Progresizem kot religija

564

 

                                                                                                                     

                                                                                                          Progresizem kot religija

 

                                                                                                                      Rod Dreher

 

                                                                                                 iz angleščine prevedel Andrej Lokar

 

 

Ljudje, omamljeni od ideje napredka, nikoli ne pomislijo,

da je vsak korak naprej tudi korak proti koncu.

Milan Kundera, Knjiga smeha in pozabe

 

 

Leta 1905 je moskovska visoka družba v hotelu Metropol v Moskvi priredila večerjo na čast ruskemu prekupčevalcu z umetninami Sergeju Djagilevu. Djagilev je bil nedavno v Sankt Peterburgu priredil slovito razstavo portretov, ki jih je bil izbral ob zavzetem obiskovanju zasebnih stanovanj premožnejših slojev. Namen večerje je bil proslaviti njegov uspeh. Djagilev je vedel, da je stala Rusija tik na robu prepada pred nečim velikim.

Vstal je in izrekel tole napitnico:

 

Priče smo trenutku morda največjega povzetka v naši zgodovini, v imenu nove in nepoznane kulture, ki jo bomo sami ustvarili, a ki nas bo hkrati tudi pometla s prizorišča. Zato pa brez strahu in brez zaskrbljenosti dvigam čašo na čast razrušenim zidovom prekrasnih palač, prav tako pa novim zahtevam nove estetike. Edina želja, ki jo kot nepopravljivi senzualist lahko izrazim, je, da prihajajoči spopadi ne bi okrnili prijetnosti življenjskega udobja in da bi bila smrt tako lepa in tako bleščeča kakor vstajenje.

 

Kar so ruski mladi umetniki, intelektualci in kulturne elite pričakovale, je bil konec avtokracije, razrednih pregrad in religije ter vzpostavitev sveta liberalizma, enakosti in sekularizma. Namesto tega so dobili diktaturo, gulage in iztrebljenje svobodnega govora ter svobode izražanja. Komunisti so svojo ideologijo prodajali lahkovernim optimistom kot najpopolnejšo različico tega, kar si je vsak moderni posameznik tedaj želel: napredka.

Moderna doba je zgrajena na Mitu napredka. Besedo »mit« uporabljam, ker koncept zgodovinskega napredka predstavlja sam temelj moderne dobe ter je vgrajen v zgodbo, ki jo sami sebi pripovedujemo, da bi razumeli svoj čas in svoje mesto v njem.

Verniki v Mit napredka verjamejo, da je sedanjost boljša od preteklosti in bo prihodnost neogibno boljša od sedanjosti. Ta mit je mogočno orožje v rokah domnevnih totalitarcev. Nudi transcendentni vir za legitimacijo njihovih dejanj in opredeljuje opozicijo kot nazadnjaško in ignorantno. Če hočemo dojeti, kako današnji progresivci lomastijo po opoziciji, moramo najprej razumeti, kako so komunisti zmanipulirali Mit napredka.

 

Veliki pohod

 

Tisti, ki so bili prežeti z Marxovimi nauki, so verjeli, da je bil komunizem neogiben, saj je Zgodovina – sila z božanskim determinističnim nabojem – to zahtevala. Milan Kundera je zapisal, da kar iz levičarja (vseh vrst – socialista, komunista, trockista, levega liberalca itd.) res naredi levičarja, je skupno prepričanje, da je človeštvo na »Velikem pohod« v smeri Napredka: »Veliki pohod je prekrasna maršruta na poti k bratstvu, enakosti, pravici, sreči; neprestano napreduje kljub vsem oviram, saj ovire seveda morajo biti, če že gre za Veliki pohod.«

Če je napredek nezaobidljiv in je komunistična partija voditeljica Velikega družbenega pohoda k progresivni prihodnosti, potem – tako vsaj pravi teorija – pomeni upor proti partiji upor proti prihodnosti oziroma: upor proti sami realnosti. Kdor se upira partiji, se upira napredku in svobodi ter podpira pohlep, zaostalost, pobožnjakarstvo ter vsakršno obliko družbene krivičnosti.

Potemtakem je nujno – pravzaprav: edino plemenito –, da partija pregazi vse te zmote, ki ležijo na poti Velikega pohoda, in uravna ter izgladi pot, ki pelje v jutrišnji dan.

»Neprestano so izvajali propagando o tem, kako nas komunizem izpopolnjuje,« se na svojo mladost na Madžarskem spominja Tamás Salyi, učitelj angleščine iz Budimpešte. »Vseskozi so predvajali filme o tem, kako se poljedelec uči izpopolnjevati svoje življenje z uporabo novih tehnologij. Kdor jih je zavračal, je bil prikazan kot nekdo, ki ogroža svojo družino. Z nešteto primeri so dokazovali, kako vse staro in tradicionalno le ovira življenje, da bi bilo dobro in srečno.«

Po tej poti je Mit napredka postal izgovor za izvajanje diktatorske oblasti, ki bo odstranila vsakršno sled opozicije. Tudi dandanes totalitarizem sestoji iz stroge, prisilne organizacije Velikega pohoda v smeri Napredka. Gre za metodo, s katero verniki v Napredek nameravajo ohraniti celotno družbo strumno postrojeno in vseskozi na pohodu proti utopiji, tako v svojem zunanjem delovanju kakor v najbolj intimni ponotranjenosti njenih misli.

 

Modernost je napredek

 

Seveda se predanost idealu napredka ni začela z Marxom in ni omejena na marksiste. Najbolj goreč primestni republikanec je prav tako vernik Mita napredka kakor najbolj togo zideologizirani fakultetni trockist. Kot je zapisal zgodovinar Yuri Slezkine: »Vera v napredek je na enak način temelj modernosti, kakor jebila paruzija temelj krščanstva.« Kar ločuje klasične liberalce (na obeh polih, na desnem in levem) od socialistov in komunistov, je končni cilj, proti kateremu napredujejo, in stopnja, do katere menijo, da se mora država vključevati v vodenje napredka. Klasični liberalci se osredotočajo pretežno na individualno svobodo, medtem ko za levičarje rezultat mora biti enakost. Obenem se klasični liberalci zavzemajo za bolj ali manj omejeno vlogo države, medtem ko levičarji verjamejo, da uresničenje njihove vizije pravičnosti in vrline zahteva znatnejši poseg države.

Predsednik Obama je prikimal Mitu napredka, ko je navedel stavek, ki ga je populariziral Martin Luther King Jr.: »Lok moralnega vesolja je dolg, vendar se nagiba v smeri pravice.« V svojem drugem inavguralnem govoru je predsednik George W. Bush izrazil svojo vero v napredek, ko je dejal, da so Združene države avantgarda globalne liberalne demokracije.

»V zgodovini obstaja samo ena sila, ki lahko zlomi moč sovraštva in resentimenta,« je dejal, »in razkrinka pretenzije tiranov ter izpolni upanje tistih, ki so dostojni in strpni, to pa je moč človekove svobode.«

Namen Busheve vojne, da bi osvobodil Irak in v državi uvedel liberalno demokracijo, je propadel, toda globoko zajemanje iz te omamne retorike zlahka omogoča Američanom, da pozabimo na ta njegov neuspeh. To pa ni nujno zato, ker smo neumni; Mit napredka je zapisan v naš kulturni DNK. Bržkone nobena dežela na svetu ni bila tako usmerjena v prihodnost kakor Združene države Amerike. Lahkoverni pristaši Mita napredka smo – vendar imamo, resnici na ljubo, tudi dobre razloge za to. V teku relativno kratke dobe naše nacionalne zgodovine in po nekaj neizprosnih spopadih sta liberalna demokracija in kapitalizem ustvarila enega od najvišjih obstoječih življenjskih standardov, zajamčila državljanske pravice ter raztegnila osebno svobodo na vse prebivalce. Še pred nekaj generacijami je bilo temnopoltim Američanom v nekaterih predelih države prepovedano voliti ali jesti v istih restavracijah kakor belcem. To se je spremenilo, ko je zvezna vlada ZDA slednjič ukrepala tako, da so obljube iz ustave stopile v veljavo tudi za temnopolte Američane. Včasih je napredek realen in otipljiv.

V idejo napredka verjamemo tudi zaradi njenih judovsko-krščanskih korenin. Večina starodavnih kultur je poznala ciklično razumevanje zgodovine, judovska religija – in tudi njena poganjka, krščanstvo ter islam – pa opisuje zgodovino kot linearno usmerjeno gibanje od stvarjenja do končnega odrešenja. V krščanstvu to odrešenje nastopi po apokalipsi in poslednji sodbi, v kateri bo Božja pravica slavila svoje popolno zmagoslavje.

Napredek je skratka lahko povsem realen in vsaj za kristjane zgodovina napreduje proti slavnostnemu koncu (ki bo nastopil po nasilni apokalipsi), vendar to ne pomeni, da vse spremembe neogibno izboljšajo preteklost. Prav tako nujno ne pomeni, da je »napredek«, če je ločen od Boga, sploh napredek. In dejansko lahko napredek v sekularnih okvirih postane zelo mračen, predvsem če ne priznava bibličnega razumevanja človekove zmotljivosti in biblijskega Boga kot avtorja zgodovine ter sodnika sveta.

Sodobni progresizem izhaja iz razsvetljenstva v osemnajstem stoletju, ko so njegovi najbolj radikalni kontinentalni zagovorniki sekularizirali krščansko upanje ter nadomestili vero v Boga z vero v človeka – predvsem v znanost in tehnologijo. Henri de Saint-Simon (1760–1825) je bil francoski mislec in eden od utemeljiteljev socializma. Skupaj z Augustom Comtom (1798–1857) sta bila predstavnika pozitivizma, filozofije, ki je temeljila na ideji, da je znanost edini merodajni vir znanja.

Pozitivisti so verjeli, da je bila zgodovina v prvi vrsti zgodba o napredku znanosti in tehnologije. Verjeli so, da bo znanost slednjič ukinila vsakršno obliko materialnega trpljenja. Z napredovanjem znanosti pa bo napredovala tudi morala, saj bo temeljila na znanstvenem spoznavanju, ne pa na religiji in običajih.

V Angliji je filozof John Stuart Mill (1806–1873) vključil pozitivizem v klasično liberalno politično tradicijo. V Nemčiji ga je Karl Marx uporabil pri izgradnji svoje radikalne politike. Marx in njegovi učenci so nadomestili krščansko upanje v nagrado, ki čaka človeka v nebesih, z vero, da bi – in da neogibno tudi bo – bilo stanje popolnosti lahko doseženo na zemlji po nasilnem prevratu ter preko uveljavitve znanosti in politike, osnovane na znanstvenih spoznanjih.

Čeprav so marksisti privedli pozitivizem v smeri utopije do skrajnosti, so pozitivistične vrednote še vedno temelj liberalne ideologije svobodnega trga. Obe tradiciji verjameta, da je znanost gibalo napredka in da napredek lahko merimo s stopnjo lajšanja materialnih potreb. Sodobni filozof John Grey trdi, da je med liberalnimi demokrati in marksisti veliko manjša razlika, kakor bi si radi domišljali: »Tehnologija – praktična uporaba znanstvenih spoznanj – ustvarja sovpadanje vrednot. Gre za osrednji moderni mit, ki so ga razširili pozitivisti in ki je danes sprejet kot dejstvo.«

Izvorni ameriški sen – tisti, ki so ga gojili puritanski naseljenci v sedemnajstem stoletju – je temeljil na religiji: uresničiti svobodo kot pogoj, ki naj bi omogočil, da bi slavili Boga in mu služili po svoji vesti. V našem času ameriški sen ni več religiozni ideal, pač pa predvsem sanja, ki jo oblikuje neprimerno bolj pozitivizem kakor krščanstvo. Za večino ljudi je ta izraz sopomenka za blaginjo ter materialno stabilnost in za svobodo, da bi si ustvarili življenje v skladu s svojimi željami. Puritanski ideal je bil uporabiti svobodo, da bi živeli v vrlini, kakor to določa krščansko Sveto pismo; moderni ameriški ideal je uporabiti svobodo, da bi dosegli ugodje, kot ga določa sveti individuum – to se pravi: jaz kot dokončni rezultat izbire in soglasja. Mit napredka nas uči, da znanost in tehnologija krepita posameznike pri izpolnjevanju svojih želja brez omejitev, ki jih vsiljujeta religija in izročilo.

Moderni politiki, ki jih je mogoče prikazati kot nasprotnike napredka, so pogosto postavljeni v neugoden položaj. Nasprotovati napredku in biti proti spremembam pomeni zoperstavljati se naravnemu redu stvari. V liberalni demokraciji je boj med desnico in levico v resnici spopad med konservativnimi progresisti in radikalnimi progresivci, in sicer glede stopnje in podrobnosti v zvezi s spremembami. Oboji pa se strinjajo, da je dobra družba tista, v kateri imajo posamezniki na voljo dovolj gmotnih sredstev in osebne avtonomije, da lahko počnejo, kar jim narekujejo njihove želje.

 

Napredek kot religija

 

Za klasične liberalne častilce Mita napredka je idealna družba tista, v kateri imajo vsi v enaki meri svobodo izbire. Za radikalce je to družba, v kateri vsi živijo tudi v enakosti rezultatov. V vsakem primeru pa je prepričanje, da lahko položaj posameznika izboljšamo z nekim skupnim človeškim prizadevanjem, silno politično gonilo. To je težko razumeti iz perspektive enaindvajsetega stoletja, toda vera, da pomanjkanje, bolezen in zatiranje niso zgolj posameznikova usoda, je bila temeljna revolucionarna ideja v zgodovini človeštva. Predvsem pa je zaupanje v prihodnost vlivala tistim, katerih predniki so redkokdaj doživeli kaj drugega razen revščine in trpljenja.

Marx je primerjal religijo z mamilom, saj naj bi omilila življenjsko bolečino množic in jih s tem oropala zavesti, da v sebi nosijo moč strmoglaviti družbeni red, ki jih je prikoval v bedo. V nasprotju s progresivci klasične liberalne tradicije so Marx in njegovi radikalni somišljeniki obljubljali, da bodo radikalne politike prek uporabe znanosti in tehnologije lahko vzpostavile raj na zemlji. Bili so ateisti, ki so verjeli, da lahko človek postane bog.

Ideologija Napredka, ki je izrodek religije, mamljivo nagovarja sestradana človeška srca. Kakor izpričujejo Miłosz in drugi disidenti, je komunizem ponudil odgovor na neko temeljno religiozno hrepenenje v dušah nemirnih mladih intelektualcev. Progresizem v vseh svojih različicah nagovarja isto hrepenenje pri inteligentnih mladih ljudeh dandanes – tako sekularnih kakor tistih znotraj cerkva, ki so se odtujili od avtoritete cerkvenih tradicij. Zato pa morajo današnji kristjani razumeti, da se navsezadnje ne upirajo drugačni politiki, marveč nečemu, kar je dejansko konkurenčna religija.

To je veljalo tudi za mlade Ruse proti koncu devetnajstega stoletja, ki so sprejeli marksizem z gorečnostjo verskih spreobrnjencev. Svojim privržencem je ponujal narativ, ki jim je pomagal razumeti, zakaj so stvari take, kakršne so, in kaj bi oni kot marksisti morali ukreniti za ustvarjenje pravičnejšega sveta. Šlo je za optimistično filozofijo, ki je ponujala olajšanje in obilje za vse ljudi na svetu. Da bi ustvarili utopijo, so morali marksisti najprej izruvati krščanstvo, saj so ga razumeli kot ponaredek religije, katere namen je bil ustoličevanje vladajočega sloja in ohranjanje revežev v območju vraževerja, da bi jih bilo mogoče lažje nadzorovati. Tudi ruski radikali so sovražili tako imenovane filistre – kar je bil njihov izraz za obsojanja vredne ljudi, ki so preživljali svoja suhoparna življenja, ne da bi razmišljali o čemerkoli vzvišenem ali presežnem. Radikalna inteligenca je gledala na filistre kot na svoje popolno nasprotje: kot na surove in poživinjene Goljate v nasprotju z bistroumnimi Davidi. Filistre so sovražili z razžirajočo neizprosnostjo – vsaj deloma gotovo zato, ker so mnogi izmed njih izhajali iz filistrskih družin.

Pomehkuženi filistri kajpada niso bili ljudje, ki bi bili pripravljeni trpeti ali umreti za svoje ideale. Toda boljševiki so bili pripravljeni to storiti. Carska oblast je poslala mnoge izmed njihovih voditeljev v izgnanstvo v Sibirijo, kar pa jih ni zlomilo, pač pa okrepilo. »Izgnanstvo je pomenilo trpljenje, intimnost in vzvišeno brezmejnost nebesnih globin. Nudilo je brezhibno metaforo tako za tisto, kar je bilo narobe s ‚svetom laži, kakor za tisto, kar je bilo središčnega pomena za obljubo socializma,« piše Yuri Slezkine.

Biti revolucionar v tistih dneh je pomenilo deliti občutek za smisel, za skupnost, za upanje – in vznemirljivo medsebojno vez prezira, prezira, ki ga danes razbiramo tudi pri gibanju za družbeno pravičnost do vseh tistih, ki se razlikujejo od njegovih psevdoreligioznih zahtev.

Kot je zapisal Slezkine, tako krščanska vera kakor totalitarizem delita skrajno skrb za notranje življenje človeka. Krščanstvo in komunizem – to se pravi: najradikalnejšo obliko progresizma – lahko bolje razumemo kot konkurenčni religiji. Kljub utvaram teološko progresivnih kristjanov isto velja tudi za razmerje med krščanstvom in lahkotnim nihilizmom, ki je značilen za progresizem v naši postkrščanski dobi.

 

Lovci na herezije med nami

 

Leta 2019 sem obiskal angleškega javnega intelektualca sira Rogerja Scrutona med poletjem, za katerega se je izkazalo, da je bilo zadnje v njegovem življenju, ker sem se hotel poučiti o njegovem delu pri podpiranju disidentov vzhodne Evrope v osemdesetih letih. V veliko pomoč je bil pri prizadevanjih, da bi ustvarili podtalno univerzo v Pragi. Kot najbolj prepoznavni britanski konservativni univerzitetni intelektualec se je nato uveljavil kot eden izmed najbolj pronicljivih ter artikuliranih kritikov tega, čemur pravimo »politična korektnost« – delno tudi zato, ker je bil tako pogosto njena žrtev.

Ko sva sedela v knjižnici njegove kmetije v podeželskem Wiltshireu, je sir Roger soglašal, da se ne spoprijemamo v političnem spopadu, ampak se vojskujemo v pravi verski vojni. »Nobene uradne fronte ni, vse je zaledenelo okoli sklopa doktrin, ki jih sploh ni težko prepoznati.« Pojasnil je, da je v nastajajočem mehkem totalitarizmu vsaka misel ali oblika vedenja, za katero se izkaže, da je lahko razumljena kot izključujoča do članov družbenih skupin, ki jih podpira levica, brez nadaljnjega podvržena ostrim obsodbam. Ta »uradna Doktrina« ni vsiljena z vrha nekega režima, pač pa jo z neusmiljenim stopnjevanjem lova na čarovnice ali iskanja grešnih kozlov zvečine poraja pretežno levičarski konsenz z dna.

»Če stopiš iz vrste, še posebej pa, če prihajaš z območja, kjer se oblikuje javno mnenje, če si novinar ali akademik, je cilj onemogočiti tvojemu glasu, da bi bil slišan,« je dejal Scruton. »V ta namen boš odstranjen s kakršnegakoli pedagoškega položaja ali pa boš lahko, kakor se je pripetilo nedavno meni, postal žrtev popolnoma lažno sestavljenega intervjuja, ki bo uporabljen zato, da bi te obtožili vseh mogočih miselnih zločinov.«

Scruton se je nanašal na levičarskega novinarja, ki je nedavno objavil intervju z njim. Novinar je izkrivil Scrutonove besede in ga tako prikazal kot zadrtega pobožnjakarja ter zatem na družbenih omrežjih triumfalno zavrisnil, da je skalpiral »rasista in homofoba«. K sreči se je pojavil posnetek intervjuja ter maščeval sira Rogerja. Mnogi drugi, ki so dandanes obtoženi podobnih miselnih zločinov – kar je Orwellov izraz za ideološke prekrške – nimajo take sreče.

Scruton mi je pripovedoval, da miselni zločini – ali z drugimi besedami: herezije – že zaradi svoje narave poistovetijo obtožbo in krivdo. O tem se je prepričal na svojih potovanjih po deželah komunističnega sveta, kjer je bil cilj politike z najmanjšim možnim naporom ohraniti sistem na oblasti.

»V ta namen so se kar naprej pojavljali novi miselni zločini, v katere bi bilo mogoče ujeti sovražnike ljudstva,« je dejal. »V mojem času je bila to ‚cionistično imperialistična zarota‘. Lahko so te obtožili, da si njen član, pri čemer obtoženi ni mogel najti ustrezne obrambe proti obtožbi, saj nihče ni vedel, kaj naj bi to sploh bilo!«

»Isto velja za homofobijo ali islamofobijo, ta dva nova miselna zločina,≪ je nadaljeval Scruton. »Le kaj za vraga pomenita? Po obtožbi se lahko vsakdo pridruži elektronskemu kamenjanju greš nega kozla, za kar mu seveda ni treba odgovarjati, saj obtožbe sploh ni potrebno dokazati.«

Obseg miselnega zločina se nenehno razteguje – homofobija, islamofobija, transfobija, bifobija, debelofobija, rasizem, sposobnofobija in tako naprej – zaradi česar ne moremo vedeti, kdaj stopamo po varnem terenu in kdaj smo tik na tem, da zakoračimo na minsko polje. In vendar ima Scruton prav: vsi ti miselni zločini izhajajo iz »doktrin« – to so njegove besede –, ki so vsem nam zelo domače. Te doktrine oblikujejo ideološki napad, ki stoji za mehkim totalitarizmom, prav tako gotovo kakor so marksistične doktrine ekonomskega razrednega boja stale za trdim totalitarizmom v sovjetskem času.

Z lahkoto si na primer predstavljamo delavca na najnižji stopnji pri podjetju Fortune 500 ali univerzitetnega predavatelja brez stalne zaposlitve, kako se morata prebiti skozi stotine delavnic na temo Drugačnosti, Enakosti in Inkluzivnosti in kako si po svojih najboljših močeh prizadevata, da bi ne bila osumljena nesoglasja. Pravzaprav mi osebno sploh ni treba, da bi si to predstavljal. Kot novinar, ki piše o teh vprašanjih, pogosto poslušam zgodbe ljudi – vselej gre za profesionalce na visokih položajih, kakršni so univerzitetni profesorji, zdravniki, odvetniki, inženirji –, ki so kot religiozni ali družbeni konservativci primorani živeti prikrito. Vsi namreč vedo, da bi morebitno nestrinjanje s progresivnim režimom na delovnem mestu ali še celo sum o nestrinjanju najbrž postavilo njihove kariere na kocko.

Ameriški univerzitetni profesor, ki je preučeval ruski komunizem, mi je na primer povedal, da se je udeležil sestanka, na katerem je njegov oddelek za humanistiko sprejel odločitev o obveznosti zahteve o formalni izjavi lojalnosti ideologiji drugačnosti za vse prosilce za zaposlitev – čeprav to nima nobenega opravka z njihovimi pedagoškimi sposobnostmi ali izobrazbo.

Profesor je to označil kot makartistični postopek za odstranjevanje disidentov s seznama kandidatov za zaposlitev in opozarjanje že zaposlenih, da bodo nadzorovani v skladu z linijo partije družbene pravičnosti.

To je mehka oblika totalitarizma. Temelji na isti logiki, ki je veljala v trdem totalitarizmu: leta 1918 je Lenin sprožil Rdeči teror, kampanjo izničenja vseh tistih, ki so se upirali boljševistični oblasti. Martin Latsis, poveljnik tajne policije v Ukrajini, je svojim agentom dal takale navodila:

 

Ne iščite v kartoteki obremenilnih dokazov, da bi ugotovili, ali se je obtoženi upiral Sovjetom z orožjem ali z besedami. Namesto tega ga vprašajte, kateremu razredu pripada, kje so njegove korenine, kaj je njegova izobrazba in njegov poklic. To so vprašanja, ki bodo odločala o usodi obtoženca. To je pomen in bistvo Rdečega terorja.

 

Bodimo pozorni na to, kako posameznikove besede in dejanja nimajo nobene teže pri določanju njegove krivde ali nedolžnosti. Sum o krivdi temelji zgolj na razredni pripadnosti ali družbenem položaju. Revolucija, ki se je začela kot poskus, da bi popravili zgodovinske krivice, se naglo sprevrže v iztrebljevalno prakso surove oblasti. Komunisti so opravičevali zapiranje, uničenje in tudi usmrtitve ljudi, ki so ovirali Napredek kot nujen korak pri doseganju zgodovinske pravice nad domnevnimi privilegiranci.

Mehkejša, nekrvava oblika iste logike je na delu v ameriških institucijah. Družbenopravičniški progresivci zagovarjajo svojo zločesto koncepcijo pravice, deloma tudi prek ustrahovanja disidentov, prav tako korenito kakor vsak drug inkvizitor na lovu za sovražniki religiozne ortodoksije.

 

Razumeti kult družbene pravičnosti

 

V prejšnjem poglavju smo mimogrede pretresli, kako bojevniki za družbeno pravičnost igrajo v naši družbi podobno vlogo, kakršna je bila tista, ki so jo boljševiki odigrali v pozni dobi ruskega carstva, pri tem pa smo orisali profil tipičnega bojevnika za družbeno pravičnost.

Morda noben javni intelektualec ni tako globoko razmišljal o temeljni religiozni naravi teh militantnih progresivcev kakor James A. Lindsay, ateist in univerzitetni matematik. Lindsay zagovarja stališče, da družbena pravičnost izpolnjuje iste psihološke ter družbene potrebe, ki jih je nekoč izpolnjevala religija, a jih zdaj ne more več izpolnjevati. Kakor konvencionalne religije pa je odvisna od aksiomatičnih postavk, ki jih ne moremo interpretirati, marveč jih lahko zgolj sprejmemo kot razodete resnice. Zato pa je tudi sleherna razprava s tovrstnimi zeloti prav tako neproduktivna, kakor bi bil teološki spor s sinodo talibanskih fanatikov. Za inkvizitorje družbene pravičnosti je namreč »dialog« proces, v katerem morajo nasprotniki priznati svoje grehe ter se v strahu in trepetu podrediti družbenopravičniškemu kredu.

Bojevniki za družbeno pravičnost so člani tega, kar Lindsday imenuje »ideološko motivirano moralno občestvo«. Ker so daleč od tega, da bi bili moralni relativisti, so bojevniki za družbeno pravičnost v resnici rigoristi, ki posvečajo globoko in stalno skrb čistosti ter sploh ne pomislijo, da bi svoja nazorska prepričanja morali utemeljiti. Kljub temu ravno ta prepričanja povsem osmišljajo in usmerjajo njihova življenja in jim podeljujejo občutek skupnega poslanstva.

Katera so ta prepričanja? Njihov katekizem, povzet po Lindsayevi analizi, sestoji v grobem iz teh elementov.

 

Osrednje dejstvo človekovega bivanja je oblast in njena uporaba

Politika je umetnost in tudi znanost o tem, kako je oblast razporejena in kako učinkuje v družbi. Bojevniki za družbeno pravičnost razumejo celotno življenje skozi razmerja oblasti. Družbena pravičnost je poslanstvo, kako na novo urediti družbo, da bi ustvarili bolj enakopravna razmerja moči. Tisti, ki se upirajo družbeni pravičnosti, prakticirajo »sovraštvo«, z njimi pa ni mogoče vzpostaviti nobenega razumnega odnosa in jih prav tako ni mogoče tolerirati, mogoče jih je samo poraziti.

 

Objektivna resnica ne obstaja, obstaja samo moč

Kdo odloča o tem, kaj je resnica in kaj je laž? Tisti, ki ima oblast. Religiozne zahteve, filozofske trditve, politične teorije – vse to so krinke, ki prikrivajo željo po oblasti. To so zgolj racionalizacije, ki omogočajo zatiralcem, da ohranjajo oblast nad zatiranimi. Vrednost zahtev po resnici je odvisna od tega, kdo jih oblikuje.

 

Identitarne politike ločijo zatirance od zatiralcev

V klasičnem marksizmu je zatiralec buržoazija, zatiranec pa proletariat. V kultu družbene pravičnosti so zatiralci v glavnem belci, moški, heteroseksualci in kristjani. Zatiranci so pripadniki rasnih manjšin, ženske, spolne manjšine in religiozne manjšine. (Nenavadno: revni so v hierarhiji zatirancev na relativno nizki stopnji. Na primer: beli moški binkoštnik, ki živi od invalidske pokojnine v naselju prikolic, je zatiralec, temnopolta lezbična profesorica na eni izmed univerz Ivy League je zatiranka). Pravica ne sestoji iz ugotavljanja, kaj je pravično za posameznika zaradi njega samega, ampak kaj dolgujemo posamezniku kot nosilcu neke skupinske identitete.

 

Presečnost je ekumenizem družbene pravičnosti

Posamezniki, ki uveljavljajo svojo identiteto znotraj tako imenovane »matrice zatiranja«, povezujejo svoje posamezne identitete s pomočjo presečnosti. Vse to temelji na ideji, da so vsi tisti, ki jih privilegirani razredi – patriarhat, bela polt itd. – zatirajo, povezani v zatiranosti in se lahko uprejo oblasti v obliki enotne fronte. Če pa nekdo, moški ali ženska, ni član ene izmed zatiranih skupin, lahko vseeno postane njihov zaveznik v boju za oblast.

 

Jezik ustvarja človeško realnost

Bojevniki za družbeno pravičnost verjamejo, da je človeška narava v veliki meri zgrajena z uporabo jezikovnih konvencij. Zato se tako zelo osredotočajo na »diskurze« – to se pravi na slog in vsebino govornih položajev, ki po njihovem mnenju legitimirajo nekatere bivanjske drže in delegitimirajo druge. Bojevniki za družbeno pravičnost strogo policijsko nadzorujejo govorjeno in pisano besedo ter stalno obsojajo govor, ki se jih kritično dotakne,kot obliko nasilja.

Konservativci, klasični liberalci in vsi ostali, ki so zunaj družbenopravičniškega gibanja, pogosto ne razumejo, kako bi se bilo treba odzvati na agresivne zahteve njegovih zagovornikov. To izhaja iz prakse, da bojevniki za družbeno pravičnost, ki so izrazito nereligiozni, zlorabljajo utečene standarde sekularnega liberalnega diskurza, ki temelji na spoštovanju argumentiranega dokazovanja.

Nepozabni primer vsega tega je konflikt med profesorjema Nicholasom in Eriko Christakis ter razjarjenimi študenti študentskega doma, ki sta ga zakonca upravljala. Stvari so se za zakonca Christakis, ki sta liberalca stare šole, obrnile v nezaželeno smer, saj sta zagrešila napako, ko sta si domišljala, da se je mogoče s študenti soočiti z uporabo orožja ter postopkov razuma. Žal so bili študentje obsedeni z družbenopravičniško religijo. Kot taki so seveda razumeli svoja subjektivna prepričanja kot obliko nesporne vednosti in vsakršno nestrinjanje kot napad na lastno identiteto.

Nekateri konservativci menijo, da bi bojevnikom za družbeno pravičnost lahko nasprotovali z bolj podkrepljeno argumentacijo in da bo konservativizem z liberalnimi prijemi slednjič le slavil zmago. To je usodna napaka in zaslepljuje konservativce glede radikalnosti grožnje, ki nam preti. Ne moremo namreč vedeti, kako naj presojamo in kako naj ukrepamo spričo vseh teh izzivov, če ne razumemo, kaj bojevniki za družbeno pravičnost pravzaprav so – in katera so področja njihovega delovanja. Lahko je prepoznati vreščečega študenta na univerzitetnem notranjem dvorišču, neprimerno pomembnejša pa je sposobnost, da prepoznamo subverzivno navzočnost starejših bojevnikov za družbeno pravičnost in njihovih somišljenikov, ki se gibljejo znotraj raznih institucionalnih birokracij, kjer izvajajo neizmerno oblast.

 

Družbena pravičnost in krščanstvo

 

Izraz družbena pravičnost so dolgo povezovali s krščanstvom, predvsem s katoliškim krščanstvom (izraz je v devetnajstem stoletju skoval neki jezuit), čeprav so ga dandanes prevzeli mlajši evangeličani. V katoliškem družbenem nauku pomeni »družbena Pravičnost« idejo, da imajo posamezniki odgovornost delati za skupno dobro, vse to pa izpolnjuje njihovo dostojanstvo bitij, ki so izoblikovana po Božji podobi. Tradicionalni pogled razume družbeno pravičnost kot nagovarjanje družbenih ovir k lojalnosti med skupinami v dani družbeni realnosti. Večinoma temelji na Kristusovem nauku o pomenu usmiljenja in sočutja do revnih inzapostavljenih.

Toda težko je ponovno uskladiti krščansko družbeno pravičnost s sekularnimi ideali družbene pravičnosti. Eden izmed razlogov tiči v tem, da je krščanska družbena pravičnost odvisna od biblijskega koncepta, kaj človeško bitje sploh je – vključno z namenom, zaradi katerega so bili vsi ljudje ustvarjeni. To predpostavlja transcendentni moralni red, ki ga razglaša Sveto pismo, in, ob upoštevanju konfesionalnih razlik, avtoriteto nauka posameznih Cerkva. Pravični družbeni red je potemtakem tisti, ki omogoča ljudem, da bi bili dobri.

Peter Maurin, soustanovitelj gibanja The Catholic Worker, je bil resnični krščanski bojevnik za družbeno pravičnost. (Zanimivo je, da je pater Kolaković uvajal Maurinova dela v svojo Družino v Bratislavi). Maurin je razlikoval krščansko družbeno pravičnost od brezbožne marksistične vizije. Za marksiste družbena pravičnost pomeni enako porazdelitev družbenih materialnih dobrin. Krščanska družbena pravičnost pa nasprotno poskuša ustvariti pogoje za enotnost, ki naj omogočijo vsem ljudem – tako bogatim kakor revnim –, da bi živeli v solidarnosti in v razmerah vzajemne karitativnosti kot romarji na poti k poenotenju s Kristusom.

V našem času je bila sekularna družbena pravičnost oropana njene religiozne razsežnosti. Ker kristjani poskušajo ubraniti določen vzorec spolne morale in zavrniti genderske kategorije, jih progresivci razumejo kot sovražnike družbene pravičnosti. Katoliški filozof Michael Hanby pronicljivo povezuje spolni radikalizem z znanstvenimi koreninami Mita napredka. S tem v zvezi je zapisal, da »spolna revolucija ni nič drugega kakor tehnološka revolucija s svojo neprestano vojno proti naravnim omejitvam, ki od zunaj zadevajo telo, od znotraj pa naše samozavedanje.«

Ker ne poznajo krščanstva in njegove vere v zmotljivost človekove narave, se sekularni progresivci nagibljejo k predelavi svojega pobožnjakarstva, tako da mu lahko nadenejo ime pravičnosti. Krščanstvo uči, da so vsi ljudje moškega ali ženskega spola – ne le bogati, mogočni, urejeni, belci ter drugi tako imenovani zatiralci – grešniki in potrebujejo Odrešenika. Vsi moški in vse ženske so pozvani k izpovedovanju in obžalovanju svojih grehov. »Družbena pravičnost«, ki projicira krivico zgolj v nekatere skupine, pomeni torej perverzijo krščanskega nauka. Redukcija posameznika na njegov ekonomski status ali na njegovo rasno, spolno ali gendersko identiteto je antropološka zmota. To je neresnično in zatorej nepravično.

Vrhu tega za kristjane noben družbeni red, če zanika greh in gradi strukture ali dopušča prakse, ki odtujujejo človeka od svojega Stvarnika, ne more nikoli biti pravičen. V nasprotju z mnenjem  družbenopravičniških aktivistov je zagovarjanje pravice do splava vedno nepravično. To velja za vsak predlog – kakršen so istospolne poroke –, ki uzakonja greh in spodkopava naravno družino. V encikliki iz leta 1986 je papež Janez Pavel II. obsodil »duha teme«, ki potuhnjeno prikazuje »Boga kot sovražnika svojih lastnih stvaritev, v prvi vrsti pa kot sovražnika človeka, kot virnevarnosti in kot grožnjo človeku.«

Kristjani potemtakem ne morejo odobravati nobene oblike družbene pravičnosti, ki zanika biblijski nauk. To vključuje tudi vse vzorce, ki aplicirajo kategorije identitarnih politik na Cerkveno življenje. Na primer odzivi na zahteve po »dekolonizaciji« Cerkve pomenijo vsiljevanje identitarnih političnih kategorij v teologijo in bogočastje, se pravi spreminjanje vere v molitveni levi radikalizem.

Verni kristjani morajo delovati v prid družbene pravičnosti, vendar to lahko počnejo samo v okviru zvestobe celostni krščanski moralni in teološki viziji, skozi katero razumejo pomen pravice. Vsaka družbenopravičniška kampanja, ki predpostavlja, da je biblijski Bog sovražnik človeka in njegove sreče, je navadna sleparija in jo moramo nemudoma zavrniti.

 

Nazaj k prihodnosti?

 

Ovreči moramo nostalgijo po prihodnosti, ki nas pohablja, predvsem pa navado, ki jo imamo Američani, po naravi optimistični ljudje, da predpostavljamo, kako se bo na koncu vse dobro izteklo. Tako Djagilev kakor ostali gizdalini na tisti večerji leta 1905 si niso mogli predstavljati, da bo prekrasna smrt, ki so ji nazdravljali, pomenila umor milijonov ljudi prek rabljevih krogel ali zrežirane lakote. Djagilev je med rusko revolucijo živel v tujini, a ker je bil priča razdejanju boljševikov se nikoli ni vrnil domov.

Sicer pa tudi če nam dejstva ne zbujajo veliko optimizma, se kristjani ne smemo odpovedati upanju. Ko je osem desetletij po tisti večerji v moskovskem hotelu Mihajl Gorbačov prišel na oblast v Kremlju nedaleč stran, se zasužnjena ljudstva vsevprek po sovjetskem imperiju še niso zavedala, da je obsežna mašinerija totalitarizma bila načeta do samega jedra in da se bo zelo kmalu zrušila. Pravzaprav mi je Flagg Taylor, ameriški politolog, ki je preučeval češko podpodje, zaupal, da ni niti eden izmed najbolj prepoznavnih disidentov, kar jih je intervjuval za svoja raziskovanja, pričakoval, da bo do padca komunizma prišlo še za njihovih življenj.

Mednje je sodil tudi Vlado Palko, slovaški univerzitetni profesor, ki je stal na glavnem trgu v Bratislavi in kljuboval policijskim vodnim topovom med Demonstracijo sveč. Tisto noč leta 1988 ga je bilo strah in nobenega razloga ni bilo za vero, da bo imel protest, ki ga je pobudila disidentska Cerkev, kakršenkoli učinek. Toda kot je dejal svoji ženi, preden je zapustil njuno stanovanje in se napotil na trg, je bilo njegovo človeško dostojanstvo odvisno od tega, ali se bo s svojimi katoliškimi sobrati javno izpostavil s svečo v roki ter vsem na očeh molil za svobodo.

»Tedaj sem mislil, da bo komunizem trajal naslednjih tisoč let,« mi je pripovedoval. »V resnici pa ni. In to je tisto, kar nam vliva upanje danes, ko doživljamo to mehko tiranijo politične korektnosti. Tudi tega bo konec. Resnica lahko strmoglavi vsakotiranijo.«

Palko in ostali so bili v dobri družbi. Skoraj vsi zahodni strokovnjaki, znanstveniki, ki so svoja življenja posvetili preučevanju sovjetskega komunizma, pa so se zmotili pri napovedi njegove nagle smrti. Ne moremo vedeti, kdaj bo zgodovina proizvedla osebnosti, kakršni so bili Lech Wałęsa, Aleksander Solženicin, Karol Wojtyła, Vaclav Havel in ostali manj znani junaki odpora. Postavili so se za resnico in pravico ne iz pričakovanja na dosegljivo zmago v teku svojih življenj, pač pa zato, ker je bilo prav to storiti.

Ni treba biti osiveli veteran iz hladne vojne, da idejo pravičnosti, ki temelji na delovnih taboriščih, policijskih ovaduhih in na tem, da povzroči obubožanje vseh v imenu pravice in enakosti, prepoznamo kot laž. Vendar pa se je mehkejši varianti mnogo težje upreti. Zdi se, kot da bi naravno pritekala iz Mita napredka, kot smo ga živeli v svojih množičnih potrošniških demokracijah, ki so za razdobja celih generacij opredeljevale napredek kot osvobajanje človekove želje od vseh ovir. Toda to je natanko tisto, kar morajo tradicionalni kristjani storiti, čeprav bo za mnoge izmed nas to pomenilo odpovedati se političnim mitom, saj smo jih ki smo jih nekritično že vsrkali v kulturi, ki je do nedavnega razmišljala ter se utemeljevala pretežno v krščanskih kategorijah. Vzemimo na primer gibanje za državljanske pravice v šestdesetih letih, ki so ga vodili temnopolti pridigarji, tako da so artikulirali tegobe svojega ljudstva v biblijski govorici in zgodbah.

Tisti časi so zdaj minili in ne bomo zmožni oceniti dolgega boja, ki je pred nami, če ne bomo razumeli bistvene narave nasprotnika. Le-ta razume kristjane kot najpomembnejšo še preostalo oviro na Velikem pohodu, kot nosilce okrutnih in zaplesnelih prepričanj, ki ljudem onemogočajo, da bi bili svobodni in srečni. Kamorkoli že se bomo skrili, bodo prišli za nami, nas našli in nas kaznovali, če bo to potrebno, da bi ta svet postal bolj popoln. To nas je privedlo do poslednjega dejavnika, odločilnega pri razumevanju radikalnega izziva, ki stoji pred krščanstvom in ki omogoča prepoznavanje strategij za odpor: do moči in obsega nadzorne tehnologije.