Skarabej v srcu

Skarabej v srcu

Boris Pahor

 Asfaltirani trak se je vzpenjal kakor cesta iz Trsta na Opčine. Samo da sta pri nas v ozračju zbranost in zamišljeni mir, tukaj pa diha z vseh strani dražljaj nedoločnega, začasnega. Morebiti zato, ker je vse, kar vidimo, zgrajeno v sodobnem slogu za premožne leto­viščarje. Casino. Igrišča za tenis. Vila ob vili. Hoteli, katere povezujejo vrtovi. Razkošje evropskih in ameriških mogotcev brez orientalskega čara, brez arabskih prvin. Spodaj v beli daljavi Bejrut z leta­liščem. Stadion za konjske dirke. Širina brez čistih obrisov; samo nekje ob skrajnem robu vzgubana črta, kakor rahla bela in dolga ustnica morja, ki se zgublja v bleščečem pesku.

Ko se avto vzdiguje okoli ovinka, je kajpada videti bajte, ki se spuščajo navzdol po obronku. Preprosta domačnost se je umaknila v ozadje; kakor povsod. Turistično stavbarstvo se je razraslo kakor rakast polip čez vse žlahtne pokrajine sveta. Pustili smo za sabo Aley in aleje, rdeče cvetove in palme. Nekdo je vprašal voznika, kdaj bomo videli cedre. Hiteli smo proti hribom. Džebel Kenize. Potem je bil preval 1542 m nad morjem in pred nami se je odprla široka dolina, ki je hkrati devetsto metrov visoka planota Bekaa. Bili smo med libanonskim in antilibanonskim pogorjem. Ride se svedrajo proti severovzhodu, mi pa puščamo za sabo zanimive kraje, da bi se ob uri ko­sila vrnili, kakor je ukazano. A rad bi videl, kako živijo ljudje v mestecu Zahle, kjer je petnajst tisoč prebivalcev kristjanov in imajo na svojih terasah vi­nograde. Rad bi videl jame puščavnikov blizu Furzola, mogoče so bolj privlačne kakor ruševine rimskih tem­pljev. Vsekakor pa bi bilo sijajno, če bi bilo mogoče kreniti s poti in se vzpeti na Kornet es Sauda, saj je sto metrov višji od Triglava.

Sedèl sem poleg voznika, ker sem si izbral ta prostor svobodnega ločenca, ko sem videl, da ne bom mogel biti zraven Nike. Sedela je za mano; in kakor sem v Bejrutu na tihem klel velike ameriške avto­mobile, ki so brlizgali in trobentali in vratolomno švigali skozi množico, sem zdaj blagroval prostornost vozila, ki mi je omogočala ugoden pomenek. Bile so to seveda v glavnem pripombe o vožnji in o krajih; a vmes sva zdaj Nike, zdaj jaz vpletla stavke, katerih jedra voznik ni mogel ujeti, čeprav je bila njegova francoščina spodobna, profesorju, ki je sedel poleg Nike, pa je bilo bolj za vodnik po Libanonu, v ka­terega je zdržema pogledoval, kakor za najine stavke. Niki je bil najin zarotniški pogovor zelo všeč; spo­minjal jo je na pesniške stavke, ki so jih med drugo svetovno vojsko rabili v poročilih, katera so po radiu pošiljali odporniškemu gibanju v Francijo. Tako mi je najpoprej rekla, da želi, naj snočnjim odkritjem ne pripisujem velikega pomena, ker tudi sama tako dela. Odgovoril sem ji, da sem razumel. Rekel sem, da se dogaja tudi z njo kakor z mano; še tako trpko doživetje nama ne vzame elana, ampak se počasi spraviva z življenjem in se ga veseliva, ker čutiva okoli sebe vse njegove tokove, katerim se lahko pre­dava zavoljo zrelosti in moči vživetja. Saj samo kdor
je doživel vihar, ve za čudovitost širne plovbe. Ko smo se poganjali po zvitih ridah, sem rekel, da sem se ob pisalnem stroju pogovarjal z njo in ji pravil: »Zdaj vem, da ti lahko zaupam najbolj temna spo­znanja in da jih boš znala ujeti v njihovem bistvu.« Dolgo ni rekla nič. Potem je na nekem ovinku, ki naju je zbližal, pripomnila: »Imaš zelo dobro last­nost, da človeka pomirjaš.« Njena ugotovitev ni bila nova. A ker je Nike še nerazkrita ženskost, so imele tudi njene besede nov prizvok; še posebej zato, ker sva na tako nenavaden način začela s tikanjem.

Šest mogočnih, dvajset metrov visokih stebrov Jupitrovega templja prestreza nedolžno nebo. Arhitrav, ki počiva na kapitelih, bi rad nadaljeval z razkazovanjem svoje sile; a stoletja so mu odsekala krepko laket. V vodniku piše, da je to osamljeno šesterico stebrov imel rad Lamartine. Zdi se mi, da vem, zakaj. Tempelj s sedeminosemdeset metrov dolgo in sedeminštirideset metrov široko stranico je bil kajpada velikanska stavba. Čisto po rimsko. Zato so trije pari stebrov zdaj lepota, ki je prav zavoljo tega, ker je torzo, bolj zgoščena, zbrana, in daje celo vtis vitkosti. Pa tudi osamljenost in praznina med po­sameznimi stebri, praznina, skozi katero so plavala stoletja, je najbrž prevzela Lamartina.

Nike se je približala, ko sem sedel na beli skali razvalin, ki so bile višje kot Venerin tempelj.

»Izbral si si najboljše,« je zaklicala s peščenega tržiča pred stavbo in namerila svoj aparat v majhno, skrbno izdelano pročelje. Ob veličastju Jupitra Heliopolitana, ob Bakhusovem templju je nizka stavba, prislonjena na obzidje, daleč od velikanov, od stopetintrideset metrov dolgega oltarnega dvorišča, biser intimne lepote.

Nike je obstala pred mano. Bananasto rumeno krilo in bela jopica; na nogah pletene sandale, kakrš­nim francoski ljudje pravijo spartiates. Navzgor speti lasje poudarjajo njeno vitkost. Vtis nedokončanosti. Ženskost, ki ima v sebi še poteze nastajanja.

»Temu bi rekla prisrčna klasika,« je rekla, ko je še z moje strani naredila posnetek Venerinega templja.

»Brez hipertrofije je, soroden grški modrosti.«

»Tako je, kakor da bi se od Doževe palače pripeljal pred Ca’ d’oro.«

Tedaj sem rekel, da je ogromno stavbarstvo najbrž rodila zavest o širini ozemlja. Tako Babilonija in Egipt. Tako poganski in potem krščanski Rim. Sublimirana požrešnost. Ob neizmerni posesti se razbohoti strupena kal, ki se trdoživa skriva v človeškem duhu. Nike pa je menila, da so največje zlo storili zgodo­vinarji, ki so zavojevalne pohode, to je množična klanja, šteli za velika dejanja. Po njihovi zaslugi zdaj tukaj občudujemo dokaze rimske moči, jutri pa bomo pasli oči na pričah faraonove ošabnosti.

Še zmeraj je stala.

»Sedi,« sem rekel. »Svet kamen je to.«

»In topel,« je rekla, ko je prisedla.

»V Sončnem mestu sva!«

»No, a je Aleksander vendar spravil tudi naše stare Grke sem, da so semitskega Baala prekrstili v Heliosa.«

In ob ti ugotovitvi je bila videti razočarana, kakor da je do tega spoznanja prišla šele sredi amfiteatra razvalin. Dokaz, da imamo vsi v sebi klico, ki nam lahko jutri okuži ves organizem, sem rekel. Štel pa da bi v dobro nekdanjim poganom, da so znali sprejeti tuje bogove in templje. Kristjani niso bili tako široko­srčni. Njihov ekskluzivizem je zahteval uničenje poganskega
svetišča, da bi ga zamenjala bazilika na čast sveti Barbari. Nova resnica se je nekdanje zmote lotila z neizmerno oholostjo.

»Religija ljubezni je ljubezen absolutizirala samo sebi v prid.«

»Razumem, da posameznik hoče graditi na čistini. Ne morem pa sprejeti čistosti in strogosti kot državne metode novega svetovnega nazora, ki se hoče uvelja­viti. Kar pa me, skoraj bi rekel, telesno prizadene, so velikanski spomeniki, v katerih so v tonah kamna in marmorja nagrmadene brezmejne človeške energije. Vsa ta veličina se je rodila iz tiste čistosti.«

»Kjer je vse zravnano, vse vodoravno, tam je kip velikega voditelja najbolj viden.«

»Viš, sam nisem dosti skusil. Živel pa sem s tistimi, ki so nosili kamne v sodobnih suženjskih kamnolomih. Zato vnaprej vem, kakšna procesija delavcev bo šla mimo mene, ko bom stal pred Kefrenovo piramido.«

»Vzpela sem se po mauthausenskem stopnišču,« je tiho rekla.

»Preden sem zašel v nemško faraonsko delavnico, sem bil dve desetletji priča, kako se je sililo, da bi nastalo novo rimsko cesarstvo. In če so bili vsi državljani množica, vodoravni podstavek, kot si prav­kar rekla, smo bili slovenski ljudje, ki so nas brez naše privolitve vnesli v savojsko kraljevino, dosti nižje na lestvici človeške vrednosti. Odtlej čutim v sebi fizični odpor proti državni veličini in mogočnosti.«

Pomolčal sem, potem sem jo pogledal.

»Mogoče pa se vse to rojeva iz kompleksa majh­nega, ki sovraži velikega,« sem rekel. »Jalov izraz zavistne, nemočne ihte.«

»Zdaj si krivičen. Iz takih zadržanih in zgoščenih iht vzkipijo revolucije.«

»To je res. Ko je propadlo črno samodrštvo, so ljudje pri nas planili kakor hudournik maščevanja.Pometali so v kraške globeli krivce in tiste, o katerih so mislili, da so krivi.«

Pročelje Venerinega templja je bilo pod nama čisto v soncu, popolno v svoji skladnosti, vendar se je od nekod, tako se mi je zdelo, prikradla preteča senca v kapitele njegovih stebričev.

»Gotovo, bilo je strahotno obračunavanje, nečlo­veška kazen. A če ljudi četrt stoletja bičaš in streljaš, ne moreš pričakovati, da ti bodo prišli, ko odvržejo okovje, kakor ovčke lizat sol z dlani.«

Zdaj je Nike molčala. Njen profil je bil čisto urezan v belkasto prežarjeno sinjino. Ni bila postavna, a zato ljubka, Venera, ki je zapustila majhno svetišče pod starim zidom in neslišno prisedla k meni. Čutil sem, da jo v sebi že negujem kot ženo, kateri lahko podarim svoje najbolj drage podobe. Samo neki hladen, nekoliko morebiti gosposki pridih je lepšal in obenem oddaljeval njeno lice.

»Moja mati,« je rekla, ne da bi bila obrnila glavo k meni, »se je rodila blizu Celovca.«

Nasmehnil sem se, a ne vem, ali nepričakovanemu razodetju ali misli, da se mi je prikazala kot človek na pol mojega rodu ravno v trenutku, ko sem ugotavljal, da je v njenih potezah nekaj, česar moj notranji radar ne ujame.

»Jaz pa sem videl na tvojem obrazu odsev daljne plemiške izbranosti!«

»Potomka neke filiae naturalis kakega princa, ki se je spozabil ob sex-appealu navadne plebejke?«

»Priznati pa moramo, da imajo v krajih, kjer se spajajo prvine različnih plemen, človekove hčere po­seben mik.«

»Za mojo mamo to ne velja. Njena lepota je prvotna, brez primesi.«

»To se pravi, da pri vas doma niste odmišljali povezave s preprostim rodom izpod Karavank.«

»Nacisti so očetu očitali tudi to, da si je izbral vindišarko. Vidim ga, kako se porogljivo smehlja in kako se muza. Moj oče je bil zares državljan sveta.«

»Škoda, da je dosti poklicanih, a malo izbranih. Ko se slovenski človek odloči, da postane, kakor praviš, državljan sveta, naredi to največkrat zato, da se odkupi in poviša.«

»Moja mati te slabosti nima. Mogoče zato ne, ker so bili njeni predniki lutrovske trme. Eden izmed njih je za Jožefa Drugega napisal na vprašalno polo, ki so jo morali izpolniti optanti za protestantsko cerkev, da bo ostal zvest luteranstvu čisto preprosto zato, ker je bila to vera njegovih pradedov in dedov.«

Prevesila se je bila vznak in se upirala v dlani, ki so bile na kamnu ploske, z razkrečenimi prsti. Tako je rahlo vzvalovana črta njenega telesa prinašala živo, vznemirjajočo vijugo v klasično urejenost rim­skih stavb. Samo za trenutek sem se zavedel, da je njeno telo že imelo sina, a že je bil njen čebelji pas v ozračju vitkost, kakršne ni v naravi najti pri nobenem bitju. Razen mogoče pri delfinu, samo da tam komaj opazna črta bokov uplahne v preprosto enojnost repa. Najbrž prav to sorodstvo z ribjim telesom zbuja občutek nedosegljive ločenosti, nepri­zadete samostojnosti. Zato je morebiti prav odsotnost strasti, deškost ženskega boka zmeraj znova viden in hkrati skrivnosten čar, zavoljo katerega je moja mag­netna igla nemirna in se mi podobe kar same nizajo.

Odšla sva, da naju drugi ne bi čakali, in ko sem položil dlan na vdolbino njenega pasu, sem bil deležen ritma njenega vala. Obenem pa se mi je njena resnica na skrivaj umikala, kakor nevidna odteka skozi bele in okrogle prodne kamne morska voda. Slutnje, katere prihodnost deloma potrdi ali deloma razveljavi, ki pa so v nečem vendar zmeraj pravilne.

Drugi so se bili odpravili v kamnolom ob vznožju griča Šejk Abdalah gledat kamnitni blok, ki je bil menda namenjen zidovju ob Velikem templju. Dvain­dvajset metrov dolga in pet metrov široka kamnitna klada. A midva sva rajši stopila po svetu, ki se je rahlo vzpenjal in s svojim nizkim drevjem in kraškimi tli spominjal na meni domačo pokrajino. Saj tudi na Krasu je čutiti toploto, ko si v zaprti dolini, ali pa takrat, ko se sonce odbija od apnenčaste stene. Baalbek pa, čeprav na afriških tleh, je tisoč petsto metrov nad morjem; zato gorkota ni bila vsiljiva. Tla pa so bolj peščena kakor kraška.

Sedla sva pod mlado cipreso, ki je bila zavoljo redkih vej bolj grm kot drevo; in jaz sem se, najbrž zato, ker je bila pokrajina kakor zaznamovana po davnem razbeljenem pustošenju, spomnil na ljubimca v scenariju Hirošima, ljubezen moja. Videl sem, kako se Emanuelle Riva pogovarja z Japoncem, videl njene prste, krčevito zapičene v kožo njegovega golega hrbta; a obenem sem sledil njunemu dialogu v knjigi Marguerite Durasove. Kupil sem si jo, da bi scenarij bral počasi, ker je sijajen prikaz krivičnosti človeške pozabe, a hkrati nenavadno pesniški slavospev lju­bezni. Saj jo uveljavljata dva človeka, ki sta prišla z nasprotnih koncev sveta in se bosta po srečanju na hirošimskih ranjenih tleh spet za zmeraj razšla. In enkratnost srečanja je prav v doživetosti ljubezen­skega najdenja, ki je kljub popolnosti predaje ob­sojeno na razhod. Nobena višja sila tega ne zahteva, vse je odvisno od zavestne odločitve, zato občutek raztrganosti nepotešenosti do kraja poruši lagodno urejenost gledalca. V prizorih navidezne odtujitve in napovedi slovesa je Resnais nadvse umetniško močen, napetost se ne poraja iz zapletenosti dogodkov, katerih skorajda ni, ampak iz duševnih silnic. In film je v sekvencah druge polovice povečini nem, tako da govorijo poteze in predmeti. A z Niko sva poudarila
podobnost svojega primera predvsem v prihodu iz tako oddaljenih dežel. Ona nima za sabo tako ne­usmiljene preteklosti kot junakinja v filmu, a je, čeprav nedolžna, povezana z zemljo uničevalcev, med­tem ko je v mojem spominu nedopovedna pokrajina niča, ki je mogoče dosti bolj pošastna kakor fosforescentni konec hirošimskih skeletov. Zato imava tudi midva tako ozadje, da lahko upravičeno prestreževa zase nekaj sredozemske svetlobe. A zavoljo francoske avtorice scenarija je pogovor prešel na pariške ulice. Pravil sem ji o neutešeni želji, da bi z drago in razgledano osebo sprejemal barve, pri­sluhnil modrosti starih pročelij, sledil potovanju plitvih parnikov po Seni. Saj je res, da človek s svojo mislijo in s svojim čustvom oživlja predmete; a so pokrajine, ki so s časom postale sestavni del našega notranjega sveta in zato njihov čar obseva naša raz­položenja. Zato sem ji priklical montmartrsko reber in slikarska stojala; nasmešek na njenih ustnicah pa je bil začuden ob mojem presenečenju, da sem v siju afriškega sonca odkril žlahtno resnico. Obenem je bilo, kakor da jo tudi ona pravkar odkriva in mi jo daruje še tako, komaj vzklilo in še ne docela z do­movinsko pravico v sebi. Vendar je njena dlan, ko sem približal obraz njenemu vratu, obdržala moje teme z rahlo naklonjenostjo, katere mehkobo sem prejšnje dni samo živo slutil.

Potem sem v svoji polnosti legel vznak in jo gledal. Njen izraziti profil je bil nad mojimi očmi, a je bil hkrati tudi Nušin profil sredi Eluardovih pesmi v Seghersovi zbirki; v mojih besedah je bilo navdušenje pesnika, kateremu vse, tudi glas brusačevega kolesa na vogalu, poje o njegovi Elzi. In sem ji zaupal, da sem večkrat podvomil, da mi bo življenje naklonjeno in mi bo podarilo bližino bitja, katerega poteze bodo odmev notranje izbranosti in bogastva, da bi se v ljubezenskem valu spojila zunanji mik in umetniška
nadarjenost. Zato je bila ob moji presenečeni radosti ona prav tako ujeta v nerazločno začudenje, in poljub, ki se je iz tega pričakovanja rodil, je bil neizoblikovan, kakor v gorah osamljena, rahlo rdeča lisa, katero skrita sončna obla položi na skalnat greben. Tako je bil potem, ko sva vstala, neroden tudi moj objem, saj sva oba imela v rokah fotografski aparat in jaz Hachettov vodnik po Libanonu; vendar sem začutil črto njenega vitkega telesa ob sebi in zvedel, da je prišla ko ča­robna prikazen iz modrih morskih plasti in me oma­mila s plemenito mehkobo.