Tri pesmi
Klarisa Jovanović
Galicija
Kakšna je Galicija, je moja
pokojna mati vprašala svojega
očeta malo pred smrtjo, malo
pred njegovo smrtjo.
Prostorna, ji je odgovoril moj
ded, ki je nekoč koračil po njej,
prostorna. Prostorna, kajpada.
V nji je izgubil lase, nekaj
prstov na desni nogi, nekaj zob,
fotografijo zaročenke, za nameček
pa dobil kroglo v koleno in novico
o zaročenkini smrti in dolgo, dolgo
sivo liso v spominu, ki se je vračal
počasi in ga naposled našel v neki
postelji med številnimi drugimi
posteljami, v neki podolgovati
sobani, ki je ni hotelo biti konec.
Prostorna, je rekel ded. Nikjer
nisem videl tako velike sobane.
Streha nad glavo
Pravzaprav je nad nami strop,
nizek, v naših tesnih blokovskih
stanovanjih, v zajčjih kletkah, v
katerih glodamo drug drugega in
hlastamo za zrakom. (Samo
podstrešje se stiska pod streho,
a kaj bi tam, tam so vendar
pajčevine in oblaki prahu in
zatohlo upanje, kot postana
juha iz delavske menze).
Pravzaprav je nad nami strop,
raven, obokan, s štukaturami
(v razkošnih, muzejskih zgradbah),
v topli ali hladni barvi, z lestenci
ali preprostimi senčili.
Pravzaprav je nad nami strop,
in vendar je streha močnejša,
čeprav je, v mimohodu
vsakdanjosti ne vidimo,
močnejša in trajnejša, zažrta
v vibe spomina in uho jezika.
In kaj naj zdaj brez strehe?
Kaj na zdaj v tem gluhem
jeziku? V odrevenelem
spominu.
Deček stoji pred palačo Manzioli
Deček stoji pred palačo Manzioli.
Deček se s hrbtom naslanja na steno
palače. Z roko drsi po kamniti obrobi,
po beli rezljani jerti vhodnih vrat.
Deček se ozira proti oknom z ošiljenimi
vrhovi in naposled z očmi obvisi na grbu
nad vhodnimi vrati, na čudnem govedu,
nemara rogatem – kdo bi vedel, čas
je polizal rogove –, govedu, ki hrope
in se zaganja v nevidni zid.
Ki hrope in se zaganja.
Ki hrope.
Deček diha plitvo in neslišno
in njegovo drobno srce utripa
kot srce kanarčka v kletki.
Deček boža kamnito čipko vhodnih
vrat in plaho podaja roko vsem
tistim rokam, ki so nekoč davno
klesale ta kamen in ga brusile,
vsem tistim prsim, ki so stokale
in, upehane, hlastale za zrakom,
vsem tistim očem, ki se niso
mogle nasititi beline kamna,
vsem tistim glasovom, ki so hvalili
Hišo in Stvarnika,
ki so žebrali zahvalne molitve:
deček, muževno steblo,
deček, nebeški bik,
deček, najmočnejši
v neskončni vrsti
klesarjev.
