Kaj imamo Slovenci povedati svetu v/o prelomnih časih? Smo srečni ljudje?
Dimitrij Rupel
Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu,
dežela Cimpermanov in njihovih mozoljastih občudovalk,
dežela hlapcev mitov in pedagogike,
O Slovenci kremeniti, prehlajeni predmet zgodovine.
(Tomaž Šalamun, 1964)
Hudo je ležat
ves bolan, bled in
bohinj, sladko pa je
do poldneva v postelji zavaljen
brat in sestra.
(Milan Jesih, 1985)
Stabilnost in svoboda
Rusko strateško premišljevanje naj bi bilo – po izjavah predstavnikov in zagovornikov Rusije – že od nekdaj, zdaj pa naj bi bilo že spet, osredotočeno na vprašanje stabilnosti. Sama po sebi je stabilnost seveda sprejemljiva in jo zagovarjajo vse države, vendar je pomembno, kako jo razlagamo. Navsezadnje sta bila zagovornika stabilnosti že knez Metternich in (avstrijsko-nemško-rusko zavezništvo) Sveta aliansa, ki sta zaustavila Napoleona, posredno pa tudi leglo nestabilnosti, francosko revolucijo. Tako rekoč nevedé so bili priče tega zaustavljanja na ljubljanskem kongresu tudi Slovenci, in stabilnost je trajala tako rekoč do prve svetovne vojne, ko se je zgodila nova, oktobrska revolucija, ki je pomenila uvod v dobo nestabilnosti 20. stoletja. Da stvar ne bi bila preveč preprosta, se je kot mojster stabilnosti vzpostavil Stalin, novo nestabilnost pa je na koncu povzročil Gorbačov, tako da je Sovjetska zveza – vendar ne samo po njegovi krivdi – razpadla. Nekaj let po njenem razpadu so se zgodile nove, tokrat bolj miroljubne revolucije, npr. cvetlična/oranžna revolucija v Ukrajini. Če naj bi bila Rusija dejavnik stabilnosti – in če pustimo ob strani baltske države – nastopata Gruzija in Ukrajina v imenu svobode, ki je, kot je znano, nasprotje stabilnosti.
Putinov paradoks je v tem, da se v imenu varnosti in stabilnosti vojskuje proti ukrajinski (resda cvetlični) revolucionarnosti, po drugi strani pa trdi, da je Sovjetska zveza samo drugo ime za Rusijo, pri čemer je bila Sovjetska zveza najbolj znamenita revolucionarna tvorba v svetovni zgodovini. Da bi bil položaj še bolj zapleten in nerazumljiv, je Putin dedič Jelcina in Gorbačova, ki sta aktualno Rusijo (resda ob koncu hladne vojne) zasnovala na demokratičnih načelih; vendar kljub temu v stalinističnem in pučističnem slogu preganja in izganja svoje tekmece, prepoveduje medije, obtožuje evropsko politiko Ukrajine fašizma in nacizma. (Mimogrede, tudi jugoslovanski diktatorji in generali so utemeljevali stabilnost s »tekovinami revolucije«.)
Putin torej pravi, da gre za varnost, za zavarovanje sovjetskega oz. ruskega izročila. Ker je varnost tudi v interesu drugih držav, si tudi one in aktualne mednarodne organizacije prizadevajo za kolektivno varnost. Temeljni zakoni mednarodnih odnosov vsebujejo svobodo, demokracijo, samoodločbo, sporazumne spremembe, suverenost držav in nedotakljivost njihovih meja. Ukrajinci se osredotočajo na svobodo in branijo svobodo; kar pomeni, da zavračajo izročilo revolucije, socializma in Sovjetske zveze. Zgodba je podobna jugoslovansko-slovenski zgodbi. Jugoslavija se je – podobno kot Putinova Rusija – izgovarjala na stabilnost; Slovenija se je – podobno kot danes Ukrajina – odločila za svobodo. Danes so spomini na jugoslovansko krizo zbledeli. Nekateri so pozabili, da jugoslovanskega socializma ni bilo mogoče poraziti brez slovenske vojske. Ko se sprašujemo, kaj bi želeli aktualni Slovenci sporočiti svetu, najdemo – tako rekoč na ulici – kopico nenavadnih odgovorov, med katerimi je posebej nenavaden odgovor, da bi bilo treba odpraviti kapitalizem in spet uvesti socializem, po možnosti brez izdatkov za obrambo, za vojsko in orožje. Nasprotniki takšne miselnosti naj bi bili fašisti, oznaka, ki jo za Ukrajino uporablja Putin.
Zgodovinski idealizem
Slovensko domo-in svobodoljubje ima tradicijo. Spomnimo se slovenskih prošenj in pritožb v časih Avstrije in Avstro-Ogrske. Državi in tujcem sploh smo – bolj ali manj vljudno – sporočali, da so krivični, mi pa, da smo nesvobodni in izkoriščani. Pod pogojem velikopoteznega sklepanja bi lahko rekli, da smo se nekoč bojevali za svobodo, danes pa nas zanima predvsem stabilnost, kar je seveda tudi prvorazredno politično vprašanje. Pri tem je važno povedati, kdo strateškim usmeritva »daje ton« (nem. den Ton angeben). Danes v ukrajinsko-ruskem primeru – pa tudi pri nas – za »ton« skrbijo politiki, pri čemer o tem v današnji Sloveniji ni popolnega soglasja. Do slovenske pomladi (1987-1991) so ton dajali intelektualci, večinoma pisatelji.
Razpravljalci o mednarodnih odnosih in njihovi razlagalci se pri vprašanju stabilnosti/svobode razhajajo: tiste, ki dajejo prednost stabilnosti, imenujemo realiste; idealistična šola pa realistom očita, da zagovarjajo in opravičujejo politiko moči. Idealistični Woodrow Wilson je (v Versaillesu) poskušal preurediti svet in uveljaviti pravico narodov do samoodločbe, kar se mu je slabo posrečilo ravno v slovenskem primeru. Slovenci so bili vse do postavitve lastne države leta 1991 borci za svobodo, svetu pa so sporočali, da se jim godi krivica. Podobno so – sicer ne tako vztrajno kot Slovenci – svetu sporočali tudi drugi srednjeevropski in vzhodnoevropski narodi, danes to počno Ukrajinci.
V svojih tekstih/knjigah in javnih nastopih sem se prav pogosto ukvarjal s svobodo, kar je po eni strani povezano s političnim prepričanjem, po drugi strani pa rezultat študija in akademskega prizadevanja. Začel sem s Svobodnimi besedami (1976), kjer sem opisoval politične omejitve in z njimi povezano slovensko literarno produkcijo v 19. stoletju. Nadaljeval sem z dvema šolskima knjigama: Svoboda proti državi (1998) opisuje slovensko osamosvojitev, Stabilnost ali svoboda? (2009) pa slovenski mednarodni položaj od osvobodilnega gibanja do neodvisne države.[1]
Kaj želimo Slovenci sporočiti svetu?
Vprašanje “kaj imamo Slovenci povedati?” sem si zastavljal, ko sem se spominjal svojih branj slovenskih pesnikov in pisateljev in ko sem prebiral nove knjige, ki jih v času, odkar sem na JAK, objavljajo slovenske založbe. Nekako oddaljen in poenostavljen, vendar objektiven pogled nam pove, da so bili naši avtorji večinoma nesrečni in nezadovoljni z razmerami v slovenski družbi, v državi in v svetu, predvsem v Evropi. Mnogi so se pritoževali, da spadajo Slovenci v razred služabnikov (Prešeren: die so von dem Dienerstande), da so rojeni za hlapce (Cankar), zato bi bilo treba spremeniti narodni značaj (Kocbek). Še več, spričo splošne evropske krize bi bila potrebna revolucija (Bratko Kreft, Anton Podbevšek, Srečko Kosovel).[2] Perspektivaši (Kozak, Smole, Zajc…) so seveda imeli kaj povedati, celo zgodnji Tomaž Šalamun. V sedemdesetih, predvsem pa v osemdesetih in devetdesetih letih pride do preobrata. Šalamun v intervjuju z Alešem Štegrom pravi:
Mislim, da je bilo v sedemdesetih letih ključno biti svoboden v jeziku.[3]
Poznejši Šalamun se je oddaljil od družbene ali politične polemike, najbrž tudi zato, ker je živel v tujini. Ko se je konec devetdesetih let pojavil kot slavnostni govornik na Prešernovi proslavi, je bil – v nasprotju s predhodnimi govorniki – poln komplimentov na račun slovenskega življenja, češ, poglejte, kako nam je lepo. Še bolj radikalna od zrelega Šalamuna sta glavna in – roko na srce – najboljša pesnika generacije: Milan Jesih in Niko Grafenauer.
Pri najnovejši literarni generaciji sem dobil vtis, da se avtorji predvsem izpovedujejo in da jih razen njih samih ne zanima nihče drug oziroma nič drugega. To pa pomeni, da ne pišejo zato, da bi nekomu nekaj sporočili, ampak predvsem zaradi veselja do pisanja, morda zato, da bi obvladali kakšno osebno stisko ali kaj podobnega. Ob tem se avtomatično zastavlja vprašanje, ali je to, kar pišejo, zanimivo za bralce ali za večjo množico bralcev? Potem sem se vprašal, ali je sploh naloga literature, da nekaj sporoča? Spomnil sem se še, da je Edvard Kocbek leta 1969 objavil pesniško zbirko z naslovom Poročilo. Ne sporočilo (angleško message), ampak poročilo (angleško report, news)! Seveda obstajajo tudi Kovačičeva Sporočila v spanju (1972). Mimogrede: Marshall McLuhan je avtor domneve, da je že sam medij (knjiga, časopis, film, TV) sporočilo (1964). In še naprej: ali niso televizijski ali radijski programi polni poročil, naši pametni telefoni pa polni sporočil? Kocbekova dnevniška poročila v Tovarišiji, Listini ali v povojnih dnevnikih vsebujejo pomembna sporočila.
Teh vprašanj si ne zastavljam prvič. Še predno smo ustanavljali Novo revijo, smo naslovnikom pobude poslali previdno in zapleteno sporočilo, da literarni teksti niso namenjeni spreminjanju družbene realnosti, ampak zgolj estetskemu užitku; to značilnost literature pa smo imenovali znotrajtekstualnost. S pobudo za revijo smo želeli pomiriti partijske kulturne varuhe, da nam ne gre za politiko, ampak za »mišljenje in pesništvo«. Nova revija je potem objavljala politično skrajno subverzivna sporočila, kot so bili Prispevki za slovenski nacionalni program. Ko se skušam prepričati, da pomembni teksti vsebujejo zanimiva sporočila, imam v mislih prav Novo revijo. Toda: tisto je bilo takrat, to pa je zdaj!
Življenje je sen
Lanskega avgusta me je namreč prijatelj režiser Dragan Živadinov povabil na gledališki dogodek Življenje je sen. O tem sem celo nekaj napisal:
»…po zaslugi Dragana Živadinova – po dolgem času spet v gledališču. Vendar ni bilo običajno gledališče. Predstava Finalizem: fonemi – po motivih dramskega besedila Življenje je sen Pedra Calderona de la Barce (1600-1681) se je namreč zgodila v osmem nadstropju stolpnice ljubljanskega podjetja, ki po naslovu sodeč nima nobene zveze z gledališčem, tesnejše zveze s španskim dramatikom pa tudi nima. Calderonova igra uprizarja dramatične preizkušnje, ki jih ob rojstvu poljskega kraljeviča povzroči prerokba, da bo nekoč postal tiran. Po pravljičnih preobratih in po zaslugi sanjskih naukov se prerokba izkaže kot neutemeljena; sanje pa kot bolj zanesljive od kraljevskih strahov. Brez literarnozgodovinskih komentarjev bi bila predstava komaj razumljiva; tako sem po njej najprej domneval, da hoče gledalca prepričati predvsem o tem, da zunaj igralskih ekshibicij in odrskih efektov ni nobene ”otipljive” realnosti. Predstava, sem domneval, se ne nanaša na nič zunaj same sebe, morda na sanje. Predstava, ki zavrača realnost onstran sebe? Umetnost brez korelata v realnosti? Je molk o realnosti/resničnosti opozorilo? …«
Kaj je v Podobah iz sanj napisal Ivan Cankar?
Sanje, ki jih sanjam zdaj jaz in ki jih sanjaš ti, so senca prave resnice; pač pa so oblike strahotno povečane, nadvse čudno pokvečene in skrivenčene, toda resnica le ostane, spoznaš jo koj in srce ti je žalostno.
Kot rečeno se mi zadnje čase ob prebiranju sodobne slovenske književne produkcije – pri čemer izvzemam Jančarja, Flisarja, Lainščka pa še koga – zbujajo številni pomisleki. Nekoč (v socialističnih časih) odkrite besede in dejstva niso bili dobrodošli, pisatelji so nanje le namigovali in pogosto so se jim izogibali. Morda moderni komunikacijski vrvež, ki po eni strani kipi od realnosti in konkretnosti, po drugi strani umetnike spodbuja k zadržanosti? Ob tem se spomnim Frana Levstika, ki je v Napakah slovenskega pisanja zavračal navdušenje, »da se piš«, in opozarjal, da je pomembno, kaj in kako se piše. Tupatam – v času, ko imamo na Slovenskem tisoč pisateljev, ki napišejo na leto pet tisoč knjig – se zdi, kot da se je vrnilo navdušenje iz Levstikovega časa. V bistvu gre za odločitev avtorjev, da bodo – v nasprotju z Bartolom, Cankarjem, Jančarjem, Kocbekom, Zupanom… – »gledali stran« od epohalnih problemov.
Kaj smo ustvarili Slovenci?
Tako sem se spraševal nekega lepega dne lansko poletje, malo pred Calderonom in Živadinovim. Začel sem s citatom, ki sem ga v teh dneh ponovil: Harry Lime (Orson Welles), junak Reedovega filma Tretji človek (1949), pove Hollyju Martinsu (Josephu Cottenu) naslednjo modrost:
Italijani so imeli pod Borgijci trideset let vojskovanje, teror, pobijanje, prelivanje krvi. Ustvarili so Michelangela, da Vincija in renesanso. V Švici so imeli bratovsko ljubezen, petsto let demokracije in miru, pa kaj so ustvarili? Uro s kukavico.
Približno petdeset let po Orsonu Wellesu in približno dvajset let pred tem pisanjem je nemški kancler Schröder na ljubljanski proslavi desete obletnice neodvisnosti (25. junija 2001) povedal tole:
…vam v imenu vseh Nemcev danes in tukaj iz srca čestitam. To pravim s priznanjem in spoštovanjem do vašega zgodovinskega uspeha. To pravim kot nemški zvezni kancler, ki se zaveda zgodovinske odgovornosti Nemcev. Nemci so vašemu narodu prizadejali veliko hudega. Mi tega ne bomo pozabili in mi tega ne bomo odrinili. Kajti zavedamo se odgovornosti, ki jo imamo skupaj. To je skupna odgovornost za mir in svobodo v celi Evropi…
…Zadnjih deset let je bila zgodba uspeha za vašo državo. Ta čudovita država Slovenija želi postati del Evropske unije. Evropska unija, zlasti Nemčija, želi, da se zgodi, kar ste si zadali. Nemčija vas želi pri tem prijateljsko podpirati.
Prvi citat je povezan z domnevami in napovedmi, da bi lahko Slovenija postala druga Švica, drugi pa predstavlja zanimivo podlago za razmišljanje o nekdanjih in današnjih slovenskih dosežkih. O teh – razen ko gre za športnike – ne bomo slišali veliko dobrega. Večina privržencev tako imenovanih levih strank in glavni mediji pravijo, da se je Slovenija ponesrečila, da je v sebi sprta in razklana, da se njen položaj v Evropi poslabšuje; da ne spoštuje evropskih vrednot in meril, celo, da se približuje diktaturi in da ni daleč od fašizma. Nezadovoljstvo nekaterih slovenskih državljanov in predvsem njihovih voditeljev gre tako daleč, da bi najrajši obnovili balkansko Jugoslavijo in njen socializem. To nezadovoljstvo se je po zaslugi takšnih protestnikov in prizadevnih prevajalcev njihovih obtožb preselilo tudi v nekatere tuje časopise, portale in družbene medije.
Res so se Slovenci medtem, ko so se drugod po Evropi uveljavljali veliki renesančni pesniki in dramatiki, šele učili pisati v svojem jeziku. V nekem trenutku se je zdelo, da je važno samo, da se piše in ne, kako se piše, vendar sta v to negotovost posegla Prešeren in Levstik. (Levstik bi nam prav prišel tudi danes, ko je med tisočimi objavljenimi knjigami premalo takšnih, ki »imajo kaj povedati«.) Z Nemci smo se – po odločilni podpori v času jugoslovanske krize in po besedah nemškega kanclerja – pobotali; težave v italijansko-slovenskih in avstrijsko-slovenskih odnosih so se polegle po spravnih slovesnostih v Bazovici oz. v Trstu; slovensko-hrvaške (istrske) praske in pravniške zaplete pa demantirajo tisoči Slovencev, ki so si zgradili hiše in ki radi počitnikujejo na Hrvaškem. Vsi živimo v Evropski uniji, ki bo – upajmo – po koncu epidemije spet skupnost brez notranjih meja. V nasprotju s slabovidnimi politiki smo tam, kamor sodimo, skupaj z Avstrijci, Čehi, Madžari, Poljaki, Slovaki v sredini Evropske unije, v Srednji Evropi, kamor deloma spadata tudi Hrvaška in Italija. Dobro se razumemo z Nemci, posebej z Bavarci, in z baltskimi narodi, ki so se enako kot Slovenci pred tridesetimi leti znebili neprimernega državnega okvira.
Slovenci smo v glavnem dohiteli druge evropske narode, eno redkih odprtih vprašanj pa je vprašanje slovenske politike, natančneje, zgodovinskih in spominskih opeklin. Če smo si pozdravili opekline, ki sta jih povzročila fašizem in nacionalni socializem, to ne drži povsem, ko gre za socialistično in komunistično ureditev med letoma 1945 in 1990. Predvsem z (nekdanjimi vzhodnimi) Nemci nas povezuje izkušnja z vsemogočno politično policijo, ki se je tam imenovala Stasi, pri nas pa Udba.
Pri tem bega vprašanje, ki je povezano z duhovito pripombo, ki jo je Harry Lime izrekel v Tretjem človeku. Kaj pa imajo Slovenci svetu povedati (sporočiti, ponuditi…) danes?
Rešitev te uganke ni daleč od tega, kar pripoveduje nemška zgodba o uspehu. Nemci so se rešili nacionalnega in internacionalnega socializma, in so danes zgled politične normalnosti. V ospredje njene politike so se poleg krščanskih prebili socialni demokrati, ki jih je dobro predstavljal Gerhard Schröder. Njegovo udarno dejanje, ki je izhajalo iz skrbi, da Nemčija postane »evropska bolnica«, se je imenovalo Agenda 2010 oz. (po nasvetu Petra Hartza) Hartz. Število brezposelnih v Nemčiji se je bilo dvignilo na pet milijonov, prenova Vzhodne Nemčije pa je leto za letom požirala milijarde. Schröder je 14. marca 2003 govoril o pogojih za višjo rast in zaposlenost kot tudi za prenovo socialne države:
Zbrati moramo pogum, da se v naši deželi lotimo sprememb, ki so potrebne, da se vrnemo na vrh gospodarskega in socialnega razvoja v Evropi. Zmanjšali bomo storitve države, spodbujali lastno odgovornost in od vsakega posameznika zahtevali več samostojnega prizadevanja.
Šlo je za preureditev (Deregulierung) trga delovne sile, ki je bila sprejemljiva tudi za krščanske demokrate. Glavne točke »Agende 2011“ glede dela in zaposlovanja so bile prilagodljivost (Flexibilisierung) začasnega zaposlovanja (Leiharbeit), zaščita pri odpovedih (Kündigungsschutz), olajšave pri kratkotrajnih zaposlitvah (geringfügige Beschäftigung) in več fleksibilnosti za samostojne podjetnike (Existenzgründer). Zakon je odpravil dotlej veljavni sistem pomoči za brezposelne in socialne pomoči. Nemška zgodba je zgodba o vračanju na »vrh gospodarskega in socialnega razvoja v Evropi«.
Slovenija je bila v trenutku Schröderjevega ljubljanskega nastopa leta 2001, pa še nekaj naslednjih let zgodba o uspehu. Bistvo tega uspeha je bilo najprej Peterletovo, nato Drnovškovo in Janševo sestavljanje raznolikih koalicij oz. ustvarjanje nacionalnega soglasja glede glavnih nalog: osamosvojitev, mednarodno priznanje, članstvo v Evropski uniji in Natu. Leta 2008 je bilo kohabitacije konec – kar navsezadnje ni narobe. Toda slovenska tranzicijska levica ni želela vzpona na »vrh gospodarskega in socialnega razvoja v Evropi«, ampak vrnitev v bližino predosamosvojitvenega režima. Na 5. kongresu, ki je potekal 2. aprila 2005 v Ljubljani, se je bivša komunistična stranka ZKS, pozneje SDP in ZLSD, preimenovala v Socialne demokrate (SD) in začela nastopati kot sestrska stranka strank, kot je nemška socialna demokracija (SDP). V naslednjih letih pa se slovenska SD ni približevala nemški »sestri«, ampak se je od nje oddaljevala. Danes je SD pod predsedstvom Fajonove najtesneje povezana s protikapitalistično, protiameriško in protinatovsko Levico.
Če pogledamo večjo sliko in če zanemarimo podrobnosti v zvezi s sovražnostmi do konkurenčnih strank in njihovih voditeljev (med katere spadajo mnogi medijski in tudi nekateri pravosodni dogodki, poleg njih pa protiameriške in protinatovske pobude slovenskega policijskega sindikata), je Slovenija še vedno zgodba o uspehu. Od daleč in iz nekaterih medijskih (s)poročil pa se zdi, da smo Slovenci nekoč imeli bratovsko ljubezen, desetdnevno vojno, trideset let demokracije, pa kaj smo ustvarili? Srednjeevropsko diktaturo!?”
Še enkrat
Na vprašanje, »Kaj imamo Slovenci povedati svetu?«, je mogočih več odgovorov, za nobenega nisem gotov. Predvprašanje je, kdo je kdaj (v preteklosti) odgovarjal na to vprašanje oz. kje najdemo elemente za primeren odgovor. V preteklosti niso delali anket in nekdanji odgovori gotovo niso bili značilni za vse Slovence, kaj šele za vse prebivalce ozemlja, kjer je danes Slovenija. Drugo predvprašanje je, kako izbrati tekste oz. izjave, ki vsebujejo odgovore na to vprašanje. Predpostavljam, da gre za tekste oz. avtorje, ki ne povzemajo splošno uveljavljenih stališč, ampak stališča kvečjemu ustvarjajo. Gre za prispevke, ki se po določenem času – v interpretacijah – izkazujejo kot zametki ali dodatki k strateškemu ali preroškemu sporočilu.
Glavno sporočilo Franceta Prešerna je bilo – če pomislimo na Krst pri Savici – narodno svobodoljubno in romantično bojevito. Po marčni revoluciji in po Jurčičevem oz. Stritarjevem posredovanju leta 1866 – je povedal svetu (sonarodnjakom in Nemcem), da v zaledju evropske politike, ki so jo formulirali na Dunajskem kongresu (1814-15), poleg drugih neopaznih/neupoštevanih narodov, obstajajo Slovenci in slovenščina, s katero je mogoče oblikovati vsa mogoča, tudi vrhunska, zapletena sporočila. Tradicijo je na svoj način nadaljeval Ivan Cankar, le da se je bolj kot nacionalnim posvetil socialnim vprašanjem. Cankarjev odgovor (Hlapci, Kralj na Betajnovi) se vključuje v kontekst frustracij in pričakovanj, nakopičenih ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja med prvo svetovno vojno in oktobrsko revolucijo. Cankar ni več brezpogojni nacionalist, ampak je družbeni kritik z radikalno politično agendo (Hlapec Jernej in njegova pravica). Slovensko sporočilo 19. stoletja je pritožba v zvezi s položajem slovenskega naroda in glede družbenega sistema, ki je posledica tuje, bolj ali manj sovražne politike. Slovenci so žrtev!
V 20. stoletju se med Slovenci, tudi po zaslugi komunistov pojavi ideja o prevzemu oblasti. Kocbek je govoril o spremembi slovenskega narodnega značaja: iz naroda hlapcev naj bi postali narod junakov! Nekateri so to junaštvo videli celo v neuvrščenem gibanju. V 20. stoletju skušajo Slovenci postati vodilni ali vsaj upoštevanja vredni člani vodilne elite, tudi za ceno opuščanja narodnosti (Kardelj). Osamosvojitev potem ni opustila narodnosti, ampak jo je utrdila. Mednarodno priznanje, vstop v Evropsko unijo in v Nato so pomenili dokončanje (closure) procesa žrtvovanja in premik kretnice na tir uživanja in zmagoslavja (ali vsaj normalnosti). Prej Orient ekspres, zdaj »francosko-nemški vlak«. Slovenija v udobnem kupeju ob oknu, mimo katerega drvijo nebotičniki bleščečih prestolnic, sončna polja, sadovnjaki in vinogradi, morske plače in zimska smučišča.
Kolegu sem dopovedoval, da si je Prešeren prizadeval za svobodo, Cankar pa za pravico. Na vprašanje, kaj zanima današnje pesnike/pisatelje, je kolega, ki veliko ve o sodobni literaturi, ustrelil kot iz topa: denar!
Takrat je bilo tisto, danes je pa to!
Ne morem pozabiti dvajset let starega Schröderjevega govora na Trgu republike in govora, ki ga je kakšno leto prej v Cankarjevem domu izgovoril Tomaž Šalamun. Kako lepo, da si lahko pomagamo s stavkom o spreminjanju časov in nas v njih (Tempora mutantur et nos mutamur in illis!). Nekdanjega nemškega kanclerja se (v teh dneh) spominjam, ker mu očitajo odlično službo pri ruskem državnem plinskem gigantu Gazprom in povezave s Putinom. Stvar je neprijetna, ker se je Nemčija – zaradi vojne v Ukrajini – odpovedala ruskemu plinskemu priključku Severni tok II. Schröder je bil po vsej verjetnosti prepričan – pa ni bil edini – da bodo Nemci in Rusi v prihodnosti živeli srečno in složno življenje; in najbrž ni računal, da bo Putin napadel Ukrajino oz. da bo njegov strankarski tovariš Scholz odpovedal plinsko povezavo. Če me spomin ne vara, je tudi Šalamun v Cankarjevem domu povedal, da smo Slovenci (bili dvajset let nazaj) srečni ljudje.
Vseh teh vprašanj si ne bi zastavljal, ko nas ne bi prihodnje leto čakala velika nemška, pravzaprav mednarodna naloga, tj. častno gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu 2023. Drugo leto bo sejem posvečen Sloveniji! Prireditve, ki nam jih ponujajo, nam bodo omogočile, da nemškim prijateljem nekaj povemo o Sloveniji, o njeni kulturi in še posebej o njeni literaturi, z drugimi besedami, da se izkažemo in da bo mogoče reči, da ima Slovenija Nemcem in svetu nekaj povedati. In kaj naj bi to bilo?
Ivan Cankar je v Kurentu napovedal, da bodo na Slovenskem živeli veseli, torej srečni ljudje:
O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo.
Cankarjeva napoved, ki spominja na Ovidove Metamorfoze, se danes na poseben način uresničuje. Po časih mučnega življenja pod tujimi gospodarji (med katerimi so bili predvsem takšni, ki govorijo nemško) se je Slovencem posrečilo ustvariti državo, ki ji je uspelo vstopiti v elitno družbo zahodnih držav in ki soodloča o najvažnejših političnih in gospodarskih vprašanjih sodobnega sveta. Kako naj sicer razumemo množično knjiž(ev)no proizvodnjo, ki se je nehala pritoževati nad zlo usodo in ki se je poglobila vase, v manjše in manj usodne tegobe vsakdanjega življenja v demokraciji? Ki se vse manj zanima za probleme drugih? Sporočamo, da tod živijo veseli ljudje, ki jim ni nič hudega.
Toda vsega tega ne bi pisal, ko se ne bi – niti ne tako daleč od nas – začela grozljiva rusko-ukrajinska vojna. V tem trenutku se seveda – sami pri sebi – zavedamo, da tod živijo veseli (in srečni) ljudje, da pa seveda to ni sporočilo, ki bi bilo vredno zrelega in kulturnega evropskega naroda. Imenovati moramo reči, ki so pomembne tudi za druge in ki rešujejo probleme onstran naše soseske, onstran naših meja.
OPOMBE
[1] Leta 1976 sem na ameriški univerzi Brandeis zagovarjal doktorsko disertacijo Slovene Literature as an Instrument of National Emancipation, ki je istega leta izšla v Kopru pod naslovom Svobodne besede. Svoboda proti državi – osvobodilni in prosti čas je izšla v Ljubljani (FDV) leta 1998, Stabilnost ali svoboda? (Mednarodni položaj in zunanja politika) pa je izšla leta 2009 v okviru mojega angažiranja na kranjski Fakulteti za državne in evropske študije in na novogoriški Evropski pravni fakulteti.
[2] Bratko Kreft je avtor romana Človek mrtvaških lobanj (1929), Anton Podbevšek Človek z bombami (1925), Srečko Kosovel Integrali – Evropa umira (“Evropa umira, Društvo narodov in apoteka,/ oboje je laž./ Operacije. Revolucije!… in bom kričal,/ pa bo vse naokoli/ molčalo.”),19??
[3] Aleš Šteger, “Plovilo za odhod, pogovor s Tomažem Šalamunom” v: Tomaž Šalamun, Jutro, Ljubljana 2018, str. 579.
