(Nova) stavba ljubljanske Akademije za glasbo se prebuja
V tem okviru je nastopil naš odlični flavtist MATEJ ZUPAN …
Še en odličen komorni koncert z glasbo izključno slovenskih skladateljev in po večini novitet, krstnih izvedb pod naslovom FUNtazije
Franc Križnar
V zunaj glasbeni flavtno klavirski portret našega vodilnega flavtista Mateja Zupana s pianistko in pianisti se je razvil eden od koncertov, ki je pospremil izvajalce in občinstvo v novo stavbo prenovljene ljubljanske glasbene alme mater-Akademije za glasbo na Kongresnem trgu 1. Na koncertu (11. nov. 2022) z dokaj pomenljivim naslovom FUNtanzije za flavto in klavir izključno novih del za zasedbo flavte in klavirja, jih je bilo sedem od osmih same prve, krstne izvedbe. Ta ideja vsebinsko zaokroženih del je vzniknila pobudniku in izvajalcu M. Zupanu, ki dobi v angleščini (FUNtasy) hudomušno, humorno konotacijo zabave ter navdiha in izziv za skladatelje; kako jo napisati za izvajalce in kako jo seveda izvesti? Tako je bila prva FUNtazija napisana leta 2020. Napisal jo je Leon Firšt (r. 1994). Ta je bila edina, ki je bila že izvedena pred temle ljubljanskim koncertom, potem pa je sledilo solistovo povabilo še drugim. In vsi po vrsti so se odzvali in tako je nastal splet še dodatnih sedmih skladb z enakimi naslovi, drugimi avtorji in samimi prvimi, krstnimi izvedbami. Dodana je bila še ena posebnost na našem glasbenem odru: razen nekaterih (redkih) izjem, so vse skladbe s flavtistom izvedli (kot pianisti) skladatelji sami. V kratkih pogovorih z vsemi navzočimi skladatelji je koncert še dodatno in spretno krmaril moderator koncerta Nenad Firšt, sam tudi skladatelj in aktualni predsednik našega stanovskega Društva slovenskih skladateljev in med elektronsko prisotnega Anžeta Rozmana (1989) v ZDA, prav vse. Seveda glasba je bila v izvedbi navedenih v ospredju, Zupanova flavta in njegov znameniti (flavtni) ton in še kaj. Npr. vsa dela so že dostopna v tiskanih in elektronskih podobah na naslovu DSS. Na koncertu v prekrasni Betettovi dvorani so se med prireditelji in izvajalci združili poleg DSS in AG UL, še Festival flavtistov Slovenije.
Med večinoma mladimi skladatelji se je prvi predstavil Tine Bec (1993) s svojo FUNtazijo. Gibala se je med navideznima mešanicama tanga in valčka, upoštevala in izigrala pa je še dodatke konkretne glasbe: igranje flavte v klavir s še drugimi sodobnimi kompozicijskimi tehnikami. V nadaljevanju predstavljanja 7-8 minutnih skladb, včasih enodelnih, dvo- in tridelnih, je bil na vrsti prispevek Davida Beoviča (1977), kjer je namesto skladatelja-pianista sodelovala še Sae Lee. Gre za uporabo baročne teme in variacije rigaudona francoskega skladatelja L. Lacosteja. To je bil obenem v tej skladbi in na tem večeru edini tovrstni razkorak med davnim barokom in današnjo flavtno-klavirsko aktualnostjo, sodobnostjo. L. Firšt je bil tisti, ki je v svojem delu prednjačil, bil je predhodnik ali kar znanilec tegale »testa:« med osnovo in nadaljevanjem tega koncepta koncerta in v kateri se je avtor-skladatelj in pianist tudi tako kot njegovi kolegi, že zdavnaj zabaval. Morda celo zabavno začinjena skladba je bila neke vrste vmesna popestritev tega koncerta. Noviteto Bojana Glavine (1961) smo morda še zaradi dodatne klavirske orientiranosti avtorja, še najbolj doživeli v klavirskem partu. Kljub temu pa si skladatelj tudi zanjo pripiše še dodatno zabavno raven kot neke vrste fil rouge (= rdeča nit) celotnega večera. FUNtazija Mirana Juvana (1964) se je v tem svojem glasbenem prvencu znašla v vrsti odličnih kolegov, on sam pa kot pravi glasbenik in skladatelj. Klavirski part v nekaterih delih predstavlja pravo improvizacijo s kančkom (poudarjenega) humorja. Espri, duhovitost v tem koncertnem crescendu pa je že prikaz kar štirih različnih in kontrastnih občutij. Če muzika ni takšna, pač ni umetnost, ampak je »samo glasba.« Glasba na isto temo Mariborčana Roberta Kampleta (1971), ki je sledila, je bila toliko in tako improvizacijska, da je flavtista M. Zupana avtor na klavirju spremljal kar na pamet. V njej pa je kompozicijsko prikazal štiri različna občutenja in vse to podčrtal še s kontrastnimi ritmi; virtuoznost je bila maksimalna in obojestranska. Tudi glasbo Anžeta Rozmana (1989) je po uvodnem pogovoru prek skypa v ZDA, spremljala pianistka S. Lee. Gre za skrajno virtuozno obravnavano skladba za oba udeležena inštrumenta z zagotovo filmsko virtuoznim partom (vodilne) flavte. In še zadnji (samo v vrsti) predstavljeni skladatelj, delo Tilna Slakana (1993), že v osnovi koncipirana kot glasbena šala. Ne le ta, celotnemu konceptu smo se lahko celo nasmejali in tako dodali predstavljenim ravnem same glasbe, še katero drugo? Seveda spet zunaj glasbeno: spet različni slogi in (kompozicijske) tehnike, vse v funkciji flavte in klavirja.
Ne le za samo (flavtno) izvedbo našega tovrstnega prvaka M. Zupana, pač pa za celotno idejo in upoštevanje izključno (mladih) slovenskih skladateljev, za celoten konglomerat (avtorji in skladbe, medijska promocija le-teh idr.) bi si tale naš vodilni ali že kar prvi aktualni slovenski flavtist zaslužil eno največjih in možnih tovrstnih nagrad oz. priznanj; tudi DSS. Teh pa je sicer k sreči v vrsti promocije (slovenske) glasbe tudi še kaj?
