Zgodovina slovenske glasbe I

 

 

Zgodovina slovenske glasbe I

 

Od začetkov do baroka

 

Franc Križnar

 

 

Uvod

Tam, kjer se porajajo v človeku elementarna duševna doživetja, kjer utripa človekovo čustvo in raste spričo življenjskih razmer do tolikšne napetosti, da si mora iz notranjosti poiskati pot navzven in se sprostiti v čutni svet – tam imajo svoj izvor umetnosti in med njimi tudi glasba. Za primitivna plemena v davni preteklosti je značilno, da so doživljala svojo glasbo skupinsko in to v nekem posebnem zanosu. V njihovi glasbi se prav tako kot v plesu sprošča življenjska sila, ki jih popolnoma prevzame in opoji. Zato v tej glasbi ni določenih umetnostnih zakonov, temveč nastaja iz svobodne, neutesnjene fantazije.

Pregled glasbenih obdobij z okvirnimi letnicami nastanka in nehanja se nanaša na izrazite značilnosti, po katerih lahko glasbo prepoznamo. Razvoj glasbene kompozicije v evropskem prostoru je potekal zvezno; medtem ko so nekateri skladatelji že pisali skladbe z značilnostmi novega obdobja, so drugi še vedno pristajali na »konservativni,« starejši slog. Vsekakor je glasba tako kot tudi znanost in druge umetnosti, dobila največ novih obrazov v 21. stol. To lahko razumemo kot posledico uspešnega razvoja tehnologije in komunikacij ter vse hitrejših kulturnih sprememb na globalni ravni. V glasbi, skladbah 20. in 21. stol. lahko tudi zasledimo slogovne značilnosti prejšnjih obdobij in jih v današnjem času imenujemo s pridevki neo- (= novi-). Poleg slavnega neoklasicizma so v 20. stol. to še stili, imenovani neorenesansa, neobarok, neoromantika idr.

Vsako zgodovinsko obdobje prinaša svoje značilnosti in te se odražajo tudi v glasbi. Glasba namreč predstavlja pomemben in precejšnji del vseh kultur, umetnosti, čustev in tudi ideologij. Zgodovino evropske glasbe glede na razvoj skladateljskih sredstev delimo na štiri obdobja:

  • izključnega enoglasja, ki v grobem obsega prvo tisočletje našega štetja. Začetki večglasja sicer segajo pred leto 1000, prav tako pa tudi razvoj enoglasja poteka še dolgo v drugo tisočletje,
  • melodičnega večglasja, v grobem od leta 1000 do 1600,
  • konsonančne (= sozvočje: hkratno zvenenje dveh ali več tonov) harmonske glasbe približno od leta 1600 do 20. stol., ko je polagoma začela izgubljati klasične harmonske lastnosti,
  • »nove glasbe,« ki bo svoje kolektivno poimenovanje prejela v časovnem zamiku, prav tako kot se je to zgodilo pri ostalih obdobjih. Zgodovinsko so se namreč vse umetnostne smeri v času svojega poteka označevale kot »moderne.«

Glasba je, podobno kot druge umetnostne zvrsti, prepoznavna po svojem slogu, ki

se nanaša na evropska kulturna obdobja:

  • srednji vek (476-1400): ars antiqua (1200-1300), ars nova (1300-1400), trecento in ars subtilior[1] (konec 14. stol.),
  • renesansa (1400-1600),
  • barok (1600-1750),
  • rokoko (1730-1750),
  • klasicizem (1750-1827),
  • romantika (1827-1910),
  • (resna) glasba 20. in 21. stol. (1900-21. stol.): impresionizem, ekspresionizem, serialna glasba, neoklasicizem, modernizem, minimalizem, elektroakustična glasba in postmodernizem.

 

Srednji vek

V srednjeveškem obdobju je imela na umetnost in glasbo velik vpliv Cerkev. S tem obdobjem se je začel pojavljati glasbeni repertoar. Žal je veliko zapisov glasbe tistega časa uničenih. Obstajajo pa srednjeveški liturgični zapisi rimskokatoliške Cerkve. Eno najbolj znanih tovrstnih del je Gregorijanski koral. Pomeni skupno oznako za vse enoglasne latinske liturgične (= cerkvene, verskoobredne, bogoslužne) in poliliturgične (= cerkveno versko večobredne, večbogoslužne) napeve rimskokatoliške cerkve. Imenuje se po papežu Gregoriju I. (590-604).[2] Pripisujejo mu revizijo dotlej obstoječega liturgičnega glasbenega repertoarja[3] in uveljavitev primata rimske liturgije.

 

Renesansa

Ta je prinesla odmik od Cerkve. Usmerili so se v bolj jasno glasbo in v glasovno usmerjeno melodijo. Dodali so uravnoteženost in polifonijo (= večglasje) in ustvarili pesmi, ki so jih ljudje lažje prepevali. Veliko bolj prilagodljivi so postali tudi akordi. To je prineslo možnosti prilagajanja pesmi na posamezni, individualni slog izvajalca. Najpomembnejši korak tega obdobja pa je zagotovo izum tiska, ki ni pomemben le za literaturo, ampak tudi za glasbo in tisk not. Glasbenikom in začetnikom v glasbi je prinesel možnosti širšega poznavanja glasbe in boljši razvoj talenta. G. P. d. Palestrina (ok. 1525-1594) je kot italijanski renesančni skladatelj zapustil več kot sto maš in čez 250 motetov. Velja za mojstra kontrapunktskih skladb. Tudi O. d. Lassus (1530/1532-1594) je bil pomemben skladatelj te dobe. Skupaj s Palestrino ga prištevamo med glavne predstavnike polifonega sloga in nizozemske šole. Bil je najvplivnejši evropski glasbenik ob koncu 16. stol. in zapustil ok. 1200 motetov in madrigale. V njegovem opusu pa najdemo še maše, pasijone, hvalnice in litanije. V letih 1573-76, torej še za časa življenja, je izdal (v tisku) pet zvezkov svojih del. Mednje, torej med renesančne skladatelje pa štejemo še našega J. P. Gallusa idr.

 

Barok

Obdobje baroka je prineslo rivalstvo na področju inštrumentalne glasbe. V ospredje je vstopila posvetna glasba in uporaba neodvisnih, večglasnih melodij. Skladatelji so tudi začeli vnašati improvizacijo in bas. Znani baročni skladatelji tega obdobja so Johann Sebastian Bach, Antonio Vivaldi, George Friedrich Händel, Giuseppe Tartini idr. J. S. Bach (1685-1750) je bil nemški protestantski skladatelj in glasbenik poznega baroka. Znan je po svojih orkestralnih delih (šest Brandenburških koncertov), (solističnih) inštrumentalnih skladbah (sonate in suite za violino solo in violončelo solo, za čembalo, orgle, …), kantatah in orgelskih skladbah, vsega skupaj več kot 1.100 del v celotnem opusu. Vivaldi (1678-1741) je bil italijanski baročni skladatelj, violinski virtuoz, učitelj, impresarij in (katoliški) duhovnik. Nemško-britanski (baročni) G. F. Händel (1685-1759) je znan po svojih operah, oratorijih, himnah, concerto grossih in orgelskih koncertih. Tartini (1692-1770) pa je bil Pirančan: nazadnje seveda italijanski skladatelj in violinist baročne dobe. Bil je plodovit skladatelj, saj je zapustil več kot sto skladb za violino. Med njimi je večina violinskih koncertov, najbolj pa je popularen, znan po violinski sonati Il trillo del diavolo/Vražji trilček. Svojo (glasbeno) umetnost je ves čas križal z znanstvenim delom in zapustil ter objavil več tovrstnih traktatov.

 

 Rokoko

Je neke vrste »premostitveni,« polbaročni glasbeni umetnostni slog poznega 18. stol. Pojavi se v vseh evropskih državah še v času baroka (1730) in se izpoje hkrati z barokom (1750). Rokoko je francoska beseda za kup kamenčkov, kar spominja na drobne okraske, značilne za umetnost tega časa: umiritev in ljubkost, razkošje in bogastvo, okraski v školjkasti obliki ter pozlata. Rokoko je bil v nekaterih evropskih okoljih  bolj priljubljen kot barok.  Zanj sta značilni lahkotnost in igrivost oblik in veliko število trilčkov in prehodna dinamika: nenehni prehodi iz tihega v glasno in obratno. Prav tako pa so prvič pričele v (glasbeni) javnosti nastopati tudi ženske. Največji (glasbeni) predstavnik tega časa je eden od Bachovih sinov (peti in komaj drugi preživeli otrok), skladatelj in čembalist, »berlinski ali hamburški Bach,« Carl Philipp Emanuel Bach (1714-1788), iz obdobja »klasične klasike.« Njegov ustvarjalni adut tistega časa in prostora je bil Koncert. V Franciji pa je v tistem času kraljeval skladatelj in teoretik Jean Philippe Rameau (1683-1764), ki je nadomestil svojega predhodnika J. B. Lullyja. Med njegovim skladbami (za čembalo solo) je najznamenitejša La poule/Kokoš.

 

Na Slovenskem od Divjih bab s koščeno piščaljo do baroka

Piščal iz Divjih bab I. ali podrobneje Moustérienska »koščena piščal« bi lahko bila najstarejše glasbilo na svetu in torej začetnica vse evropske in svetovne glasbene zgodovine. 60.000 let staro (pra) glasbilo hrani pri nas Narodni muzej Slovenije v Ljubljani. Najdena je bila l. 1995 med izkopavanji v jami arheološkega najdišča Divje babe I. pri Cerknem in jo najditelj, arheolog Ivan Turk pripisuje neandertalcu.[4] Domnevno naj bi jo izdelal kromanjonec,[5] kar pa je naš arheolog Mitja Brodar ovrgel. Gre vsekakor za stegnenico mladega jamskega medveda. Po mnenju slovenskih arheologov naj bi predmet nastal namensko kot glasbilo. Luknjice naj ne bi nastale naključno zaradi ugriza zveri. Viden naj bi bil tudi del ohranjenega rezilnega roba, ki naj bi bil posledica obdelave materiala. Kost naj bi omogočala širok tonski obseg in veliko prilagodljivost pri igranju melodičnih linij. Je edina doslej odkrita kost, ki naj bi jo kot piščal uporabljal neandertalec. Ker je najdena kost deloma odkrušena, so bile izdelane njene rekonstrukcije in na podlagi teh so bili narejeni mnogi akustični preizkusi, objavljeni v strokovnih publikacijah. Najpomembnejši izdelovalec replik in izvajalec nanje v novi dobi je bil Ljuben Dimkaroski (1952-2016). Sam je ročno izdelal prek 300 koščenih in lesenih replik, ki jih je poimenoval tidldibab.[6] Po pokojnem L. Dimkaroskem je prevzel animacijo in promocijo piščali multiinštrumentalist Boštjan Gombač (r. 1978). Zanj in za njegove izvedbe na to tematiko in z replikami piščali je na novo komponirano skladbo za to zasedbo[7] komponiral Žiga Stanič (r. 1973).

Nadaljnji razvoj slovenske glasbe sloni na ohranjanju poganskih ostalin in uveljavljanju kirielejsonov (= prošnje za božje usmiljenje v liturgičnem obredu), prvih ljudskih posvetnih in cerkvenih pesmi. O glasbi v samostanih in cerkvah proti koncu 15. stol. govori dnevnik Paola Santonina, tajnika kardinala in oglejskega patriarha Marca Barba. Glasbena prizadevanja cerkvenih ustanov so potrdila večglasje. Za dela tistega časa so bili značilni italijanski vplivi. Za slovensko posvetno glasbo do 16. stol. so bili pomembni minesängerji, vaganti, buzinarji in drugi potujoči muziki, ki so navadno nastopali samostojno ali pa v družbi s pevci, nemalokrat tudi na cerkvenih korih. Prvo znano glasbeno ime iz teh časov je Jurij Slatkonja (1456-1522), po rodu Ljubljančan. Čeprav slovenski prispevek k evropski renesančni glasbi ni bil velik, pa je vendarle obstajal. Pomembnejši delež kot skladatelji so seveda imeli slovenski poustvarjalci. Nekateri pomembni Slovenci, npr. Jakob Petelin Gallus (1550-1591), poznorenesančni skladatelj, so zapustili domovino in v Evropi uveljavljali slovensko ustvarjalnost. Gallusovi madrigali, maše in moteti so prestopili lokalne meje in postali last celotnega evropskega prostora. V okviru habsburških dežel se je na Dunaju, v Olomoucu in Pragi Gallus umetniško šele prav razvil, sprostil svoje ustvarjalne moči in postal osebnost evropskega formata. V okviru Svetega rimskega cesarstva je zadnje desetletje življenja živel in deloval na Moravskem in Češkem.

Reformacija je na razvoj glasbe vplivala sprva negativno. Renesančno glasbo z Gallusom na čelu je namreč malone zatrla. Pozitivne sledi pa so zapustile protestantske pesmarice iz druge polovice 16. stol.

Protireformacija je v glasbo na Slovenskem prinesla novega duha. Zaprte meje so se z njo na široko odprle. Najbolj očitno je na slovensko ustvarjalnost v tistem času vplivala italijanska renesančna glasba. Glasbena renesansa se je na Slovenskem razcvetela šele v začetku 17. stol. V tem času so pri nas prevladovale skladbe tujih avtorjev. Dokaz za to je Inventarium librorum musicalium cathedralis labacensis (1620) ljubljanskega škofa in mecena umetnosti Tomaža Hrena (1560-1630), ki ga hrani arhiv ljubljanskega stolnega kora pri sv. Nikolaju. Nanaša se na prva desetletja 17. stol. in je zanimiv zlasti za študij slogovne fiziognomje tistega časa. Omembe vredne so tudi pasijonske igre in procesije, čeprav v glasbi niso imele vodilne vloge, ter predstave ljubljanskega jezuitskega gledališča sredi 17. stol. in prve operne predstave. Za te lahko ugotovimo, da so v njih prevladovali posvetni toni. Na prehodu pozne renesanse v zgodnji barok so na Slovenskem delovali pomembni glasbeniki: Gabriel Plavec (?-1642), Daniel Lagkhner (1550-1607) in Izak Poš (1591-1622), od tujcev pa Slovenec-Italijan Gabriello Puliti (1583-1644). V dobi, za katero je bila značilna vidnejša baročna glasbena orientacija, je bila na prvem mestu glasba za gledališki oder.

Na začetku 18. stol., v letih 1700 in 1701, je bila v Ljubljani ustanovljena Academia Philharmonicorum, najpomembnejša pobudnica širjenja in uveljavljanja glasbenega baroka na Slovenskem. Vplivala je na razvoj poustvarjanja, spodbujala skladatelje in določala slogovno orientacijo slovenske ljudske glasbe in cerkvenih pesmaric na začetku druge polovice 18. stol. Ta se kaže v preprosti melodiki. Academia Philharmonicorum je bila prva ustanova te vrste zunaj romanskega in anglosaškega prostora. Izza tega časa, torej izza visoke in pozno baročne dobe, omenimo vsaj skladatelja Janeza Krstnika Dolarja (ok. 1600-1673). Zaradi njegovih skladb, ki kažejo na izvrstno poznavanje skladateljske tehnike, je lahko razvil melodiko, ki je sveža in ponekod spominja na ljudske napeve. Harmonije so bogate s kromatiko, v ritmu pa prevevajo različne kombinacije: psalmi in maše, sonate in balleti.

Ob zatonu baroka in pojavu novih slogovnih teženj v cerkveni in posvetni glasbi se je uveljavil pomembni slovenski ustvarjalec Kamničan Jakob Frančišek Zupan (1734-1810). Pomemben je predvsem kot skladatelj, saj je avtor prve slovenske opere Belin, ki jo je zložil v letih 1780-82 na besedilo avguštinca Feliksa Antona Deva (redovniško ime Janez Demascen; 1732 – 1786). V zvezi z Zupanovo opero Belin jo v svoji Bibliotheca Carnioliae omenja tudi Marko Pohlin (1735-1801), v kateri o njem pravi, da je Zupan »… kamniški učitelj igre in petja, odličen skladatelj in glasbenik, zložil napeve in glasbo za kranjsko opero Belin.« Ni znano ali je bila opera sploh kdaj izvedena saj je veljala za izgubljeno do leta 2008, ko je njen rokopis odkril slovenski skladatelj in muzikolog, organist in čembalist, pedagog in založnik Milko Bizjak (roj. 1959). Na novo jo je transkribiral, notografiral in natisnil, izvedel in posnel. Njena prva znana izvedba opere Belin je bila 30. sep. 2018 v dvorani Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani, kjer jo je izvedla Glasbena šola Ljubljana-Vič Rudnik. Iz pomembnega Zoisovega[8] kroga je izšel tudi Anton Tomaž Linhart (1756-1795). Ob njem se je uveljavil  Amandus Ivančič (1727-1758). Leta 1769 je ljubljanska Akademija filharmonikov utihnila. Zaradi skromne glasbene produkcije in reprodukcije se torej slovenska glasba v tem času ni mogla primerjati z evropsko.

  

 

[1] Ars subtilior je glasbeni slog, za katerega je značilna ritmična in notacijska kompleksnost, osredotočen na Pariz in Avignon v južni Franciji in tudi v severni Španiji ob koncu 14. stol. Ta slog najdemo tudi v francokso-ciprskem repertoarju.

[2] Gregor, prvi veliki, rimski papež in cerkveni pisatelj. Sveti Gregorij I. Veliki ali tudi Gregorij Veliki; benediktinec ali tudi cerkveni učitelj, cerkveni oče; papež in svetnik rimskokatoliške Cerkve (ok. 540-12. 3. 404).

[3] Ta izraz se nasploh prvič pojavi v glasbeni zgodovini.

[4] Pračlovek, imenovan po Neandertalcu.

Neandertalci so izumrla vrsta ali podvrsta arhaičnih ljudi, ki so živeli v Evraziji do pred približno 40.000 leti. Medtem ko je vzrok njihovega izumrtja še vedno “zelo sporen,” se demografski dejavniki, kot so majhna velikost populacije, parjenje v sorodstvu in naključna nihanja, štejejo za verjetne dejavnike.

[5] Predhodnik oz. podvrsta sodobne človeške vrste Homo sapiens, ki je poseljevala večji del evropske celine. Pojavijo se okoli 35.000 let pr. Kr. Je starejše ime in se večinoma uporablja kot ime zgodnjih modernih evropskih ljudi. Še vedno je težko natančno reči, kam sodijo kromanjonci v novejši evoluciji človeka.

 

[6] To ime je sestavljeno iz začetnic imen Turk Ivan, arheolog, ki je piščal našel, Dimkaroski Ljuben in Divje babe.

[7] Njegova skladba Baba za titdldibab in simfonični orkester  je bila z njim in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija večkrat izvedena v več evropskih državah in je arhivsko posneta.

[8] Baron Žiga Zois (1747-1819), slovenski razsvetljenec, gospodarstvenik, podjetnik, mecen in mineralog.

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo