Hudičevo delo

200

 

                                                                                                                               Hudičevo delo

 

                                                                                                                               Roger Scruton

 

                                                                                                                          prevod Andrej Lokar

 

 

Seveda ne verjamete niti ene same besedice od vsega tega. Zato predlagam, da poskusimo to pojasniti skozi zanimiv primer: dekonstrukcijo, filozofijo (če sploh gre za filozofijo), ki je povezana z Jacquesom Derridajem, zadnjim izmed soixante-huitards, ki je popeljal svojo čarobno škatlico na angloameriške univerze. V Ameriki je bila dekonstrukcija tesno povezana s kulturo zavračanja, s feminizmom in s sporazumnim poskusom, da bi politizirali kurikul – navadno v prepričanju, da je kurikul že politiziran, čeprav v napačno smer. Pri soočenju z dekonstruktivistom potemtakem ne gre za nevtralno raziskavo. Seveda bo vaš nasprotnik dejal, da že samo prepričanje v nevtralne raziskave ni nevtralno prepričanje: je izraz konservativnega naziranja, naziranja, ki je še najbolj potrebno dekonstrukcije.

Ne obstaja razumni napad, ki ne bi implicitno predpostavljal, kar dekonstrukcija postavlja pod vprašaj – namreč: samo možnost razumnega napada. Če polemiziram z vami, predpostavljam, da imajo moje besede nek pomen in da je njihov pomen dostopen tudi vam. Predpostavljam, da se lahko nanašam na predmete neke skupne vednosti in da vi lahko dojamete moj namig in me tako umestite v svet, v katerem živite tudi sami. Predpostavljam možnost resnicoljubnega govorjenja in polemiziranja resnice z resnico, tako da vas lahko privedem s seboj do nekega skupnega sklepa. Toda če so te postavke nevzdržne, potem je razpravljanje prazno. Še več: zaradi nekega nenavadnega preokreta moja pripravljenost k argumentiranju ogroža samo argumentiranje. Kar je treba predpostaviti v vsakem argumentiranju, ne more biti utemeljeno z argumentiranjem. Z opozarjanjem na vse to dekonstruktivist omaja moj diskurz in me pusti brez besed, tako da se lahko zavem le njegovega gromkega smeha, medtem ko se zmagoslavno umakne v praznino.

Zato bom postavil dekonstrukcijo v njen kulturni in politični kontekst ter poskusil razumeti njeno podtalno agendo. Moje zanimanje ni niti filozofsko niti antropološko, ampak teološko. Prepričan sem namreč, da ambicije dekonstrukcije lahko v vsej polnosti razumemo le po tej poti.

Dekonstruktivno pisanje se vzdržuje, da bi karkoli zatrdilo neposredno ali določno. Naglo se umakne iz vsake trditve, ki jo posreduje in se v spirali izmuzne v vprašanja – vprašanja, ki so sama izumetničena in samoreferenčna, njihov namen pa je zanikati oporo skeptičnemu opazovalcu. Tule navajam primer Derridajevega odgovora na vprašanje, ali moramo njegovo pisanje imeti za literaturo ali za filozofijo:

 

Dejal bom, da moja besedila ne sodijo niti v »filozofsko« zvrst niti v »literarno« zvrst. Zato komunicirajo, ali vsaj tako upam, z drugimi besedili, ki bi jih, ker so povzročila nekakšen prelom, lahko imenovali »filozofska« ali »literarna« le ob upoštevanju nekakšne paleonomije: vprašanje paleonomije: katera je strateška potreba (in zakaj še vedno imenujemo strateško neko operacijo, ki navsezadnje zavrača, da bi ji vladalo neko teleo-eshatološko obzorje? Do katere točke je ta zavrnitev mogoča in kako lahko izpogaja svoje učinke? Zakaj mora izpogajati omenjene učinke, vključno z učinkom samega tega zakaja? Zakaj se strategija nanaša na igro stratagema in ne na hierarhično organizacijo sredstev in ciljev? Itd. Teh vprašanj ni mogoče naglo zreducirati.), kaj je potemtakem »strateška« nujnost, ki zahteva priložnostno ohranjanje starega imena, da bi uveljavili nov koncept?[1]

 

To ni odgovor, ampak niz umetno ustvarjenih metavprašanj, ki poplesujejo okoli izvornega vprašanja, vse dokler se njegov pomen ne izmuzne stran. Če bi moral opisati, kaj se resnično dogaja v tovrstnih odlomkih, bi dejal, da je njihov osrednji nagib »ponovno prilaščanje«: vsak odlomek v svoji drugi polovici izbriše, kar je obljubil v prvi. Karkoli že vstopa v tekst, vstopa prek asociacije in ne preko trditev, tako da ni resnično izgovorjeno nič zavezujočega. Brž ko neka ideja vstopi, je nemudoma potegnjena v lastno negacijo, tako da kratka obljuba trditve ostane neizpolnjena.

Nekateri zavračajo rezultat kot domišljavo besedičenje, ki se vzdržuje tega, da bi karkoli pomenilo, predvsem zato, ker avtor nima česa povedati. Nekatere pa hipnotično privlači, saj so očarani nad njegovo veličastno praznino in prepričani, da vsebuje (ali vsaj briše) skrivnost pisane besede. Nenavadno je, kako bralci druge skupine pogosto soglašajo z bralci prve, da se avtor vzdržuje posredovati kakršenkoli pomen ali da pravzaprav nima česa povedati. Toda to razumejo kot velik dosežek – kot osvoboditev jezika iz verig vsiljenih pomenov,  kar nam razkrije, da je pomen v svojem tradicionalnem ustroju v nekem globokem smislu nemogoč.

Nobena od teh drž ni popolnoma pravilna. Ni pravilno, da zavrnemo ta žargonsko okuženi delirij kot brezpomenski; niti ni pravilno, da ga sprejmemo kot dokaz, da je vse brez pomena. Kajti to blebetanje nekaj pomeni – namreč: Nič. Gre za vajo v pomenjenju Niča, v prikazovanju Niča kot nekaj, kar lahko ima in bi moralo imeti neki pomen, predvsem pa kot resnični pomen vsakega besedila. In to je njegov pomen.

Zato se dekonstruktivni kritik ne bo zapletal v filozofske spore. Dekonstrukcija, nam pripoveduje Derrida, »določa – z neke zunanje točke, ki je za filozofijo nedoločljiva ali neimenljiva –, kar je bila zgodovina [filozofije] sposobna prikriti ali prepovedati.«[2] Z drugimi besedami: pomakne se za filozofijo, ta pa ostane brez besed spričo tega, kar si je želela prikriti. Zmago nad filozofijo slavimo, ko pokažemo, da je filozofski argument naposled odvisen od metafore in da »metafora … vselej nosi v sebi lastno smrt. In ta smrt«, dodaja Derrida, »je tudi smrt filozofije«[3], s čimer misli povedati, da filozofija nima nikakršne avtoritete, če ni utemeljena v neki dobesedni resnici. Derrida si prizadeva za radikalni »preokret« naše »zahodne tradicije« in vere v razum, ki jo je vodil. Prav tako predlaga nov koncept pisanja, ki bi simultano povzročal strmoglavljenje hierarhije govor/pisanje in ves sistem, ki temelji na njej[4] – omenjeni sistem pa je intelektualna tradicija, katere Derrida je zaključni in zaključujoči produkt.

Ali z drugimi besedami: nobene razgledne točke ni, s katere bi bilo mogoče soditi dekonstrukcijo. Če bi obstajala taka točka, bi to bila filozofija; toda filozofija je bila dekonstruirana. Dekonstrukcija je potemtakem samomaščevalna in podeljuje kulturi zavračanja njena duhovna pooblastila, dokaz, da »ni od tega sveta« in da prihaja k nam, ker mora izreči sodbo o njem. Njeni subverzivni naklepi kajpada ne ovirajo dekonstrukcije, da bi postala ortodoksija, steber novega establišmenta in znamenje konformizma, ki ga novi literarni aparatčik mora podpirati. Vendar v tem sploh ni drugačna od drugih subverzivnih naukov: marksizma na primer, leninizma in maozima. Kakor pop naglo postaja uradna kultura postmoderne države, tako kultura zavračanja postaja uradna kultura postmoderne univerze.

Neposredno povezano s to držo je tudi prepričanje, da je človeški svet človeški konstrukt. Poznati realnost pomeni poznati jo skozi znamenja, znamenja pa so naša iznajdba. Če včasih imamo vtis, da primerjamo svojo misel s svetom, da merimo svoje besede glede na standard neke absolutne realnosti, potem je to nič več kot tolažilna iluzija, ki jo poraja naša všečna umeščenost znotraj jezika in naša nesposobnost, da bi presegli jezik vse do točke, kjer lahko dojamemo njegove omejitve. Misel lahko primerjamo samo z mislijo in kategorija realnosti je le eden izmed mnogih proizvodov intelekta, sestav, skozi katerega gledamo na nenehno strujenje izkustva. Ko se nam dozdeva, da prehajamo iz mišljenja v svet, v resnici prehajamo iz sestava v sestav.

Če je človeški svet konstrukt, če so kategorije, prek katerih razumemo realnost vse, kar obstaja, ker so zgolj naša kreacija, potem je v naši moči, da razstvarimo in ponovno ustvarimo svet: in to bo naša rekreacija. Obstoječi konstrukt vsebuje in legitimira prevladujoči sistem moči. Dekonstrukcija je delo osvoboditve, maščevanje intelektualca nad svojim buržujskim sovražnikom in »podeljevanje moči« zatiranim. Odvreči moramo balast vodilnih idej – vključno z idejo objektivnosti – in razkrinkati zatiralca, saj so te ideje njegova krinka.

Ne trdim, da je ta domneva brez moči. Pravzaprav gre za domnevo, ki spodbija samo sebe, tako kakor paradoks lažnivca. Kajti predstavljajmo si, da ima ta domneva prav. Iz tega sledi, da obstaja razlika med pravilnim in nepravilnim, med vrednim in nevrednim, sprejemljivim in napačnim. V tem primeru pa je domneva (ki nam dopoveduje, da so ta razločevanja naposled nesmiselna) zgrešena. Toda kljub temu tiste, ki dvigajo svojo zastavo na ta jambor, bo često razžiral črv logike, tudi če je že poprej razžrl sam jambor. Paradoks je še ena izmed subverzivnih sil; in če uniči tudi moj položaj, mi to daje še več svobode, da v njem uživam, saj me varuje prepričanje, da vame ni mogoče naperiti nobenega ugovora, ker tako ali tako ni mogoče naperiti nobenega argumenta.

Četudi je slog Derridaja in njegovih najbolj žlobudravih podrepnikov tak, da omogoča namerni odmik iz doktrine, pri čemer postavlja trditve samo zato, da bi jih hip zatem zanikal, bralcu pa ne preostane nič drugega, kot da zavrne vstop v labirint ali pa ostane v njem popolnoma ujet, je v njem kljub temu peščica idej, ki nas vabijo, da jih opazimo ter si jih prisvojimo.

Prva izmed njih je domneva o »logocentrični« (ali »fonocentrični«) naravi zahodne kulture. Naša kultura, nam zagotavlja ta misel, je privilegirala govorjeno besedo nad pisano besedo in razumela izgovorjeno besedo kot nosilko neke resnice in realnosti, ki je nepopravljivo izgubljena, ko jo zapišemo. Govor nam potemtakem ponuja standarde, h katerim se mora pisanje vrniti po svojo utemeljitev. To pa je zato, ker je jaz prisoten v izgovorjeni besedi, izgine pa, kar vsak literarni kritik dobro ve, kakor hitro je beseda zapisana. Od tod se poraja globoka sumničavost v zvezi s pisano besedo, saj ukinja »samonavzočnost«, na katero naletimo (ali si domišljamo, da smo nanjo naleteli) v izgovorjeni besedi, in jo nadomesti z neko odsotnostjo.

Res je, da je od časa do časa naša kultura bila sumničava do zapisane besede in bile so okoliščine, v katerih je (ker je zgolj racionalna) podelila govoru privilegije, ki jih ni nikoli podelila pisavi. Toda zahodna civilizacija temelji na pisani zabeležbi in njeno religiozno jedro – judovstvo in krščanstvo – je, kakor njen bližnji bratranec, islam, religija knjige, v kateri so latinščina, grščina in stara hebrejščina dosegle sakralni status Božjega glasu ravno prek tega, da so bile zapisane: kar je dejstvo, ki jim je omogočilo, da so ohranile svoj pomen dolgo potem, ko so prenehale biti govorjene. Naši religiozni obredi vključujejo branje in naši svečeniki so bili tudi pisarji. Naš pogled na svet izhaja iz skupne kulture, utemeljene na sveti knjigi. Drugi silni steber naše civilizacije – sekularno pravo – je spremenil pisanje v nezaobidljivi predpogoj za vsako pomembno transakcijo, ravno ker je pisanje stalni znak človekovega namena. In čeprav je namen pisanja nečesa pogosto jamstvo za govorni nastop, je to pač posledica same narave stvari. Lahko vzpostavimo vzporednico z glasbo – največjim dosežkom naše visoke kulture, ki bi bil nemogoč, ko bi skladatelji ne bili odkrili, da je glasbo mogoče zapisati in da je simfonijo tonov mogoče prepisati na list v obliki simbolov.

Teza »logocentrizma« – da je naša civilizacija preveličevala govorjeno besedo nad vsemi ostalimi znaki – je potemtakem lažna. Toda to nikakor ne odvrača Derridajevih apostolov, da bi jo nekritično sprejemali in da bi jo pogosto zagovarjali z dogmatičnim prepričanjem, ki zapira vrata pred vsakršno razpravo.[5] Kar je privlačno v tej tezi, ni njena zgodovinska resnica, pač pa čarobna luč, ki jo meče na pisano besedilo, saj to postane ne le zanikanje »samonavzočnosti«, ampak beleženje neke odsotnosti: nepredirna tančica, ki se ovija okoli človekove duše, skozi katero ni mogoče avtentično srečati realnosti drugega življenja. Vsebina besedila izhaja zdaj namreč izključno iz našega branja: avtor izgine, postane odsoten; to odsotnost pa, da se tako izrazimo, beremo nazaj v tekst, ki ni nič bolj razodetje njegove duše kakor so zavrženi odrezki njegovih nohtov. Rezultat je malikovanje »teksta«, ki ga lahko začutimo v uporabi značilne besede »reifikacija«, uporabljene za opis kakršnegakoli umetniškega ali filozofskega dela, kakršnegakoli trajnega »znaka«.

To malikovanje krepi teorija »différance« – besede, katere nezaslišano napačno črkovanje namiguje, da njene pisane identitete ni mogoče ujeti v izgovorjenost. V svojem Cours de linguistique générale (Tečaj splošnega jezikoslovja) je Ferdinand de Saussure zatrdil, da pomen pripada nekemu znaku samo v kontekstu drugih znakov, ki ga lahko pomensko nadomestijo v stavku. Ni zven besede »vroč« tisti, ki ji podeljuje njen pomen, niti nobena od njenih drugih inherentnih značilnosti. Pomen ji podeljuje dejstvo, ki je zaobseženo v kontrastni igri z besedo »hladen«. Pomen besede »vroč« vsaj deloma tiči v »razliki« med besedama »vroč« in »hladen«. (In bržčas tudi v razliki med toplim in hladnim). Saussurre, nam zagotavlja Derrida, nam dopoveduje, da jezik ni nič drugega kot sistem razlik, pri čemer vsak znak dolguje svoj pomen znakom, ki jih sam izključuje. Jezik ne poseduje »pozitivnih izrazov«, ampak je neskončni niz negacij, katerih pomen tiči v tem, kar ni bilo izrečeno in kar ni mogoče izreči (saj izreči pomeni zgolj podvreči pomen drugi skriti negaciji). Noben posamezni znak ne poseduje svojega pomena in pomen čaka na »drugem« znaku, znaku, ki ga dopolnjuje, s tem da mu nasprotuje, in ki ga nazadnje ni mogoče zapisati. Pomen, z drugimi besedami, ni nikoli navzoč, ampak vselej podrejen in proces odloga (différance) se nikoli ne zaključi. Pomen lovimo skozi tekst od besede do besede, vselej pa izgine, kakor hitro se nam zdi, da smo ga zagrabili; in če se na določenem mestu ustavimo in si rečemo, zdaj ga imamo, zdaj pomen leži pred nami, potem je to naša odločitev, ki lahko ima politično utemeljitev, vendar je v nobenem pogledu ne narekuje sam tekst. Tako lahko dvoumno besedo »différance« tule razumemo v obeh pomenih – kot razliko in kot odlog: in tudi to je zabeleženo v tistem skrivnostnem napačnem črkovanju.

Učinek tovrstnih zagonetnih idej ni uvajanje kritične interpretacije besedila, ampak niza urokov, prek katerih je pomen najprej vklenjen, potem pa iztrebljen. Namen je dekonstruirati, kar je avtor konstruiral, brati »tekst« proti samemu sebi, pokazati, da prizadevanje po pomenu poraja nasprotno branje. »Tekst« subvertira samega sebe pred našimi očmi, pomeni vse in s tem ne pomeni nič. Ali je rezultat »svobodna igra pomenov«, ali lahko zatrdimo, z nekaterimi izmed Derridajevih privržencev, da je vsaka interpretacija neinterpretacija, so vprašanja, o katerih se vročično in komično razpravlja v svetu dekonstrukcije. Toda za naš namen lahko te razprave odmislimo. Kar je pomembno, je vir »želje po verjetju«, ki vodi ljudi, da se s takim besnilom zavezujejo tovrstnim naukom, ki niso zmožni preživeti prevoda iz svojevrstnega žargona, v katerem so razglašeni.

Dekonstrukcija ni niti metoda niti filozofska argumentacija. Lahko bi jo razumeli kot vzorec magične uročenosti. Uroki niso trditve in se izogibajo zaključenim mislim in dovršenim stavkom. Odvisni so od ključnih besed, njihovo učinkovitost pa jim podeljuje ponavljanje in njihova navzočnost v dolgih seznamih zagonetnih zlogov. Njihov namen ni opisati, kar je tukaj, ampak povzeti, česar ni tukaj: pričarati boga v malika, tako da se lahko razodene tukaj in zdaj. Zaklinjanja lahko opravijo svoje delo samo, če njihove ključne besede pridobijo nekakšno mistično somračnost. Pomen teh simbolov sega globoko v neko drugo razsežnost in nikoli ga ni mogoče pridobrikati v preprosto izjavo.

Zaklinjanja ne dopuščajo razlago svojih delov. Njihov namen ni razodeti skrivnost, ampak jo ohraniti skrivnostno – zaviti jo (kot bi dejal Derrida) v sveti simbol, v »znak«. Sveta beseda ni določena, pač pa umeščena v mistični ples. Namen ni pridobitev pomena, ampak zagotoviti, da je vprašanje pomena postopoma pozabljeno in da sama beseda, v vsej svoji hipnotični ničnosti, ostaja v ospredju naše pozornosti. Tule navajam primer Derridajeve razlage trditve, da je referenca na dejansko realnost je vselej »odloženost«:

 

Odložena zaradi samega načela pojma différance, ki trdi, da neka prvina deluje in pomeni, prevzema ali posreduje pomen, le če se nanaša na neko preteklo ali bodočo prvino v ekonomiji sledov. Ta ekonomski vidik différance, ki vnaša v igro neko nezavedno preračunljivost v polju moči, je neločljiv od ožje semiotičnega vidika différance. Potrjuje, da je subjekt, v prvi vrsti zavestni in govoreči subjekt, odvisen od sistema razlik in od gibanja différance, da subjekt ni prisoten, še najmanj pa je prisoten samemu sebi pred différance, da subjekt sestoji zgolj iz ločenosti od samega sebe, iz tega, da postane prostor, iz počasovljenja, iz odloga …[6]

 

Odlomek ne dodaja čisto ničesar temu, kar naj bi razložil – namreč: domnevno dejstvo, da nanašanje na neko dejansko realnost je vselej »odloženo«. Ravno nasprotno: le ponavlja idejo v vse obsežnejših zavojih samoreferenčne in samodeferenčne[7] retorike, z liturgičnim vračanjem h ključnim besedam: referenca, deferenca, différance.[8] Dozdevni namen je, da bi bralca napotili k sprejemanju teh izrazov, kot da bi vsebovali pomen, ki je preobširen, da bi bil lahko izpisan v drugih besedah; pomen, ki je esencialno tajen, kakršen je pomen uroka. Tudi drugi ključni izrazi in stavki so podvrženi temu procesu: »dopolnilo«, »odsotnost«, »drugost«, »znak«, in »vedno že«, ki nakazuje, da narave, realnosti in bivanja ni mogoče nikoli ujeti, saj je nezmožnost, da bi jih ujeli »vedno že« predpostavljena v poskusu, da bi to storili.

Tovrstna zaklinjanja so nam poznana iz religioznega konteksta in tvorijo del nekega zapletenega družbenega odnosa. Da bi razumeli njegov pomen, moramo dodati štiri ostale elemente odnosa, namreč: malika, pred katerim je urok izrečen; svečenika, ki je avtoriziran, da ga ponavlja; božanstvo, ki je povzeto v maliku in prebiva v njem; ter občestvo, ki ga je zaznamovala sveta navzočnost. To nas učijo antropologi in prepričan sem, da nam omogočajo razumeti vsaj nekaj tega, kar se dogaja v čudnem svetu dekonstrukcije. Kajti povsem razvidno je, da Derrida obravnava »tekst« malikovalsko: privzdignjen je iznad vsakdanjega sveta in obdarjen s silo, ki presega naravo, s silo, ki je tako velika, da je nazadnje celotna realnost posrkana vanjo. Nič več ni izraz človeške duše, niti v nobenem primeru ni več človeški proizvod, pač pa obiskovalec z drugega območja, v katero je treba zarotiti duha. Povsem jasno je tudi, da dekonstruktivistični kritik prevzame hierofanično držo – on je čuvaj oraklja svetega pomena teksta, nesojeni in nepresodljivi mojster obredja, ki poseduje vrsto notranje vednosti, privilegirani dostop do skrivnosti, do katere se občestvo lahko dokoplje le preko njega. In povsem razumno je dojemati njegove bralce (tiste, katerim so njegove besede prikrito namenjene) kot občestvo, ki ga združujeta iniciacija in pripadnost, ne pa racionalno raziskovanje (»skupnost dekonstruktivistov« je radikalno nasprotje »znanstveni skupnosti« ravno v tem pogledu: ker je skupnost).

Potemtakem lahko prepoznamo bližino med dekonstruktivističnim miljejem in religioznim izkustvom, kakršnega sem prikazal v drugem poglavju. Ključni izrazi so liturgični in dolgujejo svoj učinek ponavljanju: njihovo ponavljanje je izkaznica pripadnosti in posmeh ali dvom lahko privedeta do izobčenja. Utečeni odgovor zagovornikov dekonstrukcije tistim, ki jo postavljajo pod vprašaj, ni argumentirana replika, ampak tako vprašanje kakor vpraševalec sta popolnoma zavrnjena.[9] Kritik preko lastne kritike razkrije, da je izključen iz črede. Ni eden izmed nas.  Njegovo nagnjenje k kritiziranju izpričuje njegovo nerazumevanje razodetja, ki naredi vsako kritiko brezpredmetno. Razodetje »nas ponese na višjo raven«, kjer je nevernik dekonstruiran in njegovi sklepi so odloženi.

Bog dekonstrukcije ni »realna navzočnost« v krščanskem pomenu besede, pač pa odsotnost: negativiteta. Razodetje boga je razodetje, da se tako izrazimo, neke transcendentne praznine, nepomena, kjer bi moral biti pomen. Derrida je zelo nedvoumen glede tega (kolikor je lahko nedvoumen do česarkoli). »Gramatologija«, kakor je izvorno poimenoval svoj evangelij, razglaša »misel-ki-ne-pomeni-nič«, »misel-ki-presega-pomen«[10], to točko pa razvije s temile besedami:

 

»Misel« (narekovaji: beseda »misel« in kar je imenovano »misel«) ne pomeni nič: je posamostaljena praznina visokoderivativne idealnosti, učinek différance sil …

 

»Posamostaljena praznina« je Realna Navzočnost Niča: to pa je tudi vsebina te čudaške religije.

Če se ozremo nazaj na točke, ki sem jih poudaril, lahko prepoznamo podtalno vizijo sveta, kot jo promovira ta Realna Navzočnost, ki je tudi »odsotnost«. Seveda ne trdim, da bi sam Derrida podprl to vizijo. Tega tudi ne moremo pričakovati, če so moje domneve pravilne. Utemeljitelj neke religije ne sme nikoli biti popolnoma luciden ali nedvoumen; kakor Jezus ali Mohamed mora povedati veliko navidez nasprotujočih si stvari. Evangelij se mora razjasniti le vzvratno, ko ga izoblikujejo potrebe neke določene skupnosti, katere vneta pristranskost bo dokaz o Božjem privoljenju. Vsekakor sem mnenja, da se je dekonstrukcija razjasnila vzvratno. Za tiste, ki zagovarjajo njene pojme, se zdi, da prav tako pripadajo svojevrstnemu občestvu nezadovoljnežev poslednjega dne: imaginarni skupnosti oropancev. Dekonstrukcija je bila zasnovana kot orožje proti »hegemoničnim« in »avtoritarnim« strukturam tradicionalne kulture; vstopila pa je v kulturo zavračanja kot v svojo poslednjo in najtrdnejšo idejo. Česar dekonstruktivist ne more storiti, je podpreti sile, ki obstajajo, odobravati zahodno civilizacijo, priznati vrednote buržujske družbe ali izdati običajne konservativne instinkte, ki omogočajo svetu, da se vrti naprej – in se upira »destabilizacijskim« in »nestanovitnim« držam, ki jih je sprožil, da bi odfrčal po premici. Neizgovorjena enotnost okoli te agende pojasnjuje zmedo, ki jo je povzročilo razkritje, da je eden izmed vodilnih svečenikov (Paul de Man) nekoč simpatiziral z nacisti. Nobenega smisla nima namigovati na to, ali bi enako zaprepaščenje nastopilo, če bi odkrili, da je bil nekoč komunist – celo če bi bil soudeležen pri velikih komunističnih zločinih. V tem primeru bi užival enako sočutno podporo, ki so je bili deležni Lukács, Merleau-Ponty in Sartre. Po drugi strani iz verskega zornega kota – zornega kota, ki ocenjuje opolnomočenja[11] – so podobnosti med komunizmom in nacizmom pomembnejše od razlik.

Če lahko kakšna dejstva krepijo interpretacijo, ki se mi zdi neogibna, potem se nam ponudi jasna slika dekonstruktivistične teologije. Tale je njen očrt:

 

(1) Na svetu ni nobene legitimnosti niti avtoritete, pač pa samo človeški konstrukti, njihov temelj pa je moč.

(2) Nobene resnice ni, kvečjemu le »resnica« v narekovajih: koncept, ki je zrel za dekonstrukcijo. Vsi poskusi, da bi izvedeli resnico, zgolj predpostavljajo, da jo poznamo: in dokaz, da je naš poskus jalov, je »vedno že« tam.

(3) Ne obstaja noben »transcendentni stvarnik«, nič, kar proizvaja, kar zaznavamo (»tekst«), razen tistih, ki ga berejo. Obenem karkoli ustvarimo, je prav tako nestvaritev, odsotnost. Dejansko – svet, v katerem smo se znašli, je »neustvarjeni« svet.

(4) Predvsem pa – nobenega pomena ni. Poskus, da bi nekaj opomenili, je, kot da bi se vkrcali na neskončno premico, ki se ne more nikoli ustaviti v smislu. Če bi pomen obstajal, bi obstajal v tekstu – v maliku. Toda v ta malik ne moremo povzeti ničesar, razen malika samega. V svetu straši odsotnost, Sartrov in Heideggrov Nič: znana zadeva, ki ničuje.

(5) S tem je osrednja ideja naše religiozne tradicije postavljena na glavo: ideja svetega govora, Božje besede, vsebovane v tekstu. Tekst ostaja svet, vendar ne beseda (logos). Gre za odsotnost sveta, za »umik« prvobitne Božje besede.

(6) Kakorkoli – medtem ko resnica, legitimnost, avtoriteta, objektivnost, pomen in realnost smuknejo v praznino, ena stvar ostane: okostnjak, na katerem so vse te maske visele – oblast lastnikov nad razlastninjenimi, buržujev nad proletarci, moških nad ženskami, heteroseksualci nad istospolniki. Na ravni moči se odvija spopad med mnogimi branji teksta.

Moč, o kateri je govor, ni moč ljubezni ali dobrega ali lepote, pač pa instrumentalna moč: moč, da bi dosegli nek cilj, čeravno ničvreden. V taki moči ni vrline; ravno nasprotno. Saj instrumentalna moč vsebuje največjo skušnjavo, ki je spremeniti moč v svoj lastni smoter, tako da je moč zasledovana zaradi same moči, slepe, živalske in ravnodušne. Taka je vizija družbe, ki nam jo je posredoval Foucault in ki se je soixante-huitardsom zdela samoumevna.

(7) Proti moči »struktur« – moči, ki je zgradila človeški svet in ki se samovšečno zaljša v mojstrovinah evropske kulture – obstaja druga moč, na katero se lahko sklicujemo: moč dekonstrukcije. Intelektualec se lahko privzdigne iznad sveta vsakdanjih pomenov na perspektivo, ki se iz njih norčuje. Spustite se z njim v spopad in izginil bo pred vami v merkurjevsko meglico, ampak samo zato, da se bo spet prikazal za vašim hrbtom in krohotaje kazal na vašo nebogljenost.

 

V študiji o Orwellovem delu 1984La falsification du bien (Ponaredek dobrega) – Alain Besançon trdi, da je totalitarno družbo, ki nam jo prikazuje Orwell, mogoče razumeti samo v teološkem smislu. Kajti gre za družbo, ki temelji na transcendentalni negaciji, na najvišjem zanikanju človeškega položaja, za katero ni mogoče najti zgolj človeškega protiodgovora. V tej družbi ostaja samo moč in cilj moči je moč. Na mestu, kjer bi morala biti ljubezen, je odsotnost; na mestu zakona še ena odsotnost; na mestu zavezanosti, prijateljstva, odgovornosti in pravice –  samo odsotnost. Resnica je to, kar določa moč in realnost ni nič drugega kakor konstrukt moči. Ljudje lahko »izhlapijo« – saj je njihov obstoj bil vseskozi provizoričen, trenutni postanek v veletoku nepomena. Jezik je bil obrnjen proti samemu sebi, tako da bo poskus podeliti nečemu pomen – obupano vabilo k pomenljivi besedi –, vselej propadel. Novorek dekonstruira besedo, tako da iz nje ne govori (ali piše) več nič, razen seveda moči. Skozi to moč pa vlada vrhunska bistroumnost, O’ Brienova mefistofelovska ironija, ki s svojo retoriko spodkopava sistem, kateremu sama služi, in preko mučenja drugih zafrkantsko utrjuje prepričanje, da je mučenje, kakor sicer karkoli drugega, pravzaprav nesmiselno.

Soglašam z Besançonovo interpretacijo Orwella, ampak storil bom še korak naprej. Družba v romanu 1984 je izoblikovana tako, da v realnost projiciramo neko duševno stanje, ki obstaja v dejanskem svetu in ki je prebivalo v možganih zahodnih intelektualcev vse od razsvetljenstva naprej: religijo alienacije. Če ljudje ne razumejo, kaj je mislil povedati Orwell, ni zgolj zaradi njihovega nepoznavanja komunističnih družb in ker si ne morejo predstavljati sistema, ki je malodane koloniziral ves svet. Tudi če slutijo, kaj se je dogajalo v tistih krajih militariziranega niča, ne dojemajo lekcije, ki je v tem vsebovana. Saj navadno ne razumejo, da je ravno to realizacija intelektualne skušnjave, ki ne vidi ničesar drugega v družbi razen moči in dekonstruira človeško masko, ki to prikriva. V 1984 lahko vidimo realizacijo tistega, kar je pri Foucaultu zgolj ideja: vidimo, kaj resnično pomeni za neko družbeno realnost, če postane konstrukt moči in kaj pomeni pravzaprav biti klečeplazec moči. Orwellovo Ministrstvo resnice nam ponuja ključ ne le do realnosti totalitarnih družb, ampak tudi do duhovnega pomena naukov in teoriji, ki take družbe gradijo.

Kar dekonstrukcija polaga pred nas, je globoka skrivnost, ki se ji lahko približamo le prek zaklinjanj izmišljenih besed, prek novoreka, ki dekonstruira svoj lastni pomen v govornem aktu. Ko je nazadnje tančica odstranjena, zaznamo fantastično krajino: svet negacij, svet, v katerem, kjerkoli iščemo navzočnost, najdemo odsotnost, svet, v katerem ne prebivajo ljudje, ampak izpraznjeni maliki, svet, ki nam ponuja, kjer iščemo red, prijateljstvo in moralno vrednoto, zgolj okostnjake moči. V tem svetu ne more biti ustvarjanja, čeprav je zvrhan bistroumnosti – bistroumnosti, ki je aktivno uporabljena v imenu Niča. To je svet protikreacije, brez upanja ali vere ali ljubezni, saj noben »tekst« ne more vsebovati teh presežnih vrlin. To je svet, v katerem je bila negacija oborožena z najstrašnejšima orožjema – močjo in intelektom –, da bi spremenila vsezaobjemajočo navzočnost v odsotnost. Je, z eno besedo, svet samega Hudiča.

 

 

 

 

[1] Positions (Pozicije), str. 71.

[2] Positions (Pozicije), str. 6.

[3] »White Mythology« (Bela mitologija), v Margins of Philosophy (Obrobja filozofije), str. 271

[4] Positions (Pozicije), str. 42

[5] Kdo so ti apostoli? se vprašujete. Poglejte v knjigo Christopherja Norrisa, Derrida, Fontana Modern Masters, London 1987.

[6] Positions (Pozicije), str. 29.

[7] Neprevedljiva besedna igra v angleščini. Op. prev.

[8] Prav tako neprevedljiva angleška besedna igra. Op. prev.

[9] To se je v praksi pokazalo pri Johnu Ellisu, Against Deconstruction (Proti dekonstrukciji), Princeton 1989.

[10] Positions (Pozicije), str. 12.

[11] Tu gre za neprevedljivo besedno igro med angleškima besedama credal in credential. Op. prev.