Gojite kulturni spomin
Rod Dreher
iz angleščine prevedel Andrej Lokar
Kdor nadzoruje preteklost, nadzoruje prihodnost:
kdor nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost
Partijsko geslo, 1984
Pred nedavnim mi je svetlooka in vesela šestindvajsetletna Kalifornijka povedala, da je bila zase prepričana, da je komunistka.
»Saj so tako čudovite, te sanje o enakosti vseh,« se je navduševala. Ko me je vprašala, s čim se tisti hip ukvarjam, sem ji povedal o boju Aleksandra Ogorodnikova, krščanskega disidenta, ki so ga bili Sovjeti zaprli in mučili in ki sem ga bil nedavno intervjuval v Moskvi. Obmolknila je.
»Ali nič ne veste o gulagih?« sem jo vprašal naivno.
Seveda ni vedela. Nihče ji tega ni bil povedal. Mi, njeni starši in stari starši, smo se izneverili njeni generaciji. In če ne bo razvila radovednosti do preteklosti, se bo izneverila tudi sama sebi. In vendar ni edina. Vsako leto organizacija Victims of Communism Memorial Foundation, neprofitna vzgojna in raziskovalna ustanova, ki jo je ustanovil Kongres ZDA, izvaja med Američani raziskavo, da bi preučila njihov odnos do komunizma, socializma in marksizma nasploh. Leta 2019 je raziskava pokazala, da je osupljivo število Američanov iz pohladnovojne generacije naklonjeno pogledom levičarskega radikalizma in da samo 57 odstotkov milenijcev verjame, da Deklaracija o neodvisnosti nudi več jamstva za »svobodo in enakost« kakor Komunistični manifest. Politično ideologijo, ki je umorila na desetine milijonov ljudi, zapirala in mučila še večje število ljudi ter v svojem času razdejala življenja polovice človeštva in katere poraz je zahteval krčevit boj zaveznikov onkraj meja, prek oceanov, političnih strank ter generacij – to odvratno ideologijo nevedni mladi ljudje romantizirajo.
V reviji The Harvard Crimson je leta 2017 dodiplomska študentka Laura Nicolae, katere starša sta preživela strahote romunskega komunizma, spregovorila proti zgodovinskim potvorbam, ki so jih bili primorani poslušati njeni vrstniki pri Ivy League tako na predavanjih kakor prek trendovskega marksizma intelektualne študentske kulture.
»Opisi komunizma na kampusu prikazujejo ideologijo kot revolucionarno ali idealistično, zamolčijo pa njeno avtoritarno nasilje, »je zapisala.« »Namesto, da bi poglabljala naše razumevanje sveta, nas univerzitetna izkušnja uči, da moramo zreducirati eno od najbolj uničevalnih ideologij v človeški zgodovini na enorazsežni, razkuženi narativ.«
Pozabiti na zločine komunizma je zelo slabo. Kar pa je še nevarneje, je navada, da pozabljamo na lastno preteklost. Češki romanopisec Milan Kundera lapidarno opozarja, da dandanes sicer nihče ne bo zagovarjal gulagov, vendar je svet poln naivnežev, ki verjamejo lažnim utopičnim obljubam, ki gulage ustvarjajo.
»Ne vedeti, kaj se je zgodilo, preden si se rodil, pomeni ostati otrok za vedno,« je dejal Cicero. To pa je razlog, tako piše Kundera, zakaj komunisti tako zelo poudarjajo osvajanje umov in src mladih ljudi. V svojem romanu Knjiga smeha in pozabe se Kundera spominja govora, ki ga je imel češki predsednik Gustav Husak za skupino Mladih pionirjev, v katerem jih je spodbujal, naj strumno napredujejo v smeri marksističnega raja miru, pravičnosti in enakosti.
»Otroci, nikoli se ne ozirajte nazaj!« [Kunderova oseba Husak], je zavpil, mislil pa je, kako ne smemo nikoli dopustiti, da bi se prihodnost zrušila pod bremenom spomina.
Kolektivna izguba zgodovinskega spomina – ne le spomina na komunizem, ampak spomina na našo skupno kulturno preteklost – bi na Zahodu lahko imela razdiralen učinek na našo prihodnost. Ne gre za to, da bi izbris spomina na zlo komunizma pomenil nevarnost ponovitve natanko take oblike totalitarizma. Gre za to, da nas že samo dejanje pozabljenja dela ranljive za totalitarizem nasploh. Ali z drugimi besedami: ne le, da se moramo spominjati totalitarizma, če hočemo zgraditi odpor proti njemu; spominjati se moramo, kako naj se tega spominjamo.
Zakaj je spomin pomemben
Vse v moderni družbi je zastavljeno tako, da je spomin – zgodovinski, družbeni in kulturni – težko gojiti. Tega se morajo kristjani zavedati ne le zato, da bi se uprli mehkemu totalitarizmu, ampak da bi posredovali vero prihodnjim generacijam. V svoji knjigi iz leta 1989, How Societies Remember (Kako se družbe spominjajo), pokojni britanski socialni antropolog Paul Connerton pojasnjuje, da obstaja več vrst spomina. Zgodovinski spomin je objektivni izbor preteklih dogodkov. Družbeni spomin je, kar se ljudje odločijo, da si bodo zapomnili – to se pravi: kolektivno se odločijo, katera dejstva v zvezi s preteklimi dogodki se jim zdijo pomembna. Kulturni spomin sestoji iz zgodb, dogodkov, ljudi in drugih pojavov, za katere se neka družba odloči, da si jih bo zapomnila kot temeljno gradivo za svojo kolektivno identiteto. Bogovi nekega ljudstva, njegovi junaki, njegovi zlikovci, njegovi mejniki, njegova umetnost, njegova glasba, njegovi prazniki – vse to sodi v njegov kulturni spomin.
Connerton trdi, da »morajo člani vsakega družbenega reda vzpostaviti in pristati na nek skupni spomin.« Spomin na preteklost vpliva na njihovo izkušnjo sedanjosti – to se pravi: kako dojemajo njen pomen, kako jo razumejo in kako naj znotraj nje delujejo.
Nobena kultura in noben posameznik se ne moreta spominjati vsega. Spomin neke kulture je rezultat njenega kolektivnega rešetanja dejstev, da bi izoblikovala pripoved – zgodbo, ki jo družba pripoveduje sama sebi, da bi ohranila v spominu samo sebe. Brez kolektivnega spomina ne more biti kulture in brez kulture ne more biti identitete.
Čim bolj totalitarna je narava nekega režima, tem bolj bo poskušal prisiliti ljudi, da pozabijo na svoj kulturni spomin. Vloga Winstona Smitha v romanu 1984 na Ministrstvu resnice je zradirati vse časopisne zabeležbe preteklih dogodkov, da bi izpostavil trenutne politične prioritete partije. To pa, kakor pravi poljski intelektualec Leszek Kołakowski, razkriva »veliko ambicijo totalitarizma – popolno posest in nadzor nad človeškim spominom.«
»Zamislimo se nad tem, kaj se pripeti, če je ta idealni cilj dejansko dosežen,« pravi Kołakowski. »Ljudje se spominjajo samo tega, kar jih danes učijo, da si morajo zapomniti, in posledično se vsebina njihovega spomina lahko čez noč spremeni, če je to potrebno.«
Iz zgodovine komunističnega totalitarizma vemo, kako je to mogoče doseči prek totalnega državnega monopola nad informacijami, vključno z ideološkim nadzorom nad medij in izobraževalnim sistemom. Izkušnja Laure Nicolae na Harvardu, kjer se izoblikuje prihodnja generacija ameriških in globalnih elit, nam govori o tem, kako je to mogoče doseči tudi v svobodnih deželah: tako da učimo tiste, ki si prizadevajo za vodilne položaje, kaj je zanje pomembno, da si zapomnijo, in kaj si je treba in česa si ni treba zapomniti.
Za zahodne konservativce ni nič novega, da ideologi na oblasti, tako v učilnicah kakor v uredništvih, manipulirajo s kolektivnim spominom in se s tem polaščajo prihodnosti. Kar je mnogo manj navzoče v zavesti modernega človeka, je – kakor nas opozarja Connerton – kako liberalno demokratični, kapitalistični življenjski slog počne natanko isto.
Bistvo modernitete je zanikanje, da bi obstajale kakršnekoli transcendentne zgodbe, strukture, običaji ali prepričanja, katerim se posamezniki morajo podrediti in ki lahko pogojujejo naše vedenje. Biti moderen pomeni svobodno izbirati. Kaj izberemo, je povsem brez pomena; pomen je vsebovan v sami izbiri. Nobenega svetega reda ni, nobenega drugega sveta, nobenih trdnih vrlin in stalnih resnic. Obstaja samo tu in zdaj in večni plamen človekovega poželenja. Volo ergo sum – hočem, torej sem.
Funkcija kulturnih spominov je legitimiranje trenutnega družbenega reda, meni Connerton. To pa je razlog, zaradi katerega se »podrejene skupine« – to se pravi: družbene manjšine –tako težko držijo svojih kulturnih spominov. Ohranjati spomine pri življenju pomeni boriti se proti dominantnemu redu.
Komunizem je sledil posebni ideološki viziji, ki mu je narekovala, da je uničeval vsa izročila, vključno s tradicionalnim krščanstvom. Nič izven komunističnega reda ni smelo obstajati. Toda tudi v sodobnem kapitalizmu je kulturni spomin podrejen logiki svobodnega trga, njegovi mehanizmi pa odgovarjajo osvobajanju individualnega poželenja. Sodobni kristjani težko prenašajo svojo vero mlajšim generacijam pretežno zato, ker smo se vsi priučili življenjskega sloga, v katerem je malo ali nič skupnih prepričanj in običajev, ki presegajo individualizem. To je imel v mislih kardinal Joseph Ratzinger, ko je, tik preden je postal papež Benedikt XVI., obsodil »diktaturo relativizma.«
Connerton opozarja vse tiste, ki želijo ohraniti pri življenju kulturni spomin, da prenos zgodovinskih informacij mladim ni dovolj. Resnice, ki jih prenaša tradicija, moramo podoživljati subjektivno. To se pravi, da jih ne smemo samo preučevati, ampak se morajo utelešati v naših skupnih družbenih praksah – v besedah, seveda, ampak kar je še bolj pomembno: v dejanjih. Skupnosti morajo imeti »živeče vzore« moških in žensk, ki udejanjajo te resnice v vsakdanjem življenju. To je edino, kar deluje.
Budimpeštanski učitelj Tamas Salyi pripoveduje, da so Madžari preživeli nemško okupacijo in sovjetsko marionetno državo, a da je tridesetletna svoboda, ki je sledila, uničila več kulturnega spomina kakor vsa predhodna obdobja. »Česar nista mogla doseči nacizem in komunizem, je dosegel zmagoviti liberalni kapitalizem,« razglablja.
Prepričan je, da je bila za Madžare strup ideja, da preteklost in pretekle tradicije, vključno z religijo, kot neznosno breme ogrožajo individualno svobodo. O sodobnih progresivcih meni: »Najbrž res verjamejo, da če bodo izbrisali vsak spomin na preteklost in vsakogar spremenili v na novo rojeno dete, potem bodo na prazno tablo zapisali, kar jih bo volja. Če natanko premislimo, z ljudmi, ki vedo, kdo so, in ki so zakoreninjeni v tradiciji, ni tako lahko manipulirati.«
Drži. To pa je razlog, zaradi katerega je Hannah Arendt opisala totalitarno osebnost kot »popolnoma osamljeno človeško bitje.« Oseba, ki je odrezana od zgodovine, je oseba, ki je skoraj nemočna spričo oblasti.
Komunizem je pomenil množično uporabo vseh državnih sredstev z namenom, da bi uničil spomin. Če se povrnemo v Združene države, Olga Rusanova, naturalizirana Američanka, ki je odraščala v Sibiriji, pravi: »V Sovjetski zvezi so pobijali vse tiste,ki so gojili zgodovinski spomin.« Tako je bilo zanje lažje ustvariti umetno zgodovino, ki je služila potrebam režima.
Seveda je na koncu sovjetske dobe večina ljudi nehala verjeti v komunistično propagando. Toda to še zdaleč ne pomeni, da so vedeli, kaj je res. Kakor zgodovinar Orlando Figes pravi o tistih, ki so odrasli po boljševiški revoluciji 1917: »Za vsakogar, ki je bil mlajši od trideset let in ki je poznal samo sovjetski svet, ali pa ni v svoji družini prejel nobenih drugih vrednot, je bilo skoraj nemogoče izstopiti iz propagandnega sistema in problematizirati njegova politična načela.«
Zgradite male utrdbe spomina
Figesovo opozorilo že nakazuje enega izmed virov odpora: družino in kulturni spomin, ki ga družina posreduje. Paul Connerton izpostavlja še enega: religijo.
Oboje mi je postalo še bolj jasno med pogovorom s Pawlom Skibińskim, enim od vodilnih poljskih zgodovinarjev in direktorjem zbirke Janeza Pavla II. pri varšavskem muzeju. Pogovarjala sva se o tem, kar se lahko v zvezi z odporom proti novemu mehkemu totalitarizmu naučimo od Karola Wojtyłe, velikega protikomunističnega papeža.
Ko so nacisti zavzeli Poljsko, so vedeli, da si bodo lahko deželo podredili zaradi premoči v oborožitvi. Vendar je bil Hitlerjev načrt za Poljsko uničiti poljski narod. Da bi to dosegli, so morali nacisti uničiti dve stvari, ki sta tvorili poljsko identiteto: njihovo skupno katoliško vero in njihovo nacionalno zavest. Preden je leta 1943 vstopil v semenišče, je bil Wojtyła gledališki igralec v Krakovu. Tako on kakor ostali igralci so vedeli, da je bilo preživetje poljskega naroda odvisno od ohranjanja njegovega živega kulturnega spomina pred nevarnostjo prisilne pozabe. Pisali in uprizarjali so gledališka dela – sam Wojtyła je napisal tri – o poljski nacionalni zgodovini in o katoliškem krščanstvu. Igre so uprizarjali tajno za ilegalno publiko. Če bi jih bil Gestapo odkril, bi tako igralci kakor publiko interniral v taborišča ali na mestu ustrelil.
Ni nujno, da vsak protitotalitarni disident nosi puško. Pravzaprav bi bile puške proti nemški vojski povsem nekoristne. Preživetje kulturnega spomina je bilo najmočnejše orožje v odporu Poljakov proti nacističnemu totalitarizmu in prav tako proti totalitarizmu sovjetskega tipa, ki je prevzel oblast nad državo po nemškem porazu.
Edini trajni družbeni instituciji, ki sta obstajali na Poljskem, pojasnjuje Skibiński, sta bili Cerkev in družina. V dvajsetem stoletju sta se totalitarizma/dvojčka poskusila polastiti in uničiti poljsko Katoliško Cerkev. Komunizem je poskusil razdejati družino tako, da je ohranjal monopol nad izobrazbo ter priučil ljudi v odvisnost od države. Prav tako je poskusil mlade zvabiti stran od Cerkve s prepričevanjem, da bo država garant njihove spolne svobode.
»Problem je v tem, da zdaj te težnje prihajajo z Zahoda, pri katerem smo se vseskozi zgledovali in ga imeli za varno zatočišče,« pravi. »Toda številni Poljaki so se že pričeli zavedati, da Zahod za nas ni več varen.«
»Dandanes smo priča poskusu uničenja še zadnjih preživelih skupnosti: družine, Cerkve in nacije. To je ena izmed skupnih točk med liberalizmom in komunistično teorijo.«
Skibiński se osredotoča na jezik kot na zakladnico kulturnega spomina. Vemo, da so komunisti prepovedovali ljudem, da bi govorili o zgodovini na nedovoljen način. To je taktika, ki jo uporabljajo tudi današnji progresivci, predvsem v okviru univerz.
Za sodobne ljudi je težko sprevideti, kako se ponavlja marksistična praksa ponarejanja jezika prek izvotljevanja znanih besed ter umeščanja novih, skrajno ideoloških pomenov vanje. Propaganda ne spreminja le našega mišljenja o politiki in sočasnem življenju, pač pa tudi določa, kaj ima kultura za vredno spomina. Lahko denimo navedemo, kako dandanes liberalci uporabljajo nevtralne ali celo pozitivne besede, kakršne so dialog ali strpnost, da bi razorožili in naposled tudi porazili neozaveščene konservativce. Druge besede in fraze pa prepojijo – na primer hierarhija ali tradicionalna družina – z negativnim nabojem.
Ko se spominja na življenje pod komunizmom, profesor nadaljuje: »Ljudje, ki so živeli samo znotraj tega jezikovnega okvira in ki tako rekoč niso znali govoriti drugače, so res začeli verjeti v tako uporabo besed. Če neka beseda nosi v sebi negativno obremenitev, postane nemogoče razpravljati o pojavu, ki ga označuje.«
Poučevanje zdajšnje generacije univerzitetnih študentov, ki so odraščali v postkomunistični dobi, predstavlja poseben izziv, saj niso oboroženi z naravnim imunskim sistemom proti ideološki zlorabi jezika. »Zame je to samoumevno. Spominjam se te ponarejene uporabe jezika. Toda našim študentom je to nemogoče razumeti.«
Kako je ljudem v komunistični resničnosti uspelo, da niso izgubili stika z realnostjo? Kako so vedeli ne le, kaj si zapomniti, ampak tudi kako si zapomniti? Ustvarili so male skupnosti – predvsem družine in verska občestva –, v katerih je bilo mogoče govoriti resnicoljubno kakor tudi utelešati resnico.
»Obstajali so družbeni prostori, kjer so ohranjali resnični pomen besed,« pravi. »Zame je manj pomembno spopasti se s takim svetovnim nazorom,« – s čimer se profesor nanaša na progresizem – »kakor opisati realnost tako, kakršna je. Naša naloga je na primer pokazati ljudem, kakšna je videti normalna monogamna družina.«
Če parafraziramo Orwellov roman 1984, človeške zapuščine ne prenašamo tako, da slavimo zmago v boju, pač pa tako, da ostanemo zakoreninjeni v realnosti.
Iz vzporednih polisov ustvarimo sveta mesta
Družine in verska občestva so bila kraj umika. Podobno je veljalo za podpodne izobraževalne seminarje. Vsi ti pojavi so bili del komunitarnega koncepta, ki ga je eden od vodilnih disidentov imenoval »vzporedni polis«.
Češki matematik in aktivist za človekove pravice, Václav Benda, je vedel, da pod komunizmom v javni sferi ni bilo prostora za nekomuniste, ki bi lahko odprli razpravo o tem, kako je bilo treba voditi državo. Komunisti so imeli monopol nad politiko, nad mediji in nad institucijami v češkem življenju. Toda Benda se ni hotel sprijazniti s tem, da disidentom ne preostane drugega, kot da se vdajo.
Zamislil si je idejo vzporednega polisa – alternativnega sklopa socialnih struktur, v katerih je bilo mogoče živeti družbeno in intelektualno življenje zunaj odobritve uradnih oblasti. Vzporedni polis je bil ljudski poskus upora proti totalitarizmu, ki je po Bendovih besedah zapovedoval »opustitev razuma in znanja [ter] izgubo tradicij in spomina.«
»Totalitarna oblast je raztegnila sfero politike in vanjo vključila vse, tudi vero, mišljenje in vest posameznika,« je zapisal. »Prva odgovornost kristjana in človeškega bitja je potemtakem nasprotovati tej neutemeljeni zahtevi politične sfere, ergo upreti se totalitarni oblasti.«
Ključna institucija vzporednega polisa so bili seminarji v zasebnih bivališčih. Na teh dogodkih so profesorji predavali o prepovedanih temah – zgodovini, literaturi in drugih kulturnih vprašanjih, ki so nujna za ohranjanje kulturnega spomina. Bendov vzporedni polis ni bil zgolj federacija debatnih skupin, ki so preživljale svoj čas ob pogovorih o intelektualnih in umetniških vprašanjih. Njen vodilni namen je bil predvsem kulturno preživetje spričo nevarnosti izničenja, s tem pa tudi gojenje semen obnove.
Sir Roger Scruton je bil eden izmed redkih zahodnih univerzitetnih intelektualcev, ki je sodeloval pri teh seminarjih, obenem pa tudi prispeval k ustanovitvi podtalne univerze, ki je podeljevala tajne diplome. Tudi drugi vodilni zahodni intelektualci, med njimi filozof Charles Taylor in literarni kritik Jacques Derrida, so se pridružili boju. Derrida je bil, kakor Scruton, eden izmed tistih, ki jih je češka tajna policija priprla in jih proglasila za »nezaželene osebe«.
Scruton mi je pripovedoval, kako osupli so bili on sam in njegovi britanski univerzitetni kolegi, ko so začeli obiskovati komunistično Češkoslovaško v poznih sedemdesetih letih. Odkrili so namreč, da so se Čehi »odločno oklepali svoje kulturne dediščine, ker so menili, da vsebuje resnico ne le o njihovi zgodovini, ampak resnico o njihovi duši, o tem, kar so pravzaprav bili. To pa je bilo tisto, česar jim komunisti niso mogli odvzeti.«
Scruton in njegova ekipa so odkrili, da so češki študentje hlepeli po znanju – in to ne le po teoretičnem znanju. Hoteli so se učiti, da bi vedeli, kako živeti, še posebej pod diktaturo laži. Na ta način mladenič po imenu Jan, junak iz Scrutonovega romana Notes From Underground (Zapiski iz podtalja), ki se dogaja na Češkoslovaškem v osemdesetih letih, najde pot v praške disidentske kroge. Njegov vodič mu pojasni, kaj lahko tam pričakuje:
Pristavil je, da bodo kdaj pa kdaj prirejali posebne seminarje z gosti z Zahoda, ki nas bodo poučili o najnovejših odkritjih in nam pomagali, da bi ohranili svoj spomin.
»Da bi se spominjali česa?« sem vprašal.
Gledal me je dolgo in neizprosno. »Da bi se spominjali, kaj smo.«
Omenjeni seminarji so izoblikovali, kar je Scruton s citatom, povzetim po češkem disidentu Janu Patočki, opisal kot »solidarnost raztreščenih«. Šlo je za dejanje odgovornosti starejših – tistih, ki so še imeli spomine na to, kar je realno – do mlajših. Formalne institucije češkega življenja – predvsem univerze – niso več zagotavljale ohranjanja resnice in prenašanja kulturnega spomina, ki bi Čehom govoril, kdo so. Toda nalogo je bilo treba opraviti ali pa, kot je dejal Milan Hubl, bi bil češki narod obsojen na izginotje.
Prenesite komunitarno pričevanje na bodoče generacije
V oddaljenem južnem predmestju Moskve leži področje z imenom Strelišče Butovo. Pod sovjetsko vladavino ga je tajna policija NKVD uporabljala za vaje v streljanju. Na samem vrhuncu Stalinovega Velikega terorja je v razdobju štirinajstih mesecev med letoma 1937 in 1938 NKVD na tistem polju usmrtila 20.761 političnih zapornikov – večino s strelom v tilnik – in jih tam tudi pokopala.
Leta 1995, štiri leta po razpadu Sovjetske zveze, je Ruska Pravoslavna Cerkev postala lastnica polja v Butovu. Danes tam stoji mala lesena kapelica in velika zidana cerkev nedaleč stran, posvečena mučencem iz sovjetske dobe. Samo polje je narodni spomenik, kjer stoji obeležje; v granitno ploščo so vklesana imena in datum smrti vseh umorjenih. Vsako leto 30. oktobra Rusija obhaja nacionalni Dan spomina na žrtve političnega nasilja. Na polju v Butovu se Rusi zberejo, da bi na glas prebrali imena vseh umorjenih. Stal sem tam na jasi, obdani z redkimi drevesi, razmočen sneg je padal na žalostno množico težko zamotanih Rusov ter opazoval ta obred kolektivnega spomina. Nato sva moj prevajalec Matthew Casserly in jaz odtavala do razstave na robu strelišča, kjer je bila zgodovina Butovega polja napisana v ruščini.
Ostareli mož s sploščeno čepico na glavi ujame, kako mi Matthew prevaja iz ruščine. Približa se nama, predstavi se kot Vladimir Aleksandrovič in vpraša, kaj naju je prineslo v Butovo na ta dan. Matthew mu pove, da sem, njegov ameriški prijatelj, tu, da bi se podučil o komunističnem času, ker emigranti na Zahodu prepoznavajo znamenja njegove morebitne preroditve tamkaj.
»Kakšna znamenja?« vpraša Vladimir Aleksandrovič. Povem mu o ljudeh, ki jih je strah, da bodo izgubili službo zaradi nestrinjanja z levičarsko ideologijo.
»Izguba službe?« pravi. »To je slab znak. Veste, lahko se zopet zgodi. Mladi ljudje tega ne vedo in tega tudi nočejo vedeti. Zgodovina se vedno ponavlja, tako ali drugače.«
Z Matthewom se napotiva proti veliki leseni koči, kjer je urad narodnega spomenika. Oče Kiril Kaleda, ki sem ga že omenil v tej zgodbi, je ruski pravoslavni duhovnik, ki upravlja oltar in bližnjo cerkev. Oče Kiril ima največ zaslug pri pogajanjih z rusko državo, da je to okrvavljeno zemljo spremenila v kraj spomina in, kakor sam upa, tudi kesanja. Jutro je preživel tako, da je dijakom v neki bližnji šoli pripovedoval o zgodovini tega kraja.
Medtem ko se pripravljamo, da bi z očetom Kirilom sedli okoli kuhinjske mize, preobložene s slaniki, solatami, siri, kruhom in drugimi izvrstnimi jedmi za današnje romarje, pripovedujem duhovniku o tem, kar sem pravkar slišal iz ust starega moža: Butovo se lahko vnovič zgodi.
»Žal ima prav,« pravi duhovnik. »Danes sem ugotovil, da mladi, s katerimi sem se pogovarjal, ne vedo nič o tem, kar se je zgodilo tukaj. Ko sem začel govoriti o osnovnih dejstvih, mi je postalo jasno, da niso izvedeli še ničesar.«
Gre za mlade, ki živijo tako blizu polja v Butovu, da bi bili lahko v času Velikega terorja slišali pokanje strelov. Znamenja množičnega pokola so tu ohranjena v granitu, da bi jih vsakdo lahko videl. Vendar če oče Kiril ne bi obiskoval šol in učencem pripovedoval to zgodbo, možgani pravnukov umorjene generacije ne bi bili obremenjeni s spominom na množične pokole.
Oče Kiril je bil star triintrideset let, ko je razpadla Sovjetska zveza. Mož, ki je odraščal v kulturi uradnih laži in ki je posvetil svoje življenje ohranitvi zgodovinskega spomina na boljševiške zločine, poudarja, da propaganda ni umrla s Sovjetsko zvezo.
»Kljub temu da je na voljo toliko informacij, ugotavljamo, da je na voljo prav tako veliko propagande. Dovolj je, da pomislimo na to, kar se dogaja zdaj z Ukrajino,« pravi, nanašajoč se na oboroženi spopad med separatisti, ki jih podpira Rusija, in kijevsko vlado.
»Videli smo lahko, kako je televizija spremenila nas Ruse, ki smo Ukrajince najprej imeli za člane svoje družine, zdaj pa jih imamo za svoje sovražnike,« pravi. »Uporabljajo iste metode kot v komunistični dobi. Ljudje danes sami nosijo odgovornost, da poiščejo več informacij od tistih, ki jih nudi televizija, in da se naučijo kritično gledati na to, kar berejo in vidijo. To je razlika med tem, kar je zdaj, in med tem, kar je bilo prej.«
Njegovo stališče je, da je ruski kulturni spomin bližine z Ukrajinci zradirala propaganda. Medtem ko se pogovarjamo, iz zunanjega mraza vstopi ženska in sede za mizo. To je Marina Nikolovna Suslova, moskovska mestna uradnica, ki se ukvarja z rehabilitacijo imen političnih zapornikov. Strastno se posveča delu ohranjanja spomina na to, kar je komunizem storil svojim žrtvam. Vse bolj neučakana postaja spričo duhovnikove skromnosti v našem intervjuju in vpade v pogovor.
»Tega spomenika ne bi bilo brez vaše vere!« vzklikne proti duhovniku. Potem se obrne proti meni.
»Oče Kiril je v Rusiji zgodovinska osebnost in to bo tudi ostal, saj mu je njegova vera omogočila, da je ustvaril to spomeniško območje,« pravi. »Izrecno ga je navdihnila njegova vera. Ta zgodovinski kompleks ne ponuja le drugega pogleda na zgodovino, ampak tudi drug občutek za zgodovino. In pripoveduje resnico, ki jo je treba povedati.«
Res je – in te resnice ne pripoveduje le v besedah, pač pa jo tudi uteleša v kraju in ritualu.
Glej, presodi, deluj
Spomin, zgodovinski ali nezgodovinski, je orožje kulturne samoobrambe. Zgodovina ni zgolj tisto, kar piše v učbenikih. Zgodovina živi v zgodbah, ki jih pripovedujemo samim sebi o tem, kdo smo bili in kdo smo. Zgodovina je vtisnjena v jeziku, ki ga uporabljamo, v stvareh, ki jih počnemo, in v ritualih, ki jih opravlja mo. Zgodovina je kultura – in tudi krščanstvo je kultura. Biti ravnodušen ali celo sovražen do tradicije pomeni vdajo pred tistimi, ki so na oblasti in hočejo s tem legitimirati nov družbeni in politični red. Dojeti kritični pomen spomina in vloge, ki jo ima kultura pri njegovem ohranjanju in posredovanju, je odločilnega pomena za preživetje krščanstva.
Pripovedovati moramo svoje zgodbe – v literaturi, filmu, gledališču ter drugih medijih –, vendar moramo kulturni spomin izraziti tudi v skupnih dejanjih: v žalovanju in proslavljanju, v slavnostnem spominjanju in praznični radosti. Množica Rusov, ki so na polju v Butovu v hladnem in vlažnem jesenskem vremenu brali imena umorjenih, je bila bridko dejanje kulturnega spomina.
Enak namen so imele tudi gledališke predstave Wojtyłe in njegove skupine za zaprtimi vrati v okupirani Poljski. Podobno velja za seminarje o literaturi, zgodovini, filozofiji in teologiji, ki so jih prirejali disidenti v svojih stanovanjih, da bi drug drugemu pomagali pri ohranjanju spomina na to, kdo so. In to so stvari, ki bi jih morali kristjani ponovno obuditi v našem postkrščanskem svetu. Klasična krščanska šola, tako v ustanovah kakor doma, pomeni poglavitno pot pri obujanju in ohranjanju kulturnega spomina. Na manj akademski ravni pa lahko obhajamo praznovanja, odhajamo na romanja, se držimo prazničnih praks, molimo litanije, organiziramo koncerte in plese, se učimo in prirejamo tečaje tradicionalne kuhinje – kakršnakoli kolektivna dejavnost, ki povezuje skupnost s skupno sakralno in sekularno zgodovino na živ način, je dejanje upora proti etosu, ki trdi, da preteklost ni pomembna.
Na še manj formalni ravni pa so vsakdanja dejanja doma močnejša, kakor si lahko predstavljamo. Način, kako kristjani govorijo o Bogu in tkejo zgodbe iz Biblije in cerkvene zgodovine v domače opravke, je neizmernega pomena ravno zato, ker so te stvari tako vsakdanje. To je urjenje tako otrok kakor staršev v kulturnem spominu. Jezik, ki ga kristjani uporabljajo – besede, metafore –, ima ključno vlogo, prav tako skupna molitev in simboli, ki jih uporabljamo, da bi utelesili in posredovali pomen drugim generacijam.
Tega pomena morda ne bomo mogli posredovati svetu, ki je postal neprišteven, toda kakor je vedel že Orwell, že s tem, da preprosto ostajamo normalni v svetu, kjer kraljuje blaznost, lahko gojimo upanje, da bomo dediščino človeštva zmogli prenesti v prihodnost.