Meditacija o tehniki

 

Meditacija o tehniki

José Ortega y Gasset

prevod Andrej Lokar

 

Prvi spoprijem s temo

Ena izmed tem, o kateri bo v prihodnjih letih nedvomno potekala najvznemirljivejša razprava, je tema o pomenu, prednosti, škode ter omejitvah tehnike. Vselej sem bil prepričan, da je poslanstvo pisatelja vnaprej predvideti, kar bo čez nekaj let postalo problem za njegove bralce ter jim tudi pravočasno posredovati, to se pravi še veliko preden vznikne razprava, jasne ideje o stvari sami, tako da bodo lahko tedaj planili v hrumenje bitke z vedrim duhom nekoga, ki jo vsaj načeloma ima za že dobljeno. On ne doit écrire que pour faire connaître la vérité[1] – je zapisal Malebranche, ko se je odvrnil od literature. Že dolgo je namreč tega, odkar (čeprav se tega ne zaveda) zahodni človek ne pričakuje več ničesar od literature ter znova hlepi po jasnih in razločnih idejah o najpomembnejših vprašanjih.

Zaradi vsega omenjenega si torej ta hip drznem posredovati dnevniku La Nación  nekaj povsem neliterarnih zapiskov z univerzitetnih predavanj, ki sem jih održal pred leti, v katerih sem poskušal odgovoriti na vprašanje: kaj je tehnika?

Poskusimo prvi, dasiravno še nedodelan in ohlapen, spoprijem s tem vprašanjem.

Dogaja se, da ko nastopi zima, človeka zebe. V pojavu, da »človeka zebe«, nastopata poenoteni dve nadvse različni dejstvi. Prvo je dejstvo, da človek zaznava okrog sebe realnost, ki se imenuje mraz. Drugo je, da mu je ta realnost neprijetna in se mu zatorej kaže z negativnim predznakom. Toda kaj pomeni v tem okviru negativen? Nekaj povsem očitnega. Vzemimo skrajni primer. Tako mrzlo je in človek se počuti, kot da bi lahko umrl – to pa pomeni, da čuti, kako ga mraz ubija, izničuje, zanika njegov obstoj. Človek pa seveda noče umreti, ravno nasprotno, navadno hrepeni po preživetju. Tako navajeni smo, da izkušamo pri drugih in pri sebi željo po življenju, po obvladanju vsakršne negativne okoliščine, da se nam je težko soočiti z vsem neobičajnim in se nam zdi nesmiselno ali morda celo naivno vprašanje: zakaj človek raje živi, kot da bi prenehal živeti? In vendar gre za eno izmed najbolj temeljnih in iskrenih vprašanj, kar si jih lahko sploh zastavimo. Navadno se mu izognemo tako, da govorimo o preživetvenem nagonu. Toda pri tem moramo upoštevati: 1. da je že ideja nagona sama po sebi nedoločna in ničesar ne pojasnjuje; 2. da četudi bi bila ta ideja jasna, je splošno znano, da so v človeku nagoni malodane izbrisani, zakaj človek naposled ne živi od svojih nagonov, ampak ravna v skladu z drugimi sposobnostmi, kakršni sta refleksija in volja, ki povratno učinkujeta na nagone. Dokaz je v tem, da nekateri ljudje raje umrejo, kot da bi živeli, in ne glede na svoje razloge v sebi izničujejo ta domnevni preživetveni nagon.

Potemtakem razlaga prek nagona odpade. Z njim ali brez njega se vselej znova znajdemo pred dejstvom, da človek preživi, ker si tako želi, to pa je ravno tisto, kar je v nas zbujalo morda nekoliko neprimerno radovednost. Zakaj je normalno, da si človek želi živeti? Zakaj mu ni vseeno, da bi izginil? Kaj ga zavezuje k temu, da bi ostal na svetu?

Na to vprašanje bomo poskušali odgovoriti. Zaenkrat bo povsem dovolj, če se soočimo z golimi dejstvi: človek hoče živeti in ker hoče živeti, kakor hitro mraz zagrozi, da ga bo uničil, človek zazna potrebo, da bi se izognil mrazu ter si nekako priskrbel toploto. Strela zimske nevihte prižge ogenj nekje v gozdu: človek se približa blagodejnemu ognju, ki mu ga je ponudilo naključje, in se pogreje. Ogrevati se je dejanje, prek katerega človek ustreže svoji potrebi, da bi se izognil mrazu, pri tem pa brez nadaljnjega izkoristi ogenj pred seboj. Vse to pripovedujem v strahu, s katerim vselej izrekamo zdravorazumske samoumevnosti. In vendar – to boste sicer še sami ugotovili – je ta izhodiščna skromnost, ki nas dela sorodne s Perogrullom[2], povsem na mestu, če si nikakor ne smemo namreč dopustiti ne le, da bi izrekali zdravorazumskosti, si lahko še manj privoščimo, da bi jih izrekali, ne da bi jih razumeli. To bi bil namreč višek, ki pa se žal čedalje pogosteje pojavlja med nami. Povsem očitno je, da ogrevati se je dejavnost, s katero katere nase privabimo toploto, ki nekje že obstaja in na katero naletimo – in da ta postopek sestoji iz izvajanja dejavnosti, s katero je človek že dolgo opremljen: namreč sposobnosti hoditi in se tako približati toplemu ognju. Drugič spet lahko vir toplote ni požar, ampak to, da se človek, odrevenel od mraza, zateče v votlino, na katero naleti v svoji okolici.

Druga človekova nuja je prehranjevanje, prehranjevanje pa pomeni utrgati sad z drevesa ali izgrebsti korenino, ki jo je mogoče žvečiti, ali pa ujeti žival, ki je pri roki, in jo pojesti.

Potešitev vseh teh nuj pa vsiljuje neko drugo nujo: gibanje, hojo, to se pravi premagovanje razdalj, toda ker je pri tem pogosto pomembno, da premagujemo razdalje tudi v najkrajšem možnem času, si mora človek podrediti, mora omejiti ter pridobivati čas. Ravno nasprotno pa se dogaja, kadar kakšen sovražnik – zver ali morda drug človek – ogroža njegovo življenje. Teda je treba bežati, se pravi: v najkrajšem času premostiti čim večjo razdaljo. Če se bomo še naprej držali tega dokazovalnega postopka, se bomo s kančkom potrpežljivosti naposled dokopali do definicije sistema nuj, s katerimi je človek soočen. Ogrevati se, prehranjevati se, hoditi in tako naprej – to je repertoar dejavnosti, ki so od nekdaj človeku na voljo, s katerimi je soočen, prav tako kot je soočen z nujnostmi, ki iz njih izhajajo.

Ker je vse to tako samoumevno, da je – ponavljam – pravzaprav že nekoliko nerodno to izraziti z besedami, se bomo tule zatekli k pomenu, ki ga ima izraz nuja. Kaj pomeni trditi, da so – ogrevati se, prehranjevati se, hoditi človeške nuje? Nedvomno to, da gre za pogoje, ki so že po naravi nujni za preživetje. Človek priznava to materialno in objektivno nujo in ker jo priznava, jo tudi subjektivno občuti kot nujnost. Vendar upoštevati moramo, da gre za povsem pogojno nujo. Kamen, ki ga vržemo v zrak, s kategorično in brezpogojno nujnostjo neobhodno pade na tla. Vendar človek se lahko tudi ne prehranjuje, kakor to ravnokar počne mahatma Gandi. To pa tudi pomeni, da prehranjevanje ni nujno na sebi, nujno je za preživetje. Vsebovalo bo potemtakem tolikšno mero nujnosti, kolikor je nujno preživeti, če je res treba preživeti. Preživetje je v tem primeru torej izvorna nujnost, vse ostale pa so zgolj njene posledice. Toda že smo imeli priložnost omeniti, da človek živi, ker si želi živeti. Nujnost preživetja mu ni vsiljena, kakor je materiji vsiljeno, da se ne more izničiti. Življenje – to se pravi nuja vseh nuj – je nujno samo v subjektivnem smislu; preprosto zato, ker se človek samozvano odloči, da bo živel. Gre za nujo, ki jo ustvarja dejanje volje, to se pravi za dejanje, katerega pomen in izvor bomo še naprej raziskovali in iz katerega bomo izhajali kot iz golega dejstva. Kakorkoli že: človek se mora nadvse potruditi, da bi preživel in bival v svetu kljub temu, da je edino poznano bitje, ki mu je dana – ontološko ali metafizično tako nenavadna, tako paradoksna, tako osupljiva – sposobnost, da se lahko tudi izniči in preneha bivati v svetu.

Kakor smo že omenili, je ta napor tako zahteven, da kadar ne more zadostiti notranjih nuj svojega življenja, ker mu naravna okolica ne nudi nepogrešljivih sredstev v ta namen, se človek s tem ne more sprijazniti. Če zaradi pomanjkanja požarov ali votlin ne more delovati ali se ogreti, če se zaradi pomanjkanja sadja, korenin, živali ne more prehranjevati, človek sproži neko drugo vrsto dejavnosti: zaneti ogenj, zgradi stavbo, posveti se poljedelstvu ali lovu. To seveda v primeru, da je omenjeni repertoar nujnosti in dejavnosti, ki jih neposredno potešijo, pri tem pa so uporabljena sredstva, ki so tisti hip na voljo, skupen tako človeku kakor živali. Le o tem ne moremo biti prepričani, ali tudi za žival velja ista zavezanost preživetju, ki velja za človeka. Marsikdo bo dejal, da je ta dvom neustrezen in krivičen. Zakaj naj bi namreč žival manj ljubila življenje kakor človek? Razlog pa je v tem, da žival ne poseduje človekovih intelektualnih sposobnosti, da bi lahko ubranila svoje življenje. Vse to je najbrž čisto samoumevno, vendar nam previdna ugotovitev v skladu z dejstvi nedvoumno izpričuje, da kakor hitro žival ne more več izvajati večine dejavnosti iz svojega osnovnega repertoarja, ki bi zadostile neki potrebi – kadar na primer ni na voljo ognja ali votline – ne stori nič drugega in se enostavno pusti umreti. Človek pa sproži neko novo vrsto dejavnosti, s tem pa proizvede tisto, česar v naravi ni bilo – česar vobče ni bilo ali pa le trenutno ni bilo na voljo. Narava tu pomeni vse, kar obdaja človeka, celoto okoliščin. Tako človek zaneti ogenj, kadar ni ognja, ustvari votlino, se pravi stavbo, kadar je v okolici ni bilo, zajezdi konja ali proizvede avtomobil, da bi si podredil prostor in čas. Pri tem pa je treba opozoriti, da je prižgati ogenj dejavnost, ki se nedopovedljivo razlikuje od ogrevanja, da je obdelovati polje dejavnost, ki se nedopovedljivo razlikuje od prehranjevanja, in da proizvesti avtomobil nikakor ne pomeni teči. Zdaj pa nam lahko tudi zlagoma postaja vse bolj jasno, zakaj smo poprej vztrajali pri zdravorazumski definiciji ogrevanja, prehranjevanja in gibanja.

Ogrevanje, poljedelstvo in proizvodnja vozil ali avtomobilov potemtakem niso dejavnosti, s katerimi potešimo svoje nujne potrebe, pač pa predpostavljajo ravno nasprotno: prekinitev primitivnega repertoarja dejavnosti, s katerimi naj bi jih neposredno poskušali zadostiti. In navsezadnje ravno tej zadostitvi in ničemur drugemu je namenjen ta drugi repertoar, vendar predpostavlja neko zmogljivost, to pa je ravno tisto, kar živali manjka. Ne manjka ji toliko inteligenca – o tem bomo še spregovorili, če nam bo ostalo še kaj časa –, kolikor sposobnost, da se začasno osvobodi preživetvenih nuj, da se od njih loči in ostane prosta, da bi se posvetila dejavnostim, ki same po sebi ne pomenijo zadostitve neposrednih nuj. Žival pa je venomer in neizbežno odvisna od njih. Njeno življenje ni nič drugega kakor sistem teh elementarnih nuj, ki jih imenujemo organske ali biološke, in sistem dejanj, ki jih potešijo. Bitje živali sovpada z omenjenim dvojnim sistemom ali z drugimi besedami – žival je povsem istovetna s tem dvojnim sistemom. To pa je življenje v biološkem in organskem pomenu besede. Sam pa se spričo tega vprašujem: ali ima sploh kakšen smisel, če se nanašamo na tovrstno bitje, govoriti o nujah? Nikakor ne kaže namreč pozabiti, da če se ta koncept nuje nanaša na človeka, sestoji iz pogojev sin quibus non, ki človeku omogočajo, da bi preživel. Omenjeni pogoji potemtakem niso njegovo življenje ali z drugimi besedami: njegovo življenje ne sovpada ali vsaj ne sovpada popolnoma z ustrojem njegovih organskih nuj. Če bi prihajalo do te sovpadnosti kakor pri živalih, če bi njegovo bivanje bilo samo golo prehranjevanje, pitje, ogrevanje in tako naprej, bi tega ne občutil kakor nujo, to se pravi kakor prisilo, ki jo zunanjost vsiljuje njegovemu avtentičnemu sebstvu, s katero se mora le-to soočiti, četudi ga ne konstituira. Nesmiselno je potemtakem predpostavljati, da žival pozna nuje v subjektivnem pomenu, ki ga ta izraz ima, ko ga uporabljamo za človeka. Žival denimo občuti lakoto, ker pa ne more nič drugega, kot da občuti lakoto in poskuša jesti, vsega tega ne more zaznavati kot nujo, se pravi kot nekaj, s čimer se je treba sprijazniti, kar je nujno treba storiti in kar ji je vsiljeno. Če pa bi človeku uspelo, da bi ga ne oblegale te nuje in se mu posledično ne bi bilo treba posvečati temu, da bi jih potešil, bi mu še preostale številne stvari, ki bi jih lahko počel, preostajal bi mu velik odmerek življenja, predvsem pa tiste dejavnosti in tisto življenje, za katere meni, da mu še najbolj pripadajo. In ravno ker ne občuti ogrevanja in prehranjevanja kot najbolj svoje, kot tisto, iz česar sestoji njegovo resnično življenje, po drugi strani pa mu ne preostane nič drugega, kot da to sprejme, se mu vse to kaže kot nekaj, kar ima značilne elemente nuje, neizbežnosti. Vse to pa nam nepričakovano razkrije nadvse nenavadni ustroj človeka; medtem ko vsa ostala bitja sovpadajo s svojo objektivno danostjo – z naravo ali z okoliščinami –, človek z vsem tem ne sovpada, ampak je nekaj tujega in ločenega od lastnih okoliščin; vendar če hoče ostati v njih, mu ne preostane nič drugega, kot da sprejeme pogoje, ki mu jih okoliščine vsiljujejo. Zato pa se mu kažejo kot nekaj negativnega, prisilnega in mučnega.

Po drugi strani nam vse to lahko vsaj deloma pojasni dejstvo, da se človek lahko začasno odmakne od teh nuj, jih prekine ali omeji in ko se od njih oddalji, lahko presedla na druge dejavnosti, ki ne pomenijo njihove neposredne potešitve.

Žival se ne more umakniti iz lastnega repertoarja naravnih dejanj, ne more se umakniti iz narave, kajti sama je narava, in če bi se iz nje umaknila, se ne bi imela kam umestiti. Človek pa, kakor smo videli, ni istoveten z lastnimi okoliščinami, pač pa je le potopljen vanje, pri čemer v nekaterih trenutkih lahko iz njih izstopi in se umesti vase, se zbere, se vsamovsebi in se pri sebi posveti stvarem, ki niso neposredno in takojšnje zadoščanje imperativov ali nuj njegovih okoliščin. V teh zunajnaravnih ali nadnaravnih trenutkih vsamovsebitve in umika vase iznajde ter udejanji omenjeni drugi repertoar dejanj: prižge ogenj, sezida hišo, goji polje in proizvede avtomobil.

Na prvi pogled je videti, kot da bi vsa ta dejanja imela enotno strukturo. Vsa predpostavljajo in nosijo v sebi iznajdbo postopka, ki nam v okviru določenih omejitev omogoči, da v skladu s svojo domiselnostjo in potrebami z gotovostjo dosežemo, kar v naravi pogrešamo, a vseeno potrebujemo. Tako da pravzaprav sploh ni ključno, ali v določenih okoliščinah, tu in zdaj,  ni ognja. Ogenj pač prižgemo, se pravi, da tu in zdaj izvedemo vzorec dejanj, ki smo ga pred tem iznašli enkrat za vselej. Tovrstni postopek pa je pogosto iznajdba kakšnega predmeta, njegovo preprosto delovanje pa nam podeli, kar smo potrebovali, sredstvo ali stroj. Taki sta na primer paličici in zažigalo, s katerimi primitivni človek zaneti ogenj, ali hiša, ki jo zgradi in ki ga loči od strupenega mraza okolice.

To pa pomeni, da ta dejanja spreminjajo ali preoblikujejo okoliščine ali naravo, s tem pa dosežejo, da se v njej pojavi to, česar v njej še ni bilo – to se pravi: ali nekaj, česar ni bilo tu in zdaj, ko smo tisto potrebovali, ali pa nekaj, kar sploh ni obstajalo. Gre torej za tehnična dejanja, značilna za človeka. Seštevek vseh teh dejanj je tehnika, ki jo moremo opredeliti kot preoblikovanje, ki ga človek vsili naravi z ozirom na zadostitev svojih nuj. Te pa so, kakor smo že omenili, prisile narave nad človekom. Na to prisilo pa človek odgovarja tako, da tudi sam vsili spremembo naravi. Tehnika pomeni potemtakem energično reakcijo zoper naravo ali pa okoliščino, ki zmore ustvariti med naravo in človekom neko novo naravo nad prvo, neko nadnaravo. Toda pozor: tehnika ni, kar človek počne, da bi potešil svoje potrebe. Ta izraz je namreč dvoumen in bi ga lahko uporabili tudi za repertoar živalskih dejanj. Tehnika je potemtakem preoblikovanje narave, tiste narave, ki nas sili v nujo in potrebo, preoblikovana pa je v tem smislu, da so nuje na kraju izničene, saj njihova zadostitev ni več problem. Če bi narava vsakič, ko nas zebe, postavila pred nas ogenj, je samoumevno, da bi ne občutili potrebe, da bi se pogreli, kakor navadno ne občutimo potrebe, da bi dihali, ampak preprosto dihamo, ne da bi to za nas predstavljalo kakršenkoli napor. Kajti natanko to je tisto, kar počne tehnika: ponudi nam toploto hkrati z občutkom mraza, tega pa izniči kot nujo, potrebo, zanikanje, kot problem in tesnobo.

Na tem mestu torej zaključujem ta prvi in grob približek k odgovoru na vprašanje: kaj je tehnika? Vendar zdaj, kakor hitro smo se dokopali do tega približka, se stvari začnejo zapletati in silno kratkočasne, kakor bomo sicer spoznali ugotovili v naslednjih predavanjih.

 

 

[1] Pisati je treba samo zato, da bi omogočili spoznanje resnice. Op. prev.

[2] Lik iz španske srednjeveške folklore. Op. prev.

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo