Manifest

                                    

                                                                                                                                   Manifest

 

                                                                                                                              Andrej Lokar

 

Kulturno umetniško društvo KUD KDO se je sklenilo prijaviti na več državnih in nedržavnih razpisov. V ta namen je predsednik društva in urednik spletne revije začel sestavljati nekakšen povzetek dosežkov in pričakovanj za prihodnost, ki lahko v glavnih obrisih obvelja tudi kot nekakšen manifest, v katerem so zaobjete temeljene smernice za delovanje tega društva in njegove spletne revije. Zato se nam zdi smiselno to vsebino predstaviti tudi javnosti.

 

O Kulturno umetniškem društvu KUD KDO in spletni reviji KDO?

 

Uredniško delo pri spletni reviji KDO?, ki je vpisana v razvid medijev, je nerazdružljivo povezano z javnim delovanjem Kulturno umetniškega društva KUD KDO, saj je spletna revija KDO? glasilo Kulturno umetniškega društva KUD KDO, sam pa opravljam tako delo urednika spletne revije KDO? kakor funkcijo predsednika Kulturno umetniškega društva KUD KDO. Prvenstveni namen ustanovitve Kulturno umetniškega društva KUD KDO in zatem še njegovega glasila, spletne revije KDO?, sta bila potreba po pristnem ustvarjanju, nujnost ustvarjalnoumetniške svobode ter pluralizacija kulturnoumetniške javnosti kot ključnega segmenta slovenske družbe. Leta 2017 se je skupina prijateljev prvič povsem neformalno sestala ter soglasno ugotovila, da v omenjenih treh točkah tiči osnovni problem  sodobne (in tudi polpretekle) slovenske umetnosti in kulture. To se v samem konkretnem porajanju kulturnoteoretskega snovanja ter umetniškega ustvarjanja pri prevladujoči plasti slovenske umetnosti in kulture kaže v povsem razvidno razpoznavnih potezah: v prevladujočem neavtentičnem prevzemanju formalnoestetskih in vsebinskomotivnih vzorcev, ki se ne porajajo iz osebnega navdiha, marveč so kontingentno sistemsko vsiljeni od dejavnikov, ki z neumetniškimi zunanjimi vidiki pogojujejo kulturno snovanje ter umetniško ustvarjanje (razprava o tem, kateri so ti vidiki, bi bila na tem mestu ter v predstavitvene namene daleč preobsežna, da bi jo tu obravnavali, saj sega od situacijske pogojenosti sodobnega sveta vse tja do prvin, ki so nepogrešljivi del naše širše zahodne in ožje slovenske tradicije); prav tako neustrezno je pri nas stanje umetniške svobode, katere bistvo predstavlja sam temelj ontologije umetnosti; tako v samem kontekstu zahodne civilizacije, pri nas pa še posebej, umetnost ni več razumljena kreativno, kot primarni ustvarjalni akt, ampak izrazito instrumentalno, kot sredstvo za doseganje družbenopolitičnih ciljev  (kar je po svoje še najbolj plemenito), če že ne manipulativno kot javnomnenjska mašinerija za izkrivljanje realnosti; z vsem tem je bolj ali manj posredno povezano tudi vprašanje pluralizacije slovenske kulture, saj hegemonistična drža sil, ki obvladujejo slovensko kulturo in umetnost odigrava odločilno vlogo pri oviranju pluralizacije slovenske družbe in pri vzpostavljanju avtonomne javne sfere. Kot predsednik Kulturno umetniškega društva KUD KDO in urednik spletne revije KDO? menim, da so vsa ta območja v realnosti sodobnega slovenskega kulturnega življenja deficitarne. Temeljni cilj delovanja Kulturno umetniškega društva KUD KDO in posledično spletne revije KDO? je potemtakem normalizacija razmer v slovenski kulturi v skladu s standardi, za katere menim, da do so uveljavljeni v zahodni civilizaciji. Zaradi te alternativnosti, zaradi filozofskih in estetskih prepričanj ter zaradi svoje družbenokritične drže sta tako Kulturno umetniško društvo KUD KDO kakor spletna revija KDO? začela svoje delovanje brez kakršnekoli subvencije ali finančne podpore, na ravni prostovoljnih prispevkov ustanovnih in potem še drugih pridruženih članov, ene donacije in predvsem na ravni prostovoljnega dela. Pri tem je moje predsedniško/uredniško delo zaobjemalo malodane vse funkcije pri tovrstnih nevladnih organizacijah: od urejanja zahtevane dokumentacije za ustanovitev društva, za vpis v razvid medijev, odprtja bančnega računa za nevladne organizacije, preko izoblikovanja spletne strani z vsemi njenimi rubrikami, vse tja do piarovstva in vzpostavljanja kooperativnih stikov z drugimi organizacijami in uradnimi ustanovami, do organizacije, promocije, vodenja dogodkov, nazadnje do reševanja birokratsko administrativnih vprašanj in računovodskega dela. Ob vsem tem predsednik/urednik v celoti opravlja tudi uredniško delo pri spletni reviji KDO? To se pravi: iskanje sodelavcev ter dogovarjanje z njimi, elektronskopoštno prejemanje ter prevzemanje besedil, pretres njihove vsebine ter oblike, preverjanje njihove ustreznosti za smernice spletne revije KDO?, njihovo lektoriranje in objavljanje. Ker spletna revija KDO? ni zgolj literarna revija, ampak se posveča tudi vizualnim umetnostim, glasbi, gledališču in filmu, urednik pretresa ter ocenjuje tudi prispevke s teh ustvarjalnih območij. Kakor rečeno, tako Kulturno umetniško društvo KUD KDO kakor spletna revija KDO? sta v letih 2017 in 2018 delovala popolnoma brez kakršnekoli subvencije in na osnovi prostovoljnega intelektualnega in materialnega dela. Od leta 2019 pa prejemamo za udeležence/goste večerov, ki jih prirejamo v Trubarjevi hiši literature honorar, ki znaša 250 evrov bruto na večer.

 

Vloga urednika v digitalni in postdigitalni družbi

 

Kot predsednik Kulturno umetniškega društva KUD KDO in kot odgovorni urednik spletne revije KDO? opravljam tako delo  koordinatorja/organizatorja kulturnih in umetniških dogodkov ter voditelja/povezovalca prireditev kakor tudi uredniško delo pri izboru ter vrednotenju in nazadnje tudi objavi prispevkov na spletni reviji KDO? Ker so te funkcije najpogosteje nerazdružljivo prepletene, bodo tule navedene v istem sklopu. S tem prehajamo na samo vlogo predsednika/urednika. To novo družbeno vlogo oziroma funkcijo, ki obsega, a ne izčrpava dolžnosti klasičnega zgodovinskega urednika, tako rekoč vsiljujeta  komunikacijsko/medijska revolucija našega časa ter sodobna »likvidna« razporeditev družbenih vlog in funkcij ter nenazadnje družbena mobilnost. Ob vertikalni namreč sodobna družba in tudi kulturnoumetniško udejstvovanje v njej predpostavlja tudi nekakšno horizontalno mobilnost. Ta se kaže v čedalje večji neopredeljivosti družbenih vlog in funkcij ter v čedalje bolj pospešenem zabrisovanju meja med njimi. Gre za pojav, ki v nekem pogledu popolnoma sprevrača temeljni koncept novoveške družbe: družbeno specializacijo. Predvsem digitalizacija in neposredni dostop do brezštevilnih virov informacij omogočata hkratno udejstvovanje na več sorodnih ali nesorodnih območji družbenega delovanja. To velja tudi za delo urednika, ki se mora zaradi potreb prodiranja kulturnoumetniških vsebin v družbeno tkivo pogosto pretvoriti v delo kulturnega organizatorja, predavatelja, pisca žanrsko najraznorodnejših besedil, voditelja, piarovca, tajnika, nenazadnje tudi prireditelja družabnih dogodkov (denimo pogostitev), ki so nujna nadgradnja kulturnoumetniškega dogajanja, saj ga odtegujejo od abstraktnega teoretiziranja in ga  plodno umeščajo v okrilje toplih medčloveških odnosov. Tako da sem svoje uredniško delo od samega začetka razumel kot neločljivo od svoje društvenopredsedniške funkcije. Med strožje »neuredniške« dolžnosti te funkcije sodijo vzpostavljanje interesnega omrežja za organizacijo dogodkov med organizacijami, ki so sorodne Kulturno umetniškemu društvu KUD KDO, in uradnimi državnimi ter občinskimi ali tudi mednarodnimi institucijami ter seveda posamezniki, ki to delovanje omogočajo; promocija dogodkov in gradiva na spletni reviji KDO?, kar ni nujno le za našo javno prepoznavnost, pač pa neobhodno potrebno tudi za postopno umeščanje naših vsebin v slovensko družbenokulturno tkivo, vodenje dogodkov, kakršni so okrogle mize ali pogovori z najprepoznavnejšimi slovenskimi intelektualci, katerih namen je ponovno odstreti poglede, za katere velja, da sta jih sodobna slovenska kultura ter umetnost zamrznili, predvsem pa tvorijo tisto nepogrešljivo dinamiko, ki omogoča sami uredniški politiki našega društva in revije, da je nenehno soočena s kritičnimi pogledi na njo samo; v delokrog sodobnega (lahko bi mu rekli postmodernega) predsednika/urednika sodi tudi nastopanje v javnih medijih, katerega namen je predvsem uveljavitev že poprej omenjenih temeljnih smernic Kulturno umetniškega društva KUD KDO in spletne revije KDO? v slovenskem in mednarodnem prostoru. Kar zadeva mojo osebno uredniško naravnanost (in posledično kajpada tudi naravnanost spletne revije KDO?), bi jo sintetično opredelil takole: prvenstveni namen Kulturno umetniškega društva KUD KDO in spletne revije KDO? sta ponovna oživitev virov navdiha slovenske umetnosti vobče, na ravni refleksije, ki jo prinaša kultura, pa poskus vzpostavitve čimbolj avtentičnega odnosa do sveta. V ta namen se moja uredniška prepričanja in posledična naravnanost spletne revije KDO? usmerjata v poskus izsleditve in valorizacije ustvarjalcev ter pojavov, ki jih sodobni predominantni  kulturnoumetniški prostor praviloma pušča nezapažene, s tem pa zaradi svoje instrumentalne naravnanosti potiska vrsto vrhunskih ustvarjalcev na družbeni rob. Ker gre pretežno za mlajše umetnike in kulturnike, ki so kdaj pa kdaj preživeli daljša obdobja v tujini, se moj uredniški koncept in uredniška politika spletne revije KDO? glede ustvarjalcev osredotoča na to starostno skupino; ta temeljna drža omogoča spletni reviji KDO? nenehno soočenje s širšo in ožjo sedanjostjo, obenem pa njeno izproženje v prihodnost. Gre za naravnanost, ki zaznamuje spletno revijo KDO? na vseh področjih umetniškega ustvarjanja, kar jih pokriva njeno delovanje: literaturi, vseh izrazih likovne umetnosti, gledališču, filmu in glasbi. Ob vsem tem tako moj uredniški koncept kakor delovanje spletne revije KDO? zasledujeta predvsem estetsko kakovostno in vsebinsko poglobljeno ustvarjanje kot utrip današnjega časa in našega ter nenašega sveta. Uredniška politika, ki jo poskušam vzpostaviti in uveljaviti pri spletni reviji KDO?, obsega tudi območje refleksije o umetnosti, kritike in recenzijskega spremljanja sodobnega dogajanja v Sloveniji in v svetu (s posebnim poudarkom na sosednih regijah, ki tudi vsebinsko tvorijo naš širši duhovni prostor). Naposled moj uredniški koncept in uredniška politika spletne revije KDO? posvečata posebno pozornost ustvarjanju in kulturnemu snovanju vseh Slovencev po svetu in v domovini, se pravi: ustvarjalcem in kulturnikom iz vseh treh Slovenij: matične, zamejske in zdomske. S tem poskuša zasledovati ali opozoriti na elemente duhovne enotnosti našega kulturnega delovanja in ustvarjanja. Če naj torej povzamem, so moja uredniška prepričanja in posledično naravnanost spletne revije KDO? taka, da poskušajo razumeti umetnost in kulturo kot celoto, kot ustvarjalnofilozofski korpus, ki tvori naše civilizacijsko bistvo, pri čemer si prizadevam predvsem za razgrinjanje same substance umetniškega ustvarjanja kot neodtujljivega svojstva človekove narave, to celovitost pa bi rad izrazil predvsem v naši aktualnosti in tako uredniško usmerjal kulturniško delovanje v sodobnost v luči celovitosti naše skupne kulturnoumetniške tradicije. Ob vsem tem je ena od poglavitnih lastnosti mojih uredniških prepričanj in uredniške strategije spletne revije KDO? tudi najradikalnejša pluralnost in dialoškost kulturnoumetniškega življenja, saj edinole odprt kulturni prostor lahko nudi najidealnejše pogoje za svobodo umetniškega ustvarjanja in kulturnega udejstvovanja.

 

Ustroj spletne revije KDO?

 

Ker se je potreba po glasilu, ki naj bi bilo odraz delovanja in tudi »javni glas« Kulturno umetniškega društva KUD KDO, pojavila hkrati z delovanjem samega društva, sta funkciji predsednika društva in urednika spletne revije KDO? kot  njegovega glasila, ki ju obe opravljam, v bistvu nerazdružljivi. Tako organizacija kakor uresničevanje dogodkov ter izražanje umetniško kulturniških vsebin, v katerih se Kulturno umetniško društvo KUD KDO prepoznava, kakor aktivno poseganje v javnost ter kritična ter intelektualno rigorozna razprava o vprašanjih, ki dandanes prizadevajo slovensko umetnost in kulturo, kakor spremljanje umetniško kulturnega dogajanja v sosednih regijah ter v širšem svetu zahtevajo delo, ki se nikakor ne more omejevati na zgolj eno od funkcij, kar jih opravlja predsednik društva in njegovega glasila. Ker sta torej javno delovanje Kulturno umetniškega društva KUD KDO in življenje njegovega glasila neločljiva, ju bom navedel kot dela ene same nerazdružljive enote. Uredniška politika spletne revije KDO? je povezana s poslanstvom Kulturno umetniškega društva KUD KDO: ustanoviti javno tribuno za izražanje umetniških in kulturnih vsebin, ki so v Sloveniji in v svetu praviloma marginalizirane ali potisnjene v ozadje: predvsem vsebine in oblike, ki so formalno in vsebinskoizrazno vezane na slovensko, zahodno, pa tudi svetovno tradicijo, in posedujejo notranji duhovni naboj, presegajoč zgolj imanentistični metaumetniški diskurz sodobnega časa, z eno besedo: spletna revija KDO? si prizadeva za preseganje začaranega kroga ter kriznega stanja, v katero je umetniško ustvarjanje in kulturo vobče potisnila doba metafizičnega nihilizma, ki po naši oceni dosega v našem času svoj vrhunec. Temu namenu služi tudi ustroj spletne revije KDO?, ki sem jo kot urednik zasnoval in ki že s svojo temeljno zgradbo izpričuje neutajljivo težnjo po nasprotovanju nihilističnim težnjam, ki prevladujejo v sodobni umetnosti in kulturi. Prvi element, ki pri spletni reviji KDO? zgovorno priča o tem njenem poslanstvu, je multidisciplinarnost. To izpričuje že sama temeljna struktura spletne revije KDO?, ki sem jo postopno uresničeval v skladu s svojo zasnovo. Spletna revija KDO? se namreč posveča vsem umetniškim izrazom, žanrom ter oblikam ter je edina tovrstna (ne le spletna) slovenska revija. Spletna revija KDO? poseduje rubriko uvodnik, ki z objavljanjem uvodnikov v časopisno/revijalnem formatu, a s kvalitetno kulturnoumetniškimi, poglobljeno kritiškimi vsebinami omogoča  aktivno poseganje v slovensko kulturno in umetniško življenje, v isti sapi pa sočasno recepcijo kulturnoumetniškega utripa v sosednih regijah in po svetu, hkrati pa si prizadeva, da bi prek slovenskih intelektualcev ter avtorjev in umetnikov po svetu, predvsem v večjih kulturnih središčih, posredovala tamkajšnjim umetniškim miljejem slovenske umetniške vsebine ter jih seznanjala s slovenskimi ustvarjalci na vseh področjih umetniškega ustvarjanja; nadalje spletna revija KDO? premore še rubriko kolumna, katere namen je predvsem živahno in polemično spremljanje kulturnega in umetniškega dogajanja v slovenskem kulturnem prostoru in po svetu; zaradi svoje polemične naravnanosti je ta rubrika namenjena predvsem sprotnemu poročanju o življenju sodobne slovenske kulture, izhaja pa iz prepričanja, da predvsem polemična ost, kot ena od temeljnih postavk zahodne laične kulture, lahko poraja pravo ne le kulturno ali umetniško, pač pa tudi družbeno dinamiko ter s tem tudi vrača kulturi in umetnosti njuno družbeno razsežnost; naslednja revijalno/publicistična rubrika spletne revije KDO? je rubrika razglednik, ki obenem predstavlja tudi reminiscenco na eno od vodilnih revij v zgodovini slovenske kulture in predvsem leposlovja, revijo Dom in svet, v kateri je nastopala istoimenska rubrika, in kot zadnja vsestransko kvalitetna neimanentistična kulturnoumetniška publikacija pomeni tudi vzor za spletno revijo KDO?; ta rubrika je namenjena spremljanju in registriranju dogajanja na slovenski in predvsem prestolniško ljubljanski kulturni sceni, posebno pozornost pa posveča manj uradnim, subkulturniško nadahnjenim, včasih tudi neknjižnim ali nekanoničnim oblikam kulturnega udejstvovanja in umetniškega izraza; tej sledi prav tako publicistično naravnana rubrika galerija, ki je namenjena zbiranju  neumetniških, se pravi dokumentarnih fotografskih posnetkov s prireditev Kulturno umetniškega društva KUD KDO; kar pomeni, da jo lahko imamo za nekakšen arhivski prikaz in kroniko delovanja ne le našega društva, marveč tudi kulturno umetniškega dogajanja, za katero Kulturno umetniško društvo KUD KDO meni, da sodi v okvire, ki sem jih poprej nakazal: pomeni alternativo glede na dominantne trende, ki jih kulturnoumetniški sistem često uporablja tako, da manipulativno odvrača kulturo, še posebej pa umetnost, od njenega smotra; na meji med publicistiko in poglobljeno interiorizirano refleksijo se umešča rubrika intervjuji, ki je namenjena predvsem nekonformističnemu  in poglobljenemu soočenju z umetniškimi ustvarjalci ter kulturniki doma, v našem zdomstvu in zamejstvu, v vseh sosednjih regijah in povsod po svetu; smoter in namen rubrike intervjuji sta predvsem vrniti temu žanru, intervjuju namreč, njegovo integriteto in ga odvrniti od beletrističnega zdrsa v banalnost nepovezanega kramljanja in vsebinske trivialnosti, kakršna prevladujeta v tem žanru dandanes; to pa pomeni, da izhaja iz prepričanja, da bi se moral intervju vrniti v izvirni pravzor sokratskega pogovora, katerega namen ni kratkočasje, pač pa neutrudno iskanje resnice; zadnja publicistično/revijalna rubrika je rubrika odzivi, njen namen pa je neposredno ter nedvoumno izpričevanje brezprizivne pluralnosti, ki je temeljno vodilo pri delovanju tako Kulturno umetniškega društva KUD KDO in posledično seveda tudi spletne revije KDO?; v tej rubriki uredništvo spletne revije KDO? objavlja vse kritične odzive na njegovo lastno delovanje, ki seveda sodijo v okvir, ki ga določa temeljna etika javnih občil; s tem spletna revija KDO? neizpodbitno izpričuje svojo predanost kulturi dialoga in tudi ostrega soočenja različnih mnenj, ki edina lahko zajamči izstop iz sodobne kulturne homologije in enosmerne komunikacije. S to rubriko se tudi zaključuje odsek tako imenovanih publicistično/revijalnih rubrik spletne revije KDO?, ki poskušajo delovanju tako spletne revije KDO? kakor tudi Kulturno umetniškemu društvu KUD KDO odtisniti pečat aktualnosti in neposrednega angažmaja v družbenem dogajanju našega skupnega duhovnega prostora; prva izmed rubrik, ki je poglobitveno kulturnoumetniškega značaja, je rubrika leposlovje; gre za razdelek, ki prinaša izvirna literarna besedila v slovenskem jeziku; namen rubrike leposlovje je pospeševati objavljanje avtorjev, ki tako motivnovsebinsko kakor formalnoestetsko ne sodijo v kanonizirani literarni pristop, ki ga uveljavlja sodobni slovenski literarni sistem; obenem pa avtorjev, ki kljub njihovi nesporni kvaliteti, predvsem zaradi enoznačnosti kulturne hegemonije, nimajo dostopa do javnosti; rubrika leposlovje se žanrsko deli na podrubrike poezija, proza in dramatika; naslednja poglobljena umetniško/filozofska rubrika je rubrika prevodi, ki prinaša prevode iz vseh jezikov v slovenski jezik; tudi rubrika prevodi je uglašena na specifiko spletne revije KDO?; osredotoča se na prevode iz vseh jezikov avtorjev in del, ki tvorijo same temelje svetovne književnosti, a so bili v Sloveniji iz različnih vzrokov spregledani ali zanemarjeni, obenem pa avtorje in dela, ki so v skladu z uredniško specifiko spletne revije KDO?; v prvi vrsti gre zatorej za avtorje in dela, ki po mnenju uredništva spletne revije KDO? lahko pripomorejo k revitalizaciji slovenske umetnosti; obenem rubrika prevodi posveča tudi posebno pozornost nekaterim avtorjem, ki pripadajo drugi ali tretji generaciji slovenske gospodarske in politične emigracije in ne pišejo več v slovenskem jeziku; tudi rubrika prevodi se deli na tri podrubrike: poezija, proza in dramatika; naslednja, za družbeno angažirano spletno revijo morda najpomembnejša, je rubrika kritika, ki se posveča kritiško/recenzijskim besedilom iz vseh jezikov, prevedena v slovenski jezik, ter seveda izvirna besedila v slovenskem jeziku; zaradi strateške in programske angažiranosti tako Kulturno umetniškega društva KUD KDO kakor spletne revije KDO? je seveda rubrika kritika med vsemi najbolj dinamična, saj na njej sloni poglobljeno nepublicistično spremljanje, ampak tudi razmotrivanje ter diagnosticiranje stanja v slovenski kulturi, v sosednih regijah ter v svetovnem merilu, predvsem kar zadeva njihov povratni učinek na slovensko umetnost in kulturo; rubrika kritika se deli na dve podrubriki: esej in recenzije; prva je namenjena pretresu splošnih kulturnoumetniških ali poetoloških vprašanj, druga pa krajšim ocenam in zabeležbam del iz slovenskega, prevodnega, a tudi tujega leposlovja; temeljna nastrojenost rubrike kritika pa je predvsem inovativnost – tako v vsebinah kakor v prijemih –, ki lahko edina pripomore k dinamičnemu razvoju naše umetnosti in kulture, s tem pa tudi pluralizaciji ter normalizaciji naše javne sfere; tej rubriki sledi najbolj razvejana  in tudi uredniško najzahtevnejša od vseh rubrik spletne revije KDO?: rubrika likovna umetnost, ki se deli na štiri podrubrike: slikarstvo, kiparstvo, fotografija in arhitektura, vsaka izmed teh pa na dve podpodrubriki: galerija in kritika; sam ustroj in tudi namen rubrike likovna umetnost je posredovati sklenjene cikluse posnetkov likovnih del posameznih umetnikov iz preteklosti ali sedanjosti ter ponujati poglobljene refleksije o posameznih avtorjih in posameznih panogah, ki so v skladu z uredniško politiko spletne revije KDO? ali so (čeravno uredništvo spletne revije  meni, da bi lahko s svojo kreativno močjo ugodno vplivali na razvoj slovenske likovne umetnosti) v zgodovini naše recepcije odrinjeni ali potisnjeni v ozadje; ob vsem tem rubrika likovna umetnost goji poslanstvo obujanja, a v isti sapi tudi ponovnega vrednotenja naše likovnoumetnostne dediščine; rubrika gledališče-film se deli na dve podrubriki: kritika in recenzije; ta rubrika se osredotoča tako na slovensko kakor na ožje regionalno ali širšo svetovno gledališko ali filmsko produkcijo; v podrubriki esej ponuja bralcem daljša in poglobljena razmišljanja o avtorjih ali posameznih delih filmske ali gledališke umetnosti, v podrubriki recenzije pa ocene filmskih in gledaliških predstav, katerih sprotno spremljanje razumemo kot eno od najbolj ključnih sprožilcev družbene dinamike, za katero uredništvo spletne revije KDO? meni, da je v času kulturne monolitnosti ena od nepogrešljivih sestavin, ki lahko omogočijo pluralizacijo slovenske družbe in kulture, saj imata film in predvsem gledališče zaradi svojega neposrednega stika s publiko zelo visok socialni naboj; naslednja rubrika v vsebinskem členjenju spletne revije KDO? je rubrika glasba; le-ta premore dve podrubriki: posnetki in kritika, pri tem je prva neposredni izraz enega od osrednjih poslanstev delovanja ne le spletne revije KDO?, pač pa organizacijskih prizadevanj samega Kulturno umetniškega društva KUD KDO, namreč intenzivne organizacije koncertov klasične, predvsem sakralne vokalne glasbe, v ljubljanski Stolnici in tudi sodobne (predvsem duhovne) jazzovske glasbe; v podrubriki posnetki uredništvo spletne revije KDO? objavlja izključno posnetke koncertov, ki jih prireja Kulturno umetniško društvo KUD KDO; v podrubriki esej pa poglobljene filozofsko/teoretske refleksije izključno o nekomercialni klasični ali jazzovski glasbi v Sloveniji in po svetu; poseben poudarek zasluži rubrika spletni projekti, ki morda predstavlja najbolj kreativno plat celotnega kulturnoumetniškega projekta KUD KDO in posledično seveda tudi spletne revije KDO?; gre za rubriko, ki monografsko izpostavlja teme, motive, pojave, struje ali osebe, za katere uredništvo spletne revije KDO? meni, da s svojimi vsebinami in oblikami ali ustvarjalnimi prijemi (če gre za posameznike) ugodno vplivajo na slovensko umetnost in kulturo, in to na dva načina: tako da vnašajo vanjo prvine, ki so bile doslej v njej deficitarne, ali pa prvine, ki pripomorejo k revitalizaciji dejavnikov, ki sta jih naša umetnost in kultura že razvili, ampak jih je enoznačnost sodobnega časa odrinila na margino ali pa potisnila v pozabo; kreativnost rubrike spletni projekti in tudi posamezne spletne projekte avtokefalno v dogovoru z glavnim urednikom spletne revije KDO? urejajo in tudi oblikovno ter vsebinsko snujejo posamezni področni uredniki; doslej je spletna revija KDO? inavgurirala tri spletne projekte: Ikona, ki je namenjen vsestranskemu preučevanju pojava zgodnjekrščanske ikone in njenemu vsestranskemu vplivu na celotno zgodovino slikarstva ter tudi na sedanjo likovno umetnost; drugi pa je spletni projekt Hugo Mujica, ki se osredotoča na vsestransko raziskovanje poezije in tudi esejistike argentinskega pesnika Huga Mujice, predvsem v zvezi z eno od kardinalnih točk umetniško kulturne strategije spletne revije KDO?: ontologije umetnosti; tretji spletni projekt, Duhovni jazz, je posvečen duhovni razsežnosti vsebinskoformalne zvrsti duhovnega jazza kot glasbenoavantgardnega umetniškega žanra in na presežnostno funkcijo pri duhovnem ozaveščenju afroameriškega človeka; v letu 2021 bo spletna revija KDO? objavila in izpeljala še sledeče spletne projekte: Andrej Tarkovski, ki se bo osredotočal predvsem na filozofsko refleksijo kinematografije ruskega režiserja ter posebno pozornost posvetil simbolni in metafizični razsežnosti filmske umetniške govorice, ki dosega s Tarkovskim svoj vrhunec; Pier Paolo Pasolini, kjer bo težišče raziskovanja usmerjeno predvsem v vidike celostnega razpona v ustvarjanju tega avtorja, ki ostajajo praviloma (pri nas pa še posebej) neomenjeni in zamolčani; pri tem se spletna revija KDO? ne bo omejila le na eno od območij Pasolinijevega dela, pač pa bo njegovo ustvarjanje obravnavala v celoti; spletni projekt Black Art  se bo osredinil predvsem na »manjšinski« vidik afroameriške umetnosti ter si zastavil kot cilj refleksijo o vprašanju prisilnega »iznajdevanja« nove umetniške govorice pri kulturah, ki so jih mehanizmi, inherentni moderniteti, oropali njihove identitete; spletni projekt Islamska estetika, v katerem bomo obravnavali vprašanje ontologije umetnosti in, da se tako izrazim, fenomenologije duševnosti/duha ter kategorije lepega, ki jih je zgodnjeislamska filozofija obravnavala najbolj celostno in izčrpno; nazadnje še spletni projekt Ernst Jünger, v katerem mislimo obravnavati opus tega klasika moderne evropske književnosti, ki je slovenski javnosti malodane neznan, njegova podoba pa večinoma izkrivljena; pri Jüngerju bomo v njegovem ustvarjanju izpostavili ter kritično razčlenili njegovo radikalno kritiko modernitete; za prihodnji letnik spletna revija KDO? načrtuje še spletne projekte: Antična estetika, v katerem bomo poskušali na inovativen in izzivalen način filozofsko pretresti izvore umetniškega ustvarjanja zahodne civilizacije, predvsem pa preveriti ustreznost bližnjih in daljnih modelov, ki so nam jih posredovali; spletni projekt Dunaj/Srednja Evropa, v katerem bomo pretresli predvsem notranjo substanco našega kulturnoumetniškega in duhovnega prostora, še posebej v luči ene od razsežnosti, ki jih je paradoksno potisnil na obrobje kolektivne zavesti projekt in tudi proces evropskega združevanja: raznovrstnosti izvorov in mnogoznačnosti evropskih kulturnih izročil, njihova spajanja in razhajanja, dinamika in konfliktnost, ki jih je globalizacija evrokratske centralizacije poskušala izbrisati iz našega skupnega spomina; spletni projekt Emil Staiger, v katerem bomo pretresli estetiko švicarskega literarnega zgodovinarja in esejista ter se fokusirali predvsem na ontologijo umetniškega ustvarjanja kot posebno smer filozofske antropologije; nazadnje pa še spletni projekt Ivan Pregelj, v katerem se bomo posvetili temu klasiku slovenske književnosti (ki je v današnjih dneh marginaliziran in zapostavljen), to pa iz dveh razlogov: ker pomeni enega od vrhuncev slovenske pripovedne proze po Cankarju in ker se v njegovem delu dobesedno uteleša razklanost med umetniškim ustvarjanjem in krščansko duhovnostjo, ki je vseskozi bila konstanta naše tradicionalne katoliške umetnosti in se v njej vleče vse do današnjih dni; zadnja rubrika spletne revije KDO? je rubrika arhiv, vsebuje pa posnetke vseh kulturno umetniških dogodkov, ki jih prireja Kulturno umetniško društvo KUD KDO. Že takoj ob začetku svojega delovanja smo si zastavili enega od ciljev, ki jih omogoča sodobna tehnologija, namreč sprotno beleženje in objavljanje dogajanja, za katerega uredništvo spletne revije KDO? meni, da pomeni ključen doprinos k slovenski umetnosti in kulturi ter s tem prispeva k njuni regeneraciji; rubrika arhiv med drugim omogoča tudi spremljanje delovanja Kulturno umetniškega društva KUD KDO vsem Slovencem, ki živijo v sosednih regijah in po celem svetu; obenem pa s svojimi posnetki, na katerih nastopajo središčne osebnosti iz slovenske (morda v prihodnosti tudi neslovenske, če jih bomo lahko opremili s podnapisi) kulture in umetnosti, pomeni nekakšno »dnevniško kroniko« delovanja, ki izpričuje ne le dosežke Kulturno umetniškega društva KUD KDO, ampak tudi premočrtno zvestobo njegovemu poslanstvu.

 

Politika spletne revije KDO?

 

In ravno glede na stanje metafizičnega nihilizma in njegove derivative, ki poskušajo na neustrezen način izstopiti iz njega (sociologizem, instrumentalizem, politizacija teorije spolov, historicizem, formalizem, aktualizem, ideologizem, konceptualizem, redukcionizem, scientizem, egalitarizem, nacionalizem, ekonomizem, liberalizem) je spletna revija KDO? naravnana povsem protitrendovsko, če že ne kontrakulturno glede na formalnovsebinsko plat sodobne predominantne kulture. Prvi izraz te drugačnosti je njena nespecializiranost, saj kot urednik sam razumem in v uredniški politiki spletne revije KDO? poskušam uveljaviti neko celostno, holistično razumevanje kulturnoumetniškega pojava in neenostransko kulturološko refleksijo o njem. V tem pogledu je spletna revija KDO? edinstvena pobuda na Slovenskem, kjer prevladujejo strogo specializirane revije, spletne revije in društva. V tem pogledu gre za mojo zavestno uredniško odločitev, saj menim, da je ravno strokovna specializacija (lahko bi ji rekli »strokovnjaštvo«) temeljni vzrok za samozagledano nekomunikativnost sodobne umetnosti. Multidisciplinarnost mojega uredniškega koncepta in posledično uredniška politika spletne revije KDO? omogoča tako umetniškim panogam kakor samim umetnikom nenehno soočenje z oblikami umetniškega izraza, ki so sorodne njihovi, a so izražene v nekem drugem mediju. Tudi v tem segmentu se kaže mnogoslojnost ne le spletne revije KDO? in njene uredniške politike, pač pa celotnega projekta, ki ga utelešata Kulturno umetniško društvo KUD KDO in spletna revija KDO? in na kateri temelji že omenjena revitalizacija slovenske umetnosti in kulture. S to potezo si spletna revija KDO? želi, da se tako izrazim, sestopiti s piedestala elitizma in kulturne institucionaliziranosti ter se podati med ljudi, se pravi med kulturnike in ustvarjalce, ter v vsej polnosti prisluhniti utripu njihovega dela. Zato tudi svojo pozornost posveča v prvi vrsti ustvarjalcem ter kulturnikom, ki jih praviloma sama notranja zakonitost kulturnoumetniškega sistema zapostavlja ali pa v najkočljivejših primerih sploh ne opaža.  To ne velja zgolj za domače umetnike in kulturnike iz preteklosti in sedanjosti, ampak tudi za tuje umetnike in kulturnike, ki jih je slovenski prevladujoči kulturnoumetniški tok pozabil, zapostavil ali celo apriorno izključil iz lastne obravnave. Temu seveda botruje več dejavnikov, a sam bi kot urednik izpostavil predvsem dva: samo arhetipsko strukturo, ki jo je izoblikovala naša duhovna zgodovina in zaznamovanost z neizprosno ideološko penetracijo v času totalitarizma v naši polpretekli zgodovini. V večini primerov gre za avtorje, dela, smeri, struje, ki so v njihovih miljejih že kanonizirane, pri nas pa povsem neznane. Presenetljivo to velja tudi za nekatera geopolitična duhovna območja v naši geografski soseščini, ki so kljub njihovi izjemni umetniški ali kulturni vrednosti ostali našemu miljeju povsem tuji, čeravno so duhovnoustvarjalne silnice, iz katerih se je porajala njihova umetnost ali se oplajala njihova refleksija, sorodne našim. V isti sapi moj uredniški koncept in uredniška naravnanost spletne revije KDO? stremita za vnosom v slovensko kulturo celotnih kulturnoumetniških pojavov, ki v svojih kulturah odigravajo nepogrešljivo vlogo, a so ostali med nami povsem nezapaženi. Namen te poteze v uredniški politiki ni zgolj malenkostno zapolnjevanje vrzeli, marveč v prvi vrsti poskus, da bi po eni strani evropeizirali, po drugi pa posvetovljanili našo kulturo, hkrati pa pomeni protiutež njenemu redukcionizmu.

 

Skupni slovenski duhovni prostor

 

S tem pa tudi prehajamo na drugo območje delovanja Kulturno umetniškega društva KUD KDO, ki pogojuje temeljno naravnanost tudi spletne revije KDO? Tako Kulturno umetniško društvo KUD KDO kakor spletna revija KDO? namreč nista zgolj kulturno in umetniško društvo ter revija, ampak si prizadevata za oživitev dandanes povsem pozabljenega pojma skupnega slovenskega kulturnega prostora, za katerega uredništvo spletne revije KDO? meni, da bi ga bilo zaradi deteritorializacije, ki jo zahteva sodobni medmrežni čas, preimenovati v skupni slovenski duhovni prostor, saj to poimenovanje neprimerno bolj poudarja  navezanost na substancialno razsežnost slovenske kulture kot temeljnega zgodovinskega tvorca slovenske identitete. Kot urednik spletne revije KDO? si namreč prizadevam, da bi spletna revija KDO? postala nekakšen »svetovljanski posrednik ali revitalizator slovenskega ustvarjalnega genija«. Prvi vidik te uredniške politike je čisto praktičnega značaja: spletna revija KDO? si prizadeva, da bi delovala slovensko povezovalno: v ta namen si prizadeva, da bi po eni strani pridobila sodelavce iz vseh treh Slovenij: matične, zamejske in zdomske; po drugi strani pa, da bi spremljala in predstavljala njihovo ustvarjalnost povsod po svetu (ki je v matični Sloveniji praviloma neznana); tu pa se pokaže svetovljanska plat, ki jo v bistvu vsebuje že sama slovenska umeščenost v svet: preko sodelavcev iz vseh treh Slovenij si spletna revija KDO? prizadeva, da sprotno in tako rekoč iz prve roke, prek dvojezičnih sodelavcev, spremlja kulturnoumetniško dogajanje tako v sosednih regijah, ki so s tem nadvse bogate (dovolj je, da pomislimo denimo na Koroško, Furlanijo Julijsko – krajino, Istro in Kvarner), obenem pa v velikih svetovnih središčih, kjer živijo in delujejo vrhunski slovenski intelektualci (spomnimo se denimo Dunaja, Zagreba, Rima, Toronta, New Yorka, Buenos Airesa, Melbourna itd.). Izpričano dejstvo je, da je umetniška politika spletne revije KDO? bila v tem pogledu vse doslej zelo uspešna: tako med ustanovnimi člani Kulturno umetniškega društva KUD KDO kakor med današnjimi sodelavci spletne revije KDO? so Slovenci iz vseh treh Slovenij in spletna revija KDO? je potemtakem edina kulturno umetniška revija na Slovenskem, ki to premore, kar je nedvomno velik dosežek tako predsedniške politike Kulturno umetniškega društva KUD KDO kakor uredniške politike spletne revije KDO? Povsem na dlani so tudi učinki, ki jih tovrstna politika ima na slovenski (predvsem umetniški) jezik, saj ga s tem odtegne tako od samoreferenčne entropičnosti, v katero ga peha zaprtost horizontov, po drugi strani pa odpira pot knjižnemu sprejetju njegovih regionalnih specifik, ki jih je doslejšnja centralizirana slovenska kulturna politika zanemarjala. Kot je nekoč zapisal slovenski filozof Dean Komel, se morajo Slovenci globalizirati, izhajajoč iz točke lastnega sebstva, ki edino lahko omogoči popolno avtentičnost kozmopolitskega pričevanja. Slovenska umetnost, predvsem literatura, dandanes potrebujeta predvsem pogled navznoter, to se pravi najprej, duhovnozgodovinsko gledano, v lastno (ampak tudi regionalno, se pravi srednjeevropsko, evropsko in svetovno) tradicijo; zatem pa seveda pogled navznoter v sam pojav umetniškega ustvarjanja kot eminentno duhovnega procesa, čemur bi se z drugimi besedami lahko tudi reklo: simpatetična soustvarjalna navezanost na lastni imaginarij in navdih na ravni ontologije umetnosti sta vodili pri poetološki refleksiji uredniške politike spletne revije KDO?

 

Družbena vloga spletne revije KDO?

 

Kot predsednik Kulturno umetniškega društva KUD KDO in urednik spletne revije KDO? si prek svoje uredniške politike, prek izgradnje strukture spletne revije KDO?, prek svoje publicistike in prevajanja ter prek organizacije dogodkov prizadevam, da bi tudi glede vpliva umetnosti in kulture na družbo, z omejenimi sredstvi, ki ji nudi uredniška politika neke spletne revije, prispeval k pluralizaciji slovenske družbe; naša družba je namreč zavoljo svoje zgodovinske specifike tako glede svojega obstoja (če že hočemo: eksistencialno) kakor tudi razvojno vezana na kulturno snovanje, predvsem na umetniško ustvarjanje. Ob bolj ali manj folklornih običajih so bili namreč pri nas kulturniki (laični ali nelaični) tisti, ki so kot vodilna elita tvorili našo kolektivno identiteto. Kultura je tvorila naš vodilni sloj, se pravi duhovni sloj ali duhovno aristokracijo. Ker je razpoznavni znak naše identitete v prvi vrsti naš skupni slovenski jezik, je bila umetniška oblika, ki je pri nas odigravala vodilno vlogo, predvsem besedna umetnost; lahko bi celo trdili, da je slovenska literatura dobesedno ustvarila slovenstvo, kakršnega poznamo danes. To ima seveda svoje dobre in slabe plati, vendar še najslabša plat bi po mnenju uredništva spletne revije KDO?  bila, če bi na to pozabili. Nobenega dvoma ni, da slovenska nacionalna identiteta potrebuje obnovo, vendar ta ne bi smela po mnenju spletne revije KDO? potekati kot izključno zanikanje ali dekonstrukcija našega izročila, kar bi pomenilo izrazito destruktivno držo, marveč kot revitalizacija vitalnih gangljev, iz katerih slovenska umetnost črpa svojo ustvarjalno energijo, in kot uporaba selektivnega odnosa do pojavov, ki niso več aktualni in ki zato ne morejo več prispevati k kulturni rasti in razmahu umetniškega ustvarjanja. Kar potrebujemo, je v nekem pogledu »tradicionalna dekonstrukcija«, ki jo vodi epistemološka razsežnost našega izročila. Glede tega spletna revija KDO? sledi tradiciji naših velikih umetniških, predvsem pa leposlovnih revij, ki so vselej programsko uravnavale svoj pogled na umetniško ustvarjanje; namen te naravnanosti je že omenjena pluralizacija slovenske kulturno/umetniške javnosti in zatem seveda, iz omenjenih razlogov soodvisnosti slovenske kulture in družbe, pluralizacija tudi celotne slovenske javnosti vobče; kot urednik spletne revije KDO? sem namreč prepričan, da pluralno javnost ne tvori pluralnost posameznikov, pač pa predvsem pluralnost družbenih interesov ali subjektov, katerih interakcija v raznolikosti ustvarja edino mogočo kreativno družbeno dinamiko, se pravi ustvarjalno in odgovorno družbo, ki edina zmore ustrezno soočenje s kompleksnostjo sodobnega časa. V tem pogledu si uredniška politika spletne revije KDO? prizadeva, da bi s svojo predanostjo odprtemu, transparentnemu, neozadjarskemu delovanju prispevala k zmanjševanju monopolizma in hegemonizma v slovenski kulturi ter umetnosti, katerih namen je predvsem zlorabljanje osveščevalnega naboja umetnosti in kulture v naši družbi. Mnogokrat so bili povsod po svetu ravno kulturniki ter umetniki tisti, ki so s svojo držo podprli in omogočili razmah raznih tiranij vseh mogočih predznakov, še posebej v minulem stoletju. Za slovensko kulturo to velja še posebej, saj je koketiranje, paktiranje, v marsikaterem primeru tudi odkrito sodelovanje z represivno oblastjo postalo malodane habitus slovenskega intelektualca, in to celo v imenu najplemenitejših idealov, kakršni so nacionalna emancipacija, kulturna rast ali družbena enakost. Uredniška strategija spletne revije KDO? izhaja zategadelj tudi iz spoznanja, da samo pluralizacija kulture lahko zaobrne ta negativni trend v zgodovini slovenskega naroda.

 

Spletna revija KDO? in njeni sodelavci

 

S tem je povezana tudi temeljna drža, ki jo uredništvo spletne revije KDO? zavzema do svojih sodelavcev: idejno gledano je namreč po eni strani ekskluzivna, po drugi pa inkluzivna. Ožji sodelavci spletne revije KDO? so namreč tisti, ki pristajajo na skupni imenovalec skoraj izključno estetskih in poetoloških, malodane v ničemer pa ideoloških kriterijev, ki jih zagovarja Kulturno umetniško društvo KUD KDO in spletna revija KDO?, o katerih sem že obširno spregovoril. Le to namreč projektu KUD KDO in spletni reviji KDO? omogoča kohezivno samoidentifikacijo, ki je brezpogojno potrebna za uvajanje pluralnih družbenih interesov. Le kdor je družbeni subjekt, prepoznaven v svojem sebstvu, lahko namreč nagovarja družbo, sestoječo iz drugih družbenih subjektov, in s tem avtomatično sproža mehanizme za družbeno pluralizacijo. Z nastopom zaokroženih družbenih subjektov, ki so se primorani v normalnem dialogu soočati z drugimi družbenimi subjekti, se namreč v družbi odpirajo novi, mnogokrat dotlej še nepoznani družbeni prostori, ki nemudoma razodenejo svoj družbeni potencial. Prepričan sem, da samo ta pot vodi v pluralizacijo družbe, ki se brez te temeljne svobode lahko kaj hitro zakrkne v monopolistično prilaščanje družbenih ali nedružbenih prvin, v njihovo izkrivljanje in zlorabo za utrjevanje dominacije, v redukcionizem, ki si naposled, v zadnji fazi, lasti družbo kot celoto s tem, da samega sebe razglasi za družbo kot tako. Tovrstni poskusi so se v slovenski zgodovini praviloma pojavljali prek tuje dominacije, ki se je na našem zgodovinskem ozemlju kazala v obliki politične nesuverenosti, nato, po naši prvi vsaj delni osuverenitvi, v zločinski dobi dolgoletne diktature, ki je usodno ohromila naš tako ali tako nerazviti čut za družbeno normalnost. Uredništvo spletne revije KDO? je prepričano, da je sodobni pojav notranje blokade pred družbenim razmahom po eni strani posledica naše večstoletne podrejenosti tuji vladavini, predvsem in najbolj pa posledica kolektivnih in individualnih patologij, ki jih je povzročila polstoletna hibernacija vsiljene nesvobode. Spletna revija KDO? si v omejenem obsegu umetnosti in kulture prizadeva, da bi v nekem pogledu prevzgojila slovensko javnost in jo normalizirala do te mere, da bi bila sposobna funkcionirati kot kompleksna in raznolika celota in ne zgolj kot absolutizirana monolitnost, katere delovanje je mogoče samo v neprestanem podpihovanju ter umetnem ustvarjanju izrednih razmer. Ali z drugimi besedami povedano: uredniška politika spletne revije KDO? si prizadeva, da bi slovenska družba odrasla in bila zmožna ustrezno funkcionirati tudi pod pritiskom najrazličnejših navzkrižnih interesov. Razglašanje lastne delnosti za celoto je namreč kal, iz katere slej ko prej vzklije taka ali drugačna tiranija. Razumeti sebe kot del, ki se vključuje v celoto ter prispeva k skupnemu dobremu pa je silno preprosta ugotovitev dejanskega stanja stvari in v tem pogledu uskladitev z naravnim redom stvarstva, ki ga ni mogoče spremeniti. Le kdor brez pridržkov sprejme neogibno omejenost vsega posvetnega, lahko s svojim delovanjem podre marsikatero od naših umetelnih virtualnih meja. Tovrstni korak v kulturi je seveda majhen korak, ki ne more spremeniti družbe v celoti in tudi ne sme spremeniti družbe v celoti, pač pa lahko prispeva k ozaveščenju, da monolitna stanja, ki jih vsiljujejo sile dominacije, niso niti naravna niti samoumevna in da je že skepsa v njihovo utemeljenost lahko velik korak v smeri njihove postopne razgradnje.

 

Slovenska kultura – uredniška vizija

 

Ko razpravljamo o uredniški viziji, si posebno pozornost zasluži vprašanje uredniškega odnosa do slovenske kulture in tradicije. Kulturnoantropološko gledano menim, da ima slovenska kultura (predvsem literatura kot narodotvorna gonilna sila) neko sinkretično bistvo. Moj uredniški kredo temelji na prepričanju, da se taka ali drugačna kulturnoumetniška dejavnost neogibno odvija znotraj nekega (širšega ali ožjega) izročila. Do tega izročila pa je potrebno zavzeti radikalno selektivno držo. Našo ožjo in širšo umetniško tradicijo moramo razumeti kot skupnostni korpus prizadevanj in izidov, ki: a) v svoji epistemološki naravnanosti presega prizadevanja posameznikov; b) v svojem povsebinjenju našega, slovenskega časa, in izhajajoč iz svojega metafizičnega prajedra tvori neko globalno duhovno razsežnost/izkustvo, v katerem se prepoznavata tako posameznik kakor skupnost. Potemtakem ni tradicija nič umetnega, pač pa naša najprimarnejša organska umeščenost v svet. Ali z drugimi besedami: izročilo je v nekem pogledu nek živ organizem, ki že s tem, da je, omogoča našo živost. Iz tega pa sledi, da so moji uredniški koncept in posledično moja uredniška politika ter naravnanost spletne revije KDO? izrazito izročilniški. Odnos do izročila pa razumeta v skladu z znanim izrekom: naša naloga je obdržati pri življenju plamen in ne varovati pepela. S tem v zvezi pa je potrebno v pojem, oziroma dinamični kontekst izročila, uvajati selektivno načelo, ki nam omogoča razločevanje tega, kar je vredno ohraniti, pri čemer nam selektivno načelo nudi sama vsebina izročila. Glede slovenskega duhovnega izročila velja omeniti, da zaradi našega disfunkcionalnega duhovnega postajanja (predvsem večstoletne podjarmljenosti in nesvobode) vsebuje obilo protislovnih ali neuskladljivih elementov, iz katerih najčešče izvira naša ustvarjalnost. Lahko bi dejali, da naša največja dela (vsaj v literaturi) rastejo iz paradoksnosti. To tvori našo specifiko in tudi usodno pogojuje ne le potek našega umetniškega razvoja, ampak zaradi nerazdružljive prepletenosti naše duhovne in materialne zgodbe tudi našo dejanskost. Moj uredniški koncept in zatorej tudi politika spletne revije KDO? se imata namen osredotočati ravno na te usodne ganglje, ki pogojujejo našo  minulo, sedanjo in prihodnjo samopodobo. Ali z drugimi besedami: na slovensko izročilo ne gledata kot na nekaj naključnega, kar je mogoče sprejeti ali zavreči, če že ne kot na oviro, ki jo je treba v luči takega ali drugačnega emancipatoričnega projekta dekonstruirati, marveč kot na usodno kozmično danost, v kateri je umeščena enkratnost pričevanja vsakega posameznika v utelešenju lastne osebne avtentičnosti. O utemeljenosti tega uvida pričajo dela naših največjih umetnikov, ki so vsi po vrsti v večji ali manjši meri, bolj ali manj zavedno, izpričevali ravno to resnico. Pri vsem tem kajpada uredniška politika spletne revije KDO? odločno zavrača vsakršno obliko nostalgizma in poskuša razumeti tradicijo v njeni vitalnosti. Glede tega pa je še posebej pomembna vloga, ki jo pri ustanovitvi spletne revije KDO? odigrava Kulturno umetniško društvu KUD KDO, saj si prizadeva da bi po eni strani vzpostavilo stik z najuglednejšimi predstavniki polpretekle in sodobne slovenske kulture (vse to je izpričano v objavah na spletni reviji KDO?, saj vsi dogodki, ki jih prireja Kulturno umetniško društvo KUD KDO so posneti in objavljeni na spletni reviji KDO?), po drugi pa tudi opozarjati ter se osredotočati na »vreliščne točke« v našem skupnem zgodovinskem in onkrajzgodovinskem izročilu. Ob vsem tem se kot urednik spletne revije KDO? v polni meri zavedam, da je slovensko izročilo nerazdružljivo prepleteno, pogosto tudi sintetično spojeno z izročilom širše zahodne civilizacije. Čas, v katerem živimo, je čas globoke duhovne krize, mračni čas, kar se kaže tudi na ravni  kulturne produkcije in umetniškega izraza. V vseh obdobjih krize se naša civilizacija ponovno vzvratno obrne ter se globoko zazre v lastni izvor, od koder privreva duhovna energija, ki jo poji. Duhovna izvora naše civilizacije (in posledično seveda tudi našega slovenskega izročila) sta dva: antika in krščanstvo. Ni namreč naključje, da je razmerje med tema dvema entitetama tisto, ki je najneizprosneje zaposlovalo naše največje duhove. K revitalizaciji ali vsaj ponovnem prevpraševanju teh dveh virov našega civilizacijskega navdiha se usmerja tudi uredniški koncept in uredniška politika spletne revije KDO? Če namreč pomeni antika bolj ali manj dokončno kodifikacijo umetniškega izraza in zaokroženje območij človekovega mišljenja, pomeni krščanstvo notranjerevolucionarno odkritje človekove osebe v bogupodobnosti in novo razsežnost v človekovi svobodi. Tako prevladujoča sekularizacija kakor splošna atrofija novoveškosti kot historično emancipatoričnega projekta sta močno zameglila oba vira našega skupnega izročila, predvsem na ontološki ravni. Temeljna vprašanja lepote, tragike človekovega bivanja, metafizične razsežnosti v človeku, pesniškega zanosa, navdiha – so bila potisnjena na obrobje umetniškega ustvarjanja in kulturnega snovanja. Namesto njih pa so središče kulturnoumetniškega dogajanja v zahodni civilizaciji zavzela vprašanja kontingence, najčešče spretno zavita v tančico navidezne etične zavezujočnosti. To v polni meri velja tudi za slovensko kulturo, čemur resnici na ljubo botruje tudi »nedorečenost« njenega bazičnega navdiha. Posledično je sodobna slovenska kulturnoumetniška produkcija taka, da dobesedno terja kritični pretres in ocenjevalsko ostrino, ki jo daje samo estetsko presojevalna opredeljenost, onkraj vsakršnega relativizma. V tem pa tudi sam vidim svoje uredniško poslanstvo in v isti sapi tudi javnomnenjsko vlogo spletne revije KDO?, njeno prizadevanje za ponovni razcvet slovenske umetnosti in kulture.

 

Svetovljanstvo – uredniška vizija

 

Ob pretresanju ter umeščanju spletne revije KDO? v slovenski kulturni prostor, je moja uredniška politika usmerjena tudi v širši, neslovenski kulturni prostor. Zaradi naše kulturne pogojenosti menim, da mora slovenska kulturna politika pri tem ubrati pristop, ki se odvija na več ravneh, le-te pa so posledica naše duhovnozgodovinske pogojenosti. Diahrono (a tudi kulturnozgodovinsko) morata naši kulturna in politična strategija nastopati v več različnih fazah, če hočemo ohraniti organski pristop do kulturnega sovplivanja in medsebojne rasti. Prva mora biti namerjena v ožji regionalni prostor, ki dobesedno ustvarja našo kulturnoumetniško podobo. O tem zgovorno priča naše izročilo v vseh umetniških panogah: slovenska kultura ter umetnost sta bili vseskozi plod silnic, ki so se porajale iz njene notranje ustvarjalne nuje (obenem pa silnic, ki so se na našem mnogokulturniško izpostavljenem prostoru križale na naših tleh ter se spopadale ali spajale z našimi notranjimi vzgibi). Slovenci živimo na navzkrižju treh poglavitnih kulturnih sklopov: germanskega, romanskega in slovanskega. Vse to je vplivalo na našo identiteto in seveda nobena kulturnoumetniška politika ne more zanemariti tega dejstva. Zato je prvi »nivo posvetovljanjenja« tisti, ki nam ga narekuje sama naša duhovnozgodovinska podoba: posebna pozornost, posvečena naši ožji duhovnozgodovinski ali kulturnoumetniški regionalnosti. To pa so, glede na našo zgodovinsko pripadnost, območja Srednje Evrope, alpske regije, severovzhodne Italije, severnega Jadrana in Balkana. Vsa ta območja so tvorno in organsko sooblikovala slovensko kulturo v malodane vseh panogah in na vseh ravneh. V tem se tudi kaže ena od najvpadljivejših specifik slovenske kulture (kar pa predstavlja tudi enega od njenih temeljnih paradoksov): slovenska kultura, predvsem njena znanstvena teoretična plat, je izrazito odvisniška kultura. Kar pomeni, da ne more črpati svoje ustvarjalne energije, predvsem pa tradicionalno nakopičenega korpusa znanja, iz same sebe. Vselej je bila, od najzgodnejših časov, odvisna od kulturnih centrov ali duhovnih žarišč zunaj sebe. Ker zaradi naše globoke duhovne krize menim, da je prva naloga, ki čaka slovensko kulturo v 21. stoletju, pretres lastnega nakopičenega izročila in poskus nove opredelitve lastne identitete (kar bo po prepričanju številnih vodilnih zahodnih filozofov temeljno vprašanje filozofije 21. stoletja), se pravi ponovni selektivni pretres ter morebitna revitalizacija tudi zunanjih virov našega duhovnega navdiha, kajpada v vsem razponu njihove raznolikosti. Pri tem seveda ne gre zgolj za posnemanje sosednih kultur in za oplajanje z njimi, pač pa za identitarno raziskovanje njihove notranje strukture ter ponovno revitalizacijo njihove energije v nas samih. Kot primer lahko navedem prestolniško vlogo Dunaja v naši tradiciji. Kot marginalen narod Slovenci nujno potrebujemo svetovljansko prestolnico, da v polni meri izrazimo svoje notranje bistvo. S tem pa ne mislim toliko materialno urbane prestolniškosti, kolikor korpus znanja in duhovnih vsebin, predvsem pa pristopov do njih, kar seveda še zdaleč ne pomeni, da so ti pristopi vsi za slovensko kulturo konstruktivni, saj gre v prvi vrsti za to, da kritično/selektivno prevprašamo vire naše duhovne samopodobe. Čeravno najbolj organska ožje in širše regionalna pogojenost ni edina, ki je izoblikovala našo duhovno zgodovino, so se še posebej po razpadu Habsburške monarhije začeli pri nas vedno bolj uveljavljati drugi svetovljanski trendi, ki so bili seveda v skladu s kulturnozgodovinskim in umetniškozgodovinskim razvojem na planetarni ravni. V obdobju med vojnama in tudi tik po drugi svetovni vojni je tako vlogo denimo prevzel Pariz, pozneje pa predvsem anglofonska kultura z Londonom in New Yorkom na čelu. Vsa omenjena nujna posvetovljanjenja slovenske kulture ter umetnosti so se odvijala organsko, pač v skladu z odvijanjem/postajanjem zahodne civilizacije (v ta civilizatorični proces sodi tudi odkrivanje nezahodnih civilizacijskih virov navdiha, ki pa je vselej posredovan s strani zahodnocivilizacijskih kriterijev). S tem v zvezi so moja osebna uredniška prepričanja in posledično tudi uredniška politika spletne revije KDO? usmerjena v valorizacijo vseh, tudi sodobnih trendov posvetovljanjenja, upoštevajoč dejavnike naše duhovne rasti: v svet moramo vstopiti iz duhovnega jedra naše specifike, ki je slovenska, srednjeevropska, nanjo pa neizbrisno vtiskujejo svoj pečat sosedni prostori Balkana, severne Italije, Jadrana, alpskega območja. Pa ne le to: prepričan sem in to je tudi politika spletne revije KDO?, da moramo tudi mi svojo specifiko vnašati v širši globalni prostor ter s tem prispevati k bogatenju raznolikosti kulturnega in umetniškega snovanja. Temu pristopu bi lahko rekli organsko svetovljanstvo. Najbolj organskosvetovljanska rubrika pri spletni reviji KDO? je rubrika spletni projekti, saj se bomo v njej poglobljeno posvečali predvsem univerzalnim vprašanjem umetnosti, kakršna so: izvori krščanske ikonografije, onkrajzgodovinska ontologija ustvarjanja, neformalna razsežnost glasbene umetnosti, vprašanje manjšinskega ustvarjanja kot izoblikovanja novih govoric, neobravnavane razsežnosti umetnikov in umetniških struj, smerem in umetnikom, ki veljajo za klasike, a še sploh niso vstopili (večinoma iz ideoloških razlogov) v naš kulturni prostor. Tudi v tem se spletna revija KDO? sklicuje na svojega učitelja/predhodnika v slovenski tradiciji: revijo Dom in svet, ki je izhajala iz podobnih izhodišč, a katere koncept mora spletna revija KDO? posodobiti in nadgraditi. Uredniška politika organskega svetovljanstva omogoča namreč po mojem mnenju najustreznejšo platformo za soočenje z identitarnim vprašanjem kot temeljnim filozofsko civilizacijskim vprašanjem današnjega in prihodnjega časa. Organsko svetovljanstvo po mnenju uredništva spletne revije KDO? nudi tudi najučinkovitejši način za uveljavitev slovenske kulture v tujini, saj omogoča tej kulturi, da predstavlja v tujini naše najintimnejše vsebine ter jo s tem sooči z našim bistvom.

 

Posameznik/oseba – uredniška vizija

 

Ob kulturni in civilizacijski Kulturno umetniško društvo KUD KDO in spletna revija KDO? posebno pozornost posvečata tudi razsežnosti posameznika. Le-tega razumeta personalistično kot osebo. Moja uredniškodružbena usmeritev izhaja iz prepričanja, da je potrebno vrednost vsakršnega kulturnega ali družbenega konteksta izmeriti glede na pomen, ki ga pripisuje osebi kot bazični in neodtujljivi kategoriji človekovega bivanja, kateri mora (ravno v skladu s svojo organskostjo) nuditi možnost za uveljavitev vseh potencialov njenega neizmernega razpona. Bržkone je oseba v metafizičnem smislu največja skrivnost stvarstva, saj z vrsto sestavin, ki v najpopolnejši obliki tvorijo človekovo jedro, nenehno govori in pravzaprav izpričuje nadčutni izvor manifestiranega stvarstva. V tem pogledu je po mojem mnenju človek kot oseba izhodišče in tudi zrcalo vsakršnega umetniškega ustvarjanja. O vzporednosti in sovpadnosti osebe in umetniškega ustvarjanja govorita že neponovljivost in enkratnost vsakega posameznika, pa tudi vsake, pa najsi bodi še tako neznatne umetniške stvaritve. Zaradi vsega tega se uredniška politika spletne revije KDO? zavzema za nedotakljivost vsake posamezne človeške osebe (a tudi za nedotakljivost vseh, ki so nas predhajali in bodo prišli za nami – saj to je tudi moje temeljno razumevanje izročila: svetotvornega organskega ustroja, ki je v svoji enkratnosti sestavljeno iz enkratnih oseb. Ob vsem omenjenem je personalistično razumevanje osebe tudi temeljna vodilna poteza naše civilizacije v vseh svojih neodtujljivih komponentah: antični in judovsko-krščanski. Temeljna značilnost človeka kot osebe je seveda odnos, ki ga vzpostavlja do sveta in do drugih. Odnos pa je mogoč le ob upoštevanju in jamstvu popolne človekove svobode. Eno od območij človekovega delovanja, ki najočitneje razkrije človekovo svobodo kot bazično lastnost človekovega bivanja, je ravno umetniško ustvarjanje, ki mu uredniška politika spletne revije KDO? pripisuje največji pomen in tudi tvori glavnino njenega delovanja. To se mi kot uredniku zdi pomembno predvsem v času, ko naš, a tudi mednarodni kulturnoumetniški sistem z vso svojo medijsko založniško mašinerijo iz dneva v dan bolj krči polje umetniške svobode. S tem mislim predvsem na pojem/pojav korektnosti, ki se je s političnega polja preselil na področje kulture v ožjem pomenu besede. V tem pogledu lahko brez nadaljnjega zatrdimo, da je sodobna umetnost v veliki meri radikalno antipersonalistično naravnana. Umetniška svoboda kot najvišji izraz svobode človeka kot osebe temelji na več nivojih svobode. Umetnik je namreč denimo svoboden že v tem, da lahko svoje delo ustvari ali ne ustvari; nadalje se njegova svoboda v vsej polnosti kaže v izbiri snovi, gradiva, situacijskega konteksta ustvarjalnega akta. Če z nepristranskim očesom pretresemo delovanje kulturnoumetniškega sistema, kaj brž uvidimo, da so vsi omenjeni dejavniki svobode podvrženi neki zunajumetniški logiki, ki pa ni vselej in zgolj pogojena s tržnimi zakonitostmi, kakor zatrjuje napredna kulturološka kritika. Še posebej pri nas je zaradi neizživetosti naše polpretekle zgodovine prišlo do simbioze med kulturo in medijsko ideološkim obvladovanjem javnosti v propagandistične namene, ki demagoško vsiljujejo neko fiktivno podobo realnosti, s čimer ne le nadzorujejo našo sedanjost, pač pa uspešno plansko določajo potek naše prihodnosti. Pri tem pa odigravata umetnost in umetniško ustvarjanje (bolje: simulaker umetniškega ustvarjanja) odločilno vlogo. Vpliv tega pojava je dvostranski: ideološko nastrojeni umetniki z medijskimi manipulacijami vplivajo na družbeno realnost, spremenjena družbena realnost povratno vpliva na kulturo in umetniško ustvarjanje ter mu določa vsebine, prijeme predvsem pa – cilje. Najbrž ni treba posebej opozoriti, da v takem kontekstu umetnik ne more biti več svoboden, saj se njegovo umetniško ustvarjanje sprevrže v projekt družbenopolitične stvarnosti, ki umetniku po eni strani omogoča materialno preživetje, po drugi mu nudi semantični kontekst, znotraj katerega njegovo ustvarjanje najde vsaj nek navidezni smisel. Omenjeni proces umetnika odtujuje na dveh ravneh: najprej na ravni samega ustvarjanja, saj ga primora v neavtentično življenje znotraj vsiljenega idejnoestetskega okvira, nato pa na ravni same stvaritve, saj se na najgloblji točki svoje notrine sodobni umetnik v svoji lastni stvaritvi ne more več prepoznati. Od tod tudi poplava izumetničenega ustvarjanja, ki brez kakršnegakoli bivanjskega uvida napolnjuje sodobno umetniško produkcijo. Namen le-te pa je prikriti strašno praznino, ki se je zaredila v samem jedru individualne in kolektivne kreativnosti. Zato je osebnostni pristop, ki ga zagovarja uredniška politika spletne revije KDO? edini, ki lahko umetnosti kot taki omogoči preživetje. Če si želi avtentično ustvarjati, mora umetnik najprej avtentično živeti in avtentično živeti pomeni živeti kot oseba. Ta dilema je še posebej usodna v okviru slovenske umetnosti in kulture, saj nikakor ne kaže pozabiti, da sta pri nas v veliki meri (čeravno po mojem mnenju ne izključno) tako umetnost kakor kultura vsaj do neke mere odvisna od javnega subvencioniranja. Ključno vprašanje je potemtakem, kako uskladiti neutajljivo potrebo po absolutni umetniški svobodi z vsaj delno omejitvijo, ki jo hočeš nočeš prinaša institucionalna podporo. To je eno od ključnih filozofskih vprašanj sodobne slovenske umetnosti. Prepričan sem, in v skladu s tem prepričanjem tudi uravnavam uredniško politiko spletne revije KDO?, da je personalistično razumevanje osebe in posledično dosledno zasledovanje človekove avtentičnosti ustrezni odgovor na to vprašanje. Ob vseh teh socioloških dejavnikih odigrava oseba kot bazična posoda umetniškega navdiha tudi neko »metafizično« vlogo. Zaradi svoje povezanosti z onkrajčutnim idejnim svetom odvrača sodobnega kulturnega ustvarjalca od zaslepljenosti doksističnega relativizma, ki je tako značilen za našo dobo; če sploh nekje, se mora svet v vsej polnosti vseh svojih razsežnosti pokazati ravno v umetnini. Umetnost sama pa se s tem dekonceptualizira in angažira celega človeka kot svojega prejemnika. To pa pomeni v isti sapi tudi osvoboditev za umetnost kot tako, saj preneha biti ancilla ideologiae in postane spet receptor nagovora netostranskega (numinoznega) glasu. K temu cilju ponovne osvoboditve umetnosti iz neumetniških novoveških spon pa teži tudi uredniška politika spletne revije KDO?

 

Politika do sodelavcev – uredniška vizija

 

Neposredno povezana z razumevanjem človeka kot osebe in družbe kot organske pluralnosti je tudi moja uredniška vizija in politika spletne revije KDO? do sodelavcev. Le-ta se kaže v čim večji meri odprtosti in pluralnosti. Spletna revija KDO? je idejnkonceptualno pogojen medij, saj prisega na neimanentistično razumevanje sveta in umetnosti, v isti sapi pa si prizadeva, da bi vključevala tudi imanentistične poglede ravno zato, da bi neprestano pretresala in preverjala utemeljenost svojih lastnih postavk. Posledično spletna revija KDO? ni nikomur zaprta, omogoča objave komurkoli, kakor že omenjeno – tudi svojim nasprotnikom. Čeravno je nastala kot neimanentistična platforma za vse neimanentiste vseh svetovnih nazorov, je odprta za kritiko in pripravljena na javna soočenja s komerkoli o čemerkoli, saj je eden od njenih zapriseženih ciljev izgradnja nezmanipulirane javne sfere v slovenskem prostoru.  Vse to se kajpada odraža tudi v politiki spletne revije KDO? do svojih sodelavcev in v strategiji za pridobivanje novih sodelavcev. Najprej: do svojih sodelavcev goji izrazito oseben odnos. Sam si prizadevam in kot svojo uredniško dolžnost razumem vzpostavljanje čim bolj pristnih osebnih odnosov do vseh svojih sodelavcev, kar se na ravni družabnosti kaže v osebnem srečevanju in poznanstvu. V tej sociološki plati vidim tudi enega od virov svoje osebne rasti. Načelo čim pristnejših odnosov si prizadevam vnašati tudi v delovno prakso uredniških izborov/odločitev: načeloma spletna revija KDO? (če odmislimo moralno sporne primere) ne zavrača niti besedil niti karšnegakoli drugega gradiva na ideološki osnovi  ter se poskuša držati izključno kvalitativnih kriterijev. Seveda pri tem privilegira prispevke in gradivo, ki so v skladu z njeno naravnanostjo, vendar poseduje celo nekaj rubrik (kar sem že omenil), ki so izrecno namenjene najostrejšim odzivom na objave na spletni reviji KDO? ali na delovanje Kulturno umetniškega društva KUD KDO. O tem se lahko vsakdo prepriča že ob bežnem preletu naše spletne strani. Moje osebno razumevanje uredniškega dela in posledično seveda tudi politika spletne revije KDO? temelji na načelu, ki bi mu lahko rekli »pluralnost s predznakom«, saj sem prepričan, da edinole taka drža lahko vzpostavi resnično pluralnost v naši javni sferi: pluralnost družbenih subjektov in ne le posameznikov. Pri tem pa je treba znotraj umetniško/kulturniško/revijalne pobude, kakršna je spletna revija KDO?, poiskati ustrezno ravnovesje za ohranjanje notranje pluralnosti na individualni ravni ter za vzpostavljanje zunanje pluralnosti na družbeni ravni. Le tako bomo namreč na svojem kulturniškem družbenem segmentu vzpostavili tisto svobodo izražanja in izmenjave raznorodnih mnenj, ki edina lahko kakovostno preobrazi našo poosamosvojitveno družbo v zrelo in suvereno družbeno tkivo, ki iz svojega lastnega snovanja ustvarja mehanizme za določanje in uravnavanje lastne usode. Morebiti drži, da je vloga kulture ali umetnosti pri tem obrobnega pomena, nikakor pa to ne velja za tisto tvorjenje splošnega družbenega vzdušja, pri katerem je kultura v naši skupni zgodovini vselej odigravala vodilno vlogo. Vse to se seveda odraža tudi v odnosu uredniške politike spletne revije KDO? do svojih sodelavcev, saj so ti, da se tako izrazim, znotrajrevijalno povsem svobodni in vsestransko neomejeni v svojih prizadevanjih, zunajrevijalno pa so v nekem pogledu izraz skupnih prizadevanj uredniške politike spletne revije KDO? Podoben odnos spletna revija KDO? vzpostavlja do oseb, ki niso njeni neposredni sodelavci, a ki pridejo v interakcijo  z njo. V prvi vrsti gre, kakor že omenjeno, za polemike in odzive na delovanje Kulturno umetniškega društva KUD KDO ali na objave na spletni reviji KDO? Uredništvo spletne revije KDO? se pri tem strogo drži pravila, da teh odzivov ne krči ali maliči, ampak jih objavlja integralno v celoti, pri čemer si kajpada jemlje pravico, da se nanje odziva v skladu s svobodo, ki si jo kot neodvisna pobuda lahko tudi v polni meri jemlje. S tem uredniška politika omogoča tako znotrajrevijalni kakor zunajrevijalni dialog, ki je edini pogoj za polni razmah zrele kulture in družbe. Še posebej se uredniška politika spletne revije KDO? načeloma in z vso silo izogiba ozadjarskim praksam ter bizantinizmom, ki so dediščina naše polpretekle tako materialne kakor nematerialne zgodovine in ki tako usodno bremenijo slovensko kulturo in slovensko družbo ter so povod za njeno vsestransko zablokiranost. Če torej povzamemo, je uredniška politika spletne revije KDO? uravnavana po načelu poprej omenjenega osebnega stika, pri iskanju sodelavcev pa uporablja dve vodili: a) iskanje sodelavcev, ki s svojo kvaliteto omogočajo razcvet same revije in njenega delovanja; b) iskanje sodelavcev, ki jih kulturnoumetniški sistem iz preživetvene nuje poskuša marginalizirati, pri čemer že s samim objavljanjem njihovih vsebin prispeva k njegovi razgradnji. Njeno načelo pri izbiri sodelavcev in prispevkov je radikalni pluralizem s svetovnonazorskim predznakom, ki omogoča popolno svobodo njihovim stvaritvam in idejam, vendar jih postavlja v dialog s sobesedili, s katerimi se v utečenem delovanju slovenskega kulturnoumetniškega sistema ne morejo nikoli soočiti. Tudi v tem pogledu kakor tudi v svojem formalnem ustroju, je potemtakem spletna revija KDO? v slovenskem kontekstu unikum, katerega namen je preseganje zatohlosti in pristranskosti.

 

Spletni projekti – uredniška vizija

 

Lahko bi dejali, da so, ob aktualistično/polemični plati, spletni projekti  (kot bolj ali manj neposreden izraz mojih uredniških pogledov) duša te medijsko/revijalne pobude. Vsi spletni projekti spletne revije KDO? imajo dvojen namen: a) odpirajo vprašanja, ki se svetovnonazorsko skladajo z usmeritvijo spletne revije KDO? in posledično, b) tvorijo njeno identiteto. Spletna revija KDO? premore sledeče spletne projekte: Ikona, Andrej Tarkovski, Hugo Mujica, Duhovni jazz, Black Art, Pier Paolo Pasolini, Ernst Jünger, Islamska estetika, obenem pa načrtuje še naslednje spletne projekte: antična estetika, Dunaj/Srednja Evropa, Emil Staiger, Ivan Pregelj. Morda se v sami zasnovi spletnih projektov še najotipljiveje pokaže naravnanost spletne revije KDO?, predvsem pa tisto, kar razume kot svoje poslanstvo. Že sam ustroj spletnega projekta (ki ga uporabljajo tudi druge spletne revije) uvaja v slovenski kulturnoumetniški prostor neko novo razsežnost: gre za poglobitev nekaterih vprašanj, kar pomeni hkrati odtegnitev od stihijske kontingence, ki tako pogosto obvladuje slovensko kulturo; spletni projekt se že zaradi svojega izvora in namena odvrača od izpovednosti kot ene od najpogostnejših potez slovenske kulture, predvsem v svojem umetniškem izrazu, saj je spletni projekt zastavljen tematsko in načrtno ter poskuša preko intelektualne doslednosti zasledovati nek cilj. Druga inovativnost spletnega projekta je specifična monografska osredotočenost na teme, za katere uredniška strategija spletne revije KDO? meni, da so koristne za pluralizacijo slovenske kulturnoumetniške javnosti. To pa na različnih ravneh: ne gre zgolj za avtorje ali struje ali gibanja iz zahodne ali drugih civilizacij, ki jih je slovenska pretekla in sedanja kulturnoumetniška javnost zanemarila ali ignorirala, čeprav so konstitutivni del kulture tako zahodne kakor drugih civilizacij, pač pa tudi za pojave, ki jih je slovenska kultura prevzela, vendar je to storila v delni, če že ne izkrivljeni obliki, najčešče tako, da je absolutizirala en sam del njihove vsebine ter jih posledično instrumentalno vgradila v našo samopodobo, ne da bi pri tem upoštevala njihove objektivne danosti. Ob vsem tem so spletni projekti (pri tem imam seveda v mislih tiste, ki jih bom sam vodil) najintimnejši izraz moje uredniške naravnanosti in intelektualne senzibilnosti. Namen spletnega projekta Andrej Tarkovski  je v prvi vrsti valorizacija duhovnosimbolne razsežnosti avtorskega filma v slovenskem kulturnem prostoru. To seveda nikakor ne pomeni, da kinematografija ni bila pri nas obravnavana, ampak predvsem, da ni bila obravnavana sistematično, to se pravi, da ni bila nikoli vgrajena v slovensko kulturno zavest. V isti sapi lahko ustvarjanje Tarkovskega vpliva tudi na samo slovensko avtorsko filmsko produkcijo, kjer je najbolj deficitarna: na ravni metafizičnega umetniškega izraza; nekoliko drugačen je kulturološki problem, ki ga odpira spletni projekt Hugo Mujica; okrog poezije in esejistike tega pesnika kot konkretizacija čiste lirike misli spletna revija KDO? odpreti vprašanje ontologije poezije kot ontologije umetniškega ustvarjanja vobče in eksistencialne antropologije; spleteni projekt Duhovni jazz ima namen odpreti vprašanje samega izvora jazza v afroameriškem duhovnem izkustvu ter predvsem analizirati sovpadanje tega duhovnega izkustva z modernimi in nato avantgardnimi oblikami umetniškega izrazja; ta vidik nepopularne glasbe je bil v slovenski kulturi praviloma marginaliziran, če že ne popolnoma prezrt; v spletnem projektu Pier Paolo Pasolini namerava spletna revija KDO? najprej celostno predstaviti delo tega ustvarjalca in s tem zapolniti nedopustno vrzel v naši kulturi, v kateri je bil Pasolini praviloma predstavljen in obravnavan pristransko, če že ne namerno izkrivljeno v ideološke namene: predvsem pa razgrniti vir navdiha modernega ustvarjalca ob soočenju z dvema viroma naše skupne civilizacije, kar pa je najpomembneje, pa je, da poskuša Pasolini to doseči ravno s posredovanjem ali sredstvi poetičnosti kot primarnega človekovega umetniškega izkustva; ontologiji umetnosti, a tudi razslojenosti ali sestavljenosti človekovega jaza je posvečen tudi spletni projekt Islamska estetika; izmed vseh poznanih je morda islamska estetika tista, ki najizčrpneje opredeljuje tip človeka kot zaznavnega in onkrajzaznavnega receptorja lepote, kar je edinstveno človeška lastnost; ob vsem tem poseduje spletni projekt islamska estetika tudi dialoško/ekumensko razsežnost, saj pospešuje medsebojno oplajanje med različnimi verami in veroizpovedmi, hkrati pa pospešuje medreligiozni dialog; nekoliko drugače je zasnovan spletni projekt Black art, saj je opredeljen predvsem z mojim osebnim manjšinskim izkustvom (sam sem namreč zamejski Slovenec), v njem pa bomo obravnavali predvsem vprašanje kreacije novih govoric in oblik umetniškega izraza pri skupnostih, katerih  identiteta je v globalnem svetu (pravzaprav: zaradi globalnega sveta) ogrožena ali izbrisana, kar jih postavlja v položaj, da morajo najčešče iz okvira dominantnega diskurza ustvariti svoj lastni partikularni diskurz; v tem se mi zdita tako afroameriška skupnost kakor njen diskurz ter tudi njena umetniška produkcija takorekoč paradigmatični: afroameriška umetnost lahko ponudi vrsto prijemov, ki bi lahko navdihnili naš skupni duhovni prostor, kjer predvsem vprašanje jezika, v katerem ustvarjamo, postaja vedno manj samoumevno in vedno bolj kočljivo; nazadnje je tu še projekt Ernst Jünger, s katerim mislim, preko obravnave nekega alternativnega (konservativnega) avtorja, predvsem vnesti v slovenski kulturni prostor razsežnost, ki je bila v naši kulturi vse doslej marginalna, saj so v njej prevladovali predvsem historično linearni emancipatorično progresistični vidiki ali anahronistično neživljenjsko konfesionalni vidiki, kakršna je bila denimo uradna konfesionalna katoliška estetika.

 

Načrti za prihodnost – uredniška vizija

 

Tako moja uredniška prepričanja kakor uredniška politika spletne revije KDO? se seveda ne omejujeta le na sedanjost in dosežke preteklosti (v obdobju treh let), pač pa segata tudi v prihodnost. Tako kulturno umetniško društvo KUD KDO kakor spletna revija KDO? imata vrsto kratkoročnih in dolgoročnih ciljev, delovanje obeh pa se povezuje v celoto že s tem, da vse dogodke, ki jih prireja Kulturno umetniško društvo KUD KDO, posnamemo in objavljamo na spletni reviji KDO? Prvi moj osebni uredniški cilj in tudi cilj uredniške politike spletne revije KDO? je utrditev same revije v celotni javnosti vsega slovenskega kulturnega prostora. V ta namen mora spletna revija KDO? v prihodnjih letih razviti predvsem dve smeri delovanja, ki sta bili vse doslej deficitarni: kulturno umetniško publicistiko in avtorsko esejistiko. Prva smer je kajpada bolj dinamična, po svoji manifestativni plati manj koherentna, pomeni pa predvsem aktualizacijo vizije spletne revije KDO? v slovenskem kulturnoumetniškem prostoru. To bi vneslo v mrtvilo sodobne slovenske kulturnoumetniške publicistike prepotrebno dinamiko, ki lahko edina prispeva k prevetritvi bolj ali manj kanoniziranih stanj. Namen druge smeri pa je predvsem izbor in poglobitev tem ali motivov, ki v slovenski kulturnoumetniški javnosti praviloma niso obravnavani ali so obravnavani na pristranski ali nepopoln način. Ta smer bi delovala predvsem v smeri deaktualizacije in poglobitve tistih kulturnih vsebin, za katere uredništvo spletne revije KDO? meni, da jih aktualizacija osiromaši, če že ne oropa njihove sporočilnosti in pomena.  V tem smislu bo uredniška politika spletne revije KDO? naravnana dvostransko: po eni plati se bo v rubriki spletni projekti načrtno poglabljala v omenjena vprašanja, po drugi pa bo v manj obsežnih in bolj sporadičnih sklopih obravnavala vsebine, ki jih delno poraja aktualno dogajanje in so zaslužijo posebno poglobitev. V tem pogledu je torej uredniška politika naravnana izrazito načrtno.  Izpopolnitev te ravni delovanja bo po mojem spletna revija KDO? dosegla v naslednjih treh letih. Nadalje bo morala spletna revija KDO? razviti rubriko leposlovje, tako da bi vanjo ob upoštevanju omenjene realnosti skupnega slovenskega kulturnega prostora vključila predvsem mlade, kvalitetne in neuveljavljene avtorje, s tem pa prispevala k sooblikovanju dinamike umetniškega dogajanja na naših tleh. Na področju likovne umetnosti si bo spletna revija KDO? prizadevala, da bi v svojih galerijah predstavila delo čim večjega števila slovenskih in tujih vizualnih umetnikov ter tudi poglobljeno razglabljala o vseh vejah likovne umetnosti, to pa na dveh ravneh: na ravni poglobljenega kritičnega pretresanja v daljših, teoretično naravnanih besedilih, ter na ravni recenzijskega spremljanja likovnega dogajanja pri nas in v naši širši regiji. Posebna naloga čaka spletno revijo KDO? na področju gledališča: načrt za naslednje triletje obsega sistematično spremljanje dogajanja v našem gledališču, ob tem pa si bomo v daljših besedilih prizadevali za korenito obravnavo temeljev gledališke umetnosti predvsem z vidika stanja slovenskega gledališča v današnjem času; na področju filma se bomo posvečali v prvi vrsti poglobljeni refleksiji v daljših besedilih o zgodovini filma, s posebnim poudarkom na avtorjih, ki so blizu umetniško estetskemu naziranju spletne revije KDO?, v krajših recenzijskih besedilih pa se bomo posvečali ocenjevanju kinematografksih predstav ter posebno kritično pozornost posvetili slovenskemu filmu. Glasbeni dejavnosti se bo spletna revija KDO? posvečala na dva načina: tako da bo objavljala posnetke koncertov, ki jih bo na področju klasične glasbe in jazza prirejalo Kulturno umetniško društvo KUD KDO, ter tako, da bo v naslednjih treh letih posvetilo niz poglobljenih teoretičnih refleksij krizi postatonalne in postavantgardne glasbe, s posebnim poudarkom na njeni estetski vrednosti. Posebno pozornost misli spletna revija KDO? posvetiti dialogu in spoznavanju sodobnih slovenskih umetnikov in tudi kulturnikov, katerim bo namenjena rubrika intervjuji, ki prav tako v naslednjih treh letih čaka na svoj razmah; spletna revija KDO? bo že zdaj, v bližnji prihodnosti nadaljevala že začeti niz intervjujev na temo poglobitve v krizo sodobne slovenske kulture in družbe – v naslednjih letih pa se bomo sistematično posvečali soočenju z umetniki in misleci, ki ne delijo našega svetovnega nazora, saj je to edino, kar lahko omogoči prosto pretakanje idej, predvsem pa nenehni pretres naših lastnih idejnih temeljev. Iz vsega doslej navedenega je potemtakem razvidno, da je spletna revija KDO? v prvih treh letih svojega delovanja predvsem postavila dokaj trdne temelje za nadaljniji razvoj, katerega namen je predvsem osnovna idejna konstanta spletne revije KDO?: pluralizacija in posledična kreativna preroditev slovenskega kulturnoumetniškega prostora. Trdno smo prepričani, da slovenska umetnost ter kultura trenutno pogrešata ravno pobudo, kakršna je spletna revija KDO?, saj le izoblikovanje nekega ustvarjalnega, teoretskega in kulturološkega protipola bi dominanantno slovensko kulturo na pluralističen način primorala v temeljit pretres in preverbo lastnih, mnogokrat nepodkrepljenih miselnih izhodišč. Obenem bi tovrstna pobuda s svojo kritičnostjo pomenila tudi spodbudo k pospeševanju kvalitete v slovenskem kulturnoumetniškem prostoru. Predvsem pa bi ta prostor prevetrila in relativizirala enoumje, vladajoče med elitami, ki ga uravnavajo in nadzorujejo. Ob vsem tem si želi spletna revija KDO? ohraniti svojo celostnost, to se pravi, da nikakor noče postati specializirana, kaj šele ozkogleda revija. Njeno nalogo kot urednik vidim tudi v tem, da promovira in pospešuje estetsko filozofske poglede, na katere prisegajo ustanovni člani Kulturno umetniškega društva KUD KDO. Dasiravno je o tem dokaj težko spregovoriti, bi dejal, da se uredniška politika v našem času vulgarne umetniške potrošnje na eni strani, na drugi pa umetniškega dirigizma, usmerja v poskus revitalizacije virov umetniškega ustvarjanja in v pospeševanje avtentičnosti umetniškega izraza, ki je nerazdružljivo povezan z osebnim angažmajem umetnika v sodobni družbi. Velikanska večina sodobne ustvarjalnosti je izumetničena, brezvsebinska, larpurlartistična, efemerno situacijska, samonanašajoča, predvsem pa pristaja na alienacijsko danost sodobnega »odčaranega sveta« brez metafizike kot na ne le normalno, pač pa  zaželjeno in optimalno danost z zajamčenim udobjem in brez slehernega življenjskega žara. Poslanstvo spletne revije KDO? je ravno ponovno vrniti umetnost v ta svet.

 

Načrti za prihodnost – predsedniška vizija

 

Prav tako kakor spletna revija KDO? tudi Kulturno umetniško društvo KUD KDO potrebuje vizijo za prihodnost, to pa je tem bolj pomembno, saj sta obe pobudi povezani. Kulturno umetniško društvo KUD KDO je doslej prirejalo predavanja, pogovore, okrogle mize, literarne večere, recitale, koncerte in slikarske razstave. Tudi to delovanje je treba v prihajajočem triletju racionalizirati in programsko ter konceptualno uravnavati. Prva in, da se tako izrazim, kardinalna dejavnost Kulturno umetniškega društva KUD KDO, so večeri v Trubarjevi hiši literature. Pred tremi leti smo začeli tako, da smo prek pogovorov predstavili pesnike in ustvarjalce iz našega ožjega kroga, nato pa smo se v želji, da bi po eni strani v soočenju z njimi soizgrajevali temelje naše estetike in naših naziranj, ter v želji, da bi utemeljili svoje delovanje v slovenskem izročilu, povabili na pogovore o njihovem življenjskem delu predvsem najuglednejše predstavnike polpretekle slovenske kulture in umetnosti. Za letošnjo sezono 2020/21 smo načrtovali dva ciklusa pogovorov: Aisthesis, na katerega smo na pogovor o lepoti povabili najprominenetnejše slovenske filozofe, ter ciklus Avantgarde, s katerim smo se želeli poglobiti v ta usodna gibanja poznomoderne umetnosti ter jih menda prvič v enem samem sklopu predstaviti slovenski publiki. Malodane vse načrte v zvezi z delovanjem Kulturno umetniškega društva KUD KDO je seveda prekrižala epidemija koronavirusa – uspelo nam je izpeljati prvi večer iz ciklusa Aisthesis, o vsem ostalem naj se izreče zdravstveno/epidemiološka stroka. Kar pa seveda ne pomeni, da Kulturno umetniško društvo KUD KDO ne bo nadaljevalo s svojim delovanjem, ki ga bom poskusil tule predstaviti v svoji predsedniško/uredniški viziji. Ob dveh letnih tematskih ciklusih v Trubarjevi hiši literature (kar znaša 20 dogodkov) načrtuje Kulturno umetniško društvo KUD KDO še ciklus 10 predavanj o zamejskem romanu (le-ta bi potekala v dvorani Slovenske matice) ter namerava (prav tako v dvorani Slovenske matice) zaključiti ciklus ARS & RELIGIO (preostali sta še dve srečanji: judovstvo in islam), naposled pa v Trubarjevi hiši literature zaključiti s predstavitvami slovenskih kulturnoumetniških veljakov (5 ali 6 srečanj). Na glasbenem področju načrtuje Kulturno umetniško društvo KUD KDO prireditev vsaj 4 koncertov klasične glasbe na leto in 4 koncerte jazzovske glasbe. Koncerti klasične glasbe v ljubljanski Stolnici (priredili smo jih že tri, enega v cerkvi v Trnovem) imajo namen revitalizirati vokalno sakralno glasbo v Ljubljani ter se počasi spremeniti v pravi sezonski sklop, ki bi obsegal do 8 koncertov s skupinami iz bližnjih regij in tudi iz širšega sveta. Pomemben pa je tudi vsebinski ali celo glasbenozgodovinski namen koncertov, ki jih Kulturno umetniško društvo KUD KDO prireja v ljubljanski Stolnici: gre za poskus, da bi okoli izvajanja sakralne vokalne glasbe ustvarili nekakšen katalizator za tovrstno glasbo v Srednji Evropi; v isti sapi pa bi radi raziskali možnosti, ki se za klasično glasbo vobče odpirajo v postavantgardnem, postatonalnem obdobju; v ta namen spodbujamo raziskovanje, predvsem pa sodobno predelavo starih glasbenih kanonov in njihovo reaktualizacijo skozi izkušnjo modernizma in avantgarde. To bi bilo epohalno, predvsem ker bi šlo za mednarodno dogajanje, ki bi imelo ne le svoje središče, marveč svojo pobudo na slovenskih tleh. Kulturno umetniško društvo KUD KDO prav tako načrtuje organizacijo prelomnih dogodkov na področju jazza. Tudi tu gre za to, da ponovno raziščemo korenine jazza in njegovo prepletenost z ostalimi umetniškimi tokovi modernizma. Obdobje svobodnega jazza in avantgarde sta pripeljala jazz do svojih skrajnih izraznih možnosti, pri čemer se zastavlja vprašanje, kako naprej. V ta namen misli Kulturno umetniško društvo KUD KDO prirejati koncerte z glasbeniki, ki kažejo posebno afiniteto do duhovnega jazza, saj gre za glasbeni izraz, ki že zaradi svoje vsebine odločno presega golo glasbeno eksperimentiranje. Nazadnje načrtuje Kulturno umetniško društvo KUD KDO tudi nekaj pobud na področju vizualnih umetnosti; gre za 4 slikarske razstave na leto, na katerih bi predstavili predvsem mlajše in neuveljavljene likovne umetnike in za eden ali več ciklusov predavanj (predvidoma 10 predavanj) na razne teme iz likovne umetnosti, kakršne so: pomen luči v umetnosti od paleolitika do avantgarde, osnove modernega slikarstva, srednjeveško sakralno slikarstvo, ciklus predavanj o ikoni kot prototipu zahodnega slikarstva. Tudi na področju likovne umetnosti za Kulturno umetniško društvo KUD KDO velja, da bo poskušalo omogočiti marginaliziranim tradicionalnim in netradicionalnim govoricam, da (ponovno) vstopijo v slovenski prostor. Pri tem pa je eden od naših prvenstvenih ciljev tudi dekomercializacija slovenskega vedno bolj tržno naravnanega in estetsko osiromašenega slikarstva. Ob vsem tem seveda namerava Kulturno umetniško društvo KUD KDO vsaj enkrat na leto prirediti kakšen simpozij na teme, ki so ključnega, če že ne usodnega pomena za sodobno slovensko kulturo: spomladi leta 2021 na primer načrtujemo (v soorganizaciji z Inštitutom Nove revije) simpozij o dveh vodilnih tržaškoslovenskih literarnih revijah z naslovom Most čez Zaliv, nato pa simpozij o identiteti, na katerega mislimo povabiti predstavnike Slovencev iz vseh zunajslovenskodržavnih Slovenij: iz zdomstva in zamejstva; hkrati pa predavanja ali okrogle mize ob dogodkih, knjigah, delih, ki se bodo sproti pojavljala in bodo terjala javni odziv. Kulturno umetniško društvo KUD KDO in moja predsedniška politika ter spletna revija KDO? in moja uredniška politika gresta z roko v roki in si prizadevata, da bi odločilno vplivali na dogajanje v slovenski kulturi v posredni in neposredni bodočnosti. Tudi namen in cilj delovanja Kulturno umetniškega društva KUD KDO se povsem sklada z uredniškimi cilji spletne revije KDO?: gre za pluralizacijo in osvoboditev slovenskega kulturnoumetniškega prostora, tako na oprijemljivo konkretni kakor na duhovni ravni. Samo osvobojena javna sfera umetnosti in kulture lahko omogoči slovenskemu narodu in državi tisto »nadgradenjsko« rast, ki naj ji na koncu omogoči dozoretje ter enakopravni soobstoj z drugimi evropskimi narodi. Samo živa in nenadzorovana kulturno umetniška scena lahko omogoči Slovencem nujni pretok idej in intelektualnega kapitala, ki je predpogoj za dosego svetovljanstva. Sodobna histerizirana in enoznačna družba trpi (kar je očitno predvsem v Sloveniji) predvsem za nerazgledanostjo in neprevetrenostjo. Od tod tudi utrjenost, lahko bi celo dejali neiztrebljivost demagoških gesel in postopkov, novodobnih mitemov ter zgodovinskih izkrivljanj, patologij izobraževalnega sistema, državljanske nedoraslosti ter politični analfabetizem slovenskega človeka.  Samo širokopotezna in nemalenkostna kulturniška pobuda lahko ustvari temelje za tisto skupnost/občestvo, za katero se tako pogosto zdi, da jo je presekala naša nedavna zgodovina.

 

Tiskana revija KDO?

 

Opis uredniške politike spletne revije KDO?, ravno zaradi svoje projektnosti, ne more mimo lastne nadgradnje, saj ravno v luči končnega cilja, ki si ga zastavlja, se povsem pokaže utemeljenost nekaterih njegovih korakov. Cilj uredniške politike spletne revije KDO? je namreč v bližnji ali daljni prihodnosti ustanoviti tudi tiskano revijo KDO? Kar zadeva uredniško politiko in programske usmeritve in družbeno razsežnost njene javne vloge, bo tiskana revija KDO? v skladu z že omenjenimi smernicami. Ob idealnem maksimalnem 4X letnem in minimalnem 3X letnem izhajanju, se pravi kot trimesečnik ali štirimesečnik, bo seveda njena naravnanost predvsem poglobitvena glede na teme, ki jih načenja in obravnava že spletna revija KDO?, predvsem pa monografsko nastrojena. S tem imam v mislih dejstvo, da se bodo posamezne številke tiskane revije KDO? osredotočale okrog posameznih tem (morda kdaj tudi avtorjev ali kulturnih pojavov), ki so jih že načele objave na spletni reviji KDO? ali za katere bo uredništvo menilo, da sodijo v splet tem in motivov že poprej omenjenih interesnih območij. Sam menim, da ob revijalno kulturnem ima tiskana revija KDO?  tudi in predvsem simbolni pomen, saj bi njena prisotnost med slovenskimi kulturnimi revijami pomenila predvsem korak v smeri pluralizacije kulturno umetniškega tiska, s tem pa bi samodejno v slovensko kulturo vnašala teme in motive, ki so bili dolgo odsotni ali pa tudi take, ki se niso v njej še nikoli pojavili. Kot urednik spletne revije KDO? imam s tem v mislih predvsem vrsto načrtnih mankov ali vrzeli, ki so posledica več dejavnikov: od naše relativne majhnosti, kar usodno vpliva na naše prevajalsko/založniške zmogljivosti, vse tja do konformističnega spremljanja svetovne umetnosti in kulture ter do namernega ideološkega zamolčevanja avtorjev in pojavov, za katere predvsem slovenski sodobni literarni in filozofski establišment menita, da ne smejo vstopiti v slovensko kolektivno zavest. Med tovrstne avtorje in pojave so tudi taki, ki povsod po svetu sodijo v sam vrh umetniškega ustvarjanja. V isti sapi se bo tiskana revija KDO? tudi tako rekoč plansko posvečala vzpostavljanju različnih zornih kotov do avtorjev in pojavov, ki so bili v naši kulturi in umetnosti praviloma prikazovani in posredovani enostransko, vse tja do malone popolnega izmaličenja njihovega sporočila. V tem pogledu bo delovanje tiskane revije KDO? izrazito kozmopolitsko dopolnjevalno in posredovalno, saj bo slovenskega bralca soočala s platmi in vidiki pri posameznih avtorjih in pojavih, katerim se je slovenska kulturna recepcija praviloma izmikala ali jih posredovala tako, da je v bistvu služila lastni afirmaciji. Seveda je vse to že obravnavano na spletni reviji KDO?, zato pa bo redno izhajanje tiskane revije KDO? ob informativnem imelo seveda tudi simbolni pomen, saj bo z vso nedvoumnostjo izpričalo konec kulturnega hegemonizma na Slovenskem. Ob vsem tem bo tiskana revija KDO? odigravala še eno neprecenljivo vlogo: nudila bo eno od redkih res svobodnih tribun za glas tistih kritikov ali mislecev, ki jih samoohranitveni gon umetniško kulturnoumetniškega sistema zavrača, ker s svojim pisanjem in mišljenjem, s svojo izpričano svobodo spodkopavajo njegovo oblast. Isto velja v polni meri za izvirne avtorje, pisatelje in umetnike, ki jih kulturnoumetniški sistem iz dveh razlogov zavrača: zaradi njihove neustreznosti sodobnemu estetskemu kanonu in zaradi njihove idejne nepodredljivosti zahtevam kulturno umetniškega sistema, za katere pa uredništvo spletne revije KDO? meni, da ne le predstavljajo nek drug ali drugačen glas glede na sodobni slovenski kulturnoumetniški establišment, pač pa v marsikaterem primeru predstavljajo resnične vrhunce sodobne umetnosti in kulture ter jih načelo negativne selekcije, ki uravnava sodobne kulturnoumetniške elite, samodejno zavrača. Slovenska osamosvojitev je ustvarila vse pogoje in potrebne strukture za našo svobodo, naloga tudi neznatnih in na prvi pogled neopaznih korakov, kakršna je spletna revija KDO?, je tudi ta, da prispevamo k aktiviranju tiste svobode. Prepletanje in součinkovanje spletnih in tiskanih medijev in sodobne tehnologije omogočajo tudi novo in doslej še nepoznano prerazporeditev medijske snovi. V primeru spletne in tiskane revije KDO? gre za vsebinsko strukturo, ki se neposredno povezujue z novo časovno odmeritvijo: spletno revijo je mogoče posvetiti bolj aktualnim vprašanjem, pri čemer je mogoče tiskano revijo (ali tiskano inačico spletne revije) zastaviti kot monografkske številke, posvečene posebno perečim temam. Ob tem je seveda treba pri sami strukturni zasnovi revije upoštevati, da se tako izrazim, revijalne konstante, na katerih mora sloneti vsako tiskano glasilo; take so denimo: urednikov uvodnik, intervju, osiščni esej vsake posamezne številke, recenzije knjig, za katere uredništvo meni, da si zaslužijo omembo, sprotno poročanje o dogajanju v kulturi, gledališke recenzije, filmske recenzije, predstavitev likovnih umetnikov in njihovih del, stalne rubrike. Ob vsem omenjenem tiskana revija ne pomeni le nadgraditve spletnega medija, ampak predvsem drugačno vrsto prisotnosti v kulturnoumetniškem prostoru. Tiskana revija KDO? bi prav tako spodbudila pluralizacijo javnosti kulturnoumetniškega prostora. Taka bi bila (in bo) seveda tudi uredniška politika tiskane revije KDO? Po eni strani bo poskušala pridobiti čim večje število stalnih sodelavcev, po drugi pa vzpostaviti dialog navzven in tudi pridobiti za sodelovanje nesomišljenike, s katerimi bi se lahko srečevali ob skupnih projektih ali interesih. Ob vsem tem si bo tiskana revija KDO? želela tudi čim pogostejšega soočenja in tudi konstruktivnega polemiziranja z drugimi tiskanimi medij, saj sam gojim prepričanje, da le konstruktivna in artikulirana polemika omogoča vznik tistega kritičnega duha, ki ga trenutno najbolj pogrešamo na Slovenskem. Dandanes je polemika razumljena v najboljšem primeru kot nepotrebno trošenje energije, v najslabšem pa celo kot ogrožanje družbene enotnosti, če že ne kot kaljenje javnega miru. Sam kot urednik gojim prepričanje, da temu ni tako: polemični duh in duhovna agonalnost sta v nekem pogledu srž zahodne civilizacije, saj razbijata enoznačnost monolitnih družb, v katerih je nesoglašanje razumljeno kot ogrožanje celotnega družbenega ustroja. Nečemu podobnemu, če že ne izostreni podobi tega smo priča v naši pretekli in polpretekli zgodovini, v kateri se je uveljavilo prepričanje, da je sistemska stabilnost pomembnejša od svobode; ali z drugimi besedami: da kulturnoumetniški sistem poseduje neko substancialno vrednost, ki presega vsakršno moralno vrednotenje njegovega delovanja s stališč, ki mu niso imanentna. Prepričan sem, da to vodi v atrofizacijo kulture, saj njena poglavitna skrb in vse njene energije niso več usmerjene v snovanje, marveč v ohranjanje kulturnoumetniškega sistema. Vse to neogibno vodi v erozijo ustvarjalne moči neke kulture in umetnosti, saj jo oddaljuje od resnice ter relativizira njena prizadevanja in dosežke tako, da jim podeljuje zgolj instrumentalno vrednost. Temeljno vprašanje po mojem prepričanju torej ni, kako ubraniti simulaker kulturnoumetniškega sistema pred neko domnevno zunanjo nevarnostjo, pač pa notranje razgibati sistem sam in ga s tem desistematizirati ter ga spremeniti v živ duhovni organizem, kar sta naša kultura in umetnost vselej bili. Ali z drugimi besedami: problem ni kulturnoumetniški prostor kot duhovna entiteta kulturnega in umetniškega dogajanja, pač pa sistematizacija prostora v samoohranitvene namene. Povsem na dlani je kajpada, da  slovenskega kulturnoumetniškega sistema ne more preroditi zgolj pobuda, kakršna bo tiskana revija KDO? (s spletno revijo KDO? kot svojo podstatjo), ampak da tudi tovrstni relativno majhni koraki lahko prispevajo k temeljnemu dejavniku demonolitizacije: (že neštetokrat omenjeni) pluralizaciji našega kulturnoumetniškega prostora. Ta se mora seveda odvijati na vseh ravneh kulturnega življenja, ne le na spletu, marveč tudi v oprijemljivejših oblikah ustvarjalnosti: v literaturi, v vizualnih umetnostih, v glasbi in tudi na ravni filozofske refleksije, na področju zgodovine, antropologije, psihologije. Vse to so področja človekovega delovanja, ki sta ju v Sloveniji »zamrznila« hegemonizem enoumja in pragmatizem koristoljubja. Tako tiskana kakor spletna revija KDO? bosta poskušali po svojih najboljših močeh in v skladu s poslanstvom, ki ga njuni ustanovni člani prepoznavamo v njima, prispevati ravno k temu uravnoteženju slovenske kulture in k njeni evropeizaciji ter posvetovljanjenju. Ob vsem omenjenem bo tiskana revija KDO? slovensko kulturo tudi ponovno povezala z njeno tradicijo, saj misli obnoviti duhovno/energetski prostor, ki ga je nekoč zasedala (in kajpada soustvarjala) revija Dom in svet, za katero lahko trdimo, da je bila v desetletjih, tako usodnih za naš obstoj, slovenska vodilna kulturnoumetniška revija. Pri tem tiskana revija KDO? ne namerava biti nekakšna slaba kopija revije Dom in svet, saj nam gre zgolj za to, da prevzamemo njeno štafetno palico, katere prenašanje sta na naših tleh presekali vojna in revolucija. Pri čemer bo naš tek po tem prevzetju potekal brez kakršnegakoli nostalgičnega zaziranja v preteklost, marveč v skladu z zahtevami našega časa, za katere pa menimo, da niso nič manj usodne od tistih, ki so obvladovale našo stvarnost, ko je Dom in svet prenehal izhajati.