Tri pesmi

135

 

                                                                                                                                   Tri pesmi

 

                                                                                                                           Klarisa Jovanović

 

 

 

Galicija

 

Kakšna je Galicija, je moja

pokojna mati vprašala svojega

očeta malo pred smrtjo, malo

pred njegovo smrtjo.

Prostorna, ji je odgovoril moj

ded, ki je nekoč koračil po njej,

prostorna. Prostorna, kajpada.

V nji  je izgubil lase, nekaj

prstov na desni nogi, nekaj zob,

fotografijo zaročenke, za nameček

pa dobil kroglo v koleno in novico

o zaročenkini smrti in dolgo, dolgo

sivo liso v spominu, ki se je vračal

počasi in ga naposled našel v neki

postelji med številnimi drugimi

posteljami, v neki podolgovati

sobani, ki je ni hotelo biti konec.

Prostorna, je rekel ded. Nikjer

nisem videl tako velike sobane.

 

 

 

Streha nad glavo

 

Pravzaprav je nad nami strop,

nizek, v naših tesnih blokovskih

stanovanjih, v zajčjih kletkah, v

katerih glodamo drug drugega in

hlastamo za zrakom. (Samo

podstrešje se stiska pod streho,

a kaj bi tam, tam so vendar

pajčevine in oblaki prahu in

zatohlo upanje, kot postana

juha iz delavske menze).

Pravzaprav je nad nami strop,

raven, obokan, s štukaturami

(v razkošnih, muzejskih zgradbah),

v topli ali hladni barvi, z lestenci

ali preprostimi senčili.

Pravzaprav je nad nami strop,

in vendar je streha močnejša,

čeprav je, v mimohodu

vsakdanjosti ne vidimo,

močnejša in trajnejša, zažrta

v vibe spomina in uho jezika.

In kaj naj zdaj brez strehe?

Kaj na zdaj v tem gluhem

jeziku? V odrevenelem

spominu.

 

 

 

Deček stoji pred palačo Manzioli

 

Deček stoji pred palačo Manzioli.

Deček se s hrbtom naslanja na steno

palače. Z roko drsi po kamniti obrobi,

po beli rezljani jerti vhodnih vrat.

Deček se ozira proti oknom z ošiljenimi

vrhovi in naposled z očmi obvisi na grbu

nad vhodnimi vrati, na čudnem govedu,

nemara rogatem – kdo bi vedel, čas

je polizal rogove –,  govedu, ki hrope

in se zaganja v nevidni zid.

Ki hrope in se zaganja.

Ki hrope.

Deček diha plitvo in neslišno

in njegovo drobno srce utripa

kot srce kanarčka v kletki.

Deček boža kamnito čipko vhodnih

vrat in plaho podaja roko vsem

tistim rokam, ki so nekoč davno

klesale ta kamen in ga brusile,

vsem tistim prsim, ki so stokale

in, upehane, hlastale za zrakom,

vsem tistim očem, ki se niso

mogle nasititi beline kamna,

vsem tistim glasovom, ki so hvalili

Hišo in Stvarnika,

ki so žebrali zahvalne molitve:

deček, muževno steblo,

deček, nebeški bik,

deček, najmočnejši

v neskončni vrsti

klesarjev.