa so jih odprli in po jati, ki je izletela iz fojbe, družno z gostujočimi italijanskimi cacciatori vžgali s šibrovkami. Večina golobov je kmalu padla, nekatere pa je odneslo v zrak, skoraj, bi rekli danes — v SVOBODO — dokler tudi ti niso strmoglavili in z viška popadali na kraško gmajno. Saj glas ljudstva pravi: kdor visoko leta, nizko pade. In reče tudi: Kakšna ptica že visoko leta, toda vsaka pristane na tleh. ‘Golobje’, ne dajte se po nepotrebnem zapreti v svoj columbarium, lahko vam kdo od vaših izkljuje oči. Ne vem, če vam je ljudstvo, ki je nekoč modrovalo (zdaj modruje že vsak keber), blizu kot nam nazadnjakom, a pravi takole: Kdor prodaja, mu je eno oko zadosti, a kdor kupuje, potrebuje oba …
Navodilo je torej naslednje: vzemi slovenski ali latinski izrek, reklo ali pregovor, ki ti vzbudi največ asociacij, referenc na aktualne razmere v družbeni stvarnosti in prevladujoči mentaliteti. Piši kratke satirične eseje na temo, ki jo na ta način razprostreš ob vsakem od njih. Najprej opraviš analizo in interpretacijo vsakega od njih, nato tisto, kar je navedeno zgoraj.
Našteli bomo nekaj ‘ptičjih’, ko smo že v ‘golobji eri’, pa tudi tistih o plesu, o ‘glasu ljudstva’ in tako naprej. Spisek še zdaleč ni zaključen, pa tudi agoniji ni videti konca.
- Velike ptice — veliko gnezdo.
2. Plešejo miši — kadar ni mačke v hiši.
3. Snage ni, če so golobje na strehi in gostači v hiši.
4. Bodi vragu dober, s peklom ti poplača.
5. Čudo dima, malo ognja.
6. Gibčen pri plesu, okoren pri delu.
7. Kar dela desnica, naj ne ve levica.
8. Kdor prodaja, mu je eno oko zadosti, a kdor kupuje, potrebuje oba.
9. Kratko veselje — dolga žalost.
10. Kruha mu dam — pameti ne morem.
11. Majhen ptič — velik krič.
12. Male grehe grizemo — velike cele požiramo.
13. Ogenj in voda dobro služita, a slabo gospodarita.
14. S čimer režeš, s tem se urežeš.
15. Slab glas ima peruti, dober pa komaj leze.
16. Složni bratje imajo tudi v petek meso, nesložni ga niti na Veliko noč ne jedo.
17. Takrat bo hudo, ko bo motika pisala in kopalo pero.
18. Tudi ptica včasih visoko leti, a nizko sede.
19. Mala herba cito crescit (plevel hitro raste)
20. Margaritas ante porcos (bisere svinjam)
21. Mendacem memorem esse oportem (lažnjivec mora imeti dober spomin)
