Triptih Alhambre
Álvaro Mutis
prevod Andrej Lokar
Za Santiaga Mutisa Durána
I
V Partalu
Že davno je utihnila glasba.
Samo čas
na stenah,
na lahkotnih stebrih,
na napisih stihov
Ibna Zamraka,
ki proslavljajo lepoto kraja,
samo čas
izpolnjuje svojo nalogo,
z rahlim
pridušenim šuštenjem,
brez prestanka in usode.
V ozadju,
tuji vsem spremembam,
Albaicín
in sivo gričevje oljčnih nasadov.
Carmen odmetava krušne drobtine
v ribnik
in ribe prihitijo v jati
lusk, ki so jih razbarvala leta.
Nagnjena nad vodo,
se nasmiha neredu, ki ga je ustvarila
in njen nasmeh,
z rahlo žalostjo, ki ga je skalila,
zbuja neverjetno osuplost:
v sedanjiku natančne polnosti
se vrnejo dnevi Yusufa
el Nasrija,
v nedotaknjeni prostor Alhambre.
II
Vrabec vstopi v Mexuar
Med eno in drugo čredo turistov
se slavnostni mir vrne v Mexuar,
sonce počiva v prostoru in mlačna tišina
se širi po območju, kjer je odposlancem, vezirjem,
uradnikom, prosilcem, vohljačem in vojščakom
nekoč prisluhnil poveljnik vernikov.
Skozi eno izmed oken, ki gledajo na vrt,
prileti vrabec in odskaklja
z mirno samozavestjo nekoga, ki se ima
za edinega gospodarja istega kraja.
Proti nam obrne glavo
in njegove oči – dva žarka črnega jantarja –
nas gledajo z oholo brezbrižnostjo.
V njegovem razburjenem sprehodu po dvorani
tiči komaj zadržana sila,
oblast nekoga, ki je onkraj
okornih vrinjencev, ki ničesar ne vedo
o obredju poklonov, zapovedi, molitev,
zamotanih ljubezni in naglih usmrtitev,
ki so vladali v teh prostorih, kjer je tuja zanikrnost,
lastna žalostnemu človeškemu rodu,
danes vsilila svoj mračni naklep, svojo željo po pozabi.
Vrabec leti med okrašenim opažem
in, v malenkostni gotovosti svojih premikov, razglaša
svoj položaj suverenega lastnika
najskrivnejših in najširnejših posesti.
Neutrudni nadzornik ukinjene preteklosti
nas hipoma izžene v plehko sedanjost
vsiljivcev brez obraza, brez smotra, brez navodil.
Prihrumi čreda turistov. Čar je prekinjen.
Vrabec pobegne na vrt.
Natanko tu pa, zavoljo zatrte čarovnije,
so stroge, oblastne kretnje nemirnega stražarja
hipoma ponesle predme bledo množino
srečanj, smrti, podob in kršitev,
muko krink in malenkostnih radosti,
ki so življenje in njegov jedki zaslepljujoči pepel.
Vendar v zlato polnost tega trenutka
prispejo tudi
zvesta znamenja, ki meni v prid
vsak dan rešujejo lakomni davek groba:
moj oče, ki igra biljard v kavarni »Lion D’ Or« v Bruslju,
pravkar pomite ulice zjutraj na poti v internat,
vonj morja poleti v Ostendi,
prijatelj, ki je umrl v mojem objemu med predstavo v cirkusu,
najstnica, ki me je raztreseno pogledala, medtem
ko je obešala perilo na dnu dvorišča s pomarančevci,
zadnje strani »Zmage« Josepha Conrada,
večere na pristavi v Coellu z njihovo toplo nenadno meglico,
obstret slasti in radosti, ki jo izžareva beseda Marianao,
Ernestov glas, ko našteva sosledje salijskih vladarjev,
zadržani, trdni, nespečni Gabrielov glas v dvorani v Stokholmu,
Nicolás, ko opozarja na vrline Tainove proze,
Carmenin nasmeh včeraj ob ribniku v Partalu,
ta in še nekaj drugih daril, ki jih leta
hranijo za nas s svojeglavo varčnostjo,
so šla mimo, pozvana samo od čudežnosti
vrabca predrznega pogleda in kraljevskih kretenj,
lastnika in gospodarja Mexuarja v Alhambri.
III
V Alcazabi
Gola taboriščna strogost teh zidov,
zapacanih od žlindre in žalosti, brez napisov,
ki bi proslavljali njihovo zgodovino, nemih
v osmojeni pozabi brezimnih bojevnikov,
lahko le prikliče žaltavo uobičajenost
vojne, to smrt brez obraza,
to utrujeno zmedo oborožencev,
jutra v pričakovanju afriških
vojska, katerih oglušujoča arabščina
odpira pot preplahu, ki se mora
nemudoma sprevreči v vrtoglavico srda brez zavor
in tako do noči,
posejane z ognjišči, z rezgetom in šepetanji,
ki obljubljajo ob zori novo
zoprno prelivanje, s krvjo,
ki se pretaka po prostoru kot počasni
sok, kakor mlačna in lepljiva pot
nezgode. In nekega dne vonj po pomarančevcih,
glasovi žensk, ki se spuščajo proti reki,
da bi oprale svoje perilo in se okopale,
sopuh, ki kipi iz kuhinj in diši
po jagnjetini in lovorju in muhastih začimbah,
s soncem na nadzidkih in radostni tlesket
praporov, ki razglašajo konec bojev
in umik nepredvidljivih oblegovalcev.
In tako leto za letom
in stoletje za stoletjem,
vse dokler ostane v teh prenočiščih,
v vlažnem somraku brez spomina,
kjer odmeva glas obiskovalca
nad temi visokimi zidovi, rjastimi od krvi
in lišajev, in prav tako tujimi in nerazberljivimi,
ta nedoločna sled številnih glasov,
predsmrtnih tišin, nostalgij
po drugih deželah in drugih nebesih,
ki so vsakdanji kruh vojn,
edino in slepo znamenje vojaka,
ki se izgubi v praznem služenju orožju,
hrani pozabe, poklicanosti k niču.
