Lepi mladenič proti feminizmu
Jan Peršič
Ker povsem drži stara šala, da je vendar treba priznati, da so nekatere stvari pod komunizmom resnično bile boljše, kot so danes, na primer revija Mladina – kljub vsem plemenitim prizadevanjem Bernarda Nežmaha –, človek kar malo pozablja, da ta publikacija še vedno obstaja, in ga na to vsake toliko časa spomni kakšna naključna informacija. Tako se je to pripetilo pred kratkim, ko so jo prek spletnega medija Nova24TV zopet po pravici smešili, in pozornost usmerili na članek z naslovom Skrajne vplivnice s podnaslovom Fenomen lepih, mladih žensk, ki na spletu sejejo sovraštvo. Vsebina tega članka ni na ravni, da bi se bilo z njo vredno resno ukvarjati, začenši z naslovom in podnaslovom – le kako bi kdo pri gospodičnah, ki vznemirjata avtorja, mogel najti karkoli »skrajnega« ali »sovražnega«? Vendar je v tem absurdnem obtoževanju navzoča miselna zmeda, ki v nekih krogih prevladuje in postaja splošno navzoča, zato je smiselno o tem napisati nekaj besed.
Neumorno obtoževanje nasprotnikov, da širijo sovraštvo, je nadvse značilno za najnaivnejše med sodobnimi levičarji. Kadarkoli njihovi zoprniki (še tako argumentirano in kultivirano) izražajo svoja mnenja in nastopajo proti nekim idejam, pojavom in v povezavi s tem osebam, ti dolgočasneži ponavljajo očitek o sovraštvu. Pravijo, da so nekatera nasprotna mnenja morda na videz res argumentativno krepka in kultivirano izražena, vendar lahko posledično privedejo do agresivnih dejanj drhali ali celo do zmagoslavja sistemske represije. Vendar hkrati sami izražajo svoja mnenja, v katerih ravno tako nastopajo proti nekim idejam, pojavom in v povezavi s tem osebam, kar bi po istih – neumnih – kriterijih moralo prav tako veljati za širjenje sovraštva, česar ne želijo ali ne zmorejo opaziti. Tudi v intelektualno in argumentativno najkrepkejših levičarskih besedilih so prisotna stališča, ki bi posledično lahko privedla do nasilja proti raznim skupinam ljudi, poudarjeno na primer proti premožnim, ali po drugi strani proti pripadnikom različnih tradicionalnih, religioznih, konservativnih ali nacionalnih idejnih tokov. Pri tem pa – vsaj javno – preprosti levičarji zanikajo možnost, da bi njihovo izražanje mnenj lahko privedlo do agresivnih in represivnih dejanj, čeprav se je prav to še pred kratkim dogajalo sistematično, množično in na strašne načine.
Ta ignoranca je, mimogrede, nepojmljivo neumna glede na neizmerno količino nasilja, represije in uničenih življenj v prejšnjem stoletju, ki je bila posledica levičarskih utopij o enakosti, družbeni pravičnosti in bratstvu med ljudmi. Še posebej je osupljivo malomarno dojemanje stvarnosti mnogih občudovalcev resnično sovražnih skrajnežev in zločincev, komunističnih revolucionarjev: samooklicani idejni in tudi nekateri krvni potomci revolucionarjev – partizanskih komandantov, politkomisarjev, likvidatorjev, obveščevalcev in drugih, ki so na razne načine pripomogli k udejanjanju revolucionarnega nasilja, prevzemu oblasti in poznejši petinštiridesetletni tiraniji in represiji – so na udeležbo svojih prednikov v tako imenovanem narodnoosvobodilnem boju namreč ponosni, hkrati pa si z njihovimi žrtvami delijo mnoge vrednote, zaradi katerih so te bile umorjene ali padle v boju.
Komunistična revolucija namreč ni želela uničiti zgolj tradicionalnega slovenskega (ruralnega) katolištva, temveč je pomenila napad na celotno civilizacijo. Poraziti je želela tudi vrednote zahodnega humanizma in kulturni etos »meščanstva«, ki sta v dinamičnem odnosu z religijskim izročilom sooblikovala tradicionalno evropsko omiko, norme in navade. Današnji slovenski ljubitelji komunizma se prav shizofreno varajo in si zatiskajo oči pred dejstvom, da so njihovi predniki ubijali, plenili, preganjali in zatirali ljudi zaradi stvari, ki jih ti zmedenci brez intelektualne in moralne integritete poudarjeno imajo za nekaj dobrega. Marsikdo, ki živi liberalno, zahodno življenje, in so zanj parlamentarna demokracija, človekove pravice, svoboda govora in pluralizem mnenj ter zasebna lastnina in ekonomska svoboda nekaj samoumevnega, namreč hkrati goji romantizirano podobo partizanske vojske (ali jo vsaj sodi izjemno blagonaklonjeno), ki je – zaradi komunističnega vodstva – nastopala proti vsemu temu, in veselo ignorira, da bi mnoga njegova stališča bila v času njegovega deda razlog za smrtno obsodbo, v času njegovega očeta pa za zaporno kazen.
Vendar zaključimo ta žalostni ekskurz in se povrnimo k veseli temi – ubogemu članku o »lepih mladih ženskah, ki sejejo sovraštvo«! V njem avtor jezno zapiše, da se je že pred časom v Ameriki »… začel razmah konservativnih komentatork, kot so na primer Tomi Lahren, Lauren Southern in Candace Owens – mladih, konvencionalno lepih žensk, ki so začele po spletu trositi laži in teorije zarote. Nedavno je, s precejšnjo zamudo sicer, ta fenomen prikorakal tudi v Slovenijo – v obliki podkasta Na tekočem. Tega vodita Zala Klopčič in Karin Planinšek, obe dejavni članici podmladka SDS«. Klišejski in šibki vsebini se nima smisla podrobneje posvečati, nasmejemo pa se lahko okoliščini, da je Mladina objavila besedilo, ki je s feminističnega stališča nadvse problematično. Pisec je namreč v veliki vnemi, da bi ustrezal pričakovanjem svojih progresivnih gurujev, prav po novolevičarskih kriterijih nevede storil velik »greh« (ki ga uredništvo in nespametni bralci Mladine verjetno niso zmožni opaziti, saj jih zavede okoliščina, da ga je storil človek s plemenitim namenom kritizirati »desnico«).
Minili so namreč časi, ko so v tej reviji smeli prazni Peter Mlakar, žalostni Blaž Ogorevc, plehki Max Modic in druge slovenske preproste duše objavljati svoje nečiste traparije in plitkosti. Dobrodošli so bili, dokler so vznemirjali starosocialistično, malomeščansko in (še najraje) katoliško moralo, vrata omenjene publikacije pa je tovrstnim nizkostim (prav potihoma vendar nadvse čvrsto) zaprl prihod danes prevladujoče novolevičarske morale. Ta je v svojem bistvu najmanj tako plitka, umazana in zaslepljena z imanentizmom kot zablodeli kvantaški infantilneži, vendar je od teh nesrečnežev bolj zmedena in bolj oddaljena od resnice človeškega stanja ter neprimerljivo agresivnejša in zahrbtnejša, saj ima totalitarne tendence. Iste vulgarnosti, ki so bile še pred kratkim znak »naprednega« upora proti (sicer vedno šibkeje) prevladujoči občutljivosti, in so provocirale tradicionalno moralo, so čez noč postale problematične s stališča »naprednega« moralizma. Njegov bebavi jarem – ki ne zadeva samo vulgarnosti, temveč se kaže v raznih ozirih – pritiska tudi mnoge levičarje, ki ga kot takega prepoznavajo, vendar se zavedajo njegove trenutne moči; zaradi »partijske discipline« ali zaradi strahu za svoje pozicije morajo – za razliko od nas – molčati, saj se bojijo histeričnega besa feminističnih tercialk. Njihovi neumnosti se na skrivnem jedko posmehujejo, v javnosti pa so – zaradi strahu pred vsevidnim očesom vsakokratne »komisije za moralo« v diktaturi manjšine neumnih – podvrženi samocenzuri.
Kako bi varuhi morale videli članek, če jih ne bi zaslepljevalo dejstvo, da je objavljen v Mladini, in da ga je napisal »njihov človek«? Novi puristi, ki prežijo na vsako malenkost in zgroženo kritizirajo tudi premnoge lepe in smiselne stvari, bi sledeč svojim siceršnjim kriterijem morali opaziti podcenjujoč odnos do (mladih in lepih) žensk. Način razmišljanja, ki v teh sferah prevladuje, bi namreč avtorjevo temeljno dojemanje najverjetneje označil kot nekaj, kar ustreza (represivnim) patriarhalnim stereotipom o ženskosti in jih še utrjuje. Kako bi torej bila videti feministična kritika?
Že samo dejstvo, da se v tem kontekstu sploh govori o lepoti videza, bi se moralo zdeti problematično, saj naj bi bilo v skladu s »seksističnim« dojemanjem nekaj samoumevnega in normalnega, če se ukvarjamo z videzom (mladih) žensk. Te tako ne izražajo svojih mnenj s pozicije »univerzalnega« človeka, kot to počnejo moški, temveč so nekaj drugotnega, kar je dodatno opredeljeno s svojo ženskostjo: izjava (lepega) moškega je izjava nekega človeka, izjava (lepe) ženske pa je izjava lepe ženske. Ko ženska poskuša nekaj argumentirati, se takoj sme opaziti in komentirati njen videz. Obraz, telo, način oblačenja, ličenja in obnašanja postanejo legitimen predmet resne analize. Gospodični Zala Klopčič in Karin Planinšek sta bili bistveno okarakterizirani kot »lepi ženski«. Pri enako lepih mladih fantih se to ne bi zgodilo nikoli, temveč bi se kritiki osredotočali samo na njihove argumente. Najbrž bi se zdelo neizmerno čudno, če bi kdo zapisal sicer resnično opazko, da je Luka Volk – avtor članka o »konvencionalno lepih mladih ženskah, ki sejejo sovraštvo« – konvencionalno lep mladenič, ki trosi neumnosti (kar je pri Mladini verjetno samo prednost). Povsem dovolj bi bilo napisati, da trosi neumnosti. Koliko moških, ki tako ali drugače javno izražajo svoja mnenja in se udejstvujejo v politiki, je »mladih in konvencionalno lepih«, vendar bi se zdelo zgolj smešno, če bi kdo v resnem kontekstu razglabljal o tem. Pri njih so vselej pomembna samo njihova dejanja in vsebina povedanega, ukvarjanje z njihovim videzom pa bi – razen v »ženskih revijah« – skoraj vsi imeli za deplasirano.
S feminističnega stališča pa bi se najverjetneje moralo zdeti dodatno problematično avtorjevo tematiziranje »mladih in lepih žensk, ki sejejo sovraštvo« kot posebnega fenomena, torej nečesa, kar zbuja njegovo pozornost: le zakaj bi prav mlade in lepe ženske tega ne počele? Zakaj bi jim kdo pokroviteljsko odrekal to željo in zmožnost? Neizgovorjena predpostavka je, da je to vredno posebne pozornosti, ker je nekaj nenavadnega in presenetljivega. Če sovraštvo sejejo moški (srednjih let), se to nikomur ne zdi nič posebnega, če gre za (mlada) dekleta, pa to postane »fenomen«, torej nekaj posebnega in neobičajnega, saj ne ustreza patriarhalnim stereotipom, v skladu s katerimi so ženske mile in želijo biti všečne. Omenjeni dekleti sicer seveda nista skrajni in ne sejeta sovraštva. Sta pa zbudili pozornost seksističnega mladeniča, ker odločno izražata svoja mnenja – kar je v nasprotju s patriarhalnimi normami; ker brezkompromisno zastopata stališča, ki naj jih lepa mlada dekleta – v skladu s seksističnimi pričakovanji – ne bi zastopala; in ker samozavestno govorita o temah, o katerih naj bi lepa mlada dekleta – po tradicionalno podcenjujočem naziranju – ne razmišljala in ne govorila. Zato je to za njega »fenomen«, ki se ga opazi: dekleti govorita o politiki, kar se ne sklada z ustaljeno podobo mlade ženske. Če bi plesali, peli, se slačili, govorili o ličenju, modi, kuhanju ali najstniških traparijah, bi se mu to zdelo popolnoma normalno. In če bi isto, kot počneta ti dve gospodični, počela dva moška – stara ali mlada, lepa ali grda –, ju seksistično oko Luke Volka verjetno sploh ne bi posebej opazilo. Za moške so namreč odločno izražanje mnenj, samozavest in brezkompromisnost nekaj želenega, pričakovanega in skrajno normalnega; to zagotovo ni nikakršen posebno zanimiv fenomen.
S feminističnega stališča pa je gotovo škandalozna tudi v članku mimogrede izražena kvazisamoumevna podcenjujoča predpostavka, da so desničarji dekleti (zaradi mladosti in lepote) postavili v ospredje svoje politične agende, kakor da mlada dekleta, ki se pojavljajo v javni sferi, gotovo nimajo lastne pameti in iniciative, temveč so kvečjemu lutke v moških rokah, s katerimi se po mili volji manipulira. Tudi tega nedvomno nihče ne bi pomislil, če bi šlo za dva fanta. Mladi, lepi in ne preveč bistroumni Luka Volk ima očitno do žensk izrazito podcenjujoč odnos in je nezavedno prežet s patriarhalnimi seksističnimi stereotipi, ki smejo privreti na plano, kadar gre za kritiko deklet s konservativnimi stališči! Dejstvo, da v njegovem besedilu videz dveh političnih komentatork igra tako pomembno vlogo, razlaga z navajanjem mnenja, da znajo lepe in mlade ženske z njim odlično manipulirati in s svojimi čustveno obarvanimi nastopi marsikoga prepričati – na primer v to, da so ogrožene. Morda so mnenja o morebitni načelni škandaloznosti te misli – po kateri je ženska zaradi lepote nekako potencialno kriva oziroma se mora omejevati – tudi med feministkami precej deljena, gotovo pa gre za hudo poenostavitev raziskav s področja socialne psihologije (vede, ki sicer posplošuje, in je marsikdaj že sama nagnjena k poenostavitvam in ugibanjem, kadar pojave ne zgolj beleži, temveč jih tudi razlaga). Med veliko množico raziskav namreč obstajajo tudi take, ki kažejo, da ljudje prav lepim ženskam manj zaupajo in jim težje verjamejo, da so na primer žrtve ali da imajo kakšne težave.
Ne glede na ravnokar uprizorjeno in do neke mere vsekakor smiselno feministično kritiko se občutljivemu človeku po svoje res zdi problematično javno govoriti o (lepem) videzu nekega človeka – ki je delikatna in osebna zadeva – na tako lahkoten in pokroviteljski način, kot se to dogaja v neumnem članku. Iz mnogih razlogov se to nekako »ne spodobi«, kot se gotovo ne bi spodobilo govoriti o videzu konvencionalno ne-lepih ljudi, razen morda v prav posebnem kontekstu. Po drugi strani pa je seveda tudi res, da ima lepota izjemno moč. Vendar je to občutljiva in kompleksna tema, s katero se ne more ukvarjati vsakdo. Kdor ne želi razbirati pomenov in delovanj nevidnih resničnosti in ne hrepeni po lepoti presežnega Misterija, se ne more resnično spoznati ne na spolno ne na drugo erotiko in mu mistagoška moč lepote ostaja v veliki meri neznana. Kdor želi postati poznavalec (spolne) erotike, naj bere mistično bogoslovje. Marsikomu pa so te stvari – tudi če jih ne zna ubesediti – intuitivno znane že »po naravi«, kot se reče, oziroma v tem primeru pravilneje, »po Duhu«. Zato si drznemo sklepati, da se tako Luka Volk kot velika večina besnih feministk na erotiko zelo slabo spoznajo, in torej ne morejo resnično poznati (prepričevalne) moči lepote.
Deklarirani podpornik feminističnih idej je na podlagi svojih patriarhalnih norm, ki se jih ne zaveda, napisal izrazito protifeminističen članek, ki utrjuje seksistične stereotipe, česar trume ljubljanskih feministk večinoma ne bodo opazile. To je ostalo prikrito tudi uredništvu Mladine, in revija, ki je sicer rezervat za novolevičarske zablode, je ta članek objavila. Človek bi si težko izmislil kaj bolj komičnega. Vsi akterji drug drugega odlično dopolnjujejo v zmedenosti in skrbijo, da bo v tem cirkusu še več zabavnih predstav.
