Andrej Jemec: DINAMIČNI SLIKARSKI SPEVI

217

Dinamični slikarski spevi iz Jemčevih barv in potez

Akademik Andrej Jemec se v svoji umetnosti izraža kot rojen kolorist, slikar s prav posebnim smislom za izraznost barv, kot mojster za usklajanje njihove presvetljenosti, zgoščenosti, prosojnosti in medsebojnih razmerij; vso to sijočo, zamolklo ali kozmično zatemnjeno barvno osnovo pa oživlja in usmerja, uspava v noč in prebuja v življenje ter razgibava in dopolnjuje v vedno nove kompozicije njegova energična, a vendar eterično krhka in dinamična poteza, ki je lahko nosilka čvrste konstrukcije ali gibek preblisk in sled vibracije umetnikovih vsakokratnih notranjih stanj.

Na takih slikah umetnik s svojo likovno pisavo izraža sebe, s tem pa skozi svoje najintimnejše doživljanje tudi vzhičenost nad lepotami narave in obstojem življenja, meditacijo o kozmosu ali zgroženost nad stanjem človeškega sveta. Vsemu temu odzvanja s svojim barvnim komponiranjem in s partituro dinamičnega črtovja izrecno sublimirano in ob vsej »naturalistični« čutnosti samih barv in morebitnih motivnih aluzijah docela abstraktno poduhovljeno, tako da je njegovo slikarstvo v osnovi tudi izrazito muzikalno. Gledalec naj bi se mu prepustil z dojemljivostjo za vsakokratno ubranost, prav podobno kot glasbi, in njegovim vibracijam prisluhnil z močjo lastne fantazije.

Umetnik je za vpogled v svoj atelje na spletni razstavi izbral sedem akrilnih slik od leta 2000 do danes, ko se z nezmanjšano predanostjo povsem prepušča ustvarjalnemu zanosu. Ob tem pa med pregledovanjem svojega ateljeja in arhiva svojo ustvarjalnost in čas, v katerem vse od petdesetih let 20. stoletja zelo odmevno ustvarja, tudi natanko dokumentira.

Na najstarejši od predstavljenih slik, podobi V smeri modrega, osnutku za barvno okno Aerodroma Ljubljana, 2000, je umetnik sijaj modrine in zelenine z rumenimi prebliski povzel z zamahi, ki nakazujejo vse lastnosti resničnega vitraja. Svetloba je tudi na osnutku tako prosojno zračna, kot da bi v resnici skozi sliko zasijala nebesna luč in s takim smislom za svetlobo je umetnik v izvedenem oknu uresničil iluzijo oživljajoče luči. Z odmerjenostjo tonskih prelivov in dinamiko potez je celoten svetlobni prizor zaobjel v zleknjen oval in ga sprostil za nosilno konstrukcijsko mrežo, ki jo v dinamiki barvnih prelivov dopolnjuje ostrina odločne temnomodre črte. S tem je na brniškem aerodromu intenzivno povezal svojo umetnost in neskončno nebo.

Na podobi Tavajoči duhovi ‒ Spodaj je kri, 2015, je celotno platno spremenil v temno prostranstvo kozmosa, »tavajoči duhovi« v njem so likovne prikazni, ki so lahko prav toliko tudi svetlobni prebliski, sledovi kometov, spleti bleščic ali nebesnih pojavov, ki ustvarjajo čudežen svet že sami zase, tak svet pa je lahko prav toliko tudi planjava človeške oziroma umetnikove zasanjane notranjosti, preprežena z videnji domišljije, ki odkriva dogajanje v vsakršnem kozmosu, tudi v človeškem gomazenju in njegovi zgodovini. V tej luči nam lahko rdeči prebliski sugerirajo tanke curke in madeže krvi, ki so hkrati znamenja živosti, ki z utripajočim svetlobnim krvotokom poganja brezmejne globine kozmosa v ožarjeno lepoto, ali pa so aluzija na rane in praske, razpršene po človeškem vesolju kot prasketanje raket na neskončnem nebu, v katerega navidezno črnino je umetnik pretanjeno zgostil veliko barvno bogastvo. Skozi njegovo temino plove svetloba umetnikovega pogleda, nežno osvetljenega s skrivnostnimi bliski.

Na sliki V gibanju je vse mogoče, 2016, se prek prosojne modrikaste planjave dogaja vertikalno usmerjen ples linij. Med širokimi potezami odločnih širokih zamahov se zarisujejo gibke tanke linije in se vse prosojno izrisuje v lahkoten vrvež, v pravcato zračno lebdenje, ki odzvanja umetnikovi notranji ubranosti, ki nam ob osnovnem razigranem vzdušju, ki ga slika oznanja, lahko prebuja tudi pravcato bogastvo v zračni zid z nerazrešljivimi znamenji zarisanih asociacij.

Podoba Absolutno je v potezi, 2019, pa že z naslovom, ki razbira pomen slike, ne da bi bil ta vnaprej določen, oznanja temeljni pomen slikarjeve poteze. Ta je v Jemčevem slikarstvu nosilec ustvarjalne energije, izrazilo likovnega jezika, ki priklicuje iz plasti ali prosojnih barvnih open kar najrazličnejša dogajanja, sublimirana v likovni izraz. Osnovno dramatičnost ali poetičnost vanj vnašajo s svojo prosojnostjo ali zgoščenostjo že same barve, razmrežene poteze pa v skladju z njimi sugerirajo principe v osnovi labilnega ravnotežja, lebdečega iz hipnih prebliskov; nenehno dogajanje in spreminjanje pa se v sojih svetlobe lahko vzpostavlja tudi v slutnjo absolutnega, v nadih imaterialnega in celo onstranskega. Tudi taka razsežnost se vzpostavlja iz slikovitega življenja potez, vpetih v barvno tkivo, in skozenj lahko z domišljijo razberemo pravcato bogastvo dogajanj, ki so sugestivno nakazana in nikoli do kraja izrečena, tako kot ni bilo nikoli in nikjer do kraja izrečeno in odrešeno v dokončnem spoznanju nobeno človeško zrenje v skrivnost vsega, kar obstaja in kar stoji za vsem tem. Umetnik vse to nakazuje in uresničuje po hipnem nareku notranjega impulza z barvnim črtovjem, zato je lahko zanj že v samih potezah zaobjeto vse, od dihanja narave ali čustvenega utripanja do mnogoglasnega koncerta energij, ki se v sozvočju z barvno osnovo kot zvoki glasbe soočajo v vedno novih razmerjih, v katerih umetnik vedno na novo oživlja dinamiko tega in drugega sveta.

Slika Usodna vseobsegajočnost našega sveta, 2020, zajema podobo umetnikove ustvarjalnosti, v kateri je skozi njegovo doživljanje lahko zajet ves prostrani svet. Porojen je iz barv, kot nebo ali ocean, zamahi v njem pa so živa likovna bitja, ki se prekopicujejo, nihajo in lebdijo ter z rožnimi, črnikastimi in rumenimi gestami sestavljajo labilno arhitekturo v svet oživljajoče svetlobe. Skozi take preplete je moč dojeti nenehno vzpostavljanje ravnotežja in razigran ustvarjalni polet, igrivost in življenjsko energijo, ki jo slikar prestreza v barve in poteze, s katerimi oživlja in slikarsko manifestira vzgibe svojih čustvenih stanj, ki mu vibrirajo kot veselo radostna in osrečujoča slikarska glasba.

Tudi na sliki Vesolje – vse je v gibanju, 2020–2021, lebdijo na slikarjevi zračni osnovi poteze, med katerimi so videti nosilni sunkovito začrtani nanosi barve kot aluzije na konstrukcijo in abstrahirane postave. Vse na njej je kot preblisk življenja, labilnega v zračni prostranosti, podoba živega dogajanja v modrem, nemir lebdenja in iskanje ravnotežja, ki se dogaja kot nenehno zibanje in usklajanje vseh elementov slike. Edini stabilen temelj tega dogajanja je v svoji nestabilnosti nenehno gibanje, ki oživlja svetlo življenjsko vesolje ustvarjalčevega sproščeno svobodnega duha.

Na barvno najbolj nasičeni in najnovejši umetnikovi sliki Svetlobe Mediterana, 2021, je v bogastvu Jemčeve barvitosti in sproščeno prekrivajočih se gestualnih zamahov zaplalo življenje v vsej svoji neizmernosti. V nasičenost zelenine je ujeto življenje zelenja in vodovja, ki ga prebuja svetloba, ko se prebija skozi plasti neštetih zeleno-modrih in rumenkastih odtenkov. V razkošje tako radoživega zelenja in sinjine v njem pa je ujet tudi spomin na umetnikovega dalmatinskega prijatelja in spremljevalca številnih slovenskih ustvarjalcev, slikarjev in pesnikov, akademika Tonka Maroevića, ki nas je lani nepričakovano zapustil sredi poletne svetlobe Mediterana in mu je slika posvečena. Naslovnici njegove pesniške knjige, ki so mu jo izdali slovenski prijatelji, pa se najlepše prilega prav poetičen izrez iz Jemčeve starejše slike.

Kot poznavalec in ljubitelj tudi slovenskega slikarstva je Maroević napisal osrednje besedilo za nastajajočo Jemčevo knjižno monografijo, ki bo kmalu izšla pri Slovenski matici. Iz globine prodirajočih svetlob in organskih prepletov, segajočih po vsej brezbrežni površini od roba do roba slike, se na tej živahno zasnovani podobi skozi preplete slikarjeve življenjske dinamike ob vsej poetični otožnosti prebuja spomin na Maroevića in na njegov svetli domači mediteranski svet kot živa radost, s kakršno je prijatelj vselej spremljal Jemčevo umetnost, in je zato prepojen s hvaležno mislijo na njegovo svetlo, radoživi lepoti posvečeno življenje.

Milček Komelj