Klasika in romantika
Franc Križnar
Uvod
Konsonančna in harmonska glasba še kar trajata (vse od 16. stol.) in jo bomo srečevali vse do 20. stol., ko sta polagoma začeli izgubljati klasične harmonske lastnosti. Zato pa si omenjeno nadaljevanje v kronološkem glasbenem razvoju razdelita klasicizem s klasiko (1750-1827) in romantika (1827-1910). Ta čas definira harmonija: izraziti akordi z melodijo in spremljavo. V tem sta na koncu, z že nekaterimi nastavki romantike prednjačila Beethoven in Mozart; prvi s svojo nesmrtno Peto simfonijo in številna Mozartova dela.
Klasika
Klasicizem s klasiko trajata v glasbi od sredine 18. stol. (ok. 1750) do približno 1810, 1820. Zgodnja faza ali predklasika poteka deloma še vzporedno s poznim barokom in to v dveh značilnih smereh: galantnem in ekspresivnem slogu, ki pa ju ni mogoče povsem ločiti. Zrelo obdobje visoke klasike se začenja med 1775 in 1780 in obsega tudi delovanje njenih treh največjih predstavnikov: Haydna, Mozarta in Beethovna na Dunaju, zato tudi dunajska klasika. Franz Joseph Haydn (1732-1809) z vzdevkom papa (Haydn) je bil avstrijski skladatelj in je imel ključno vlogo pri razvoju komorne glasbe kot sta godalni kvartet in godalni trio. Med oratoriji sta to Stvarjenje in Letni časi. Kot neke vrste idealna uresničitev Haydnovih teženj je aktualna uporaba ljudske motivike. V svojih številnih delih, tudi inštrumentalnih, se je naslanjal na motiviko različnih narodov: nemško, češko, hrvaško, madžarsko idr. Zaradi njegovih prispevkov k glasbeni obliki so ga imenovali »oče simfonije« (čez sto) in »oče godalnega kvarteta« (ok. 80 del od vsega tisoč del): 50 sonat, koncerti, maše, opere idr. Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791) je bil ploden in vpliven skladatelj. Kljub kratkemu življenju je njegov hiter tempo komponiranja povzročil več kot 800 del tako rekoč vseh glasbenih žanrov njegovega časa. Med številnimi in uspešnimi operami je to prav gotovo vzorčen primer Čarobne piščali. Ludwig van Beethoven (1770-1827) pa je bil nemški skladatelj in pianist. Ostaja eden najbolj občudovanih skladateljev v zgodovini zahodne glasbe nasploh. Njegova dela (32 klavirskih sonat, po pet klavirskih koncertov in simfonij, le ena opera idr.) se uvrščajo med najbolj izvajana v klasičnem glasbenem repertoarju. Za vse tri: Haydna, Mozarta in Beethovna je značilna prevzeta melodija samo kot (osnovno) gradivo, saj s tem njihova glasba še ne pridobi izrazito nacionalnega značaja oz. barve. Njihova glavna oblika pa je na dvo-tematskem principu zasnovana sonatna oblika, ki je osnova večstavčni inštrumentalni skladbi za enega ali več inštrumentov. Med temi prednjačijo (glasbene) oblike oz. zasedbe kot so to npr.: klavirski in godalni trio, solistični koncert in simfonija.
Na opernem področju je zlasti pomembna Gluckova reforma, v cerkveni glasbi pa reprezentativna oblika, vokalno-inštrumentalna maša, ki sloni na principu simfonizma.
Značilno za visoko klasiko je idealno ravnotežje med obliko in vsebino ter med homofonskim in kontrapunktskim principom. Središče in nosilec izraza je preprosta glavna melodija, vendar postanejo tudi drugi glasovi bolj samostojni. Važno vlogo ima pri tem motivično oz. tematsko delo, preobražanje motiva ali teme, ki zajema vse glasove. Spremljava je izpisana in obvezna (obligatni accopagnement). Ta glasba je jasna, plastična in simetrično proporcionalna. Ne predaja se več lahkotni igrivosti, izraža pa predvsem optimizem, veselje nad življenjem in vero v pradobroto človeške narave. Ideal je glasba, ki ni nacionalno omejena, temveč univerzalna. Značilna je težnja ustvarjati glasbo, ki je umetniško kar se da popolna, a hkrati dostopna širokemu poslušalstvu.
Romantika
Zadnja (leta) že zajemajo prehod iz obdobja klasike v obdobje (zgodnje) romantike. Zadnja leta klasike, od ok. 1810 dalje, torej vse od pozne Beethovnove ustvarjalnosti, potekajo že vzporedno z zgodnjo romantiko (C. M. v. Weber in F. Schubert). Ta je v ospredje postavila čustva. Še večji pomen je dobila glasbena forma. Nastala so še bolj kompleksna in tudi simbolična dela glasbene umetnosti izpod rok skladateljev kot so: Schumann, Chopin in Wagner. Romantiko pa povsem upravičeno iščemo in najdemo celo do zač. 20. stol., saj je le-ta tesno povezana z gibanji v književnosti, umetnosti in filozofiji tedanjega časa. Pri tem pa današnja uporaba romantičnega izraza kot konotacija z ljubezenskim čustvom ni nujno povezana s tem obdobjem. Romantično glasbo glede na uporabo skladateljskih sredstev delimo na zgodnjo, srednjo (visoko) in pozno romantiko. Še v 20. stol. pa se pojavi kot neoromantika.
Carl Maria von Weber (1786-1826) je bil nemški skladatelj, dirigent in klavirski virtuoz, kitarist in (glasbeni) kritik, eden prvih pomembnih romantikov. Kot najbolj znan operist (Čarostrelec, Euryanthe, …) je bil eden prvih pomembnih skladateljev romantike. V tem je bil ključna oseba v razvoju nemške romantične opere; pa še njegovo orkestralno delo Povabilo na ples in (2) Koncerta za klarinet in orkester. Avstrijec Franz Schubert (1797-1828) še sodi na mejo med (pozno) klasiko in (zgodnjo) romantiko. Kljub kratkemu življenju je pustil za seboj obsežen opus, vključno z več kot 600 posvetnimi vokalno inštrumentalnimi samospevi, temi tako značilnimi romantičnimi miniaturami: med poezijo in glasbo (Vilinski kralj in kar trije ciklusi le-teh, »Ave Marija«), sedmimi celotnimi simfonijami (mdr. tudi št. 8, »Nedokončana) idr.: sakralna glasba, opere, scenska glasba ter obsežna klavirska in komorna glasba. Robert Schumann (1810-1856) je bil nemški skladatelj, pianist in (vpliven glasbeni) kritik. Na splošno velja za enega največjih skladateljev romantične glasbe: bil je v glasbeni zgodovini le največji (glasbeni) romantik med vsemi romantiki! Pustil je študij prava in nameraval nadaljevati kariero virtuoznega pianista-koncertanta, pa mu je v vseh teh prizadevanjih zaradi pretiranega vežbanja ohromel eden izmed prstov na roki. Njegov opus je (pre)poln klavirske glasbe (mdr. ciklusa Karneval, op. 9 in Prizori iz otroštva, op. 15 in Klavirski koncert idr.), 4 simfonije itd. Tudi Poljak Frederic Chopin (1810-1849) je bil skladatelj in virtuozni pianist, ki je komponiral-pisal predvsem glasbo za solistični klavir: balade, etude, mazurke, nokturni, poloneze, polke, preludiji, valčki, dve sonati, dva (Klavirska) koncerta (z orkestrom) idr. Ohranil je svetovni sloves kot vodilni glasbenik svojega časa, katerega »… pesniški genij je temeljil na profesionalni tehniki, ki ji v njegovi generaciji ni bilo para.« Richard Wagner (1813-1883) je bil nemški skladatelj , gledališki režiser, polemik (ideolog) in dirigent, ki je znan predvsem po svojih operah. Za razliko od večine drugih opernih skladateljev pa je Wagner za vsako od svojih odrskih del napisal tako libreto kot glasbo. V tem moremo izpostaviti vsaj del Wagnerjevega tovrstnega cvetobera (opere ali kar glasbene drame): Rienzi, Večni mornar, Tannhäuser, Lohengrin, Tristan in Izolda, Mojstri pevci nürnberški in sladateljev nesmrtni romantični operni spomenik, tetralogija štirih oper Nibelungov prstan: Rensko zlato, Walküra,, Siegfried in Somrak bogov.
Med skladatelji, ki jih je v okviru nadaljnjega razvoja tako ali drugače zaznamovala aktualna romantika so bili še: J. N. Hummel, F. Sorr, N. Paganini, G. Donizetti, V. Bellini, M. Glinka, H. Berlioz, J. Strauss I, F. Mendelssohn Bartholdy, F. Liszt, G. Verdi, N. W. Gade, C. Gounod, J. Offenbach, C. Schumann, C. Franck, E. Lalo, B. Smetana, A. Bruckner, J. Strauss II, Joseph Strauss, A. Borodin, J. Brahms, C. Saint-Saëns, G. Bizet, P. I. Čajkovski, A. Dvoržak, E. Grieg, N. Rimski-Korsakov, P. Sarasate, G. Faure, C.-Maria Widor, E. Humperdinck, E. Chausson, A. Ljadov, E. Elgar, R. Leoncavallo, G. Puccini, H. Wolf, G. Mahler, I. Albeniz, R. Strauss, P. Dukas, A. Glazunov, J. Sibelius, F. Busoni, F. Lehar, A. Skrjabin idr.
Glasbeni teoretiki romantike pa so vpeljali tudi pojem tonalitete, s katerim so opisali harmonski slovar, podedovan od baroka in klasicizma. Pojavile so se tudi nove kromatske inovacije, da bi tako dosegli močnejši tok in nasprotja, da bi ugodili zahtevam daljših del. Nekateri romantični skladatelji so povezali glasbo s poezijo in njenimi visoko čustvenimi ter pripovednimi strukturami, ko so ustvarjali bolj sistematično bazo za skladanje in izvajanje koncertne glasbe. Spet drugi so prejšnje glasbene oblike sistemizirali (npr. sonatno obliko), medtem ko so jih skladatelji razširili. Bolj so se osredotočili na melodije in teme, čemur je sledila eksplozija skladanja pesmi. Povečana vrednost melodije se je odražala v vedno večji uporabi ciklične oblike, ki je postala pomemben dejavnik poenotenja za nekatera daljša dela, ki so v tem obdobju postala običajna. Večja harmonska paleta in tok, daljše melodije, poetičnost kot podlaga za izraznost in uporaba literarnih navdihov so bili prisotni že pred obdobjem romantike. Vendar so jih nekateri skladatelji tistega časa sprejeli za glavni pogon glasbe same. Na romantične skladatelje so vplivale tudi nekatere tehnološke prednosti, kamor spada povečanje obsega in moči klavirja in izboljšanje kromatske sposobnosti in večje število inštrumentov v orkestru. Tako je bil npr. tudi v tem pogledu in v pozni romantiki najbolj (po)znan ruski skladatelj P. I. Čajkovski, ki je predvsem pisal operno glasbo in pa glasbo za balet (najbolj znano delo Hrestač).
V operi je bila razmejitev vlog, ki se je uveljavila v baročni in klasični operi, uporabljena bolj svobodno. Do uprizoritev Wagnerjevih oper je arije, recitative, zbore in dele, ki jih izvaja orkester težko razločiti natančno. Posledica opustitve kastratov je prestavitev glavnega junaka v tenor (-ski glas). Zbor ima pogostokrat pomembnejšo vlogo. Proti koncu romantike še zlasti v Italiji, postane popularna veristična[1] opera. Raje kot zgodovinske in mitološke teme opisuje realistične, življenjske teme in like. Temu gibanju je sledila Francija z operami, kakršna je Bizetova Carmen. Precej romantičnih skladateljev je ustvarjalo nacionalistično glasbo. Čeh B. Smetana (Vltava) je npr. znan po tem, da je pri komponiranju uporabljal ritme in teme iz čeških ljudskih plesov in pesmi. Ko je Finec J. Sibelius v poznem 19. stol. napisal glasbo, ki temelji na finskem epu Kalevala, je njegovo delo Finlandija postalo simbol finskega nacionalizma.
Obseg in uporaba inštrumentov sta sledila tehnološkim prednostim, ki so se pojavile prav času romantike. Skladatelji so uporabljali nove zmožnosti inštrumentov v do tedaj nepredstavljivih zasedbah orkestrov. Tako so dela nekaterih skladateljev zahtevala veliko večje simfonične orkestre in inštrumente, ki so bili do tedaj redkost in so jih začeli uporabljati bolj pogosto. 8. simfonija ali tudi Simfonija tisočev G. Mahlerja je tako npr. zahtevala ogromno zborovsko in orkestralno zasedbo, orgle, kar osem (pevskih) solistk in solistov itd. Prav tako so postala sprejemljiva veliko daljša dela. Tipična Haydnova ali Mozartova simfonija v klasicizmu traja 20-25 min., Beethovnova Tretja simfonija pa že več kot 45 min., najdaljše romantične simfonije pa tudi več kot (eno) uro (npr. A. Bruckner, G. Mahler idr.). Čas romantike pa je tudi čas vedno večjega razvoja vloge inštrumentalnega virtuoza. Violinista N. Paganini in P. Sarasate sta bila npr. glasbeni zvezdi 19.-20. stol. F. Liszt je bil ob svojih skladateljskih sposobnostih tudi zelo popularen in vpliven pianist. Virtuoz-dirigent, ki pa jer vodil orkester pa je bil za občinstvo velika atrakcija.
Klasika in romantika na Slovenskem
Velika evropska družbena in umetnostna trenja so tudi na Slovenskem uveljavila nov umetniški slog – klasicizem. Po zaslugi nemških gledališč se je najprej uveljavil v posvetni glasbi, okrog leta 1790 pa je že začel prevzemati vodilno vlogo. Največji dosežek klasicistične glasbene usmeritve je scenska glasba k Linhartovi komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi z naslovom »Figaro« Janeza Krstnika Novaka. Nove razvojne značilnosti najdemo še v delih F. B. Dusika in v delovanju nekaterih novih ustanov, npr. Filharmonične družbe, ustanovljene 1794. leta. Ta, in pa G. Mašek z leta 1892 ustanovljenim Deželnim gledališčem, F. Pollini, J. Mihevec, J. Beneš in M. Babnik so dokončno utrdili klasicizem tudi na Slovenskem. Z mojstrovino glasbene romantike, Beethovnovo Šesto simfonijo, imenovano »Pastoralna,« ki so jo na ljubljanskem filharmoničnem odru izvedli leta 1818, so že bili nakazani odmiki od tega sloga pa tudi idejnega nasprotja. Prvi izraziti slovenski glasbeni romantik je bil A. Ipavec. Z romantiko, tudi glasbeno, so se na Slovenskem začela prizadevanja za oblikovanje nacionalnega izraza. Glasbena ustvarjalnost se je oprla na prvine ljudskega izročila. Za ta prizadevanja so najbolj zaslužni G. Rihar, B. Potočnik in L. Dolinar. Prav v njihovem delu je zaslediti najbolj očitne poskuse oblikovanja slovenskega narodnega izraza. V nadaljevanju prizadevanj Slovencev za zavestno nacionalno orientacijo so bile najpomembnejše »bésede.« Spodbudile so namreč nastanek različnih organizacijskih oblik ter povečale reprodukcijo in ustvarjanje izvirnih del. Med izrazito narodno usmerjene skladatelje tega časa štejemo J. Fleišmana, M. Vilharja, B. in G. Ipavca, K. Maška in pa skladatelje cerkvenega kroga: L. Cveka, L. Belarja in J. Levičnika. V revolucijskem letu 1848, »letu prebujanja malih evropskih narodov,« so se na Slovenskem pojavile »čitalnice.« Razširile so se sicer po celotnem slovenskem ozemlju, toda najbolj dejavna je bila ljubljanska. Med skladatelji tega obdobja naj omenimo A. Foersterja, avtorja operete-opere »Gorenjski slavček,« in F. Gerbiča, od ustanov pa Glasbeno matico, nastalo leta 1872, najprej v Ljubljani, potem pa še drugod po Sloveniji. Za reformo slovenske cerkvene glasbe je imelo največ zaslug Cecilijansko društvo, ustanovljeno leta 1877 v Ljubljani, potem pa še drugod. Najpomembnejši skladatelji v tem krogu so bili A. Armin, J. Leban, pater Hugolin Sattner, J. Kokošar, J. Lavtižar, J. Laharnar, I. Hladnik, P. Jereb in A. Mihelčič. Njihova zasluga je bila, da so kljub drugačnim smernicam v cerkvena glasbena dela uvajali slovenske narodne značilnosti. Med posvetnimi skladatelji romantične dobe so imeli vodilno vlogo: A. Nedvěd, D. Jenko, A. Vavken, V. Valenta, D. Fajgelj, A. Hajdrih, J. Aljaž, J. Kocijančič in H. Volarič, ob teh pa še: V. Parma, O. Dev, A. Schwab, J. Pavčič, Z. Prelovec, P. Jereb, V. Vodopivec, F. Korun Koželjski, F. Ferjančič, E. Beran in F. Serafin Vilhar. Slovenska glasbena romantika se sprva sicer ni mogla primerjati z razvito evropsko, kljub temu pa je bila pomembna, saj je utemeljila samobitno slovensko glasbeno kulturo in ji zagotovila umestitev v evropske okvire. Največ zaslug za to sta imela ljubljanska Glasbena matica in njen vodja M. Hubad.
Leta 1908 je bila ustanovljena Slovenska filharmonija. V obdobju med letoma 1892 in 1913 je slovenska Opera izvedla tako rekoč vsa dela, ki so se tedaj pojavljala v evropskih glasbenih gledališčih. V slovenske glasben revije Cerkveni glasbenik, Glasbena zora, Novi akordi in Sveta Cecilija so pisali in objavljali svoja dela: G. Krek, S. Premrl, F. Kimovec, E. Adamič in Anton Lajovic. Glasbena esejistika in publicistika, kritika in muzikologija pa so se kot samostojne veje začele komaj dobro razvijati.
[1] Ital. »resnično,« slogovna smer zlasti v italijanski operi ob koncu 19. in na zač. 20. stol. in je nastala pod vplivom realistične, naturalistične drame. Pomeni močno reakcijo proti romantični, zgodovinski operi. Značilna je sodobna snov in prikazovanje ljudi v zgodovinskem okviru. Značaji so ostro začrtani in vladajo skrajni efekti. Snov je pogosto polna grozot, nasilja in nebrzdane strasti. Pretežno se naslanja na pridobitve pozne romantike, njim pa le tu in tam dodaja »že« elemente impresionizma in novejših smeri. Ljubi široko spevno melodijo, polno strastnega žara in čutne opojnosti.
Glavni predstavniki: P. Mascagni, R. Leoncavallo, U. Giordano, F. Cilea. E. d’Albert in kot daleč najpomembnejši G. Puccini, ki je tipičen verist (le v nekaterih operah).
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo
