Paradigme
Anica Perpar
Boli me grlo. Strmim v ekran in pijem vroč čaj. Postanem pozorna na ekransko dogajanje. Alfa pavijan stoji na vzvišenem mestu in nadzoruje svoje krdelo. Vsak trenutek ve, kje se posamezniki nahajajo, kaj delajo in v hipu presodi njihove namere. Alfa pavijan budno pazi, da ne bi kdo ogrozil njegovega položaja. Vidi, kako se neka samička ponuja samcu, ki razkazuje svoje zobe in spolno moč. Vidi mladička, ki se je oddaljil od matere, vidi, kako se z obrobnim položajem kaznovani samec ponovno približuje sredini in se skuša skriti med mlajše samce. Opazuje samca, ki se izredno hitro uči socialnih veščin in ga drugi samci posnemajo. Ima močno telo in je potencialni vodja krdela. Alfa pavijan nenadoma plane, oklofuta potencialnega naslednika in ga nažene na obrobje krdela. Mimogrede zarenči na samico pobeglega mladiča in se dotakne samice, ki mu voljno sledi.
»Mati moja!« vzdihnem. In potem: »Kdo si, človek?«
Razcvet grške filozofske misli je povzročil iskanje odgovorov na neodgovorljivo. Danes mislimo, da vemo vse zaradi številnih medijev, ki nas prepričujejo, da je resnično samo to, kar nam servirajo na zaslonih ali papirju. Razmišljanje, naporna individualna rabota, tlakovana z dvomi in neugodjem, se umika komodnosti in nekritičnemu sprejemanju. Kdo sem, kaj sem, kaj je življenje in kaj smrt, kaj je dobro in kaj zlo, ima življenje smisel, je človek konica evolucije ali zgolj motnja v delovanju zakonov narave, so večna vprašanja človeštva.
Kdo torej sem? Mojster, diplomat, zdravnik, znanstvenik. Oče, mati, sestra, brat, žena, mož. Imam hišo, otroke, službo, posestvo. To so deli človekove identitete. A če odmislim vse našteto, stojim pred praznino z velikim vprašajem: Kdo sem? Črv, ki ne ve, da je črv? Mravlja, ki ne ve, da je mravlja? Človek, ki ne ve, da je človek? Različna obdobja zgodovine imajo na ta človekova vprašanja različne odgovore. Z uzrtjem idealov dobrega, lepega, resničnega in pravičnega, se človekov status v svetu loči od živalskega. Stremeti k idealom dobrega, lepega, resničnega in pravičnega je človekova zvezda vodnica, z njimi se uresničuje kot bitje duha. Človeški um pa je manipulativen. Stremi za ugodjem. Namesto mukotrpnega dela za doseganje idealov dobrega, lepega, resničnega in pravičnega, so bistri človeški umi ustvarili nadomestke – ideologije. Temelji ideologij so privilegiji, ugodje oportunistov in nesreča svobodno mislečih. Značilnost ideologij je potvarjanje. Dobro, lepo, pravično in resnično je zgolj to, kar za takšno razglasi ideologija. Živeti ideologijo pomeni živeti laž.
Zavest o krhki tuzemski prisotnosti vznikne iznenada, z nesrečo, boleznijo ali starostjo. Človek dobi uvid v lastno neznatnost in nepomembnost. Identitetni vidiki se drug za drugim ukinjajo, nenadoma stojimo goli in bosi pred velikim vprašajem: Kdo sem in kaj sem v svojem življenju dobrega, lepega, pravičnega in resničnega storil? Potem pride Smrt.
Kaj je Smrt? V Krleževem stanovanju na Tuškancu v Zagrebu stoji v vitrini majhen listek. Po smrti žene Bele je bil Krleža izgubljen in je razmišljal o lastni smrti. Na listku piše: »Najprej sem nekje bil, potem sem se rodil in kmalu me več ne bo. Šel bom tja, kjer sem že bil.« Tudi Ciril Kosmač in Prešeren in moja nona so o smrti vedeli marsikaj. Moja umirajoča nona je na moje vprašanje, ali se boji umreti, odgovorila: »Zrela hruška ne more ostati na veji.«
S smrtjo je naša identitetna slika dopolnjena. Smo, kar smo žive
