Dunaj kot pomemben oder dogajanja v slovenski književnosti
Lev Detela
Neposredni in posredni vpliv Dunaja na politično in kulturno zgodovino slovenskega naroda je velik. Kot prestolnica multinacionalne države je bil funkcionalni prostor številnih srednjeevropskih narodov – in seveda tudi Slovencev. Bil pa je tudi “talilni lonec” zlasti manj ozaveščenih prihajajočih “s trebuhom za kruhom” iz nižjih socialnih slojev, ki so se zlivali v enotno množico včasih bolj, sprva pa tudi slabo etabliranih in socializiranih “Dunajčanov”. Velikokrat se premalo zavedamo, da je nekdanja srednjeveška navidezno zamejena habsburška trdnjava Dunaj že od vsega začetka nastajala iz migracij in sintez, kot jih je omogočal prelom svetov med Alpami in Panonijo ob donavskem veletoku proti Črnemu morju. Globlja skrivnost tega današnjega velemesta je njegova težko razumljiva, iz njegove zgodovine izvirajoča podtalna diferenciranost in večplastnost. Mestno območje, sprva spleteno pod okriljem cesarskega dvora iz aristokratskih družin in iz niza trgovinarskega in obrtniškega meščanstva, je bilo pravzaprav nepretrgoma izpostavljeno nenemškemu jezikovnemu in kulturnemu substratu prišlekov iz “bližnje tujine” oziroma “bližnje jezikovne drugačnosti”, ki nemške značilnosti mentalno pa tudi kulturološko in jezikovno še danes meša in križa v dolgotrajnih procesih z elementi slovanskega, judovskega, madžarskega in romanskega pritoka, a tudi najnovejšega “svetovnega” dodatnega vala najrazličnejših begunskih skupin iz Vzhodne Evrope, Azije in Afrike.
V Dunaj kot prestolnico velike mnogonarodne države so dolga stoletja vključeni skoraj vsi Slovenci. To je spletalo in spletlo številne vezi pa tudi odvisnosti med Dunajem in Slovenci in ustvarilo poseben fenomen “slovenskega Dunaja”. Skozi Dunaj se je postopoma oblikovala slovenska afirmativna zavest o lastni samobitnosti, istočasno pa se je razvijalo tudi slovensko kritično narodno stališče do Avstrije in v širšem smislu tudi do Evrope in sveta.
Ustanovitev dunajske univerze leta 1365 je pritegnila na Dunaj veliko študentov iz različnih predelov monarhije, med drugim tudi iz habsburških dednih slovenskih dežel, ki so postali pomembna skupina njegovih začasnih prebivalcev. Izobrazba je bila že od skoraj prvih slovenskih stikov z Dunajem tista pot, ki je neprivilegiranim omogočala tekmo s privilegiranimi sloji, še posebej s plemstvom. Iz najstarejšega seznama študentov – sholarjev dunajske univerze iz 14. stoletja je razvidno, da je že na začetku obiskovalo dunajsko univerzo kot glavno izobraževalno ustanovo habsburškega cesarstva približno sto študentov iz Ljubljane, Celja in Maribora. Prav tako so že iz prvih obdobij dunajske univerze znana slovenska imena nekaterih, ki so študij na Dunaju uspešno končali in pozneje opravljali pomembne vloge doma in (ali) v tujini. V okviru dunajske univerze lahko tako rekoč od njenih začetkov pa vse do danes zasledujemo dolgo verigo z njo povezanih slovenskih osebnosti. Iz novejšega časa lahko navedemo vsaj dva markantna primera: ustanovitelja slavistike na dunajski univerzi Frana Miklošiča in mednarodno pomembnega fizika Jožefa Stefana.
Naštevanje pomembnejših Slovencev, ki so pustili sledove na Dunaju, bi zahtevalo zajeten leksikon. Za mnoge je bil Dunaj okno v svet, za nekatere odskočna deska na novo ploskev delovanja. Od očeta prve slovenske knjige, protestanta Primoža Trubarja, in matematika Jurija Vege, fizika in pesnika Jožefa Stefana, jezikoslovcev Jerneja Kopitarja in Frana Miklošiča, ki ima spomenik pod arkadami dunajske univerze na Ringu, vse do literatov Franceta Prešerna, Josipa Stritarja ali Ivana Cankarja segajo imena tu nekoč živečih in delujočih Slovencev.
Za vse te priseljence je bilo izjemnega pomena produktivno srečanje z novim dunajskim okoljem. Sledi razmejevanj in zbliževanj z novim mestnim načinom življenja in svetom ob veliki Donavi se nahajajo v najrazličnejših virih, pismih, spominskih zapisih, uradnih listinah, še posebej dobro in nazorno pa velikokrat odsevajo iz literarnih del najrazličnejših avtorjev.
Dunaj je v slovenski književnosti pomemben oder dogajanja, prizorišče številnih literarnih pobud, mesto, v katerem (ali o katerem) so slovenski pisatelji vedno znova napisali bistvena ali vsaj značilna dela in snovali različne literarne in znanstvene projekte.
Zanimiva je epizoda iz leta 1814, v kateri se v nekdaj znani gostilni Pri belem volku v bližini današnje dunajske glavne pošte na Fleischmarku, kamor je zahajal na kozarec vina v svojih študentskih letih tudi France Prešeren ob tedaj bližnji stari univerzi ob jezuitski cerkvi (danes se v njej nahaja Avstrijska akademija znanosti), sestaneta dvorni knjižničar in državni cenzor Jernej Kopitar in srbski jezikoslovec Vuk Karadžić, da izoblikujeta načrt za odločilno modernizacijo srbskega jezika.
Že v prvi slovenski povesti Sreča v nesreči izpod peresa duhovnika Janeza Ciglerja, ki je izšla leta 1836 skoraj istočasno kot znameniti Prešernov zgodovinski ep Krst pri Savici še v stari pisavi bohoričici pri Jožefu Blasniku v Ljubljani in jo je Fran Levstik leta 1858 v esejističnem potopisu Potovanje od Litije do Čateža pozitivno ocenil kot “prvi slovenski roman”, postane Dunaj ena ključnih in vzpodbudnih ploskev domačijskega in istočasno univerzalnega dogajanja. To se razteza v času “francoskih vojn” Napoleona Bonaparteja po vsej Evropi vse do Severne Afrike. Eden od dvojčkov iz skromnih, a poštenih slovenskih razmer, prestaja podobno kot njegov brat težke življenske preizkušnje. Srečno naključje je, da ga vzame k sebi bogat gospod z Dunaja. Dobrotnik mu omogoči šolanje, tako da nadarjeni Slovenec postane celo škof. Morda te idealistične romantično neverjetne prigode iz Sreče v nesreči niso vedno neverjetne, saj je bil prvi dunajski škof Ljubljančan in humanist Jurij Slatkonja (1456 – 1522).
Pisatelj Edvard Kocbek je v različnih spisih, še posebej pa v Nemškem dnevniku, zelo jasno analiziral slovensko narodno osamozaveščanje v suveren kulturni evropski narod, ki se je dogajalo v razsežnostih zapletenega večstoletnega sosedstva med Slovenci in nemškim jezikovnim področjem. Proces je potekal, kot pravi Kocbek, “z nemirom, ki bo prizadeval nemštvo, in s sklepi, ki bodo boleli tudi slovenstvo”. Ti procesi so tudi preko slovenskega stika z Dunajem utemeljevali že v obdobju baroka in romantike oblikovanje slovenske narodne kulture in ob šolskih reformah Marije Terezije in Jožefa II. omogočali splošno izobrazbo skovenskega prebivalstva. Oziroma, kot zapiše Kocbek: “Nemške demonije in katastrofe so bile naša nesreča in sreča, prebliski nemškega duha so razsvetljevali tudi naše domače nebo, pozivali so našega duha k izvirnosti in k odporu zoper tujstvo in razčlovečevanje”.
Tudi v sloviti povesti Marin Krpan z Vrha izpod peresa Frana Levstika, ki je izšla leta 1858 v Janežičevem celovškem Slovenskem glasniku, je Dunaj poglavitna točka dogajanja, vendar cesarsko mesto ne nagradi marljivega Slovenca s “srečo v nesreči”, kot v Ciglerjevi istoimenski povesti. Levstikov junak Martin Krpan namreč v nasprotju s Ciglerjevim škofom, ki mu pridnost in srečne okoliščine s pomočjo bogatih tujih dobrotnikov omogočijo to čast, vzame kljub nenaklonjenemu visokemu Dunaju usodo in srečo sam v svoje roke in premaga grozečo zunanjo nevarnost. Martin Krpan, ta “preprosti slovenski človek” , ki je tudi prebrisani tihotapec, premaga napuhnjenega velikana Brdavsa, kar je pravzaprav pravljično mitološki motiv – ali pa tudi nekaj več. Namreč simbolni demokratični Levstikov namig, da kljub napuhu vladajoče dunajske elite lahko reši oziroma rešuje veliko mnogonarodno državo iz različnih (na primer “turških”) nevarnosti le zdrav ljudski element njenih številnih narodov in ljudstev.
Leta 1870 je Josip Stritar, ki je na Dunaju več kot dvajset let poučeval jezike in leposlovje na piaristovski gimnaziji v sedanjem osmem mestnem okraju Josefstadt, začel na Dunaju izdajati literarni časopis Zvon . Anton Slodnjak je v publikaciji Slovensko slovstvo zapisal, da se je “… Stritar čutil besednika slovenske intelektualne emigracije, kakor so somišljeniki resno, nasprotniki pa ironično imenovali krog slovenskih izobražencev na Dunaju…”
Podobno kot ruski revolucionarni demokrat Aleksander Herzen, ki je v emigraciji v Londonu izdajal revijo z istim naslovom Kolokol (= rus. Zvon), se je tudi liberalno usmerjeni Stritar hotel bojevati za svobodo mišljenja v slovenski družbi in kulturi. Poleg tega je skušal slovensko literaturo, ki je motive črpala predvsem iz tedanjega še pretežno ruralnega podeželskega okolja, obogatiti s kultiviranim slogom in precej sentimentalno “svetovljansko” vsebino, ki se je zgledovala po tedanjem aktualnem evropskem meščanskem romanu. Za skoraj celo desetletje se je slovensko literarno življenje ob Zvonu osredotočilo na Dunaju.
Fran Levstik, ki se je nekaj časa tudi sam mudil na Dunaju, kjer je leta 1870 izdajal satirični list Pavliha, je Stritarju še istega leta 1870 s kritiko, da je Zvon “preveč gosposki”, kar kmečki neosveščeni Slovenci ne razumejo, zavrl veselje do nadaljnjega izdajanja revije, vendar jo je Stritar v manj zahtevni obliki obnovil med letoma 1876 – 1880, nakar je Levstikov krog brez obzira na Stritarjevo ustanoviteljsko razočaranje začel v Ljubljani izdajati revijo v drugačni obliki.
Za skoraj celo desetletje se je slovensko literarno življenje ob Zvonu osredotočilo na Dunaju. V tej zvezi je Stritar v času premora pri izdajanju Zvona v Dunajskih sonetih leta 1872 še enkrat kljub stremljenju po povezovalni univerzalni harmoničnosti izpovedal svojo liberalno svobodomiselnost in istočasno obračunal s staroslovenci v Bleiweisovem ljubljanskem krogu.
Od Levstikovega in Stritarjevega Dunaja do avstroogrskega veledržavnega zloma ob koncu Cankarjevega življenja je dolga literarnozgodovinska pot, vendar je tudi ta odraz literarnega oblikovanja in preoblikovanja dunajskega toposa oziroma iz tega toposa izvirajočega mita o mestu, njegovi usodi in zgodovini ter njegovih ljudeh. Rečemo lahko, da se tudi v literarnih delih Ivana Cankarja, ki je kar enajst let živel na Dunaju, potrjuje teorija o pozitivnem in negativnem “čaru” ljubljenega–neljubljenega dunajskega locusa amoenusa. Kaže dvojnost avstrijske metropole, ki je lahko prispodoba novega, nadnacionalno solidarnostnega povezovalnega koncepta ali pa tudi tektonsko območje, kjer se v nevarnih velikonarodnih šovinizmih rušijo humane oblike sožitja med narodi in ljudmi.
Dejstvo je, da so se slovenski pisatelji na Dunaju soočali z drugimi kulturami, se brusili ob spoznavanju novih literarnih možnosti in načinov ter rasli v nova dojemanja sveta. Dušan Pirjevec je v obširni znanstveni publikaciji Ivan Cankar in evropska literatura že leta 1964 natančno dokumentiral Cankarjevo dunajsko duhovno rast v univerzalni evropski literarni svet ob spoznavanju tedanjih nemških in francoskih novatorskih del.
Cankar je v svojih dunajskih črticah pa tudi nekaterih daljših tekstih z velikim estetskim in etičnim zagonom predstavil usode izkoreninjenih ljudi, proletarskih prišlekov z nenemških območij monarhije, ki se v novih razmerah ne znajdejo sredi “kapitalistične civilizacije” ob pogledu na tiste, ki se, kot pesni v Dunajskih večerih (cikel s tem naslovom je objavljen v avtorjevi pesniški zbirki Erotika leta 1899), “v bogatih kočijah … vozijo, baroni, tatje, bankirji, mimo mladih kostanjev, skoz jasni večer, ob nas siromakov špalirji.” Nekateri Cankarjevi opisi Dunaja so pravi duhovni zemljevidi tega multinacionalnega, večsmernega in kontradiktornega kraja v času tik pred propadom avstroogrske monarhije, ki zrcalijo krizo tedanje družbe.
Erwin Köstler, katerega mojstrski prevodi poglavitnih Cankarjevih del v nemščino so izšli pri celovški založbi Drava, opremljeni s poglobljenimi prevajalčevimi komentarji, je v spremni besedi k nemški izdaji Cankarjevih črtic Pavličeks Krone – Literarische Skizzen aus Wien (naslov slovenskega izvirnika: Pavličkova krona) med drugim zapisal, da je na Dunaju kar enajst let živeči pisatelj našel gradivo za svoje pisanje v najbližji okolici v dunajski delavski četrti Ottakring, kjer se je na vsakem koraku srečeval s socialno stisko tedanjega delavstva, toda zanimal se je tudi za v podobnih ubožnih razmerah živeče boeme in osebe, ki se niso znašle v življenju. Enoličnost dunajskega predmestja ima po Köstlerjevem mnenju pri Cankarju simboličen pomen. Je poseben ponotranjen prostor, ki vodi v subtilno Cankarjevo opisovanje dogajanja, ki je vedno tudi opisovanje pisateljevih lastnih občutkov in zaznav.
Dunaj sicer mnogim prišlekom ponudi možnost vzpona v novo boljše življenje, vendar se ne le pri Cankarju ta možnost premeša s podobo drugačnega Dunaja, ki na velemestno življenje nevajene protagoniste ujame v past in velikokrat uniči. Vsaj dve prozni deli Ivana Cankarja iz leta 1904 posegata v to smer (povest Gospa Judit, roman Hiša Marije Pomočnice).
V tej zvezi je zanimiva tudi drama Pierrot in Pierrette, ki jo je napisal Slavko Grum. Nastala je v pisateljevih dunajskih letih tik po prvi svetovni vojni, ko je na Dunaju študiral medicino in se zanimal za Freudovo psihoanalizo. Dogajanje je postavljeno v idilično pokrajino ali pa v disharmonično velemesto. Nabito je s strahom in blaznostjo in dopolnjeno z umorom, ki se dogodi v tretjem dejanju. V mestu se podobno – kot v nekaterih ekspresionističnih tekstih Stanka Majcna, ki je malo pred Grumom študiral na Dunaju pravo, kljub zunanji “neoporečnosti” dogaja nekaj nemoralnega, tako da ironizacija domnevnega velemestnega etično ozaveščenega modernega univerzalizma nakazuje afirmacijo temnega nihilističnega dela mestnega mita. Ta je postal aktualen predvsem od začetka ekspresionizma in ni do danes popolnoma zamrl.
Celo v najtežjih časih druge svetovne vojne so se na Dunaju zbirali in povezovali Slovenci. Nekaj posebnega v tedanji okupirani Evropi je bil “slovenski dunajski literarni krog”. Ustanovili so ga študentje iz Gorenjske, Štajerske in Koroške, ki so na dunajski univerzi sredih težkih razmer našli možnost nadaljnega študija.
Skupina je od leta 1944 izdajala ilegalno tipkopisano glasilo Domače vaje. Glavna gonilna sila nenavadnega literarnega podjetja je bil študent klasične filologije Janez Remic, dunajskemu slovenskemu literarnemu krogu pa sta se med drugim pridružila pozneje v Sloveniji uveljavljena besedna ustvarjalca France Filipič, ki je študiral glasbo, in Jože Šmit, ki je študiral gozdarstvo, ter pesnik Ivan Hribovšek, ki se je pozneje priključil domobrancem. Usode sodelavcev slovenskega literarnega kroga na Dunaju so, kot piše France Pibernik v razpravi Slovenski iterarni krog: Dunaj 1941 – 1945, značilne za generacije, ki jih je druga svetovna vojna zatekla na pragu oziroma sredi ustvarjalnega življenja. France Filipič je prestal grozote koncentracijskega taborišča Mauthausen, Jože Šmit je iz nemške vojske prebežal na zavezniško stran ob invaziji v Normandiji, 9. maja pa je kot borec 5. prekomorske brigade prikorakal v osvobojeno Ljubljano. Glavni pobudnik dunajskega literarnega kroga Janez Remic in pesnik Ivan Hribovšek sta se priključila protikomunističnemu gibanju in bila kot domobranca ubita po koncu vojne v Sloveniji.
Zdi se sicer, da je mit Dunaja kot kontradiktornega središča v slovenski književnosti po zlomu avstroogrske monarhije ob kocu leta 1918 zamrl, kar pa morda še bolj velja za konec druge svetovne vojne v maju 1945. Vendar to ne velja popolnoma. Dunaj se občasno po letu 1918 oziroma po obeh svetovnih vojnah včasih pojavi ex negativo kot leglo protislovanskega šovinističnega mitosa in kot center avstroogrske ječe narodov ter kot mučilnica velikonemškega nacionalnega socializma z jasnim ciljem uničevanja nenemških narodov. Od Josipa Vidmarja ali Antona Ingoliča preko Trotamore izpod peresa Vlada Habjana z opisi tudi proletarskega Dunaja v naročju nacionalnega socializma do ponovnega pozitivnega odkritja dunajskega srednjeevropskega idioma v novejši slovenski književnosti, na primer pri Dragu Jančarju ali Janiju Virku, je dolga pot, ki bi bila vredna posebne študije.
Po drugi svetovni vojni je glavno mesto Avstrije kljub hladni vojni med dvema ideološko nasprotnima svetovnima blokoma ostalo pomembno komunikacijsko središče s pomirjevalnimi možnostmi, kot jih lahko nudi le nevtralna demokratična država. V spremenjenih političnih razmerah je ostalo in postalo tudi zbirališče precejšnjega dela slovenskih koroških pa tudi nekaterih centralnoslovenskih ali priseljenih študentov in izobražencev, ki so se šolali zlasti na dunajski univerzi. V krogu avstrijskih koroških Slovencev se je po letu 1945 na Dunaju v novih inačicah v malem spet dogajala slovenska kulturna zgodovina, kot jo je v velikih krogih in v drugačnih oblikah pisal že pretekli čas.
Dragocene opise o prvem povojnem času na Dunaju je objavil povojni odvetnik Anton (Tone) Jelen v spominski knjigi Hoja za mavrico (založba Drava, Celovec 2002). Ta koroški Slovenec je bil marljiv zapisovalec glavnih dogodkov iz zgodovine slovenskega Dunaja. Jelen opisuje Dunaj iz prvih let po drugi svetovni vojni kot zmes bolj ali manj razrušenih hiš, razkopanih obzidij in zdrobljenih streh. Tudi znamenita dunajska opera je pogorela, le del pritličnih prostorov je bil uporabljen kot mrtvašnica za umrle člane ansambla. O teh časih poroča tudi operni pevec Anton Dermota, ki ga lahko tudi prištejemo k slovenskim kronistom Dunaja, čeprav je pisal v nemščini.
Začetek slovenskega duhovnega preroda na Dunaju signalizira Zbornik slovenskih študentov na Dunaju 1923 – 1963, ki ga je ob praznovanju štiridesetletnice kluba koroške slovenske visokošolske mladine izdal leta 1962 Klub slovenskih študentov na Dunaju. Dvajset let kasneje, v zimskem semestru 1883/84 , izide v bistveno drugačnih razmerah Zbornik ob šestdesetletnici kluba slovenskih študentov in študentk, ki se dandanes zbirajo v lastnih klubskih prostorih v 7. okraju. Z izjemo zgodovinarja in publicista Feliksa Bistra, ki je uredil prvi zbornik in pozneje dolgo vrsto let samoiniciativno in povezovalno vodil kulturno informativni Dunajski krožek, v katerem so se zvrstili v tolerantnem vzdušju številni predavatelji različnih usmerjenosti, se pojavijo v tej publikaciji nova imena, ki so danes dobro znana tudi v koroškem javnem življenju. Jani Oswald, Maja Haderlap, Janko Ferk sodelujejo v pesniškem delu publikacije, saj so tedaj študirali na Dunaju. Klub je dalj časa izdajal tudi družbeno kritično glasilo Punt.
Dunajske sledi bi odkrili prav tako v literarnih delih nekaterih drugih slovenskih koroških avtorjev, med drugim pri Karlu Smolleju – Mišku Mačku, Florjanu Lipušu, Marici Kulnik ali Cvetki Lipuš, pa tudi pri nekaterih priseljenih Slovenkah in Slovencih, na primer pri Tei Rovšek Witzemann in Mileni Merlak, a tudi pri piscu tega članka, o čemer pričajo že naslovi nekaterih njegovih publikacij (zgodovinski roman Dunajski valček za izgubljeno preteklost, Sodobna knjiga, Trst 1989; spomini Dunaj na poštni znamki, Celjska Mohorjeva družba 2009). Slovenski literarni Dunaj se vedno bolj enakopravno odpira kljub vsem težavam v svet. Revija za mednarodno literaturo LOG, ki jo na Dunaju od leta 1978 urejata Wolfgang Mayer König in avtor tega sestavka, je posebnega pomena za uveljavljanje vzajemnega odnosa med literaturami in literati iz različnih jezikovnih skupnosti in kulturnih krogov. Poudarek je na demokratični enakopravni izmenjavi med najrazličnejšimi literaturami, malimi in velikimi, in na objektivni informaciji o novih knjigah, ki velikokrat ne pridejo na rang – lestvice tako imenovanih uspešnic, a so za razvoj literarnega in kulturnega življenja zanimive. V reviji LOG se vedno znova oglašajo v izvirnih prevodih v nemščino tudi številni slovenski avtorji in avtorice.
Ne le v literaturi, temveč tudi v družabnem in družbenem življenju je Dunaj pomemben topos dogajanja. Veliko staro mesto na robu nemškega naselitvenega področja skuša zdaj v novi geopolitični konstelaciji sveta svojo vlogo uspešno opravljati v sklopu Evropske unije v partnerski povezavi z drugimi in drugačnimi geopolitičnimi središči, med katerimi je tudi slovenska Ljubljana. Morda je to za veliko mesto med Alpami in Donavo, ki se je stoletja napajalo iz megalomanskega mitosa bleščečega cesarskega središča, novum, ki pa je istočasno kažipot v možne nove demokratične strukture.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo
