Sv. Tomaž bolan leži

 

Tretji-zadnji koncert 4. festivala komorne glasbe LOKA DA CAMERA 2022

»Sv. Tomaž bolan leži« z inštrumentalnim kvartetom v kapeli na (škofje)loškem gradu

Franc Križnar

 

Potem, ko so letos v (Škofji) Loki nastopil (Klavirski) Trio Valvasor (M. Gombač/klavir, A.  J. Mlejnik Železnik/violina in K. Krklec/violončelo; 1. 10.) in inštrumentalni Kvartet »Tamino« (L. Mlejnik Železnik/flavta, A. J. Mlejnik Železnik/violina, N. Mikolič/viola in T. Gombač/violončelo; 15. 10.) s programom Zgodba o večnem ljubimcu/Glasbena predstava Don Giovanni), so na zadnjem, t. j. tretjem koncertu v kapeli Loškega gradu s koncertom baročne in ljudske glasbe z naslovom »Sveti Tomaž bolan leži« nastopili na starodobna glasbila še Luka Mlejnik Železnik/flavta traverso, Ana Julija Mlejnik Železnik/baročna violina, Miloš Mlejnik/violončelo in Janez Jocif/špinet in strunska lajna ( 22. 10.).

Koncert je bil povsem suvereno porazdeljen v dve polovici. V prvi smo slišali omenjeni (baročni) inštrumentalni kvartet (s špinetom) v delih italijanskih in nemškega baročnega skladatelja, v drugem pa izvirnike in Jocifove priredbe (s strunsko lajno) ljudske glasbe. Prvič na (škofje)loškem odru z izvirnimi baročnimi inštrumenti, zato tudi v nižji uglasitvi (za pol tona, 415 Hz). Ob menjavi špineta in (strunske) lajne pa je z Jocifom igrala še preostala trojica: L. Mlejnik Železnik z (leseno) prečno flavto in oba godalca z baročnima violino in violončelom. Zaradi teh posebnosti je bilo v kapeli, pod zlatimi dražgoškimi oltarji malce več uglaševanja, ampak se je izplačalo. Kajti vse interpretacije celotne četverice in v obeh zasedbenih kombinacijah so bile več kot zgledne; tako po tehnični kot interpretativnih prikazih. Najprej smo v uvodu slišali troje Sonat povsem različnih skladateljev: Italijanov Giovannija Battiste Vitalija in Archangela Corellija, vmes pa še Nemca Georga Philippa Telemanna. Kontrastnost stavkov vseh treh Sonat je dodajala vsej četverici nenehne izzive, da so poleg skladateljskih, pričarali še svoje, poustvarjalne dosežke. Pri tem so bili njihovi hitri stavki v 4-5-stavčnih delih presunljivi, poetično pa poglobljeni počasni spevi, stavki. Tudi v tem sestavu je bilo slišati prenekatero in odlično spevno interpretacijo. Povsod pa je seveda prednjačil njihov posamični (solistični) in skupinski ton. Ansambel se je v teh pogledih razigral v vseh in še kako potrebnih kontrastih; bilo jih je celo več kot zgolj tisti osnovni in za barok tako značilni črno-beli. Tu pa tam smo zaradi kakšne (v Šk. Loki) prikazane posebnosti ali celo redkosti inštrumentarija, ki smo slišali kot žive komentarje A. J. Mlejnik Železnik in L. Mlejnika Železnika, slišali še kakšno besedo, kar pa še zdaleč ni bilo odveč.

V drugem delu je J. Jocif zamenjal (baročni) špinet s strunsko lajno ali tudi (v angl.) hurdy-gurdi. Kajti poleg uvodnih francoske kontradase Mazurke Nicholasa Chedevilleja, smo slišali še francosko ljudsko, (dve) istrski ljudski (Starinski ples in Šete paši) in slovensko ljudsko Sveti Tomaž bolan leži. Vse slednje pa je zaradi prisotnosti lajne priredil za omenjeno četverico J. Jocif. Zanje je značilna in tudi (primarna) funkcija: ples. Po zadnji so umetniki tudi naslovili tale 3.-zadnji koncert letošnje 4. sezone (škofje)loškega ciklusa treh koncertov Loka da Camera. Pri Sv. Tomažu gre za apostola (izmed 12 kot verj. Juda), svetnika, ki je živel in deloval v 1. stol. n. š.  Še pred nastopom preostale trojice in z lajno J. Jocifa, je A. J. Mlejnik Železnik prebrala prvo kitico te pesmi:

»Sveti Tomaž bolan leži na svoji beli postelji:

/: bela je, bela, sam Bog ve, ker sedem let preprana ni.:/.«

Ansambel je tako z dvema povsem različnima in obenem izenačenima polovicama tega koncerta osmislil vse raznolikosti in skupnosti teh glasb; še posebej tuje (baročne) in naše (slovenske) ljudske. Ni treba posebej ponoviti, da je bil omenjeni koncert navkljub vsem posebnostim vsakega od slišanih in videnih inštrumentov, tega skoraj kar malce nenavadnega  ansambla in koncerta, odlično odbran in prebran, odigran in je vsemu temu marsikaj dodala tudi njegova dramaturgija. Morda pa že prihodnje leto, v 5. ediciji festivala Loka da Camera (2023) pričakamo isto četverico že kot ansambel z enakim naslovom?

 

 

Prejšnji prispevekOb up: (Ob)stati na Roški
Naslednji prispevekZgodovina slovenske glasbe I