Triptih Alhambre

131

 

                                                                                                                             Triptih Alhambre

 

                                                                                                                                Álvaro Mutis

 

                                                                                                                         prevod Andrej Lokar

 

                                                                       

Za Santiaga Mutisa Durána

 

 

I

V Partalu

 

Že davno je utihnila glasba.

Samo čas

na stenah,

na lahkotnih stebrih,

na napisih stihov

Ibna Zamraka,

ki proslavljajo lepoto kraja,

samo čas

izpolnjuje svojo nalogo,

z rahlim

pridušenim šuštenjem,

brez prestanka in usode.

V ozadju,

tuji vsem spremembam,

Albaicín

in sivo gričevje oljčnih nasadov.

Carmen odmetava krušne drobtine

v ribnik

in ribe prihitijo v jati

lusk, ki so jih razbarvala leta.

Nagnjena nad vodo,

se nasmiha neredu, ki ga je ustvarila

in njen nasmeh,

z rahlo žalostjo, ki ga je skalila,

zbuja neverjetno osuplost:

v sedanjiku natančne polnosti

se vrnejo dnevi Yusufa

el Nasrija,

v nedotaknjeni prostor Alhambre.

 

 

II

Vrabec vstopi v Mexuar

 

Med eno in drugo čredo turistov

se slavnostni mir vrne v Mexuar,

sonce počiva v prostoru in mlačna tišina

se širi po območju, kjer je odposlancem, vezirjem,

uradnikom, prosilcem, vohljačem in vojščakom

nekoč prisluhnil poveljnik vernikov.

Skozi eno izmed oken, ki gledajo na vrt,

prileti vrabec in odskaklja

z mirno samozavestjo nekoga, ki se ima

za edinega gospodarja istega kraja.

Proti nam obrne glavo

in njegove oči – dva žarka črnega jantarja –

nas gledajo z oholo brezbrižnostjo.

V njegovem razburjenem sprehodu po dvorani

tiči komaj zadržana sila,

oblast nekoga, ki je onkraj

okornih vrinjencev, ki ničesar ne vedo

o obredju poklonov, zapovedi, molitev,

zamotanih ljubezni in naglih usmrtitev,

ki so vladali v teh prostorih, kjer je tuja zanikrnost,

lastna žalostnemu človeškemu rodu,

danes vsilila svoj mračni naklep, svojo željo po pozabi.

Vrabec leti med okrašenim opažem

in, v malenkostni gotovosti svojih premikov, razglaša

svoj položaj suverenega lastnika

najskrivnejših in najširnejših posesti.

Neutrudni nadzornik ukinjene preteklosti

nas hipoma izžene v plehko sedanjost

vsiljivcev brez obraza, brez smotra, brez navodil.

Prihrumi čreda turistov. Čar je prekinjen.

Vrabec pobegne na vrt.

Natanko tu pa, zavoljo zatrte čarovnije,

so stroge, oblastne kretnje nemirnega stražarja

hipoma ponesle predme bledo množino

srečanj, smrti, podob in kršitev,

muko krink in malenkostnih radosti,

ki so življenje in njegov jedki zaslepljujoči pepel.

Vendar v zlato polnost tega trenutka

prispejo tudi

zvesta znamenja, ki meni v prid

vsak dan rešujejo lakomni davek groba:

moj oče, ki igra biljard v kavarni »Lion D’ Or« v Bruslju,

pravkar pomite ulice zjutraj na poti v internat,

vonj morja poleti v Ostendi,

prijatelj, ki je umrl v mojem objemu med predstavo v cirkusu,

najstnica, ki me je raztreseno pogledala, medtem

ko je obešala perilo na dnu dvorišča s pomarančevci,

zadnje strani »Zmage« Josepha Conrada,

večere na pristavi v Coellu z njihovo toplo nenadno meglico,

obstret slasti in radosti, ki jo izžareva beseda Marianao,

Ernestov glas, ko našteva sosledje salijskih vladarjev,

zadržani, trdni, nespečni Gabrielov glas v dvorani v Stokholmu,

Nicolás, ko opozarja na vrline Tainove proze,

Carmenin nasmeh včeraj ob ribniku v Partalu,

ta in še nekaj drugih daril, ki jih leta

hranijo za nas s svojeglavo varčnostjo,

so šla mimo, pozvana samo od čudežnosti

vrabca predrznega pogleda in kraljevskih kretenj,

lastnika in gospodarja Mexuarja v Alhambri.

 

 

III

V Alcazabi

 

Gola taboriščna strogost teh zidov,

zapacanih od žlindre in žalosti, brez napisov,

ki bi proslavljali njihovo zgodovino, nemih

v osmojeni pozabi brezimnih bojevnikov,

lahko le prikliče žaltavo uobičajenost

vojne, to smrt brez obraza,

to utrujeno zmedo oborožencev,

jutra v pričakovanju afriških

vojska, katerih oglušujoča arabščina

odpira pot preplahu, ki se mora

nemudoma sprevreči v vrtoglavico srda brez zavor

in tako do noči,

posejane z ognjišči, z rezgetom in šepetanji,

ki obljubljajo ob zori novo

zoprno prelivanje, s krvjo,

ki se pretaka po prostoru kot počasni

sok, kakor mlačna in lepljiva pot

nezgode. In nekega dne vonj po pomarančevcih,

glasovi žensk, ki se spuščajo proti reki,

da bi oprale svoje perilo in se okopale,

sopuh, ki kipi iz kuhinj in diši

po jagnjetini in lovorju in muhastih začimbah,

s soncem na nadzidkih in radostni tlesket

praporov, ki razglašajo konec bojev

in umik nepredvidljivih oblegovalcev.

In tako leto za letom

in stoletje za stoletjem,

vse dokler ostane v teh prenočiščih,

v vlažnem somraku brez spomina,

kjer odmeva glas obiskovalca

nad temi visokimi zidovi, rjastimi od krvi

in lišajev, in prav tako tujimi in nerazberljivimi,

ta nedoločna sled številnih glasov,

predsmrtnih tišin, nostalgij

po drugih deželah in drugih nebesih,

ki so vsakdanji kruh vojn,

edino in slepo znamenje vojaka,

ki se izgubi v praznem služenju orožju,

hrani pozabe, poklicanosti k niču.