Nadvse kratko poročilo o razdejanju Indij

Klasično delo iz španske književnosti je izšlo pri založbi Družina leta 2021

                                                   

                                                                                                    Nadvse kratko poročilo o razdejanju Indij

 

                                                                         Sestavil don oče Batolomé de las Casas, član reda svetega Dominika, leta 1552

 

                                                                                                                       prevod Andrej Lokar

 

 

Vsebina pričujočega izvlečka

Vse stvari, ki so se dogodile v Indijah od njihovega prečudovitega odkritja in od samega začetka, ko so postale in za nekaj časa tudi ostale španska last, in po vseh nadaljnjih dogodkih vse do današnjih dni, so bile tako izjemne in v vseh pogledih tako nedoumljive za tiste, ki jim niso bili priča, da se zdi, kot bi zameglile ter utišale in bi morda lahko celo odrinile v pozabo vse ostale, pa najsi bodi še tako junaške pripetljaje, ki smo jim bili priča ali za katere smo slišali v minulih stoletjih na vsem svetu. Mednje sodijo grozodejstva in pokoli nedolžnih bitij ter iztrebljenja prebivalcev naselbin, provinc in kraljestev, ki so jih času zagrešili, pa še mnoga druga, ki v nobenem pogledu niso manj osupljiva. Ker je gospod škof oče Bartolomé de las Casas ali Casaus o vseh teh stvareh že poročal različnim posameznikom, ki še niso bili seznanjeni z njimi, ko je po svoji posvetitvi v duhovniški stan obiskal španski dvor ter z vsem tem seznanil Cesarja, našega vladarja, kot nekdo, ki je vse to resnično videl,[1] in ker je s svojim poročanjem povzročil v poslušalcih nekakšno zamaknjenje ter prepadenost, je bil naknadno naprošen, naj o omenjenih stvareh[2] še enkrat na kratko pisno poroča. Tako je tudi storil, in ker je nekaj let zatem uvidel, kako so mnogi brezčutni posamezniki (ki sta jih pohlep in častihlepje oropala človečnosti ter so jih njihova zločinska dejanja nezadržno gnala proti zlu), saj jim niso bili dovolj izdaje in malopridnosti, ki so jih bili že zagrešili, tako da so z najbolj neizrekljivimi oblikami okrutnosti razljudili tisto deželo, a so navzlic temu nadlegovali kralja, da bi jim podelil dovoljenje ter oblast, ki bi jim omogočila, da jih vnovič zagrešijo (morda celo nekatera še hujša, če lahko kaj hujšega sploh obstaja), je pristal na to, da je predstavil pričujoči povzetek vsega, kar je o tem napisal, Vladarju našemu gospodu in s tem vplival na zavrnitev tistih prošenj s strani Vašega Visočanstva, pri čemer se mu je zdelo tudi prikladno, da bi besedilo natisnil, ker bi ga tako lahko Naše Visočanstvo lažje prebralo. To pa je tudi razlog za nastanek sledečega izvlečka ali nadvse kratkega poročila.

 

Konec uvoda

 

Prolog gospoda škofa očeta Bartoloméja de las Casasa ali Casausa, naslovljen na nadvse visokega in nadvse mogočnega gospoda, vladarja Španij dona Felipeja, našega gospoda

 

Nadvse visoki in nadvse mogočni gospod:

Kakor sama Božja previdnost ureja v svojem svetu, da so za vodenje in skupno korist človeške vrste v kraljestvih ter med ljudstvi postavljeni kralji v vlogi očetov in pastirjev (kakor jih imenuje Homer) ter da so posledično oni tudi po duši in po krvi najbolj plemeniti člani republik, se v nas ne more porajati in se tudi v skladu s pravilnim razumom ne sme porajati noben dvom o pravičnosti njihovih kraljevskih duš. Tako da če se kje pojavijo napake, škoda ter zlo, za to ne more biti nobenega drugega razloga, kot da kralji ne vedo zanje, saj če bi zanje izvedeli, bi jih s svojo globoko učenostjo in pozorno prizadevnostjo neutegoma izkoreninili. Zdi se, da nam o tem govori Sveto pismo v Salomonovih pregovorih: Rex qui sedet in solio iudicii, dissipat omne malum intuitu suo,[3] kajti prirojena in naravna vrlina kralja, tako vsaj predpostavljamo, mora biti tale: da že sama vednost o zlu v njegovem kraljestvu je povsem dovolj, da ga razblini in da ga niti za en sam hip, že samo zaradi njegovega obstoja, ne more dopustiti.

Če potemtakem upoštevam, nadvse mogočni gospod, zlo in škodo, pogubo in propad (o katerih si nikoli ne bi mogli predstavljati, da bi enake ali podobne stvari mogli kdaj zagrešiti ljudje) v tistih tako številnih in tako prostranih in tolikerih kraljestvih, ali bolje, v tistem ogromnem in novem svetu Indij, ki sta ga Bog in njegova Cerkev izročila ter zaupala kastiljskim kraljem, naj mu vladajo in ga upravljajo, ga spreobrnejo in omogočijo njegov tako posvetni kakor duhovni razcvet, kot nekdo, ki je za več kot petdeset let s svojo izkušnjo bil prisoten v tistih krajih in je videl, kako so tista dejanja bila storjena, pri čemer Vaše Visočanstvo pozna le nekatere posebno junaške podvige med njimi, nikakor ne gojim zadržkov, da bi si ne drznil zaprositi Vašega Visočanstva z vsiljivostjo, ki je pri tem neogibna, naj ne podeli položajev niti ne dovoli naklepov omenjenih trinogov pri tem, kar izvajajo in kar zagrešujejo in kar se imenuje konkvista; če bi jih namreč dovolili, se bo že po sami svoji naravi ponovno pripetilo, kar je bilo storjeno proti tistim miroljubnim, ponižnim, krotkim indijanskim ljudstvom, ki nikomur ne storijo nič žalega – krivična trinoška dejanja, ki jih obsoja, zavrača ter preklinja vsak naravni in človeški zakon; sklenil sem, da bom prevzel nase odgovornost in ne bom spregovoril o vseh neizmernih pogubah duš in teles, ki so jih omenjeni ljudje zagrešili, in da bom natisnil le nekatera, a vseeno številna, ki sem jih v minulih dneh izbral izmed nepreštevnih, o katerih bi resnično lahko poročal, da bi jih moglo Vaše Visočanstvo z večjim udobjem prebrati.

Saj čeprav toledski nadškof, učitelj Vašega Visočanstva, ki je bil škof v Cartageni,[4] me je prosil, naj jih zapišem, in jih je že predstavil Vašemu Visočanstvu, vendar zaradi dolgih potovanj po morju in po kopnem, na katera se je Vaše Visočanstvo podalo, in zaradi pogostih neodložljivih opravkov, ki so ga zaposlovali, bi se namreč utegnilo pripetiti, da jih Vaše Visočanstvo ali ni prebralo ali je nanje pozabilo; ker predrzna in nerazsodna obsedenost tistih, ki se jim ne zdi nič posebnega, da nespodobno pretakajo tako neizmerne količine človeške krvi in tiste ogromne dežele razljudevajo svojih naravnih prebivalcev ter zemljeposestnikov (tako da pobijajo milijone ljudi) ter kradejo neprecenljive zaklade, namreč narašča iz dneva v dan, še posebej prek najrazličnejših poti in neočitnih laži, da so jim podeljene ali dovoljene omenjene konkviste (ki jih ni mogoče dopustiti, ne da bi kršili naravnih in Božjih zakonov, posledično pa zagrešili najhujše smrtne grehe, ki si zaslužijo najstrašnejše in večne kazni) povzroča neizmerno škodo, se mi je zdelo primerno, da služim Vašemu Visočanstvu, tako da predstavim ta nadvse zgoščeni povzetek neke silno obsežne zgodbe, ki bi jo lahko sestavili iz grozodejstev ter pogubnih dejanj, katerim smo bili priča.

Vaše Visočanstvo ponižno prosim, da jih sprejme ter prebere z milostjo in resnično naklonjenostjo, ki ju vselej izkazuje delom svojih služabnikov in podložnikov, ko si iskreno želijo služiti javnemu dobremu in razcvetu kraljeve države. Kakor hitro pa bo to uvidelo in dojelo sramotnost krivic, ki jih z uničevanjem in mrcvarjenjem ter brez kakršnegakoli vzroka in povoda, razen golega pohlepa ter častihlepja tistih, ki zagrešujejo tako sprevržena dela, prizadevajo tistim nedolžnim ljudem, naj Vaše Visočanstvo pristane na to, da Ga prepričam, in s tem ugodi moji prošnji, naj zavrne tiste, ki ga moledujejo, da bi lahko še naprej počeli tako škodljiva in odvratna dejanja; naj na te prošnje raje odgovori s peklenskim in nepredirnim molkom, ki naj vlije strah vsem, da si nihče ne bi odtlej več upal nečesa takega niti omeniti.

Vse to je, najvišji gospod, nadvse primerno in nujno, da vso deželo kraljeve kastiljske krone Bog duhovno in materialno povzdigne ter ohrani in naredi srečno. Amen.

 

Nadvse kratko poročilo o razdejanju Indij

Indije so odkrili leta tisoč štiristo dvaindevetdeset. V naslednjem letu so se vanje začeli priseljevati španski kristjani, to se pravi, da je zdaj minilo devetinštirideset let, odkar so se vanje začeli Španci množično odpravljati. Prva dežela, v katero so prodrli, da bi se v njej naselili, je bil veliki in najsrečnejši otok La Española, ki v obsegu meri šeststo lig. Okrog njega so še drugi veliki in neizmerni otoki, na vseh njenih straneh, vsi pa so bili, take pa smo tudi sami videli, gosto naseljeni in zvrhani naravnih prebivalcev, to se pravi Indijancev, kolikor je le lahko kakšna dežela na svetu sploh naseljena. Celina, katere najbližja točka je od tega otoka oddaljena dvesto petdeset lig – morda nekaj več –, meri več kakor deset tisoč lig raziskanih obal, vsak dan pa odkrivajo nove, vse pa so kakor panj polne ljudi, vsaj kolikor jih je bilo doslej odkritih do leta enainštirideset, pri čemer se zdi, da je Bog v tiste dežele položil neznansko preobilje ali vsaj največje število celotnega človeškega rodu.

Vsa ta številna ljudstva je Bog a toto genere[5] ustvaril kot najpreprostejša, brez kančka zlobe in dvoličnosti, najpokornejša, najzvestejša svojim naravnim vladarjem ter tudi kristjanom, katerim služijo; so najbolj ponižna, najpotrpežljivejša, najmiroljubnejša in vdana, ne poznajo sporov ali zdrah, niso hotljiva ne prepirljiva, so brez zamer, brez sovraštva, brez želje po maščevanju, kar jih je kdaj bilo na svetu. Obenem pa so to tudi najranljivejši ljudje, slabotni in krhki v telesnem ustroju, zelo slabo prenašajo delo in z veliko lahkoto podležejo katerikoli bolezni; lahko bi dejali, da niti otroci knezov in plemičev med nami, ki so vzrejeni med darovi in v lagodnem življenju, niso šibkejši od njih, dasiravno gre med njimi tudi za take, ki sodijo v delavski sloj. Hkrati so tudi silno revni ljudje, ki ne posedujejo in tudi nočejo posedovati posvetnih dobrin, posledično pa kajpada niso oholi, niso častihlepni, niso pohlepni. Hrana, ki jo zauživajo, je taka, kakršna je bila hrana Cerkvenih očetov v puščavi, saj se vse tako zdi, da ni skromnejša niti manj slastna niti revnejša od njihove. Njihova oblačila so navadno usnjena, pri tem pa pokrivajo njihove sramote, včasih pa si odenejo še plašč iz bombaževine, ki je platno v obliki četverokotnika in meri poldrugi laket ali dva lakta. Spijo na rogoznicah, kadar pa dlje počivajo, to počnejo v visečih mrežah, ki jih v jeziku na otoku La Española imenujejo hamaca. Prav tako so neskaljenega in neobremenjenega ter živahnega uma; nadvse so razumni in dovzetni za vsak dober nauk, zelo pripravni, da sprejmejo našo sveto katoliško vero in da si usvojijo krepostne običaje, kar pomeni, da gre za ljudi, v katerih je še najmanj zadržkov, da bi dosegli tisto, za kar jih je Bog postavil na svet. Kakor hitro izvejo za verske resnice, postanejo brž neučakani, da bi jih spoznali, predani pa so tudi prejemanju cerkvenih zakramentov in izvajanju bogočastja in resnico govorim, ko zatrjujem, da morajo biti duhovniki od Boga obdarovani z najodličnejšim darom potrpljenja, če jim hočejo ugoditi, slišal pa sem že mnogo let in pogosto številne posvetne Špance trditi, saj niso mogli zanikati dobrote, ki so jo v njih videli, kako so govorili: »Ni dvoma, ti ljudje bi bili najbolj blaženi na svetu, če bi le poznali Boga.«

Med te krotke ovčice, ki jih je njihov Stvarnik obdaril z vsemi omenjenimi vrlinami, so, odkar so zanje izvedeli, kakor najokrutnejši volkovi in tigri in nepotešeni levi, vdrli Španci. In v zadnjih štiridesetih letih do današnjih dni niso storili nič drugega, to pa dandanes še vedno počnejo, kot da so jih mrcvarili, pobijali, zatirali ter poniževali, jih mučili in uničevali na najneobičajnejše in nove in raznovrstne ter poprej še nikdar videne niti prebrane niti slišane okrutne načine, o katerih bomo poročali v nadaljevanju, vse to pa je šlo tako daleč, da je od več kakor treh milijonov duš, kar ji je bilo na otoku La Española, danes med naravnimi prebivalci ostalo samo dvesto ljudi.

Otok Kuba je približno toliko dolg, kolikor znaša razdalja med Valladolidom in Rimom: danes je domala povsem neobljuden. Otoka San Juan in Jamajka, zelo velika in srečna in mikavna, sta do kraja razdejana. Na otokih Los Lucayos, ki na severu ležijo nedaleč od otoka La Española in Kube in ki jih je več kakor šestdeset in so jih imenovali des Gigantes,[6] in na drugih velikih in malih otokih, pri katerih je najskromnejši med njimi bolj rodoviten in prikupen od Huerte del Rey v Sevillli in so najbolj zdrava dežela na svetu, je bilo več kot petsto tisoč duš, zdaj pa ni niti enega človeškega bitja, saj so vse ugonobili, tako da so jih prepeljali na otok La Española, kakor hitro so uvideli, da je bilo njegovo naravno prebivalstvo iztrebljeno. Ko je tri leta zatem tja odplula ladja, da bi poiskala preživele ljudi, ker se je neki dobri kristjan usmilil in jih je hotel spreobrniti ter jih pridobiti za Kristusa, je tam našel samo enajst ljudi, vse to pa sem tudi sam videl na lastne oči. Več kot trideset drugih otokov, ki ležijo nedaleč od otoka San Juan, je iz istega razloga neobljudenih in izgubljenih. Vsi ti otoki, katerih ozemlje meri več kot dva tisoč kvadratnih lig površine,[7] so neposeljeni in brez prebivalcev.

Kar zadeva samo celino,[8] zanesljivo vemo, da so jo naši vrli Španci s svojimi okrutnostmi in odvratnimi dejanji razljudili ter razdejali in je zdaj prazna kljub temu, da je bilo na njej naseljenih z razumnimi bitij več kakor deset kraljestev, ki so bila večja od same Španije, nekatera celo tako razsežna kakor Aragonija in Portugalska, to se pravi, da je bilo poseljeno več zemlje, kakor je je od Seville do Jeruzalema, to pa znaša več kakor dva tisoč lig.

Z vso gotovostjo in povsem verodostojno lahko zatrdimo, da je v omenjenih štiridesetih letih zaradi navedenih oblik trinoštva ter peklenskih, nepravičnih in zatiralskih dejanj kristjanov umrlo več kakor dvanajst milijonov duš, moških, žensk in otrok, sam pa domnevam, pri čemer mislim, da se ne varam, če zapišem, da jih je podleglo več kakor petnajst milijonov.

Dva utečena in poglavitna načina so uporabljali tisti, ki so se tam mudili in ki se imenujejo kristjane, da bi izruvali in zradirali z obličja zemlje tista prenesrečna ljudstva. Prvi način so krivične, okrutne, krvoločne in trinoške  vojne; drugi pa, potem ko so pomrli vsi tisti, ki bi lahko hlepeli ali vzdihovali ali razmišljali o svobodi, ali vsaj hrepeneli po tem, da bi prenehale muke, ki jih pestijo, to se pravi naravni vladarji in moški (kajti vojne navadno pustijo pri življenju samo otroke in ženske), da so jih zatrli z najneizprosnejšim, grozljivim in trpkim suženjstvom, v katero sta bila kdaj primorana človek ali žival. Tema dvema oblikama peklenskega trinoštva se kakor podvrste dodajajo in prištevajo ali podrejajo vse druge različne in raznolike in neskončne oblike, katerih namen je uničenje tistih ljudstev.

Vzrok, zakaj so kristjani pobili in uničili toliko, takšna in tako neskončna števila duš, je bil samo v tem, da je bil njihov poslednji cilj zlato, in ker so si hoteli prigrabiti bogastvo v najkrajšem času ter se tako povzpeti na položaje, ki niso bili v skladu z njihovimi osebnimi zmogljivostmi, to se pravi: zaradi svojega nenasitnega pohlepa in častihlepnosti, ki sta bila največja, kar si ju je mogoče zamisliti, saj so bile tiste dežele tako srečne in bogate, prebivalci pa tako pohlevni, potrpežljivi in podredljivi, navzlic temu pa jim niso izkazovali več spoštovanja niti jih niso upoštevali (govorim resnico, saj sem bil priča dogajanju v vsem tistem času), kot če bi bili živali, kajti bi bilo nedvomno Bogu všečno, ko bi ravnali z njimi in jih obravnavali kot živali, v resnici pa so z njimi ravnali, kot da bi bili navadni iztrebki, ki ležijo na tleh na kakšnem trgu. Tako so skrbeli za njihova življenja in njihove duše, posledica pa je bila, da so vse tiste množice in milijoni umrli brez vere in brez zakramentov. To pa je nadvse znana ter izpričana resnica, ki jo vsi, pa čeravno so trinogi in morilci, poznajo in priznavajo: da nikoli Indijanci v vseh Indijah niso storili kristjanom nič žalega, saj so bili prepričani, da so nebeščani, vse dokler niso sami ali njihovi sosedje pogosto postali žrtve njihovih številnih zločinov, kraj, umorov, posilstev in zatiranj.

 

Opombe

[1] Las Casas se nanaša na svoje potovanje v Španijo leta 1540, se pravi prvo, na katero se je odpravil kot duhovnik, potem ko je vstopil v red pridigarjev leta 1523.

[2] Nanaša se na »grozodejstva« in »pokole«.

[3] Kralj, ki sedi na sodnem stolu, razblini vsakršno zlo s svojo intuicijo. Op. prev.

[4] Juan Martínez Silíceo, učitelj princa Felipeja od leta 1534, škof v Cartageni v času nastajanja dela (1542) in kardinal nadškof v Toledu v času nastajanja tega Prologa (1552).

[5] V celoti, povsem. Op. prev.

[6] Otok San Juan je Portoriko. Otoki Los Lucayos so Bahami in otoki Los Gigantes so otoki Sotavento, današnji Nizozemski Antili: Curazao, Aruba in Bonaire.

[7] Gre za Deviške otoke in za otoke Barlovento.

[8] V izvirniku »gran tierra firme« – nanaša se na celino, za razliko od območja zaliva Darién, za katerega se je uporabljal toponim Tierra Firme.