Napor, da bi osvobodili napor, je napor

 

Napor, da bi osvobodili napor, je napor

Ortega y Gasset

prevod Andrej Lokar

 

Moje delo Upor množic je med mnogimi drugimi stvarmi navdihnil strašni sum, ki se mi je takrat – tam med letoma 1927 in 1928, to se pravi v obdobju prosperityja – porodil, da je tedanja čudovita tehnika bila v veliki nevarnosti in bi se bilo lahko pripetilo, da se nam izmuzne iz rok ter izgine veliko prej, kakor bi si bili lahko domišljali. Danes, po petih letih, je moj sum le neizmerno narasel. Saj denimo že sami inženirji vedo, da biti inženir sploh ni več dovolj, če hočeš biti inženir. Medtem ko se ukvarjajo s svojim delom, jim zgodovina poskuša izmakniti tla izpod nog.

Zato moramo biti pozorni in izstopiti iz svojega ožjega poklica: dobro moramo opazovati življenjsko krajino, ki je vedno celovita. Najučinkovitejše preživetvene sposobnosti nam ne more ponuditi noben poklic in nobena znanost, pač pa sinopsa vseh poklicev in vseh znanosti ter seveda še mnogo drugega. Gre za integralno previdnost. Človeško življenje in vse v njem je konstantno in absolutno tveganje. Polovica življenja se odteka na najmanj predvidljivi točki: neka kultura se lahko popolnoma izprazni skozi najbolj nezaznavno odprtino. Toda če odmislimo te gole, čeravno preteče možnosti, naj se tehnik zamisli nad primerjavo med svojim včerajšnjim položajem in položajem, ki ga lahko pričakuje v prihodnosti.

Vsaj nekaj je povsem jasno: da so vsakovrstni, socialni, ekonomski, politični pogoji, v okviru katerih bo deloval v prihodnosti, popolnoma različni od tistih, v katerih je deloval doslej.

Zato pa tudi nikakor ne smemo govoriti o tehniki kot o edini pozitivni stvari, kot o edini neomajni realnosti človeka. To je nespametno in kolikor bolj zaslepljuje tehnike, toliko bolj verjetno je, da bo strmoglavila na tla in se raztreščila.

Dovolj je namreč, da se za spoznanje, a zanesljivo spremeni pojmovanje dobrobiti, ki nekako lebdi pred človekom, ali da se v kakršnikoli meri spremeni ideja življenja, ob kateri, od katere in za katero človek počne, kar pač počne, in tradicionalna tehnika bo zaškrtala, izstopila iz tečajev ter jo ubrala drugam.

Nekateri verjamejo, da je položaj sodobne tehnike trdnejši od vseh ostalih v zgodovini, češ da že sama kot tehnika vsebuje sestavine, ki jo ločujejo od vseh ostalih dob, na primer to, da temelji na znanosti. Ta domnevna gotovost je iluzija. Nedvomna večvrednost sodobne tehnike kot tehnike je, ravno nasprotno, pokazatelj njene šibkosti. Če je namreč utemeljena na znanstveni natančnosti, pomeni, da sloni na večjem številu domnev in pogojev kakor ostale oblike tehnike, ki so bile navsezadnje bolj neodvisne in spontane.

Vse te gotovosti so namreč natanko tiste, ki pomenijo največjo nevarnost za evropsko kulturo. Progresizem je že s tem, da je verjel, kako smo dosegli zgodovinsko raven, s katere ni bilo mogoče nazadovati, ampak samo mehanično napredovati v neskončnost, zrahljal temelje človeške previdnosti ter omogočil, da je na svet ponovno vdrlo barbarstvo.

Toda zaenkrat opustimo to temo, saj gre za snov, ki je zdaj ne moremo resno obravnavati. Namesto tega pa povzemimo, kar sem doslej povedal:

  1. Človek ne obstaja brez tehnike.

2. Tehnika je nadvse raznolika in nedopovedljivo nestabilna, saj sta njena kakovost in količina odvisni od ideje dobrobiti, ki jo človek trenutno ima. V Platonovem času je tehnika Kitajcev v marsikaterem pogledu bila neprimerno bolj razvita od grške. Obstajajo dela egipčanske tehnike, ki presegajo tisto, kar danes zmore evropski človek; na primer jezero Meris, o katerem nam pripoveduje Herodot in za katerega so dolgo menili, da je plod kolektivne domišljije, njegove ostanke pa so nato odkrili. Ta velikanski hidravlični podvig je vseboval 3.430.000.000 kubičnih metrov vode, ki je omogočala, da je območje delte, ki je dandanes puščava, bilo nadvse plodno. Isto velja za takoimenovane foggare v saharski puščavi.

  1. Vprašanje je tudi, ali vse tehnike v preteklosti vsebujejo skupno jedro, okoli katerega so se, čeravno prek številnih izginotij, nazadovanj in izgub, nizala odkritja. V tem primeru bi lahko odgovorili o absolutnem napredku znanosti. Vendar pri tem bi vselej obstajalo tveganje, da bi ta absolutni napredek določili s stališča tehnike, ki velja le za tistega, ki ga izreka, to stališče pa vsekakor ni absolutno. Medtem ko ga on v svoji slepi veri zagovarja, se človeštvo od njega že odmika.

V nadaljevanju bomo spregovorili o različnih vrstah tehnike, o njihovi spremenljivosti, o njihovih prednostih in o njihovih omejitvah; toda zdaj se moramo osredotočiti na temeljno idejo tehnike, saj je ta ideja tista, ki vsebuje največje skrivnosti.

Že smo poudarili, da tehnična dejanja niso tista, v katerih se trudimo, da bi neposredno zadostili našim nujam ne glede na to, ali so te nuje elementarne ali povsem očitno odvečne, pač pa tista, v katerih se v prvi vrsti trudimo, da bi iznašli in nato udejanjili načrt dejavnosti, ki nam omogoči:

  1. da najprej zagotovimo zadostitev elementarnih nuj;
  2. da dosežemo to zadostitev s čim manjšim trudom;
  3. da ustvarimo popolnoma nove možnosti, s tem da proizvedemo predmete, ki ne obstajajo v človekovi naravi; take dejavnosti so: plovba, letenje, telegrafski pogovor z oddaljenimi sogovorniki ali radijsko oddajanje.

Če za hip odmislimo tretjo točko, lahko uvidimo, kateri sta temeljni potezi vsakršne oblike tehnike: da zmanjšuje, včasih popolnoma ukine napor, ki nam ga vsiljujejo okoliščine, kar pa doseže tako, da preoblikuje taiste okoliščine, jih predela ter jih prisili v nove oblike, ki so človeku naklonjene.

V prihranek napora, ki ga tehnika omogoča, lahko kot eno od sestavin vključimo tudi varnost. Previdnost, tesnoba, preplah, ki jih povzroča negotovost, so oblike napora, ki ga narava vsiljuje človeku.

Tehniko lahko potemtakem zaenkrat razumemo kot napor, da bi prihranili napor, ali z drugimi besedami: tehnika je to, kar storimo, da bi se popolnoma ali delno izognili delovanju, ki nam ga vsiljujejo primarne okoliščine. To seveda velja za ves svet; toda nenavadno je, da to razumemo kot zgolj eno, vrhnjo in najmanj privlačno od njenih plati, ne zavedamo pa se uganke, ki jo predstavlja njena narobna stran.

Ali ne preseneča osupljivo spoznanje, da se človek trudi ravno zato, da bi si prihranil trud? Dejali boste, da je tehnika manjši napor, s katerim se izognemo neprimerno večjemu naporu, in je zato nekaj povsem jasnega in razumnega. Drži: vendar to ni tisto, kar je enigmatično, enigmatično je tole: kam se usmeri ta prihranek napora, ki ostane prost? Stvar je še bolj očitna, če se izrazimo nekoliko drugače in rečemo: če je s tehničnim delovanjem človek odvezan od opravil, ki mu jih vsiljuje narava – kaj lahko potem sploh počne, katero delovanje zaposluje njegovo življenje? Kajti nič ne delati, pomeni izprazniti življenje, pomeni ne živeti; to je nezdružljivo s človekom. Vprašanje namreč sploh ni tako čudaško in dandanes vse bolj pridobiva na relevantnosti. Zastavil pa si ga je že en pronicljivi mislec, Keynes, ki pa je le ekonomist: v zelo kratkem času – če seveda ne bo nazadovanja – bo tehnika omogočila, da bo človek lahko delal samo eno ali dve uri na dan. Dobro – kaj pa bo potem počel v preostalih štiriindvajsetih urah? Dejansko je v veliki meri to tudi naše današnje stanje: v nekaterih državah delavec dandanes dela samo osem ur in samo pet dni na teden –  zdi pa se, da bo to naša skupna splošna prihodnost: delati samo štiri ure na teden –; kaj počne ta delavec z ogromnim ostankom svojega časa, kaj počne s prazno vdolbino, ki ostane v njegovem življenju?

Vendar dejstvo, da sodobna tehnika tako nedvoumno zastavlja to vprašanje, še ne pomeni, da ni obstajalo od nekdaj in v vsaki obliki tehnike, saj vsaka izmed njih prinaša prihranek delovanja, in sicer ne po naključju ali kot rezultat, ki izhaja iz samega tehničnega dejanja, ampak zato, ker je ta želja po prihranku napora tisto, kar navdihuje sámo tehniko. Vprašanje potemtakem ni obrobno, ampak pripada samemu bistvu tehnike, te pa ne moremo razumeti, če se zadovoljimo s trditvijo, da tehnika prihrani napor in se obenem ne vprašamo, kako uporabimo napor, ki ostane prost.

Na tem mestu pa se nam pokaže, kako nas meditacija o tehniki privede do tega, da znotraj nje naletimo, kakor na koščico v sadežu, na nenavadno skrivnost človekovega bivanja. Kajti človek je entiteta, ki je prisiljena, če hoče obstajati, obstajati v naravi, potopljen vanjo; človek je žival. Z zoološkega vidika je življenje vse tisto, kar je treba storiti, da bi lahko preživeli v naravi. Toda človek si prizadeva, da bi to življenje skrčil na najmanjšo mero in da bi mu ne bi bilo treba početi, kar počne žival. V praznini, ki jo zapusti preseženje živalskega življenja, se človek posveti nizu nebioloških opravil, ki mu jih ne vsiljuje narava, ampak si jih omisli sam. In ravno to izmišljeno življenje, ki je izmišljeno tako kot je izmišljen roman ali dramsko delo, je tisto, kar človek imenuje človeško življenje in kar pomeni živeti dobro. Človeško življenje potemtakem transcendira naravno resničnost, ni mu dano, kakor je dano kamnu pasti ali živali togi repertoar njenih organskih dejanj – jesti, bežati, gnezditi in tako naprej –, ampak ga mora ustvariti sam in to ustvarjanje se začenja s sámo lastno iznajdbo. Kako? Ali je potemtakem človeško življenje v svoji specifični razsežnosti … delo domišljije? Ali je človek nekakšen romanopisec samega sebe, ki ustvari domišljijski lik junaka s svojimi nerealnimi opravili in ki ravno za njegovo uresničitev počne vse, kar počne, se pravi: je tehnik?

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo

 

Prejšnji prispevekKaj je krščanstvo?
Naslednji prispevekKonservativizem: sanje in resničnost