Agonija krščanstva
Miguel de Unamuno
Prevod: Andrej Lokar
Format: 13,5 x 19,5 cm
Cena: 22 EUR
Vobmočju verovanja, predvsem pa v območju krščanskega verovanja, ne smemo obravnavati velikih splošnih religioznih, večnih univerzalnih interesov, ne da bi jim podelili osebni značaj, sam bi temu rekel: individualni značaj. Vsak kristjan, če hoče razkriti svoje krščanstvo, svojo agonijo za krščanstvo, mora samemu sebi reči: ecce christianus, prav tako kakor je rekel Pilat: »Glejte, človek!« Razgaliti mora svojo krščansko dušo, ki se je izoblikovala med njegovim bojem, med njegovo krščansko agonijo. Cilj življenja pa je ustvariti si dušo, nesmrtno dušo. Dušo, ki je naše lastno delo. Kajti ob smrti prepustimo okostje zemlji, dušo, svoje delo, pa zgodovini. To pa le v primeru, da smo živeli, to se pravi, da smo se borili z življenjem, z življenjem, ki se odvija, za življenje, ki se konča. In življenje – kaj sploh je življenje? Ali pa še bolj tragično: kaj je resnica? Kajti resnice ni mogoče določiti, saj je ona tista, ki določa, določajoča, prav tako pa ni mogoče določiti življenja.
–
Toda kaj je napredek? Ali je to, da ima zgodovina nek človeški – ali bolje: božanski smoter? Ali je to, da se ne dovrši v vsakem trenutku? Za Kristusa in tiste, ki so z njim verjeli v skorajšnji konec sveta, je bilo vse tole v zvezi z napredkom povsem brez smisla. V svetosti ne napredujemo. Danes, v 20. stoletju, ne moremo biti bolj sveti, kot je bilo mogoče biti v 2. ali v 4. ali v 11. stoletju. Kristjan ne verjame, da napredek lahko pripomore k odrešenju duše. Civilni zgodovinski napredek ni pot duše k Bogu. Od tod pa še ena agonija za krščanstvo.
Doktrina o napredku je doktrina Nietzschejevega nadčloveka; toda kristjan mora verovati, da to, kar je treba ustvariti, ni nadčlovek, marveč nesmrtni človek, se pravi: kristjan.
Obstaja napredek po smrti? To je vprašanje, ki si ga mora slejkoprej zastaviti vsak kristjan, če veruje v vstajenje mesa in hkrati v nesmrtnost duše. Vendar večina preprostih evangeljskih vernikov si rada predstavlja drugo življenje kakor počitek, kakor mir, kakor kontemplativno lagodnost; ali bolje: kot »povečnjenje trenutka« v sedanjosti in prihodnosti, spomina in upanja v neminljivo sedanjost. Drugo življenje, poveličanje, je za večino preprostih vernikov nekakšen družinski samostan, kakor nekakšno vojašnično bivanje.
