Bilo je v Mehiki

 

                                                                                                                                   Bilo je v Mehiki

 

                                                                                                                                  Marjan Frankovič

 

Sedeli smo s slikarjem Rufinom Tamayem na vrtu njegove vile v imenitni četrti San Juan. “In koga od naših umetnikov nameravate še obiskati?” nas je vprašal ob koncu pogovora. “Octavia Paza.” “Lepo. Ta ni le naš, on pripada vsemu svetu. Velik pesnik, velik pisec, ki ga ne beremo samo mi, Mehičani.” Dan pozneje, na Paseo La Reforma, pri Octaviu Pazu: “Nisem vedel, da Rufino Tamayo bere,” je na to, kar smo mu povedali, hudomušno pripomnil poznejši nobelovec.

Vzajemna priznanja in komplimenti med umetniki so pri velikih običajni, pri majhnih in kulturniško zatohlih skupnostih, kakršna je naša, pa se vzajemno priznavanje, upravičeno ali ne, začne in konča z osebno koristjo ali z interesom klike, ki ji posameznik pripada. Enako velja za kritiko. Octavio Paz je na nekoliko sarkastičen način poudaril, da se to ne dogaja niti med velikimi, mogoče zgolj zato ne, ker so prezaposleni s svojim  delom. Posredno pa je napeljeval s svojo  pripombo tudi na prastari spor o prvenstvu besede ali slike, vendar te imenitne iztočnice tedaj nismo uspeli izkoristiti. V njegovem esejističnem delu bi zlahka prišli na sled obravnave razmejevanja med slikarstvom in poezijo, denimo v njegovem eseju o velikem mehiškem slikarju Joséju Clementeju Orozcu ter v pisanju o drugih muralistih (D. Siqueirosu itn.)!? Prastari spor za prvenstvo in hkrati diferenciacija med besedo in sliko, slikarstvom in poezijo, ki ju evropska estetika tematizira že od svojih začetkov v 18. stoletju, misel filozofov, teologov in velikanov umetnosti pa že mnogo pred znamenito Lessingovo razpravo “Laokoon oder über die Grenzen der Malerei und Poesie”, ob ta spor se je ironično obregnila napol preslišana Pazova opazka o velikanu Rufinu Tamayu. Navsezadnje je ravno surrealistična ,revolucija’, o katere mehiških odmevih smo spraševali Paza, v svojem drugem manifestu navrgla nadrealistični ,aktivnosti’ program iskanja tiste pozicije duha, ki bi presegla vse dosedanje metafizične delitve ali protislovja.