Kralj Ojdip
Janez Juhant
Združeno medvoških KUDov se je v zahtevnih časih pandemije lotilo tragedije Kralj Ojdip. Kuga v Atenah leta 428 pred Kr. je Sofokleju dala povod za dramo, ki so jo prvič uprizorili še sredi kuge. Pandemija je spodbudila entuziasta Janeza Venclja, da je naštudiral vzporednice med razmerami takrat in danes ter navdušil in pridobil člane medvoških dramskih skupin za ta izjemni skupni projekt. V času pandemije je skupina po spletu začela z zahtevno pripravo tragedije, ki »govori o temeljnem odnosu – človeka do njegove usode, do tistega kar je nad njim: čas narava, naključja, Bog.« Gledališče v usodnem trenutku pandemije »neposredno nagovarja krizo skupnosti, v kateri se dogaja …« Pomen tragedije je lahko v tem, da se skupnost skozi uprizarjanje druge zgodbe sooči s svojo lastno. Aristotel je zapisal takole: ‘Tragedija je resnobno in zaokroženo delo, primernega obsega, ki s pripovedovanjem na način posnemanja z zbujanjem sočutja groze in strahu doseže očiščenje (katharsis) takšnih občutij.’ Atenski državljani so bili namreč vpeti v dosti bolj neposredno demokracijo, kot jo razumemo danes. Atenski parlament so bili vsi (seveda le moški, op. J.J.). Glasni in tihi, ostri in mili, grobi in nežni, nesramni in vljudni in težko se je bilo o vsem dogovoriti, kar je v majhni državici vodilo do medsebojnih napetosti. Gledališče Dionizij je bilo utež temu prostoru občutja in sočutja, premisleka in molka. Zato se gledališču niso odrekli niti v času najhujše krize. (gledališki list).
Ta premislek je spremljal režiserja in dramaturga Janeza Venclja pri celovitem in doslednem osvajanju zahtevnega besedila. Svoje je dodal Vitja Avsec z uglasbitvijo delov tragedije. Solistka in v odgovorih zbor nizajo zahtevno dogajanje in glasbeno ponotranjajo napetosti, boje, vzpone in padce glavnega junaka kralja Ojdipa, njegovih spremljevalcev, žene Jokaste, Kreona,Teresiasa, duhovnika, ki se sprašujejo, zakaj tako nedoumljiva in zla usoda ter kličejo delfskega Fojba-Apolona, naj jih spremlja in pošlje rešitev. Do konca dvournega dogajanja – grška drama je dogajanje, ki prevzame delujoče, vključno s publiko – se razpleta usoda Ojdipa. Mati ga je izpostavila, da bi se izognila napovedi, da bo morilec očeta in njen bodoči mož. A pastir mu je ohranil življenje in ga dal v Korint, kjer je odrasel, potem pa na poti umoril svojega očeta, prevzel njegovo ženo, svojo mater, kot rešitelj zavladal Tebam, a s svojo usodo prinesel prekletstvo nad ljudstvo: »gnije mu na polju seme v kali, živina cepa, žene ne rodé. Udaril kuge nas je strašni bog, sipljoč ognjene strele na vse živo…« Dogajanje vodi v tragičen razplet. Usmerja ga iskanje resnice, ki so mu zvesti protagonist Ojdip, podaniki (ljudstvo) in sopotniki, ne glede na tragično smrt žene in matere Jokaste, samo- oslepitev in izgnanstvo: »grem četudi je težko mi«. In »kdo bi v tvojem stanju ti zameril, če v dvojni bedi dvakrat kličeš joj,« zaključi duhovnik. Prestol in otroke prevzame Kreon.
Ustrezno okolje in čar daje tragediji gledališki ambient na prostem z baklami, ognjem in maskami. Grška beseda prosopon, maska, dejansko pa oseba, konkretni človek z imenom in priimkom ter svojo enkratno življenjsko potjo je dala podlago za evropsko pojmovanje človeka kot osebe – temu je dodala rimska pravno-politična filozofija ter seveda celovitost krščanstva s podobo človeka kot enkratnega, po Božji podobi ustvarjenega človeka. Že pri Grkih je človek, enkratno, tragično, v usodo narave in bogov razpeto bitje. Svojo pristnost in enkratnost obrani z zvestobo temeljnim postavam, resnici in svoji od Boga dani življenjski poti, ki ji kakor Ojdip ne more in ne sme ubežati. Njegova veličina se pokaže ravno v tej zvestobi, da tudi za ceno trpljenja in smrti ostane temu zvest in tako odvrne zlo sebi in drugim. K osebi torej sodi zvestoba svojemu bistvu, okoljskim in družbenim obveznostim predvsem pa seveda tudi tistemu, kar ni v naših rokah, nas presega, izziva in večkrat neprijetno ali celo tragično izziva in preseneča. Človek kot oseba je velik v ohranjanju te zvestobe, v spoštovanju temeljnih postav, resnice in pravičnosti, ki ni le kako računarsko zunanje uravnoteženje, pač pa dojemanje in sprejemanje svojih usodnih danosti, ki spremljajo posameznike in jih vtkejo v skupno življenjsko zavezo, ki se ji ne moremo in ne smemo izneveriti. Iskanje resnice obvezuje kralja in podložnike in v tej zavezi se izkristalizira blagoslov za polis (skupnost, državo), kar je pomembno sporočilo v teh kriznih časih za nas vse.
»Gledala sem Sofoklejeve drame v našem profesionalnem gledališču, a to tukaj presega vse«, je komentirala po predstavi starejša gospa s kulturno izkušnjo. Skupina izvaja Kralja Ojdipa v celoti, kar je po navedbah poznavalcev unikum v slovenski dramski zgodovini. Glede na združitev amaterskih moči, ki sta se jim pridružila profesionalca Barbara Jakopič Kraljevič in seveda Janez Vencelj kot glavno gibalo celotnega dogajanja, je po našem prepričanju , ki ga delijo tudi gledalci, ki so si že ogledali tragedijo, drama in velik dosežek, ki nas je vse prepričal. Tudi mlade moči so se zavzeto vključile, pokazale svoje talente ter z zahtevno in pridno vadbo postavile piko na i celotnemu dogajanju. Glasbeni in igralski učinki dve uri držijo v napetosti publiko, ko na prostem kot v grškem gledališču, s sočutjem in udeleženostjo spremlja dogajanje. Izpostaviti je treba besedilno zahtevno nalogo Ojdipa, ki jo mojstrsko in suvereno izvaja Matej Ulčar. Seveda je treba njegovemu vrhunskemu nastopu dodati tudi Kreona v osebi režiserja Janeza Venclja in Jokaste v osebi Barbare Jakopič Kraljevič. Tudi vsi drugi igralci mojstrsko opravljajo svoje naloge kot seveda solistki Edita Garčević Koželj/Barbara Sorč.
Karlj Ojdip nam je ne samo sporočilo zahtevnega časa, pač pa odlični gledališki dogodek, v katerem je združeno ogromno volje, navdušenja, sposobnosti in ustvarjalnosti, ki v teh zahtevnih časih potrjuje, da tudi pandemija ustvarja in budi upanje.
Predstave bodo še ta teden ob prazniku državnosti Slovenije (četrtek, petek, sobota) ter dva začetna konca tedna (petek, sobota) v juliju in verjetno še jeseni.
