Zgodovina slovenske glasbe III

 

Moderna

 

Franc Križnar

 

Uvod

Če je sledila klasicizmu in klasiki romantika, potem je nastopilo obdobje moderne.

»Novo glasbo« v kar največjem časovnem zamiku še vedno (s)prejemamo, saj je le-ta rezultat polpreteklega 20. in našega, 21. stol. ter tegale 3. tisočletja; četudi so vse dosedanje slogovne usmeritve sprejemale vsaka zase samo sebe kot »moderno;« relativno moderna je bila tako vsaka ob svojem času. Mednje zagotovo sodijo že vse usmeritve »moderne« kot so to npr. impresionizem, ekspresionizem, serialna glasba, neoklasicizem, modernizem, minimalizem, elektronska glasba in postmodernizem.

Izum radia je glasbi prinesel neizmerno svobodno pot. 20. stol. zaznamujejo še novi izumi kot so to naprave za snemanje in reprodukcijo, televizijski in glasbeni videi, mobilni-prenosni telefoni, internet itd. Glasba se je prav na podlagi tele nove informacijsko-komunikacijske  tehnologije (IKT) razvila za zmeraj in dosegla skorajda vse ljudi. Za 20. in 21. stol. lahko omenimo poseben blog,[1] saj vsako desetletje prinaša nove zvoke in nove glasbene smeri. Glasba v teh dveh zadnjih stoletjih (20. in 21.) je nekaj samoumevnega. Slišimo in vidimo jo na vsakem koraku življenja, na glasbenih lestvicah se še vedno skoraj vsak dan najde kaj novega. Tako je še posebej zanimivo pogledati v zgodovino, ljudi in izume in ugotoviti, da je bil potreben razvoj glasbe in tehničnih izumov, da lahko danes poslušamo tako širok spekter glasbenih slogov.

 

Modernizmi 20. in 21.stol. svetu

Kljub enotnemu (glasbenemu) modernizmu pa le-to predstavlja različna (glasbena) gibanja. Začenja se s poznortomantičnim slogom (S. Rahmaninova), nadaljuje z impresionizmom (C. Debussy, M. Ravel), neoklasicizmom (I. Stravinski), s serialno glasbo (P. Boulez), z enostavnimi harmonijami in ritmi minimalistov (S. Reich, P. Glass), musique concrète (P. Schaeffer), z mikrotonalno glasbo (H. Partck, A. Hàba), aleatoriko (J. Cage) z elektronsko in elektroakustično glasbo (K. Stockhausen), polistilizmom (A. Šnitke) idr. Najpogostejša skupna točka vsem tem raznolikim skladateljskim postopkom je verjetno uporaba disonance. Zato je ta čas (glasbene) moderne označen kot »disonantno obdobje« klasične glasbe, ki je sledilo obdobjem, v katerih je bila poudarjena uporaba konsonance (do ok. 1900).

Vanjo sodi glasba 20. stol. in vsa umetniško (re)producirana glasba 21. stol., od 2000 dalje. Zanjo je značilno razbijanje vseh tradicionalnih estetskih konvencij.  S tem je sproščena popolna svoboda vseh estetskih razsežnosti, vključno z melodijo, ritmom in napredovanjem akordov. Kljub stereotipom o starih, dolgolasih, mrtvih skladateljih in še starejšega občinstva, je umetnost ustvarjanja klasične glasbe še vedno zelo živa. Se pa klasična glasba 21. stol. od enake (glasbe) prejšnjega, 20. stol., razlikuje v enem pomembnem pogledu: zveni manj moderno kot starejša glasba! Današnjo glasbo lahko razdelimo na poljubno število kategorij in podkategorij. Te zajemajo zvrsti kot so to: pop, jazz, rock, alternativa, country, elektronika, rap in še veliko več. Sodobna tehnologija omogoča, da so vsi deli glasbene kompozicije in procesi snemanja veliko bolj kakovostni kot metode iz preteklosti. Z napredkom, ki ga doživljamo kot sad tehnologije, smo postali manj nevedni glede tega, kaj ustvarja resnično dobro glasbo. Za klasično[2] glasbo se običajno šteje glasba, nastala pred 19. stol., medtem, ko je sodobna glasba, ki je nastala po 19. stol. Oba glasbena sloga se v drugih pogledih močno razlikujeta, vključno z inštrumentacijo, obliko, slogom, namenom in načinom (po)ustvarjanja. Sedanje obdobje obsega 20. in 21. stol. do danes in vključuje modernistično in postmoderno  (glasbeno) dobo, katerih datumi so pogosto sporni. Na začetku 21. stol. se običajno sklicujemo na sodobne oblike posttonalne glasbe po smrti A. v. Weberna (1883-1945) po l. 1945 in je vključevala serialno, elektronsko in elektroakustično, eksperimentalno in minimalistično glasbo. V 20. stol. je prišlo v glasbi do dramatičnih inovacij v (glasbenih) oblikah in slogih. Skladatelji in tekstopisci so raziskovali nove oblike in zvoke. Ti so izpodbijali prej sprejeta pravila glasbe prejšnjih obdobij kot je uporaba spremenjenih in razširjenih akordov v bebop jazzu iz 1940.-ih let. Eden najpomembnejših dogodkov v »klasični« glasbi 20. stol. je bilo učinkovito raztapljanje tonalnosti. Ekstremni kromatizem v glasbi R. Wagnerja je npr. naredil koncept tonalnosti in tonskih središč v glasbi tako rekoč neveljaven.

Med najbolj odmevnimi modernizmi v glasbi na začetku 20. stol. je bila Druga dunajska šola, ki je izumila in prva uveljavila dvnajsttonsko[3] glasbo. Njen vodja je bil Arnold Schönberg (1874-1951), člana pa njegova učenca A. v. Webern in A. Berg. Različne smeri, ki so prav tako temeljile na atonalnosti, so nadaljevali (med naštetimi pa so tudi posamezniki, ki jih še vedno nadaljujejo) skladatelji: B. Maderna, L. Nono, L. Berio, K. Penderecki, W. Lutoslawski, W. Rihm, I. Xenakis, M. Babbitt, E. Carter, G. Ligeti, E. Krženek, S. Gubaidulina, H. Lachenmann idr. Atonalna glasba pa se je izogibala elementom kot so: tonalni akordi in melodične linije. Med kompozicijskimi postopki v 20. stol. je tudi aleatorika.[4] Pomembnejši skladatelji v 20. in 21. stol.: E. Satie, A. Zemlinsky, C. Ives, E. Bloch, B. Bartok, G. Enescu, K. Szymanowski, Z. Kodaly, A. Bax, E. Varese, H. Villa Lobos, B. Martinů, A. Honegger, D. Milhaud, P. Hindemith, C. Orff, G. Gershwin, F. Poulenc, A. Copland, A. Hačaturjan, M. Tippett, G. Scelsi, D. Šostakovič, O. Messiaen, S. Barber, B. Britten, H. Dutilleux, L. Bernstein, H. W. Henze, E. Rautavaara, E. Morricone, G. Crumb, T. Takemitsu, M. Kagel, P. Nørgård, H. Gorecki, A. Pärt, K. Saariaho, T. Dun idr. Današnji vodilni (svetovni) skladatelji pravijo, da je Finka Kaija Saariaho (roj. 1952) največja živa skladateljica na svetu.[5]

 

Glasbeni modernizem tudi na SlovenskemTudi za moderne glasbene smeri 20. in 21. stol. je na Slovenskem značilna razvitost produkcije in reprodukcije. Med skladatelji kot so V. Mirk, Z. Švikaršič, M. Rožanc, S. Kumar, M. Unger, I. Grbec, C. Pregelj, S. Šantel, B. Šček idr., je seme modernih smeri zasejal Marij Kogoj (1892-1956)[6] s svojim mešanim zborom »Trenotek« na bes. J. Murna Aleksandrova. Skladba je izšla 1914 in sicer v zadnjem letniku Novih akordov. S Kogojem pa se je v slovenski glasbi začel ekspresionizem. Najpomembnejše delo tega časa in prostora, Kogojeva opera »Črne maske,« (1927-29) je po kakovosti celo prekosila takratne evropske glasbene dosežke. Po Kogoju se je uveljavil M. Bravničar, za njim pa L. M. Škerjanc in S. Osterc, zadnja dva celo s »kompozicijskima šolama.« Sledili so S. Koporc, B. Arnič, D. Švara, J. Jakončič, F. Luževič, M. Kozina, M. Polič, F. Juvanec, A. Lavrin B. Leskovic, E. Ulaga, nato pa skladatelji druge generacije slovenskih glasbenih modernistov po (2. svetovni) vojni, dopolnjeni s postromantičnimi ustvarjalnimi težnjami: P. Šivic, J. Kaplan, M. Lipovšek,Šturm, K. Pahor, P. Lipar, D. Žebre, M. Pirnik, S. Jericijo, V. Mihelčič, /dr./ R. Hrovatin, P. J. Sifler, K. M. Mizerit, S. Prek, P. Ramovš, U. Vrabec, J. Gregorc in S. Mihelčič. Postromantika se je nadaljevala z: R. Gobcem, R. Simonitijem, J. Gregorcem, B. Adamičem, U. Prevorškom in S. Hubadom. Tretjo generacijo slovenskih glasbenih modernistov predstavljajo avtorji-skladatelji: C. Cvetko, Aleksander Lajovic, M. Vodopivec, Z. Ciglič, J. Osana, B. Kantušer, C. Kren, U. Krek, F. Lampret, A. Weingerl, J. Bitenc, I. Šček, J. Komar, V. Lovec, V. Ukmar, P. Kalan in M. Žigon. Najnovejša tovrstna naziranja so nadaljevali skladatelji četrte generacije z opusom po (2. svetovni) vojni: J. Matičič, P. Merku, J. Jež, M. Stibilj, K. Cipci, L. Vörös, S. Vremšak, Š. Mauri, I. Petrić, A. Srebotnjak, D. Škerl, I. Štuhec, D. Božič, I. Dekleva, V. Globokar, J. Gregorc, B. Kos, L. Lebič, M. Voglar, E. Gašperšič, M. Potočnik, L. Rančigaj, J. Strajnar, F. Jelinčič, P. Mihelčič, A. Ajdič, A. Klar, I. Mignozzi, B. Rajšter idr.

Problemi individualnosti, nacionalnosti in univerzalnosti so v mejah novih orientacij slovenskih skladateljev in so bili aktualni in pomembni, počasi pa že prihajajo v okvire postmodernističnih slogovnih struj in industrijske družbe ob koncu 20. stol. V slovensko glasbo so tako posegli predstavniki že t. i. pete generacije: M. Gabrijelčič, B. Kaplan, B. Kokol, A. Natek, B. Savicki, J. Trošt, A. Ipavec, F. Turnšek, Z. Ballata, J. Osredkar, U. Lajovic, J. Jezovšek, A. Gorjanc, F. Šojat, M. Tušek, A. Žuraj, V. Hrovat, T. Habe, S. Jurgec, A. Strajnar, B. Arnič Lemež, I. Kopecky, M. Feguš, J. Golob, M. Strmčnik, P. Kopač idr. Mlado, postmodernistično, srednjo generacijo današnjih slovenskih glasbenih ustvarjalcev, 50- do 70-letnikov pa predstavljajo ustvarjalci t. i. šeste generacije, skladatelji: M. Šijanec, I. Majcen, F. Ban, A. Kumar, U. Rojko, B. Turel, T. Svete, B. Jež Brezavšček, M. Mihevc, M. Bizjak, P. Merljak idr. Po 1960 rojenim pa se pridružujejo še mlajši: B. Jashari, /dr./ A. Misson, /dr./ M. Raichenberg, /dr/ P. Šavli, A. Solovera Roje, N. Firšt, B. Vremšak, I. Krivokapič, B. Rojko, /dr./ J. Oblak Parker, D. Močnik, L. Vrhunc, U. Pompe, V. Avsec, D. Bavdek, A. Čopi, /dr./ Ž. Stanič, R. Golob, V. Žuraj idr.

Slovensko glasbo 20. in 21. stol. pa so z Big-bandom RTV Slovenija razvili še njegovi dirigenti: B. Adamič, J. Privšek, P. Ugrin, A. Krajnčan, L. Krečič idr., Ansambel bratov Avsenik, obe operno-baletni hiši, ljubljanska z M. Hribernikom in mariborska s S. Krečičem, državna simfonična orkestra  – Slovenska filharmonija z vodjo M. Šarcem in Simfoniki RTV Slovenija s šefom-dirigentom R. Milanovim, obe godbi – Policijski orkester  z dirigentom N. Bečanom in Orkester Slovenske vojske z dirigentom M. Dragoličem in Zbor Slovenske filharmonije s šefom-zborovodjem G. Klančičem. Med ustvarjalci-skladatelji predstavniki  zabavne in narodnozabavne glasbe pa še: M. Rijavec, U. Koder, A. Soss, M. Sepe, B. Lesjak, J. Robežnik, J. Privšek, S. Stingl, D. Žgur, T. Janša, B.-E. Rodošek, M. Mihelič, A. Arnol, L. Jakša, J. Novak, S. Avsenik, ml., G. Strniša, E. Spruk, A. Krajnčan, M. Lazar, M. Vrhovnik Smrekar, D. Krajnčan idr. Od obilice predstavnikov narodnozabavne glasbe, tega relativno vplivnega medijskega in promocijskega glasbenega žanra  20. in 21. stol. na Slovenskem pa vsekakor ne moremo mimo legend, tipičnih predstavnikov te glasbene zvrsti kot so: brata s svojim kvintetom V. Ovsenik & S. Avsenik, B. Kovačič, H. Artač idr.

In še najnovejša plejada najmlajših in najuspešnejših slovenskih skladateljev in skladateljic, ki dandanes pravzaprav nadaljujejo z vleko starega ustvarjalnega voza prav v dandanašnji glasbeni trenutek: Andrej Makor (roj. 1987), Tine Bec (1993), Matej Kastelic (1994), Klara Mlakar (1999) idr.

 

Namesto sklepa

(Glasbeno) moderno zaznamujemo že s prelomnim razpoloženjem 90.-ih let 19. stol. Ta simbol predstavlja začetek simfonične pesnitve »Don Juan,« op. 20 (1889) Richarda Straussa. V tem delu gre že za slogovno povsem odprto glasbeno moderno.[7] V tem primeru ta (moderna) traja vse od 1890 dalje. Vsekakor gre za neke vrste samozavedanja časa. Glasbenozgodovinski razkoli okoli l. 1890 na eni in leta 1910 na drugi strani, so dovolj vplivni, da tako opravičijo interpretacijo glasbe ok. 1900 kot posebnega obdobja kot glasbene moderne. Ob Straussovi simfonični pesnitvi izhaja iz tega leta (1889) tudi Mahlerjeva Prva simfonija in kar vse (po C. Dahlhausu)[8] že imenujemo »nova glasba.« (ok. 1910 in ne leta 1890). Ob že omenjenih R. Starussu in G. Mahlerju pa je bil glasnik »nove glasbe,« moderne tudi H. Pfitzner, saj je (po C. Dahlhausu) konec »glasbene moderne« že 1920. leta, ko se konča neoklasicizem.[9]

Kot neke vrste skupni glasbeni vrhunec pregleda pa lahko navedeno vsaj nekatere najbolj aktualne slovenske glasbenike-interprete-poustvarjalce, ki so slovensko glasbo skupaj z ustvarjalci-skladatelji po letu 1945, da danes lahko govorimo in pišemo o popolni vzporeditvi številnih (slovenskih) umetnici in umetnikov, ansamblov, orkestrov, (glasbenih) gledališč in zborov z evropskimi dosežki našega časa in prostora. Če med njimi izpostavimo samo tiste, ki so s svojimi tovrstnimi dosežki že dolgo časa v evropski glasbeni areni, so to npr. klarinetist Mate Bekavac, flavtistka Irena Grafenauer, mezzosopranistka Marjana Lipovšek, violinist Igor Ozim, pozavnist Branimir Slokar, Slovenski oktet, pianistka Dubravka Tomšič Srebotnjak, Trio Lorenz, tenorist Jazen Lotrič idr.

Kot apoteozo vsega navedenega pa vsaj za slovenski delež glasbe 20. in 21. stol. lahko zaključimo v primerjavi z evropskim prostorom, da je zdaj ta vzporedna, jo prehiteva, včasih pa še vedno zaostaja za t. i. zahodnoevropsko ali celo ameriško glasbo dandanašnjega časa in prostora.

Glasba gre seveda naprej, »volkovi (okrog nje) pa še kar tulijo.«      

 

 

[1] Spletni dnevnik, spletnik, spletno mesto, na katerem avtorji s pomočjo preprostega vmesnika objavljajo besedila, slike in posnetke, bralci pa imajo navadno možnost komentiranja.

Beseda blog je angl. okrajšava besede weblog, oz. redkeje zapisno web log, ki jo je 17. 12. 1997 skoval Jorn Barger in pomeni spletni dnevnik oz. e-dnevnik.

[2] Umetniško, umetnostno, resno glasbo.

[3] Ali tudi dodekafonsko glasbo (dodekafonijo) je l. 1920 razvil A. Schönberg in ki se je močno razširila »šele« po letu 1945.

Njena osnova je serija dvanajstih, med seboj enakovrednih in harmonsko-funkcionalno povsem nevezanih poltonov, razvrščenih v redu kot ga določi skladatelj. Toni serije so uporabljeni ali zaporedno (kot melodija) ali istočasno (kot harmonija ali kontrapunkt) ali na oba načina hkrati. So poljubno ritmizirani in se lahko pojavijo v katerikoli oktavi, vendar mora najprej nastopiti vseh dvanajst poltonov, preden se lahko kateri izmed njih ponovi. Vrsta lahko nastopi premo, v inverziji (obrnjeno), rakovem postopu (od zadaj naprej) ter v inverziji in rakovem postopu hkrati. Vsako od teh štirih oblik serije pa je mogoče tudi transponirat na ostalih enajst polstopnjah oktave, tako da je skladatelju na voljo 48  serijskih obrazcev. Takšen način komponiranja naj bi po Schönbergovem naziranju predvsem zagotovil red in organizacijo.

[4] Kompozicijski postopek, ki prepušča izvajalcem svobodno izbiro predpisanih ali samo deloma označenih odstavkov skladbe. Glede na veliko število možnih kombinacij v aleatoričnem ustvarjanju je nastalo več osnovnih aleatoričnih postopkov: da skladatelj predpiše celotno skladbo in zaporedje njenih delov, izvajalcu pa prepusti oblikovanje nadrobnosti; da skladatelj dokončno ne predpiše ne celotne skladbe ne posameznih delov.

[5] Po anketi, ki jo je izvedla revija BBC Music Magazine med 174 najboljšimi skladatelji današnjega časa.

[6] Marij Julij Kogoj je bil učenec A. Schönberga in F. Schrekerju na Dunaju. Bil je izjemno priljubljen v 20. letih 20. stol., vrhunec pa je dosegel z omenjeno opero »Črne maske.« Njegova kariera pa se je končala že leta 1932, torej ko je bilo skladatelju  komaj 40 let. Takrat je bil institucionaliziran zaradi shizofrenije in tam je ostal vse do svoje prerane smrti.

[7] Prim. Carl Dahlhaus-Helmut Loos-Leon Stefanija, Pojmovnik teorije glasbe. V: splet: pojmovnik.fri.uni-lj.si/moderna-glasbena/, prevzeto 26. 9. 2022.

[8] Prav tam.

[9] Prav tam.