Ob up: (Ob)stati na Roški
Denis Poniž
Ni nas bilo malo, ki smo stali v tistih vročih zgodnjepoletnih dneh leta 1988 na Roški v trdnem prepričanju, da mora jugosrbski militaristični režim izginiti iz zgodovine, predvsem pa s slovenskega ozemlja. V tistih dneh in tednih se je pričelo nekaj, kar je preraslo v vseslovensko gibanje za osamosvojitev, ki se je zgodila tri leta kasneje. Ne brez žrtev, ne brez naporov in, na to radi pozabljamo, ne brez sabotiranja tistih, ki so neomajno verjeli v Srboslavijo in komunizem, ki je prav tisti čas v Evropi pospešeno odmiral, crkaval v lastnem dreku, kot se je ob prvih znakih propada Avstro-Ogrske slikovito izrazil Ivan Cankar. Danes je mogoče zapisati: veliko je bilo skritih in prikritih izdajalcev, ki so na vse načine skušali spodkopati to, kar je na referendumu tako enoglasno izrazila večina Slovencev in Slovenk, a tudi drugih državljanov, ki so spoznali, da militaristični režim srbskih nacionalističnih politikov in visokih oficirjev vodi v katastrofo (ki se je, nedolgo zatem, tudi zgodila). Ampak kljub vsem pritlehnim in skrivaškim poskusom, je država Slovenija obstala in se pričela spreminjati iz molzne krave velikosrbskih aspiracij v demokratično državo, kar so nam kmalu priznali drugi evropski in svetovni narodi, ne nazadnje tudi s povabilom v članstvo Evropske skupnosti in Nata. Roška je tako postajala uvodni zapis novega, nemara kar temeljnega poglavja naše novejše zgodovine.
Nasprotniki osamosvojitve in samostojne države, vdani hlapci režima, ki je zatiral ne le vse druge narode in narodnosti v Jugoslaviji, ampak tudi lastno opozicijo, so se na vse načine vedno bolj glasno in brez zadrege trudili izničiti zgodovinske dosežke osamosvojiteljev in vsega slovenskega naroda. Bolj ali manj zakrinkani (neo)komunisti, kmalu se jim je pridružilo kar nekaj ekstremno levih obsedencev, katerih predstavniki danes sedijo v slovenskem parlamentu in nam vsiljujejo svoje bolno-utopične ideje, so imeli, o tem sem trdno prepričan, izdelan skrivni plan, ki se danes uresničuje na najbolj bizaren način. Že tako ali tako mladi v šoli ne zvedo prav veliko o teh zgodovinskih dogodkih, ki so nas vsaj duhovno odpeljali stran od balkanske mentalitete in pajdaških odnosov med voditelji in (neukim) ljudstvom. Pri tem jim, kot pri vseh drugih protislovenskih rabotah, pomagajo vodilni mediji, tudi tisti, ki bi morali biti v službi ljudstva, saj njihove horde zaposlenih plačuje ljudstvo in ne privatni kapital. Da je mera polna, se v protislovensko kampanijo vključujejo tudi levi ekstremistični politiki, enim ni mar, če sosednja država ob uradnem obisku ne izobesi slovenske zastave, drugi bi pa kar izobešali rdeče, mavrične, nemara tudi črne (anarhistične) zastave, samo da bi pokazali, kako zaničujejo vse, kar simbolizira slovenstvo in slovensko državo. In potem tisti, ki nam ni mar, kako izvoljeni predstavniki ljudstva delajo s slovenskimi državnimi simboli, hitro postanemo nacionalisti, šovinisti, tudi kaj bolj sočnega bi se našlo v besednjaku naših milih internacionalistov, ki naravnost uživajo v tem, da so brez korenin, brez tradicije in brez zavesti, kaj pomeni imeti svojo državo in kakšne žrtve so bile potrebne, da se je lahko želja naših prednikov spremenila v nekaj otipljivega, realnega. Ti slovenski apatridi seveda neskončno sovražijo vse in vsakogar, ki se zaveda svojih korenin, svoje tradicije in ki so mu dogodki iz junija in julija 1991 neskončno več, saj desetdnevni boji niso bili »operetna vojna«, kakor je pred časom eden od njih poimenoval vojno za osamosvojitev in s tem grobo in banavzarsko prizadel padle v tej vojni in še posebej njihove najbližje. Levičarji pač niso ljudje s senzibilnostjo in taktnostjo, o tej začnejo razpredati samo takrat, ko se sami počutijo ogrožene od tistih, ki mislijo drugače. O njihovih dvojnih merilih ne kaže izgubljati besed, o tem je bilo prelitega veliko črnila, a nič ne kaže, da bi bili ekstremni levičarji pripravljeni pogledati vase in se zamisliti ob svojih moralnih protislovjih. Nasprotno, vsako javno priložnost izrabijo za to, da dodajo kamenček na kup sovražnosti do tistih, ki imamo to državo radi in ki smo zanjo naredili, vsak po svojih močeh in znanjih, kar je bilo treba narediti, če ne zaradi nas, pa zaradi rodov, ki bodo prišli. V sovražnostih in podcenjevanju slovenske osamosvojitve in slovenske države pa so poleg nekaterih Slovencev zelo zagnani posamezniki drugih narodnosti, ki so, paradoksi se rojevajo sami od sebe, našli v Sloveniji svoje prebivališče, poleg tega pa tudi odlične pogoje za delo. Posebej zanimivo je, da med njimi prednjačijo poleg nekaterih časnikarjev predvsem ljudje, ki se razglašajo za umetnike in ki svojih »umetniških instalacij« z žaljivo, sovražno in omalovaževalno vsebino v svojih domačih okoljih nikakor ne bi mogli postaviti na svetlo. Pri nas pa jim ekstremna levica, ki se poleg vsega drugega ima za izjemno umetniško razgledano in poučeno, omogoča da vsak »cacatum non est pictum« (slovensko: kar je nasr…. še ni naslikano) prodajajo za vrhunsko in epohalno umetnost, tako v literaturi, kot v slikarstvu in »umetniških instalacijah«, kjer je dovoljeno vse, posebej posmeh, omalovaževanje in sovražnosti do vsega, kar je slovensko, pa naj bo to naša kulturna dediščina ali vrednote, ki nastajajo tu in zdaj. Namesto tega prodajajo nostalgične in kičaste, v bistvu pa hudo primitivne vedute tipa »Jugoslavija, moja dežela« in bolj ali manj odkrito slavijo njenega dosmrtnega hohštaplerskega diktatorja. Tisti mladi, ki so se rodili po letu 1991 pa poslušajo te štorije, ki jih pridno in poslušno razširjajo glavni mediji, in če jim starši ne razložijo resnice o tistih »zlatih časih«, ki so bili v resnici železni ali nemara kar kamniti (če se spomnimo na Goli otok…), pač slepo verjamejo, da so štorije resnične in da se jim godi krivica, ker morajo sami živeti v tako ubornih časih, ko se za večino ne cedita med in mleko. In ekstremna levica ima posebej v urbanem okolju idealne možnosti, da novači take zaslepljence in opranoglavce v svoje vrste. In zanje je nepomembno, kaj se je morali zgoditi in kakšne žrtve so bile nujne, da lahko zdaj in tukaj mirno in udobno živijo, ne zavedajo se, da bi bilo lahko tudi drugače, da bi se nekdanji železni časi spremenili v svinčene, njihove življenjske usode pa bi bile neprimerljive s tem, kako udobno živijo sedaj.
Je bilo vredno stati na Roški? Vprašanje je daleč od retoričnosti, s katero nemalokrat motrimo zgodovino. Odgovoriti moram, vsaj kar se moje malenkosti tiče, pritrdilno. Še posebej zato, ker si je neka zadrta ekstremna levičarka, ki se ji je, zaradi kopice absurdnih koincidenc, posrečilo priplezati do ministrskega stolčka, v praznini oblastniške arogance in z lažnim občutkom, da je »nekdo in nekaj«, ukinja komaj ustanovljeni muzej slovenske osamosvojitve. Kdo ve, kako blizu je trenutek, ko bo znova treba na Roško?
PS: Napisano na Dan suverenosti, 25. oktobra 2022
