Lingvosociopatologija

 

                                                                                                                      Lingvosociopatologija

 

                                                                                                                          Marjan Frankovič

 

 

 

Kaj je žargon ali sleng in kaj preprosto ponarodela napačna raba?

 

Seveda se vseh spornih besed ali fraz, ki sodijo k specifični govorici določene populacije, združbe ali družbene skupine nima smisla lotevati na tak način, kakršnega bodo deležne nekatere od njih v nadaljevanju, saj bi bil zalogaj za nejezikoslovca nekoliko prevelik. Gotovo pa bi bilo zelo koristno narediti kaj takega po strokovno izdelanih kriterijih, upoštevaje pri tem tako praktično korist, ki bi utegnila razveseliti uporabnike in govorce slovenskega pogovornega ter knjižnega jezika, kot tudi družbenoanalitično razsežnost fenomena lingvopatije, ki bi razkrila vzroke teh kvarnih pojavov.

Premnoge besede ali fraze, ki so prevzete iz slenga, popačene ali ne, srečujemo tudi v pogovornem jeziku, vendar ni nikakršnega zagotovila, da se bodo tam obdržale ali celo trajno bogatile leksikalni in izrazni potencial slovenskega jezika. Nekatere od njih pravzaprav nikoli ne prestopijo praga slenga določene populacije. Starejši med nami se sicer spominjajo obratnih primerov: množice nemških popačenk in izrazov, ki so iz ožjih poklicnih, vojaških, uradniških ali drugih okolij prišli v splošno pogovorno rabo. Mladi jih danes skorajda ne poznajo več ali pa so jih nadomestili z angleškimi ter srbohrvaškimi izrazi in rekli ali  popačenkami, pogosto s takimi, ki vdirajo kot slengovsko izrazje prav iz tistih delov sveta ali soseščine, kjer je eden ali drugi od omenjenih jezikov hkrati primarni jezik okolja. Besedišče, ki se je v preteklosti plodilo in kopičilo ob različnih delih ali opravilih, kakršnih danes ne opravlja nihče več, vsaj ne na enak način ter z istim orodjem, prav tako izginja iz rabe, saj se zdi mlajšim rodovom zastarelo in tuje. Ohranja se le še v različnih reklih, katerih primarnega pomena se uporabnik morda niti ne zaveda več in jih zategadelj uporablja v napačnih situacijah ter v nelogično spremenjenih oblikah. Obregnili se bomo ob napačno, pravilneje, popačeno rabo nekaterih rekel in s tem potrdili, da gre za specifičen, recimo kar lingvosociopatološki pojav, ki bi ga morali jezikoslovci resneje obravnavati.

Če pa se še za hip pomudimo pri slengu, je treba omeniti tudi popularno čefurščino, ki jo posebej rada tolče druga generacija priseljencev z Balkana. Prav ti nas preko svojih balkanskih navez zalagajo z novimi in novimi besedami ter domislicami. Samo upamo lahko, da ne bodo prav te že v bližnji prihodnosti uradno oplemenitile knjižne slovenščine. Upajmo torej na sprotno zastaranje.

Zastarela je prenekatera tujka, ki jo je mogoče še najti v starejši literaturi. Enako je s slengovskimi frazami, ki se jim je uspelo prebiti v knjižni ali metaknjižni jezik. Navedimo primer iz Cankarjevih pisem. V Cankarjevih pismih naletimo na frazo,  ki sicer ni prodrla v naš pogovorni in tudi ne v knjižni jezik, saj je prejkone sodila le v tedanji dijaški oz. študentovski žargon: nahruliti koga. Cankar ga je nedvomno uporabljal namesto prositi ali fehtati, prepričevati koga, da ti kaj dá. »Nahrulil sem ga za nekaj krajcarjev.« Schwentnerja je tako, po nekem pismu sodeč, nahrulil za nekaj predujma, vendar mu ta ni dal niti krajcarja, rekoč, da mu je obljubljeni roman že večkrat plačal. Fraza nahrulil sem ga ni brez osnove. Lahko si predstavljamo, četudi dobrega prijatelja, kako bi te (užaljeno) pogledal, ko bi ga poprosil bodisi za denar (četudi na pósodo) ali za kako drugo uslugo. Kot bi ga nahrulil…

 

 ločiti zrnje od plev

 

Precej verjetno je, da bodo skrbniki za jezik slejkoprej legalizirali kot dopustna ali celo edino pravilna tista popačena rekla, ki za zdaj še veljajo za sporna, saj je še živa vednost o njihovi  izvorni obliki in pomenu. Tu je eno takih  ̶  ločiti zrnje od plev(ela)  ̶  ki ga varuhi jezika tolerirajo v pravi in napačni različici. Sicer ni mogoče spregledati, da tako uporabnik kot permisivno razpoloženi slovenist dobro vesta, kaj prispodoba pomeni, nedvomno pa slabo ločita pleve od plevela. Kaj so torej pleve? Vsako žitno zrno na rasti je ovito s tenkim luskinastim plaščem, ki ga varuje in obenem ločuje od drugega zrnja v žitnem klasu. Ko dozori, se ti ovoji, ki ščitijo zrnje med zorenjem, počasi razprejo in žito se bodisi samo osiplje ali pa se z mlatvijo ter s pomočjo vejalnice ali sita loči od slame, od praznega klasja ter praznih, zdaj razprtih ovojčkov-luskin, ki jim rečemo pleve.

Smiselno pa se na postopek mlatve veže še eno reklo: mlatiti prazno slamo, torej slamo, v kateri ni več zrnja. Tudi to reklo se še uporablja, njegov pomen pač meri na prazno, pomena izpraznjeno, nesmiselno besedičenje. Toda prav kmalu, če že ni, bo izpraznjen tudi njegov izvorni pomen. Tem prej, ker se tehnologija mlatenja povprečnemu govorcu odmika od nekdanje nazornosti, ko so mlatiči žito še mlatili s cepci. Cepec je bilo orodje, ki so ga pri tem vihteli. Cepec v prispodobi je vsakdo, ki kakor s cepcem mlati prazno slamo — govori in deluje nesmiselno (Sinonim za cepca je teslo. Preneseni pomen že, toda kdo od nas še pozna to orodje? Teslo? In nanj se veže še neotesanost itn.).
Plevel pa je nekaj povsem drugega. Gre za nadležno rastlinje, ki se samo zaseje med zasajene ali posejane kulturne rastline, kajpak tudi med žito. Ločevati zrnje od plevela je zatorej povsem zgrešeno nadomestilo za reklo ločiti zrnje od plev. Plevel je treba izpleti, populiti in iztrebiti. Vse to pa ni neposredno vezano na čiščenje zrnja.
Ločevanje zrnja od plev pomeni v prispodobi čiščenje diskurza: ločevanje dobrih od slabih rešitev in zamisli; diskurz, očiščen vsakovrstne navlake, ki z nepomembnim in nepotrebnim odvrača pozornost od tega, kar je bistveno.

 

Ali neka trditev drži ali pije vodo?

 

Smiselno bi bilo uporabnika vsake napačne rabe napotiti k izvoru pravilne, če že ne napačne rabe. To pa bi bilo kaj jalovo naprezanje, saj gre v osnovi za nedosledne, brbljave govorce. Da nek argument ne zdrži presoje, za to so že sholastiki poznali izraz: non tenetur   ̶ torej: ne drži. V prispodobi: (nekaj) ne drži vode, jo pušča, prepušča  ̶ kot denimo preluknjana posoda, star razsušen sod, slamnata streha, zaščitna obleka ali pregrinjalo.

Sholastikom, četudi menihom in klerikom, kajpak še na pamet ni prišlo, da bi slabo argumentacijo povezovali z nepitjem česarkoli, še najmanj vode, kakor to počno današnji javni govorci na Slovenskem. Ne gre za namerno, prej za nemarno sprevračanje prvotne oblike nekega rekla, pri čemer pa se skuša njegov metaforični pomen kljub vsemu ohraniti.

Pravilna oblika rekla bi torej slejkoprej morala biti: ta dokaz, trditev, argumentacija ne drži vode.

 

Piti vodo, napiti se vode, vpijati vodo

 

Nekoč smo za pisanje uporabljali črnilo ali tuš. Oboje je kaj hitro kapnilo s peresa ali iz nalivnika, pisala pa so tudi sicer puščala bolj ali manj mokro sled, ki jo je bilo treba, preden si obrnil list, še dobro posušiti. Na hitro si lahko to storil s pivnikom, s krpico iz papirja, katere posebnost je bila, da je dobro vpijala tekočino. Šele ko si popisano stran popivnal s pivnikom, si jo lahko zaprl, sicer se je kot negativ odtisnila na naslednjo stran, največkrat pa je tudi od napisanega ostala le grda packarija. Zato so bili naši zvezki, iz katerih je bilo treba kdaj pa kdaj iztrgati preveč popackane liste, zmeraj tanjši.

Pivnik   ̶  pije, vpija tekočino. Toda misel, mnenje, sodba, ki jo zapišemo, pa četudi s črnilom in peresom na papir  ̶  ali tudi ta enako pije (vpija) tekočino, ali, kakor jo silijo nemarni govorci: pije vodo?!

 

 dva lingvopatološka stereotipa: »nasloviti« in »dostaviti«

 

1./»nasloviti«

 

Angleški prehodni glagol address pomeni:

nasloviti, ogovoriti, nagovoriti, obrniti se (na koga); usmeriti (žogico pri golfu); napisati naslov; to ~ a lady dvoriti dami; to ~ oneself to obrniti se na koga; lotiti se česa. /vir: Grad, Škrlj, Vitorovič –Veliki angleško-slovenski slovar, DZS, Lj., 1984/

Napačen prevod izraza address, izvirno uporabljanega v smislu lotiti se česa   ̶ so iz bruseljske lingua franca latovščine prenesli k nam domači evrokrati. Odslej se vprašanj, težav, del ali nalog ne »lotevamo« več , kot bi to pričakoval kak govorec slovenščine, pač pa jih »naslavljamo«. S tem novorekom se ob jutranjih poročilih, ko nas ta naslovijo, prebujamo, naslovimo nato še sami svoj zajtrk ter prvo kavico in ostale telesne potrebe, naslovimo tudi nekaj nujnih klicev in nato v službi zaporedoma ali simultano naslavljamo vse tekoče probleme. Za kosilo naslovimo izdaten in okusen obrok, kajti dan je dolg in naslavljanja še zlepa ne bo konec. Item: v duhu te latovščine je treba nemudoma nasloviti vsakogar, ki ga naslavlja naslavljanje zlorabe slovenščine.

 

2./ »dostaviti«                     

 

deliver (angl.), prehod. glagol (from, of): rešiti, osvoboditi, razbremeniti; držati se dogovora; roditi; izročiti, dostaviti, poslati; (udarec) zadati; opustiti; izvreči; (govor) imeti; (pri porodu) pomagati; to ~ oneself of a duty opraviti svojo dolžnost; to ~ the goods izpolniti obveznost …

Od vseh naštetih in izpuščenih pomenov ter načinov rabe (fraz), ki so vezani na angl. glagol deliver, nas v luči napačne rabe zanima zgolj glagol dostaviti, saj se semantično nasilje izvaja prav na osnovi njegove korelacije s prevedenim deliver. Čeprav ima slovenski glagol dostaviti kar nekaj različnih pomenov in tu in tam že obrabljeno oz. stilno označeno rabo, recimo v smislu dodati nekaj pri pogovoru ( »… je dostavil najstarejši med njimi«), nas tu zanimajo predvsem tisti pomeni angleške besede deliver (držati se dogovora; izpolniti obveznost; opraviti svojo dolžnost), ki so slovensko besedo dostaviti kot kalk za angl. deliver inficirali nanovo, kajti standardna raba besede dostaviti teh pomenov ni poznala. Ne tradicionalna ne sodobna slovenščina ne povezuje glagola dostaviti z izpolnjevanjem obveznosti, z opravljanjem dolžnosti ali s spoštovanjem dogovora, vsaj ne tako neposredno, kot angleški glagol deliver. Čeprav je torej glagol dostaviti prevod osrednjega pomena angleške besede deliver, se njuna pomena v ostalih pogledih nikakor ne prekrivata. Za pomene, ki jih besedi dostaviti vsiljujejo nekateri domači politični komentatorji, ni v ustaljeni rabi slovenske besede nikakršnega opravičila. Nasprotno: s stališča te rabe gre za povsem napačen prevod angleške besede deliver. S stališča bogatenja izrazja v slovenščini pa se je treba vprašati, ali ga bogatimo na pravem mestu. Kaj je namreč v komentiranem pojavu, ravnanju, drži izpostavljenih osebkov tako novega, da se preprosto ne da opisati drugače kot z zlorabo ustaljenega pomena besed ali pojmov? Mar ni tako, da se politik, ki nečesa ni »dostavil«, preprosto ne drži dogovorov, in da nek drug kot strankarski funkcionar, državnik, državni uradnik, poslovnež tako ali drugače izpolnjuje svoje zaveze in torej stori marsikaj od tega ali vse, »kar mož je storiti dolžan”? Kako le naj bi (po mnenju omenjenih komentatorjev) politik karkoli dostavljal: dostavljal dogovorjene reforme, visok brutoprodukt, nizke davke, višje pokojnine, varno mejo, koristne poslovne vezi, demokratičen medijski prostor, dobre sporazume s sosedi… in kajpak še – dobre volilne rezultate!? Ali ne dostavil  ̶  česarkoli od tega!? Politika pri nas pač ni stvar dostave, je treba dostaviti…

 

»Dejstvo je, da …«

 

Saj res, o kakšnem dejstvu je govor, ko začenjamo stavek z »Dejstvo je …« ? Ali gre res za izjave, ki jih lahko v nadaljevanju podkrepimo z dejstvi? Ali je karkoli dejstvenega že tudi inkorporirano vanjo, kot nakazuje tisti da, ki začenja odvisni stavek? Ali pa je trditev, da je nekaj dejstvo, le nekakšen konvencionalni nadomestek za dokazni postopek, ki ga, sledeč tej konvenciji, niti ne bo treba izvesti? In ali je, nasprotno, tak začetek izjave le nezavedni namig, da za besedo dejstvo zeva praznina, nič oprijemljivega, ničesar dejstvenega? Navrgli smo nekaj vprašanj in z njimi možne predpostavke. Nadaljnji korak bi bil zasledovati, za katero od njih gre v posamičnem primeru. Denimo, da nekdo izjavi: »Dejstvo je, da mene pri dogodku ni bilo zraven.« Kolikor mu ne verjamemo, pričakujemo, da bo to potrdil bodisi s trdnim alibijem, ki ga bo podprl še kdo, ali pa bo nekdo drug, ki priznava, da je bil sam priča dogodku, bodisi potrdil ali zanikal dejstvo, s katerim je nastopil naš govorec. Če pa se najde taka priča dogodka, ki našega govorca postavlja s trditvijo, da se je ta dogodka udeležil, na laž, potem je treba tudi njegovo, kakor izjave tistih, ki trdijo nasprotno, postaviti na preizkušnjo. V slednjem primeru se kajpak izkaže, da je bila izjava, najsi bo resnična ali ne, kolikor se ne razišče tega dejstva, v bistvu nepotrebna, govorec je računal na to, da bo neopazno izzvenela, saj gre vendar za splošno uveljavljen stereotip, ki bi lahko zgolj slučajno sprožil postopek preverjanja. Predvidevamo lahko tudi, da ga govorec sploh ne bi uporabil, če bi bila njegova odsotnost-prisotnost na dogodku, ki ga omenja, za tekoči pogovor kakorkoli bistvena. V psihopatološkem smislu pa bi lahko šlo za  t. i. fiksacijo na dogodek in bi se skozi stereotip nehote razkrilo karkoli neprijetnega o samem govorcu.

Toda analize še ni konec. Govorec, ki kot dejstvo poudarja svojo neprisotnost pri dogodku, ta pa je tokrat predmet pomenka, hoče s samoumevnostjo tega povedati   ̶  da o dogodku samem ne more izreči ničesar dokončnega, zgolj svoje mnenje. In navsezadnje: ali se je dogodek sploh odvijal, kakor nam ga predstavljajo?! Govorec ga s stereotipnim (»Dejstvo je …«) izvzemanjem postavlja pod vprašaj  ̶  enako seveda njegovo vsebino in pomen. Stereotip, ki se razrašča v nevarno bolezen naše družbe…

 

lingvopatološki stereotip: prečiti

 

Ko sem pred leti začel pogosteje obiskovati spletno mesto hribi.net, sem pri večini opisov planinskih poti naletel na podobne stereotipe, sklepal sem, da je njihov avtor pač edini ali vsaj najpogostejši opisovalec teh poti. Če pa sem prebral še komentarje, sem takoj opazil, da so se tudi pri komentatorjih ti stereotipi kar dobro prijeli. Mogoče pa so se vsi skupaj navzeli govorice iz bogve katere temeljne gorniške literature, ki je sam ne poznam? Toda tudi izven hribov.net  zlahka naletimo na enega od teh, ne le mene motečih stereotipov  ̶ in ta gotovo sodi med lingvopatološke pojave   ̶  na izraz prečiti.

Da bi izraz prečiti vdrl iz slovenske lakanovske psihoanalize oz. njej bližnje filozofske latovščine, kjer ga najdemo že v zgodnjih sedemdesetih, je malo verjetno, zato se ob ezoteriko slednje niti ni vredno spotikati. Pa vendar…

Izraz prečiti je v gorništvu nadomestil glagol prečkati. Če bi se torej človek vseeno napotil raziskovati, kaj žene ene in druge uporabnike neologizma prečiti, bi pri lakanovcih in njihovih epigonih gotovo našel nekaj povsem drugega kot zgolj pomen glagola prečkati, pri gorniški latovščini pa samo tega. Vendar pa sta homonima prečiti, karkoli že tu ali tam pomenita, predvsem prepoznavna stereotipa. Kot taka sta pač sestavni del latovščine   ̶ najsi bo ta gorniška ali lakanovska   ̶ in torej v funkciji označevanja svojega bodisi teoretskega bodisi realnega  prostora. V obeh omenjenih primerih gre za nekakšen priviligirani prostor (spet ta  lakanovski stereotip!) duhovne ali fizične aktivnosti: S tem izrazom, čeprav z neenakima pomenoma, skušajo eni in drugi bralcu dopovedati: »Tu smo samo mi doma!«

 

Ali je roman napisan ali izpisan?

 

Ko preberem, da gre za sijajno izpisan roman, zgodbo ipd., najprej pomislim na to, da avtorju zapisa sama kvalifikacija sijajno napisan pač ne zadošča, kajti roman, ali kar že je, kakor vztraja, ni le sijajno napisan, temveč celo sijajno izpisan!? Če bi bil zgolj izvrstno napisan, bi nekako razumeli, da je brez zadržkov priporočljiv za branje, ponatis, priredbe ali šolsko čtivo; če pa je roman kar izpisan, potem je naša prva pomisel in hkrati vprašanje: izpisan  ̶  odkod? Kajti, če je avtor za svoje izhodišče vzel bodisi realni ali fiktivni svet, ki ga v romanu predstavlja, posnema, odslikava, bi seveda lahko pomislili, da mu je uspelo ta segment odslikanega sveta kar v celoti in brez preostanka iz-pisati, kakor vampirju, ko iz-pije in iz-sesa iz svoje žrtve vso njeno kri, tako, da za njim ne ostane ničesar   ̶ ne zanj ne za nove izpisovalce romanov.

Pomudimo se še za hip pri pojmu izpisati se! Ni namreč mogoče spregledati, da se njegov pomen nanaša na nekatere administrativne postopke, ki nastopajo v dvojici: vpisati (se)   ̶  izpisati (se). Izpišejo te (ali se izpišeš) iz stranke, seznama podpornikov, društva, iz registra stalnih ali začasnih prebivalcev, iz Sveta knjige, AMZ-ja itn., od vsepovsod, skratka, kamor si se nekoč pred tem vpisal ali včlanil. Kakšen tak izpis je hkrati tudi izključitev, ki onemogoča  (takojšnji) ponovni vpis ali včlanjenje: izključitev iz šole, PEN-kluba, DSP in podobnih ideoloških aparatov režima ali civilne družbe. Vendar pa je izpisovanje mogoče povezati tudi z aktom pisanja: med gromom in bliskom se na nebu izpišejo štirje mistični konsonanti tetragrama, na zaslonu se izpišejo imena sodelujočih pri oddaji ali filmu… Toda   ̶  ali se lahko na podoben način izpiše tudi vsebina sijajno izpisanega romana? In ali se ne bi v takem primeru morali nujno vprašati, kdo si sploh še drzne pripisati mu ime avtorja? Ali mar ni avtor, katerega roman se preprosto izpiše, ipso facto že tudi izpisan?!

Razlag je nemalo in vsaka je po svoje zavajajoča in tudi nezadostna. Nadaljnja raba pri dotičnih recenzentih bo pokazala, kam pes taco moli in kaj na ta način izpiše …

 

 Zmagati volitve?

 

Zmagati volitve je izraz, ki je enako napačen kot sintagma izgubiti volitve. Izgubiti volitve je postal že ustaljen izraz in je (vsaj pri nas) že katastrofično obarvan, saj sproža vprašanje o samem smislu volitev. Če se volitve kar naprej izgubljajo, postane izguba njihovega smisla za neko politično opcijo trajna. Izgubljene volitve so volitve, ki so zgrešile svoj osnovni namen in demokratični smisel.
Kolikor bolj je popačeni izraz izguba volitev ustaljen, toliko manj je običajen (sicer pravilni izraz) zmaga ali izguba na volitvah. Na volitvah se ne zmaguje več, pač pa se volitve zmaga. Zmagati volitve pomeni premagati jih, spodnesti njihov osnovni namen in smisel, suspendirati jih kot temeljni institut demokracije.
Po analogiji se neprehodnost glagola zmagati spremeni v svoje nasprotje, kakor hitro mu dodaš samostalnik v četrtem sklonu   ̶  volitve, natečaj, tekmo, bitko, vojno  ̶, kar vse postaja ustaljena praksa. Na tekmovanjih je poleg objektivne moči tekmovalcev in reprezentanc v igri še vse kaj drugega: (ne)objektivnost sodnikov, navijaštvo, arbitrarne okoliščine (vreme itn.), v ozadju vsega pa denar. Zmagovalec torej premaga tekmo, njeno izvorno agonalnost, postane zmagovalec tekme in ne zmagovalec v tekmi. Zmagovalec razpisa ali natečaja ni več nekdo, ki najbolj ustreza razpisnim pogojem, torej najboljši, vendar trpni natečajni udeleženec, pač pa aktivni natečajnik-tekmovalec, ki se spusti v tekmo s sredstvi, kakršnih razpisni pogoji ne zajemajo (znanstvo z žiranti, istomišljeništvo, sorodstvene in druge povezave) in na ta način obide regularne razpisne pogoje ter   ̶ zmaga razpis, zmaga tekmo.
O do kraja sprevrženih splošnih družbenih razmerah na področju medijev in sodstva, ki z roko v roki s tranzicijsko levico in paradržavno mrežo suspendirata resnico in pravico, so pisali in razpravljali mnogi. Vendar so vsakokratne volitve dokaz, da temne sile, ki vzdržujejo naš nevzdržni status quo, za zdaj še kar uspešno zmagujejo (beri: izigravajo) demokracijo.
Vednost o vsem tem odločilno spodjeda vero v smiselnost, legitimnost in legalnost predvolilne in volilne tekme in to prav skozi spakedranke tipa zmagati volitve odraža tudi sam naš jezik.

 

Oprani možgani – stereotip, ki zavaja

 

Oprani ali zapacani (okuženi, zasvinjani)  možgani? Za ljudi, ki so bili dolgotrajno podvrženi ideološki indoktrinaciji, rečemo, da imajo oprane možgane. To seveda ne drži: imajo z ideološko, prejkone totalitarno nesnago zapacane ali zastrupljene možgane. Tudi za nekoga, ki bruha sovraštvo in zlonamerne laži, rečemo, da ima umazan jezik   ̶  jezik, skratka, ki nikakor ni opran.

Našteti bi se dalo nemalo ustaljenih pojmov, rekel, prepričanj, ki prej kot da bi ga pojasnjevale, kvečjemu prikrivajo pravi pomen, vzrok ali smisel nekega fenomena.

 

Medijski stereotip: slika je simbolična

 

»Slika je simbolična«. Ta stereotipna oznaka je novejšega datuma, medtem ko je početje, ki ga označuje, že staro. Gre za ponarejanje vizualnega vtisa o dogodku, postopek, ki naj bi podkrepil njegovo avtentično podoživetje  ̶ toda zgolj na simbolni ravni. Postopek je primerljiv z igranimi vložki v dokumentarnem filmu. Namesto, da bi prispevali k dokumentarnosti in avtentiki, jo zgolj relativizirajo. V novinarskih medijih pa gre največkrat za fotografijo predmeta, ki ni neposredno vpleten v zgodbo, pač pa je takemu zgolj podoben. S simbolično sliko ponazarjajo kakšen krvni delikt, rop ali druge vrste nasilje. V krvni delikt pa je najpogosteje vpletena pištola, puška, nož, gorjača, sekira in podobno. In tak, ne pa prav ta predmet je treba za vsako ceno pokazati, če le mogoče   ̶  okrvavljenega. V zvezi z dogodkom bi bilo mogoče uporabiti tudi sliko resnične žrtve ali osumljenca, lokacije zločina, sredstva in poti pobega s kraja zločina; ev. razbitine avtomobila, pohištva, krvave sledi ali pogorišče. Namesto tega nas občila odpravijo s simbolično sliko: okrvavljenega noža, odložene pištole ali puške, lisic kar tako (kar vse ima seveda tudi svoj simbolni pomen) ter preiskovalcev na delu, vendar nikakor ne tistih, ki delajo na zadevnem primeru. Sojenje ponazorijo s sliko sodniškega kladiva ali lisic na rokah obtoženca, medtem ko se, kot že slutimo, z okrvavljenim  kuhinjskim nožem kar apriori simbolizira vsak krvni delikt z nožem. Simbolična slika je prejkone alibi za kvaziraziskovalno novinarstvo, ki ne zna, si ne upa ali ne sme v času preiskave raziskovati na svojo roko in prikazovati domnevno inkriminiranih predmetov ter na tak način anticipirati nadaljnjih postopkov. Pri simbolični fotografiji gre torej zgolj za zavajanje, ki nikakor ne prispeva k boljši obveščenosti gledalcev in bralcev. Kot bi si slednji brez te vrste rumenega pristopa ne znali predstavljati morilskega orodja ali orožja, kakršno je bilo uporabljeno v ekscesnem primeru, o katerem se poroča !?

Misli bežijo v zdaj že odmaknjeno leto 1999. Šlo je za simbolično ilustracijo novinarskega članka, ki je povzemal in s sarkazmom komentiral polemiko o martinčkanju slovenskih teritorialcev na Medvedjeku med desetdnevno osamosvojitveno vojno. Polemiko je sprožila zaletava in neumna opazka, ki jo je na račun teritorialcev izrekel nek lokalni politik tedanje stranke na oblasti. Slika, ki so jo izbrali za ilustracijo članka  ̶  pamfleta v Sobotni prilogi Dela   ̶  naj bi bila na željo urednika ali pisca članka takšna, da bi le še podkrepila člankarjev posmeh in cinizem: predstavljala je skupinico ameriških vojakov na ne ve se kateri lokaciji, ki sproščeno poležava v travi: tudi orožje leži vsenaokrog, fantje so razoglavi in razpeti, brezskrbni in nasmejani puhajo cigaretni dim in mežikajo v sonce. Šlo je za tendenciozno karikiranje teritorialcev na Medvedjeku. No tedaj se jim ni zdelo potrebno napisati: Slika je simbolična.

 

Stereotip, ki ga bo treba pozabiti

 

Misel o totalitarni poškodovanosti slovenskega naroda, stereotip, ki ga mnogi premišljevalci naše polpreteklosti ponavljajo za pokojnim Justinom Stanovnikom, se nam vpričo novodobnega masivnega uvoza totalitarizma leve provenience z Zahoda kaže kot temeljno nezadostna. Lahko bi namreč rekli, da je ta poškodovanost značilna kar za celoto (tudi z našo pomočjo) podirajoče se zgradbe zahodnega, po izvoru židovsko-krščansko-grško-latinskega duhovnega prostora. Duhovna poškodovanost tega sveta pa je najverjetneje nasledek vseh vrst totalizirajočih projektov, spočetih znotraj njega: religijsko in parareligiozno zasnovanih milenarizmov ter utopij vseh vrst, ki so se lahko porajale le v tem duhovnem humusu. Lahko rečemo, da gre za poškodbe, ki so kot posledica številnih porodov, porodnih krčev in poporodnih depresij zdaj že docela nepopravljive. »Evropa umira«, že stoletje nazaj ugotavlja pesnik s Krasa, preroško ji napoveduje smrt ob rojstvu komunizma, katerega prevlade se s tesnobo nadeja. Kakor so se v njej spočenjale in porajale raznovrstne odrešenjske in utopične zamisli ter se je vsaka od njih po svoje razraščala v prostoru in času  ̶  prenekatera kar v planetarnem zamahu   ̶ tako se zdaj od vsepovsod vračajo domov v Evropo (torej tudi k nam)   ̶ izživeti svoj konec. »Evropa umira.« Dekadenca, ki smo jo Slovenci zavoljo nenadnega padca komunistične diktature in nacionalne osamosvojitve želeli za nekaj trenutkov preložiti, prodira k nam z zamikom, vendar se kljub temu z vso težo useda na naše duše.  Zanos ob osamosvojitvi je kmalu zamrl in namesto njega postopno zapolnjujejo naš duhovni prostor nihilizem ter retrogradna dekadentna občutja, značilna, kot ugotavljamo, tudi za ves preostali zahodni svet. Totalitarna poškodovanost občestvenega duha Slovencev torej ni nikakršna naša ekskluziva   ̶  nasledek petdesetletnega terorja domače komunistične falange   ̶  pač pa njegov  predpogoj. Če bi bilo obratno, odkod potemtakem novodobni vdor sle po revolucionarnem spreminjanju   ̶ z doslej demokratičnega Zahoda? Česa od tega, kar naj bi bila značilno naša totalitarna dediščina, dandanes ni mogoče najti na Zahodu? Zlorabe pravosodja in represivnih organov?! Cenzure?! Neenakosti pred zakonom?! Zlorabe t. i. ideoloških aparatov države za vseh vrst napredno indoktrinacijo?! Erozije tradicionalnih vrednot in morale?! Itn. itn.?!

Vidimo, kako zlahka celo prepričani antikomunisti nasedejo marksistični dogmi o prevladi materialnih odnosov proizvodnje in distribucije politične moči nad družbeno zavestjo ali, če hočete, duševnim stanjem naroda! Kako bi si sicer lahko razložili  ta neslavni stereotip o totalitarni poškodovanosti našega  naroda?

 

stereotipi sprevračanja: beda filozofije

 

Marxovo delo Beda filozofije, Das Elend der Philosophie, je naslovljeno s sprevrnjenim naslovom Proudhonovega dela Philosophie de la misère, Filozofija bede. Seveda je s tem poudarjen osnovni namen spisa: sesuti Proudhonovo teorijo o logiki zgodovinskega razvoja oz. filozofske temelje njegove ekonomske teorije.
Za Marxa in njegove nekdanje, pa tudi sodobne adepte je značilno dialektično obračanje, kavzalno sprevračanje po pojmovnem obsegu oz. podrejenosti ali kako drugače povezanih pojmovnih dvojic. Fraza in obratno je stalnica sprevračanja v argumentaciji, ki označuje sledilce Karla Marxa. Postopek te vrste je svojevrsten sofizem, trompe-d‘oeil, ki zavede, morda celo impresionira površnega bralca. Naši predvojni in medvojni ter povojni VKP-b revolucionarji so to retoriko kar naprej vrteli. Postopek je nadvse hvaležen za polemično ali satirično rabo, saj skozi nesmisle, ki jih generira, v očeh opazovalca preprosto razoroži nasprotnika.

 

Pozabljeni stereotip: Bȇda

 

Bȇda je bil Slivnikov stereotipni izraz, ki ga je uporabil, da bi z njim izrazil svoj stopnjujoči prezir do ravnanja, stališč ali argumentacije tistih, ki to počno pod vsakim nivojem logike in  dostojnosti. Napačni zapis in izgovarjavo besede beda pa je treba tokrat za spremembo vzeti pod zaščito. Cirkumfleks, s katerim ponazarjamo Slivnikovo (sicer napačno) izgovarjavo besede beda, ohranjamo za njeno posebno rabo. Ne gre namreč za socialno kategorijo, za poimenovanje revščine, trpljenja ob vsestranskem pomanjkanju, kamor te prižene socialna stiska — bolezen, alkoholizem, brezposelnost itn. — pač pa za akutni, če že ne trajni razkroj vsakršnega etosa in zdrave pameti. Gre za človeka nevredna stališča in ravnanja, ki ne izhajajo iz nikakršne stiske ali ogroženosti, tudi ne iz intelektualne podhranjenosti, kvečjemu iz sociopatije in grupne paranoidne psihopatije — ter skrajne moralne izprijenosti. Danilu Slivniku kot govorcu, označenem z narečno pogojeno težavo zborne izgovarjave vokalov, moramo biti hvaležni, da je z napačno izgovarjavo besede znanega pomena ustvaril tako rekoč nov pojem, kot je zaznati iz povedanega. Namesto drastičnih pejorativnih oznak za nepojmljive vedenjske in miselne ekscese je kot človek, »ki nase nekaj da«, rekel: bȇda.
Pa poskusimo uganiti, kaj bi na tak način označil danes …
Poznamo kopico znanih ljudi, ki se kot intelektualna elita in hkrati budna ter nasršena predstraža levice periodično podpisuje pod nedostojne pamflete, usmerjene na desne cilje. Med njimi je vrsta akademikov, akademskih učiteljev, celo kakšen ordinarij ter drugi obskurneži, ki bi se nekoč med seboj spoštljivo naslavljali z magister noster.

Gonilo vseh naših sovražnosti so namreč nedozoreli, osiveli starci, nekoč oportunisti, na starost revolucionarji, vendar jim zaradi dobro pognojenega šolskega polja, NVO-jev ter inštitutov, ne zmanjka podmladka.  Revolucionarji — in hkrati častihlepni zaslužneži ter neumorni branilci svojih privilegijev. Kakšen nonsens! In za njimi horda mlajših sfanatiziranih slednikov (Gefolgmannschaft), ki pospešeno siví ter družno tuli z njimi. Kakšna bȇda!
Pamfleti, ki jih podpisujejo, so okrožnice vseh vrst, zdaj osredotočene na posamično zadevo ali ime (največkrat kar na nebodigatreba predsednika vlade), drugič napisane v obliki alarmantnega poziva na okope, tretjič kot prostaški prosti spis ali kar v dolgo vrsto po točkah nanizana obtožnica, ki ji ni mar za argumente… Bȇda.
Vse to pa je treba raztrositi tudi navzven. Na tej nalogi stoji in pade moralnopolitični lik slovenskega novinarja. Pa STA pa PEN pa sindikati pa naši napredni predstavniki v EP ter v bruseljski administraciji pa naše tožilstvo in sodstvo…

O, bȇda!

 

 Napačna raba rekla hudičev advokat

 

V novinarskem ali popularnopublicističnem žargonu večkrat zasledimo napačno uporabljen izraz hudičev advokat. Uporabijo ga z namenom označiti resničnega zagovornika lopova ali zločinca. Vendar originalni pomen sintagme advocatus diaboli tega ne dopušča.

Advocatus Diaboli in advocatus Dei simbolizirata namreč zgolj dvoje vlog, v kateri se je treba vživeti, ko odločamo o kakšni stvari. Vsakdo od nas ju nosi v sebi: ko je treba z obeh strani osvetliti kakšno stvar   ̶ tako vse tisto, kar ji govori v prid, kakor vse drugo, kar vzbuja dvom vanjo ali ji celo odkrito nasprotuje, jo negira ali izpodbija. Konkretno pa se ti vlogi in pojma nanašata na retorično-dialektično uprizoritev razprave oz. tehtanja argumentov v procesu cerkvenega postopka beatifikacije. Namen te retorične spretnosti kajpada ni v trajnem nasprotovanju in razklanosti, kot bi sodili po nazivih vlog, saj je Hudič, ki ga navidez zastopa Advocatus Diaboli, vendarle nespravljiv nasprotnik Boga, katerega zastopnik je Advocatus Dei, pač pa skozi navidezni preizkus trdnosti vere perpetuirati njeno resnično trdnost.

Zato je naslovna dvojica zgolj navidezna. Tudi v resnici gre v proceduri beatifikacije za eno in isto osebo (t. i. promotor fidei), ki v duhu pravniške krilatice “audiatur et altera pars!” retorično dovršeno zaigra zdaj zagovornika, zdaj nasprotnika oz. skeptika, ki pa na koncu vendarle pogori. Praviloma že zategadelj, ker brez vnaprejšnje odločitve o pozitivnem izidu postopka beatifikacije le-tega sploh ne bi začenjali.

Procedura v celoti je namreč le še ena od oblik utrjevanja vere   ̶  pod budnim očesom papeža in Cerkve.

 

Revolucionarna preobrazba jezika: iracionalno v jeziku in govoru

 

Začnimo s pravilno izreko. Smiselna izreka je tesno povezana s pravilno dikcijo. Nepravilno besedno naglaševanje je sicer moteče in kaže na nizko jezikovno kulturo govorca (resda novi slovenski pravorek prepogosto pušča mesto besednega naglasa nedefinirano oz. omogoča govorcu izbiro med dvema mogočima naglašenima zlogoma v večzložnih besedah ali sestavljenkah s predpono…), vendar ostaja razumljivo, če je tudi sicer razumljivo. Nepravilen stavčni naglas ali večkratno naglašanje v stavku pa je znak, da govorec prebranega (govorjenega) bodisi ne razume   ̶ ali pa gre preprosto za nelogično grajeno poved, ki je le rezultat nedomišljenosti. Kajti tudi svoja občutja, strahove in upe smo za svoje podoživetje, enako za njih posredovanje drugim, prisiljeni pred tem precizno osmisliti v svojih mislih, šele potem jih lahko ubesédimo. Sicer bi se postopno utopili v iracionalnosti…

Še tem bolj je treba tedaj vse, kar je iracionalno, preganjati iz javnega diskurza. Razvita jezikovna kultura in skrb za precizno formulacijo sporočil, komentarjev, misli  ̶ vse to je sine qua non modernega sporočanja.

Slovenščina je dovolj gibek jezik, semantični razpon besedja sega od označevanja posamičnega do najsplošnejših pojmov, katerih obseg subsumira pomene podrejenih pojmov na vseh nivojih njihove podrejenosti. Opažamo pa kljub temu, da pod vplivom napredka ter vsesplošne relativizacije dosedanjih civilizacijskih dosežkov, družbene pravičnosti in vrednot nenadoma marsičesa nismo več voljni subsumirati pod splošne pojme. Z množinsko obliko le-teh je sugeriran niz, ki že na prvi pogled kliče po naštevanju, kot da bi nedoločnost vseobsegajoče splošnosti ne ustrezala več zahtevam časa. Kot da bi pomenila zgolj dodatno nevarnost, da se karkoli od subsumiranega zanemari ali izpusti.

Poudarjanje tega, da gre v praksi za različne segmente javnosti, pripelje do njene zgrešene in nepotrebne množinske oblike; da je resnica za nekoga sprejemljiva, komu pa lahko dela težave   ̶  to dvoje še ne opraviči cinizma ideološke floskule o več resnicah; da je politika, kolikor gre po definiciji zanjo, edninski samostalnik, je moteče in premalo določno samo v tiste vrste ideološkem diskurzu, ki podolgem in povprek transgresira to osnovno definicijo   ̶  z namenom, kajpak, da navrže v obtok svoj revolucionarno zapopadeni niz socialnih, bio-, spolnih in x-tih politik; da gre za revolucionarno preobrazbo jezika in družbe, o tem priča tudi cela vrsta strategij, taktik in praks: političnih, umetniško-estetskih, kapitalskih in drugih. Tako nas napredna misel postopno zapreda v svojo latovščino. Postopno zapadamo v splošno rabo množinske oblike splošnih pojmov, ki sami po sebi niso števni in jih od nekdaj uporabljamo zgolj v edninski obliki, saj že kot taki zaobsegajo vse možne podrejene pojme in pomene. To pa je znak za alarm. Ali nismo že davno in vse preveč samoumevno zapustili edninsko in edino civilizacijo (torej tisto, čemur kot poglavitni atribut ustreza – civiliziranost) in edninsko ter edino kulturo (ki jo kot poglavitna lastnost opredeljuje kulturnost) ter se podredili globalizacijski (recimo kar kolonialni!) logiki žlobudranja o različnih civilizacijah in kulturah   ̶ govorjenju, ki poudarja različnost predvsem z namenom dokončnega poenotenja. Gre za strategije in taktike, ki vodijo v izničenje vsega, kar vztraja v svoji različnosti, v samolastnosti, v identiteti. Gre za degradacijo tradicionalnih človeških skupnosti, imenujmo jih narodi ali etnije, ki temeljijo na svojem jeziku in kulturi, v konkretnem primeru za degradacijo slovenstva in slovenskega jezika, za suspenz njegove siceršnje pregnance, če že ne za suspenz jezika in logike nasploh…

 

Stereotip o točnem času

Kdo še ni slišal za modrost, da je tudi ura, ki stoji, dvakrat na dan točna. Modrost o stoječi uri nam služi kot prispodoba za človeka in njegovo razsodnost ali resnicoljubnost, ki ju premore, češ: tudi lažnivcu ali bedaku se občasno posreči, da misli in reče, kar je prav. Vendar pa bedaku bolje pristoji tisti drugi rek: »še slepa kokoš kdaj zrno najde«; za lažnivca, ki občasno izpove resnico, pa bi slejkoprej našli tudi kakšno boljšo primerjavo. Stoječa ura je namreč glede svoje dvakrat na dan izpričane točnosti stoodstotno predvidljiva, medtem ko za lažnivca težko uganemo, kdaj bo govoril in ali je kaj povedal po resnici. Največkrat to ugotovimo šele post festum, pogosto nikoli. Kot primerjavo zanj in za njegovo resnicoljubnost bi morali vzeti takšno uro, katere kazalci bi se gibali poljubno hitro, s poljubno spremenljivo hitrostjo in smerjo, se vmes poljubno ustavljali, obstali in znova zaganjali. Rangirati lažnivce v odnosu do resnice bi pomenilo upoštevati pri obnašanju takšne ure tudi kakšno konstanto, denimo: minutni kazalec se lahko giblje v nasprotno smer kvečjemu uro na dan ali   ̶ z urnim kazalcem se lahko srečata in prekrijeta največ stodvajsetkrat … Na osnovi teh konstant oz. z različnimi parametri limitiranih dogodkov bi lahko preračunavali verjetnost urine točnosti, podobno kot bi se nekdo drug lahko psihometrično približal verjetnosti, ki bi napovedovala, kdaj in v kakšnih okoliščinah bo lažnivec izrekel resnico.
Toda problem odmerjanja časa in domislica s stoječo uro nas navaja na nadaljnja razmišljanja. V Bergmanovem filmu »Divje jagode« se stari profesor v sanjah, katerih uprizoritev ne zaostaja za Buñuelovimi, sreča s tragičnim brezčasjem, ki govori o človekovi ničevosti, morda tudi o njegovi usodni moralni dezorientaciji. Kako določiti svoj čas, povrniti zapravljeni trenutek v njem? Ko bi se le ne zaustavljal in ne hranil svoje nečimrne sle  in nenasitnega hlepenja po vednosti! Kajti neznanskost, vpričo katere se duh zaustavlja, nikakor ni dosegljiva, nikakor ni izmerljiva. Ura brez kazalcev, ki visi na ulici, ura brez kazalcev na njegovi roki   ̶ osuplo opaža profesor v Bergmanovih sanjah.
Spoznanje, da je neznanskost, vpričo katere se zmeraj znova osupel znajde človekov duh, neizmerljiva, lahko ponazarja zgolj ura brez kazalcev, nikakor ne ura, ki stoji, še tem manj netočna ura, ki bodisi konstantno enako ali linearno rastoče prehiteva ali zaostaja. Tudi takšno prehitevanje ali zaostajanje je namreč predvidljivo, sleherna razlika je predvidljiva, ker je izmerljiva, in preračun na točen čas je vedno mogoč. Ura brez kazalcev pa nam vsakega od trenutkov pokaže kot poljubnega – na neskončnem obodu časa …