Kaj je krščanstvo?
Miguel de Unamuno
prevod Andrej Lokar
Krščanstvo je treba definirati agonično, polemično, v funkcij boja. Ali morebiti še bolje – določiti, kaj ni krščanstvo.
Ta usodna pripona – izem – krščanstvo[1] – nas navaja k prepričanju, da gre za nauk, kakšni so platonizem, aristotelizem, kartezijanizem, kantizem, hegeljanizem.[2] A ne gre za to. Na voljo pa je prelepa beseda, krščanskost[3], ki pomeni kakovost biti kristjan – kakor človeškost pomeni kakovost biti človek, človeški – in je postopoma vse bolj določala skupnost kristjanov. Kar je nesmisel, kajti družba ubija krščanstvo, saj je krščanstvo stvar samotarjev. Po drugi strani nihče ne govori o platonskosti, aristotelovskosti, kartezijanskosti, kantovskosti, heglovskosti. Pa tudi hegeljanskost, kakovost, da si hegeljanec, bi bila isto kakor heglovstvo, ki je kakovost, da si Hegel. In vendar ne razlikujemo med krščanskostjo in kristovstvom. Kajti kakovost biti kristjan je kakovost biti kristus. Kristjan postane kristus. To je vedel sv. Pavel, ki je čutil v sebi rojstvo in agonijo in smrt Kristusa.
Sv. Pavel je prvi veliki mistik, prvi resnični kristjan. Čeprav se je bil Učitelj prikazal najprej sv. Petru (glej Couchoud, »O Pavlovi apokalipsi«, II. pog. knjige Le Mystère de Jésus – Jezusova skrivnost), je sv. Pavel videl Kristusa v samem sebi, prikazal se mu je, vendar je mislil, da je umrl in da je bil pokopan (I. Kor., XV, 19). In ko je bil vzet do tretjih nebes, pri čemer ni vedel ali v telesu ali brez telesa, kajti to ve samo Bog – sv. Terezija Avilska nam bo to ponovila mnogo stoletij kasneje –, je bil vzet v raj, tam pa slišal neizrekljive besede –, ki je edini mogoči prevod za izraz ἄῤῥητα ῥήματα, kar je veliko nasprotje slogu mistične agonike – ki je mistična agonija –, napreduje pa s pomočjo antitez, paradoksov in celo tragičnih besednih iger. Kajti mistična agonija se igra z besedami, igra se z Besedo, z Logosom. Igra se zato, da bi jo ustvarila. Kot da bi se Bog igral, kako ustvarja svet, ne zato, da bi se zatem z njim igral, ampak da bi ga ustvaril igraje, saj je sámo stvarjenje bilo igra. Ko pa ga je ustvaril, ga je prepustil razpravam ljudi in agonijam religij, ki iščejo Boga. In med tistim vzponom do tretjih nebes, v raj, je sv. Pavel slišal »neizrekljive besede«, ki jih človeku ni dovoljeno spregovoriti (II Kor., 2-5).
Kdor meni, da tega ne more dojeti ali občutiti, da tega ne more spoznati v bibličnem smislu, da tega ne more zaploditi, ustvariti, naj se odpove ne le razumevanju krščanstva, ampak tudi razumevanju protikrščanstva in zgodovine in življenja in morda še realnosti in osebnosti. Naj se posveti temu, kar imenujemo politika – strankarska politika –, ali naj postane učenjak, naj se posveti sociologiji ali arheologiji.
Ne le s Kristusom, ampak z vso človeško in božansko silo, z vsakim živim in večnim človekom, ki ga spoznamo z mističnim spoznanjem, v prepletanju drobovij, se godi isto; se pravi, da se spoznavalec, ljubimec, preobrazi v spoznanega, ljubljenega.
Kadar denimo Lev Šestov razpravlja o Pascalovih Mislih, se zdi, kot da bi ne razumel, kako biti pascalovec ne pomeni sprejemati njegovih misli, ampak biti Pascal, postati Pascal. Kar se mene tiče, se mi je že večkrat pripetilo, da sem si ob srečanju v nekem besedilu z neko osebo, ne s filozofom, niti z modrecem ali mislecem, ob srečanju z neko dušo, ne pa z nekim naukom, dejal: »Pa saj to sem jaz!« S Pascalom sem podoživel njegovo stoletje in njegovo okolje, s Kierkegaardom sem podoživel Kopenhagen in podobno z mnogimi drugimi. In ali ni morda to najočitnejši dokaz za nesmrtnost duše? Ali se ne počutijo oni v meni, kakor se jaz počutim v njih? Po smrti bom izvedel, ali lahko tako ponovno zaživim v drugih. Tudi dandanes – ali mar nekateri ne čutijo, da so v meni, zunaj mene, ne da bi se jaz čutil v njih? Kakšna tolažba je v vsem tem! Lev Šestov pa pravi, da Pascal »ne prinaša nobenega olajšanja, nobene tolažbe« in da »ubija vsakršno tolažbo«. Tako mislijo mnogi. Toda – v kakšni zmoti so! Ni večje tolažbe od odsotnosti tolažbe, tako kot ni bolj ustvarjalnega upanja od upanja obupancev.
Pravijo, da ljudje iščejo mir. Toda – ali je res temu tako? To je tako kot takrat, kadar pravijo, da ljudje iščejo svobodo. Ne, ljudje iščejo mir v času vojne in vojno v času miru; iščejo svobodo v tiraniji in iščejo tiranijo v svobodi.
V zvezi z vprašanjem svobode in tiranije ne velja toliko pregovor homo homini lupus, človek človeku volk, kolikor homo homini agnus, človek človeku jagnje. Ni bil trinog tisti, ki je ustvaril sužnja, ampak ravno narobe. Bil je nekdo, ki se je ponudil, da si bo na pleča naprtil svojega brata, ni pa ga on v to primoral. Kajti bistvo človeka je lenoba in z njo strah pred odgovornostjo.
Če pa se spet povrnemo k mističnemu spoznanju, naj se domislimo Spinoze: Non ridere, non lugere, neque detestari, sed intelligere, ne se smejati niti jadikovati, niti sovražiti, pač pa razumeti. Intelligere – razumeti? Ne, marveč spoznavati v bibličnem smislu, ljubiti … sed amare. Spinoza je govoril o »intelektualni ljubezni«; vendar je Spinoza, tako kot Kant, bil samotar in je najbrž ostal devičnik do smrti. Spinoza in Kant in Pascal so bili samotarji; zdi se, da niso imeli otrok; toda prav tako niso bili menihi v krščanskem smislu.
Gre za to, da krščanstvo, pravzaprav krščanskost, iz katere se je rodil sv. Pavel, ni bila nauk, čeprav je bila izražena dialektično; bila je življenje, bila je boj, bila je agonija. Nauk je bil evangelij, Veselo Oznanilo. Krščanstvo, krščanskost je bila priprava na smrt in na vstajenje, na večno življenje. »Ko bi Kristus ne bil vstal od mrtvih, bi bili najbolj nesrečni izmed vseh ljudi«, je dejal sv. Pavel.
Lahko bi govorili o očetu Pavlu ali o očetu sv. Pavlu, kajti bil je apostol in tudi cerkveni oče; vendar nihče ne more govoriti o očetu Spinozi ali o očetu Kantu. Lahko pa govorimo – in moramo govoriti – o očetu Luthru, o menihu, ki se je poročil, a ne moremo govoriti o očetu Nietzscheju, čeprav nekateri menijo, da je onkraj dobrega in zlega naprednega hromca Nietzscheja sola fide svobodne volje patra Luthra.
V pojavu, ki so ga zmotno imenovali prakrščanstvo, v domnevnem krščanstvu pred Kristusovo smrtjo, v evangelizmu, je morda vsebovana druga religija, ki ni krščanska, judovska, strogo monoteistična religija, ki je temelj teizma.
Domnevno prakrščanstvo, Kristusovo krščanstvo – kar zveni še bolj absurdno, kot če bi govorili o Heglovem hegeljanstvu, saj Hegel ni bil hegeljanec, ampak Hegel –, je bilo, kot so nam že tisočkrat dopovedali, apokaliptično. Jezus iz Nazareta je verjel v skorajšnji konec sveta, zato pa je govoril: »Pustite mrtvim, naj pokopljejo svoje mrtve« in »moje kraljestvo ni od tega sveta«. In morda je tako kot Judje verjel v vstajenje mesa, ne pa v nesmrtnost duše, tako kot platoniki, in v svoj drugi prihod na svet. Dokaze za to je mogoče najti v vsaki knjigi častitljive eksegeze. Če se eksegeza in častitljivost lahko sploh ujemata.
In v tistem prihodnjem svetu, V Božjem kraljestvu, katerega skorajšnji prihod so pričakovali, se meso ne bi razmnoževalo, ne bi plodilo, kajti v njem bi umrla smrt.
Evangelij po Mateju (XXII, 23-33) – to pa je kardinalni in bistveni odlomek krščanstva – pripoveduje, da, potem ko so farizeji sedečega Jezusa vprašali, ali je bilo ali ni bilo treba plačevati davek cesarju, cesarstvu in ko jim je rekel: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega«, so se mu istega dne približali saduceji – ki v nasprotju s farizeji niso verjeli v vstajenje mesa in v posmrtno življenje – ter ga vprašali. »Učitelj, Mojzes je rekel: če kdo umre brez otrok, naj se njegov brat oženi z njegovo ženo in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je pri nas sedem bratov. Prvi se je oženil in je umrl. Ker ni imel potomstva, je zapustil ženo svojemu bratu; tako tudi drugi in tretji, vsi do sedmega. Zadnja od vseh je umrla tudi žena. Katerega teh sedmih bo torej ob vstajenju? Vsi so jo namreč imeli«. Jezus pa jim je odvrnil: »Motite se, ker ne poznate ne Pisma ne Božje moči. Ob vstajenju se namreč ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih. O vstajenju mrtvih pa, ali niste brali, kaj vam je rekel Bog, ki pravi: Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov. Ni pa Bog mrtvih, ampak živih. Ko so množice to slišale, so strmele nad njegovim naukom«.
Temu sledi agonija krščanstva, s farizeji na eni in saduceji na drugi strani.
Toda potem ko je Jezus umrl in se je v dušah svojih vernikov vnovič rodil kot Kristus, da bi v njih agoniziral, se je rodila vera v vstajenje mesa, z njo pa tudi vera v nesmrtnost duše. In ta velika judovska dogma vstajenja mesa in helenska dogma nesmrtnosti duše sta se spočeli v agoniji sv. Pavla, heleniziranega Juda, farizeja, ki je jecljal v prasili polemične grščine.
Kakor hitro je minila tesnoba v zvezi s skorajšnjim koncem sveta in so prvi Jezusovi slušatelji, tisti, ki so ga s palmami sprejeli ob prihodu v Jeruzalem, uvideli, da Božje kraljestvo na zemlji mrtvih in živih, vernikov in nevernikov – »naj pride k nam tvoje kraljestvo!« – ni prihajalo, je vsak izmed njih predvidel svoj lastni individualni konec sveta, konec svojega sveta, sveta, ki je bil on sam, kajti nosil ga je v sebi; predvidel je svojo meseno smrt in svoje krščanstvo, svojo religijo; da bi ne podlegel, si je bil primoran ustvariti individualno religijo, religio quae non religat, paradoks. Zakaj ljudje živimo skupaj, vendar vsak umre sam in smrt je največja osamljenost.
Z razočaranjem glede skorajšnjega konca sveta in začetka Božjega kraljestva na zemlji je za kristjane umrla zgodovina. Če so sploh prakristjani, evangeljski kristjani, tisti, ki so poslušali Jezusa in mu sledili, poznali čut in občutek za zgodovino. Morda so poznali Izaijo, Jeremijo, vendar v teh prerokih ni bilo duha kakšnega Tukidida.
Povsem upravičeno P. L. Couchoud izjavlja (Le Mystère de Jesús – Jezusova skrivnost, str. 37 in 38), da evangelij »ni zgodba, kronika, pripoved ali življenjepis«. Imenuje se Veselo Oznanilo. Sv. Pavel ga imenuje Skrivnost (Rim., X, 15-16). Gre za Božje razodetje.
Toda temu Božjemu razodetju, temu misteriju je bilo usojeno, da bo odslej njihova zgodovina. In zgodovina je napredek, je sprememba, razodetje pa ne more napredovati. Čeprav je grof Joseph De Maistre z dialektično agonijo govoril o »razodetju razodetja«.
Vstajenje mesa, judovsko, farizejsko, psihično – malodane meseno – upanje se je spopadlo z nesmrtnostjo duše, s helenskim, platonskim, pnevmatičnim upanjem. In to je tragedija, agonija sv. Pavla. In agonija krščanstva. Kajti vstajenje mesa je nekaj fiziološkega, nekaj povsem individualnega. Samotar, menih, puščavnik lahko meseno vstane in živi, če to sploh lahko imamo za življenje, samo z Bogom.
Nesmrtnost duše je nekaj duhovnega, nekaj družbenega. Kdor si ustvari dušo, kdor zapusti zanamcem kakšno delo, živi v njem in z njim v vseh ostalih ljudeh, v človeštvu, tako dolgo, dokler živi njegovo delo. Živeti pa je zgodovina.
In vendar je ljudstvo farizejev, v katerem se je rodila vera v vstajenje mesa, pričakovalo družbeno življenje, zgodovinsko življenje, življenje ljudstva. Kot da bi resnično božanstvo Judov ne bil Jehova, ampak sámo judovsko ljudstvo. Za saducejske racionalistične Jude je Mesija sámo judovsko ljudstvo, izvoljeno ljudstvo. In verjamejo v njegovo nesmrtnost. Od tod judovska skrb, da se fizično množijo, da imajo številne otroke in z njimi napolnijo svet; njihova skrb za patriarhat.
In njihova skrb za zarod. Od tod tudi, da je Jud Karl Marx hotel ustvariti filozofijo proletariata in je razmišljal o Malthusovem zakonu, zakonu protestantskega pastorja. Materialistični saducejski Judje iščejo vstajenje mesa v otrocih. In seveda v denarju … Sv. Pavel pa, farizejski Jud, spiritualist, je iskal vstajenje mesa v Kristusu, v zgodovinskem, ampak ne fiziološkem Kristusu – v nadaljevanju bom pojasnil, kaj zame pomeni zgodovinskost, kar ni nekaj realnega, ampak idealnega –, iskal ga je v nesmrtnosti krščanske duše, zgodovine.
Od tod dvom – dubium – in boj – duellum – in agonija. Pisma sv. Pavla nam ponujajo vrhunski primer agoničnega sloga. Vendar ne dialektičnega, ampak agoničnega, kajti v njih ni dialoga, je boj, je razprava.
OPOMBE
[1] V španščini cristian-ismo. Op. prev.
[2] Neprevedljiva besedna igra v španščini med besedami, ki se končajo na -izem. Op. prev.
[3] V španščini cristiandad. Op. prev.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo
