Most med fašizmom in antifašizmom
Marjan Frankovič
Pričujoči esej je nastal kot prispevek za simpozij Most čez Zaliv, ki je bil 12. oktobra 2021 v Ljubljani, v dvorani Slovenske Matice. Posvečen je bil tržaškima literarnima ter splošnokulturnima revijama Zaliv in Most. Obe zamejski reviji sta svojčas objavljali tudi stvari, ki jih njihovi avtorji v SFRJ nikakor ne bi mogli¹. Zato se je tjakaj selila tudi prenekatera za matični slovenski kulturni prostor nesprejemljiva vsebina (tudi polemika, o kateri pišemo v nadaljevanju). Tu bi seveda vsakdo na prvem mestu omenil razvpito brošuro Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki je leta 1975 izšla pri reviji Zaliv, toda o njej bo v ostalih prispevkih gotovo precej govora, zato pač sam to dramatično epizodo kljub njeni pomembnosti zgolj omenjam. Tudi sicer predvidevam, da bodo drugi povabljenci dovolj celovito predstavili obe reviji, moja naloga pa je predstaviti zgolj neko polemiko, pravzaprav dva polemična eseja Leva Detele: v Mostu št. 61/62 (l. 1981) objavljeni članek z naslovom Fašistoidnost navidezne morale v Javorškovih »Nevarnih razmerjih« ali primer značilnega sodobnega družbenega vedenja ter kritično predstavitev kritiške metode Josipa Vidmarja pod naslovom Vidmariana ali vprašljivost nekritične kritičnosti, objavljeno v Mostu št. 71/72 (l. 1985). Vendar pa moram bralca takoj opozoriti: ne gre za golo literarnozgodovinsko poročilo o polemiki v stilu: L. D. očita J. J. to in to, oni pa se brani, žolčno ugovarja, napada nazaj … Tudi ne gre za kritiko kritike, čeprav bi lahko bil tak videz in bi bila gotovo smiselna. Pač pa sem Detelova članka izrabil kot povod za aktualizacijo nekaterih ključnih idejnoestetskih, moralnoetičnih in politideoloških vprašanj, ki v rahlo spremenjeni, ponekod pa tudi že skrajno zaostreni različici zadevajo naš čas. Kako je z intelektualci danes, če so se po mnenju avtorja Nevarnih Razmerij izpridili že včeraj, se pravi v njegovem času? Kako je z revolucionarji in antifašisti in kdo vse je dandanes fašist? Kako je z napredno umetnostjo, modernizmi, tradicijo? Kdo je tedaj skrbel in kdo danes skrbi za jezik, kdo se je tedaj in kdo se še danes zavzema za jasnost? Kako je z nacionalizmom in kaj je z njim narobe? Kako z resnico o preteklosti? In kaj je tisto, o čemer sme pričati literatura? Na kak način to počne Javorškova knjiga Nevarna razmerja? In kajpak, vidmarjanska kritika! Kako je Vidmarju ̶ in tudi Javoršku ̶ služila za obračunavanje z nasprotniki? In slednjič: kdo in s kom obračunava danes?
,Nobenega razloga ni, da še naprej zavlačujemo s čiščenjem’
Potem ko so komunistične oblasti v prvih povojnih mesecih nadvse učinkovito pobile zajete pripadnike kontrarevolucionarnih grupacij in odstranile režimu posebej nevarne posameznike, so se brž lotile pospešenega razvoja materialne baze družbe ter hkratne prenove družbene nadstavbe, kot se je reklo vsemu temu. Za polje kulture so osnovali Agitprop, ki ga je nekaj časa vodil prekaljeni partizan in revolucionar Dušan Pirjevec-Ahac. Umetnosti je vsiljeval ždanovizem, kar je vredno omeniti predvsem zato, ker je prav on, Ahac ̶ in to je na nek način peklilo tako Partijo, kakor pozneje Javorška² ̶ v poznih petdesetih letih in v naslednjih dveh desetletjih storil tisto, česar napreden intelektualec in revolucionar nikakor ne bi smel: postopno se je popolnoma oddaljil od Partije ter se ipso facto odpovedal tudi Revoluciji³.
Ad hoc obračunavanje in onemogočanje mnogih posameznikov zatorej ni zadoščalo, kvarni vpliv zahoda je bil prevelik, treba je bilo izdelati splošno ideološko platformo, ki bi upravičevala politideološko in idejnoestetsko čiščenje. Pravo vajo v slogu je predstavljal prvi javni obračun s Kocbekom ter njegova politična ekskomunikacija v letu 1952, kmalu po izidu njegovih štirih novel v zbirki Strah in pogum. Kocbekovo postopno distanciranje od revolucijske in NOB-tovarišije je bilo namreč vedno bolj moteče. Njegov potencialni vpliv je bilo treba predstaviti kot grožnjo režimu. Poleg njega vrednih nasprotnikov, za kakršne jih je sam ocenil, vodilnih tovarišev torej, katerih obtožbam je veljalo ugovarjati, pa se je iz novinarskih in publicističnih logov spravljalo nanj še kup prostostrelcev in oportunistov, brezobzirnih karieristov, režimskih hlapcev in pisunov najslabše sorte. Že ves čas pa je proti Kocbeku podtalno (ovaduško) in od šestdesetih dalje tudi javno deloval njegov nekdanji prijatelj in partizanski sodelavec, spreobrnjeni krščanski socialist Franček alias Jože Brejc-Javoršek, »nevredni nasprotnik«, za kakršnega ga je nesrečni pesnik označil v svojem pogovoru za Deutsche Welle (1975). Platformo za Javorškove javne napade in obračunavanja pa je idejnoestetsko ter politideološko izdelal avtoritarni kritik in estet, kulturnopolitična veličina Josip Vidmar.
Totalitarizem in totalitarna ideologija
Totalitarne ideologije so bile vedno v razkoraku s pripadajočimi jim sistemi. Enako kot za fašizem in nacizem je to veljalo za komunistične režime, tako za nekdanje ,ljudske demokracije’ na vzhodu (kamor upravičeno prištevamo tudi FLRJ oz. SFRJ), kot za njihove številne razsevke po svetu. Za totalitarizme namreč velja, da jih vsaj v začetni fazi preveva utopični duh posvetnega milenarizma, vsak od njih je razvil svojstven odrešenjski projekt, ki je upravičeval tako krvav družbeni prevrat kot tudi vse druge nedemokratične načine prevzema oblasti; končni cilj v bodočnosti pa naj bi bil idealna človeška družba. Vendar je bila praksa udejanjanja teh načrtov pogosto zamudna, polna zastranitev in pasti. Spremembe pa je bilo treba izvesti hitro, četudi na silo, kajti ljudi le ni bilo mogoče spreminjati čez noč. Lažje jih je bilo odstraniti…
Od lepih idej in zamisli je v praksi ostajalo komaj kaj. Lucidnim opazovalcem je kmalu postalo jasno, da totalitarizem ene vrste ločuje od drugih zgolj ideologija. Ta jih med seboj v mnogih pogledih razločuje, medtem ko jih tehnologija vladanja v vsem bistvenem izenači. Vsi trije sistemi namreč temeljijo na prisili, terorju in zločinu, na načrtnem zatiranju in iztrebljanju motečih elementov, bodisi Judov po nacističnih rasnih kriterijih, ali izkoriščevalskega razreda ter nazorskih in političnih nasprotnikov po revolucionarnih kriterijih fašizma ali marksizma-leninizma. Vsi trije sistemi so nedemokratični, saj gre za enostrankarske diktature, katerih protagonisti konsolidirajo svoje vrste predvsem z demagogijo ter s permanentno produkcijo notranjega in zunanjega sovražnika. Ideologija, ki tak sistem upravičuje, je nadvse priročna kot vzgojnopropagandno sredstvo za obvladovanje širokih ljudskih množic, povsem nezanesljiva pa je, ko gre za družbene elite. Te ne podležejo zlahka totalitarni propagandi, njihova dejavnost in obstoj sta vezana na sofisticirane civilizacijske oblike, kakršne so religija, umetnost ali znanost. Toda tudi zanje je ,zdravilo’: šikana, prisila in izbris.
Jože Javoršek se je tega gotovo zavedal. Kot podpornik režima toči zategadelj krokodilje solze, ko se njegov dvoumni lik (ali kar alter ego?) J. J. v Nevarnih razmerjih huduje nad izdajo domačih intelektualcev: češ da ne podpirajo režima, ki se vendarle na vse kriplje trudi realizirati najboljšega vseh mogočih svetov. Njegov mentor in zaščitnik Josip Vidmar je nekoč zaupal Francetu Berniku (France Bernik: Kronika mojega življenja): ,revolucijo so izpeljali primitivci, nato pa bi morala vajeti oblasti in razvoja prevzeti drugačna družbena elita, elita intelektualcev in izobražencev, ki bi družbo razvijala v duhu socialističnega humanizma. Vendar se to žal ni zgodilo’. Ne le umazana oblastna praksa, tudi duhovna manifestacija totalitarne miselnosti pritrjuje Josipu Vidmarju. K tej pa je precej prispeval prav on sam. Njegovemu ter Javorškovemu prispevku k zagatni duhovni atmosferi v slovenski kulturi sta namenjeni obe polemični objavi Leva Detele v tržaškem Mostu: druga (Most, št. 71/72, l. 1985, Vidmariana ali vprašljivost nekritične kritičnosti) se ukvarja z zastarelo idejnoestetsko zasnovo ter z moralno spornostjo kulturnopolitične in kritiške aktivnosti Josipa Vidmarja, prva (Most, št. 61/62, l. 1981, Fašistoidnost navidezne morale v Javorškovih Nevarnih razmerjih ali primer značilnega sodobnega družbenega vedenja) pa s fašistoidnim videzom moralne dvoličnosti njegovega varovanca in famulusa Jožeta Javorška.
Na prvih straneh svoje polemike v Mostu (št. 61/62, l. 1981) obdeluje Lev Detela različne duhovne manifestacije fašizma v Evropi. V domači kolaborantski literaturi pa ga pravzaprav ne zazna, čemur nato Javoršek v svojem Protestu (Most, št.63/64, 1982) žolčno oporeka. Tudi Deteli in njegovemu mentorju, kot meni Javoršek, Tarasu Kermaunerju očita avtor Nevarnih razmerij kolaborantsko držo in poreklo, po njegovem torej fašistično, čemur pa s kratko intervencijo oporeka uredništvo Mosta: oba da imata neoporečno antifašistično, celo komunistično poreklo. (V tem duhu bi moral tudi pisec tega sestavka, če bi ga skušal objaviti sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, potrditi primernost svojega porekla. Morda pa bi moral to storiti tudi danes?!)
Seveda se v luči dodatnih okoliščin, tudi s stališča poznejšega razvoja dogodkov, premakne bralčev fokus, nemara se celo izostri: kar se je zdelo nekoč pomembno, je zdaj manj, nekatere stvari se z današnjega vidika zdijo v Detelovi kritiki premalo, druge preveč poudarjene. Kajti Javorškove ,čistilne akcije’, njegovi oblastem všečni obračuni z motečimi elementi v tedanji slovenski kulturni srenji so le bleda senca današnjih, paradržavi všečnih pogromov s strani NVO-jev, ,uglednih naprednih intelektualcev’, akademikov, PEN-ovcev in DSP-jevcev ter skrajne levice, katerih učinek in namen glede izključevanja in ustrahovanja drugačemislečih je nedvomno dalekosežnejši od Javorškovega. Časovna distanca torej pričakovano osiromaši vtis o teži nekdanjih sporov, saj se je izgubila avra njihovega prvinskega naboja, induciranega s tedanjo specifično kulturno in splošno družbeno atmosfero. Ta pa gotovo ni bila vzpodbudna.
Ne fašist ne komunist, zgolj hlapec režima
Javorška tudi ni mogoče opredeliti za fašista. Enako ne za komunista ̶ ne njega ne Vidmarja. Vendar sta za razliko od Jermana tako Vidmar kakor Javoršek upoštevala tiste oblastne zahteve, ki jih nadvse nazorno predstavi župnik v Cankarjevih Hlapcih: lahko sta intimno mislila ali zasebno počela karkoli, toda ob pravem času in na pravem mestu sta morala jasno pokazati, kdo je njun gospodar. Natanko tako pa se potomcem in dedičem njunih gospodarjev hlapčuje še danes.
Glede na vehemenco aktualnega izganjanja drugače mislečih, ki ga po diktatu paradržave grupno in posamično uprizarja sodobni antifašizem, se zdita tako Javorškov ,fašizem’ kot njegov ,antifašizem’ precej benigna. Njegove klevete in paskvili kajpak niso nedolžni, še posebej je z njimi škodoval Kocbeku. Toda L. Detela je izraza fašizem in fašistoidnost uporabljal z vidnim pretiravanjem. Že res, da je enako počel tudi Javoršek v knjigi Nevarna razmerja, kjer je s fašistom in fašistoidnostjo nemarno obkladal Vitomila Zupana, toda to je počela, če smo natančni, zgolj zapisovalčeva fiktivna oseba J. J. ̶ in še ta le v fiktivni korespondenci z fiktivnim antagonistom Vitomilom Zupanom (!?).
V Detelovi kritiki Nevarnih razmerij je razglašeno za fašistoidno marsikaj, kar si take oznake ne zasluži: fašistoidna je tako Javorškova skrb za pravilen in lep jezik kakor za jasnost v izražanju; fašistoidna je njegova siceršnja zavzetost za slovenščino⁴, še tembolj pa za slovenstvo; fašistoidno je kakršnokoli naslanjanje na nacionalno kulturo in tradicijo; fašistoidno je tudi nagnjenje k tradicionalnim estetskim kriterijem in vrednotam… S tem Detela dokazuje, da je sam trdno zasidran na okopih modernizma, danes bi rekli progresivizma, multikulturalizma in globaliziranega antifašizma.
Obtoževanje in zmerjanje s fašizmom je bilo v slovenskem političnem in kulturnem prostoru ves čas po vojni močno zaznavno, vendar je zadovoljiva podkrepitev takih obtožb praviloma izostajala. To pa seveda ne pomeni, da jo je kdorkoli, ki je bil označen za fašista, odnesel prav poceni. Vsaka kleveta se slejkoprej prime, so vedeli že stari Latinci, še posebej, če jo vztrajno ponavljaš. Menili smo sicer, da bo tega zmerjaštva s časom zmeraj manj, vendar so zlasti k novi levici (New Left) nagnjeni družboslovci in mladinski funkcionarji poskrbeli za to, da sta se fašizem in fašistoidnost še naprej detektirala. In našli so ju vsepovsod: v holivudskih filmih, mednarodnih korporacijah, družinah in tradicionalnih medsebojnih odnosih, v modernem potrošništvu, v pomlajevalni kozmetiki in kultu mladosti, v vrhunskem športu, dizajnu in arhitekturi, v šolstvu in vzgoji, v represivnih aparatih države, v spolni politiki, v normativni slovnici, v klasični izobrazbi, v verskih shodih in ustanovah, v resni glasbi, posebej operni, v folklori in bontonu, v narodnozabavni glasbi in celo v tradicionalnem slovenskem nedeljskem družinskem kosilu. Tako so se današnje generacije antifašistov znašle na že dodobra preoranem in pognojenem polju, zmerjaški repertoar skupaj z dokazno sofistiko, z dialektiko izključevanja in obračunavanja z drugače mislečimi je bilo treba le še usmeriti v prave tarče, prevratniški gnev pa hkrati odvajati na ulico, kot to doživljamo danes.
V osemdesetih letih, zlasti s pojavom Nove revije je sicer kazalo, da bo tako v družboslovju kot v humanistiki zavel drugačen veter. Strateška odločitev paradržave pa je bila, da skrajna levica in z njo antifašisti preplavijo NVO-je, tako imenovano civilno družbo, zato so te vrste spečih celic ustanavljali kakor za stavo; nič manj pomembno ni bilo zadržati vse poglavitne medije ter akademske in vzgojnoizobraževalne ustanove v rokah trde levice. Glavni tok ,napredne’ družboslovne misli se je sicer nekoliko odmaknil, posrkala ga je mednarodno razvejana in nadvse živahna ezoterična filozofska oz. teoretska aktivnost. ,Leva’ intelektualna elita nima seveda prav ničesar več, kar bi jo neposredno povezovalo z interesi izkoriščanih ali brezpravnih množic, še manj z njihovim dnevnopolitičnim osveščanjem. Dnevni politiki leve orientacije služijo zgolj njene izpostave v medijih. Z aktualnim razmerami v družbi pa se leve elite ukvarjajo le še na Gospodarjev poziv: zato, da ga v odločilnem političnem trenutku, ko je treba po njegovem znova strniti vrste, pripoznajo za svojega. Tudi zategadelj so njene intervencije v družbenopolitični prostor ̶ v obliki deklaracij, pozivov in protestov ̶ ki smo jim priče v zadnjem času, tako neznansko bizarne in skregane z vsakršno realnostjo.
Ko skuša Lev Detela Javorška primerjati s Choderlosom de Laclosom, avtorjem leta 1782 izdanega romana Liaisons dangereuses (Nevarna razmerja), ki je dal ime tudi Javorškovemu delu, pri tem pa pusti bralcu v razmislek dokaj neprepričljivo vsebinsko vzporednico med romanoma, res pa je, da je že tudi Javorškova privlečena za lase, pade kritik v dodatno skušnjavo: ali vzporejati tudi oba avtorja oz. moralni lik in nečastna ravnanja domačega izenačiti s sramotnimi dejanji njegovega francoskega vzornika? Odloči se in to stori. Že res, da je bilo v Javorškovem življenju in ravnanju mnogo sramotnih podrobnosti, od vigilance v zaporu do dolgoletnega ovajanja za SDV. Tudi bolj ali manj naročene sovražne polemike in kritike ter paskvili močno kazijo njegov ,lik in delo’. Vendar pa ga je kljub temu težko primerjati z Laclosom, zlasti z Laclosom iz obdobja, ko je služil intrigantskemu orleanskemu vojvodi, saj so slednjemu, če citiramo Detelo, »v boju za oblast … prišla prav vsa sredstva«, »v času, ko je vse gorelo«, je »Laclos … organiziral za vojvodo prekucuške revolte. V javnih hišah, igralnicah, kavarnah in parkih je ščuval ljudi k demonstracijam in delil na plakatih natisnjene pamflete.« Način ravnanja mogoče spominja na katerega od današnjih ljubljanskih protestniških ljudskih tribunov, tudi književniki so med njimi in ve se v službi kakšne intrigantske združbe ter katerega vojvode, nikakor pa to ni bil modus operandi Jožeta Javorška, čeprav je tudi on služil intrigantu nemajhnega kalibra. Seveda, Javoršek je bil priviligiran, bil je zaščiten s strani močnih politikov in oblastnih organov ter forumov, vendar nikoli ni ščuval in zganjal ljudi na ulice, kot to počno današnji ,napredni intelektualci’. Njega je resda ščitila tedanja oblast, toda tudi današnje antifašiste ščiti povsod navzoča paradržava. Javorška si je kar težko predstavljati, da bi razjarjen in s peno na ustih rjovel preko megafona v množico, da bi hujskal poulične škvadre, kar dandanes počno ostareli nekdanji modernisti: nekoč oportunisti, danes prelivanja mlade krvi željni revolucionarji, opiti s svojo lažno veličino, zazrti v svoj popačeni cerebralni retrovizor. V preteklost zazrti sivolasi antifašisti pošiljajo v prve bojne vrste zamaskirane mlade nasilnike ter primitivce z vseh vetrov. Ne, ne gre za demokracijo, ne za proteste v prid kulturi, gre za ohranitev vseh mogočih jasli in privilegijev. Gre za tranzicijske profiterje, za pridobitno populacijo iz naslova Velike kraje, ki ji je v poznih osemdesetih in devetdesetih za paravan služila Velika sprava. Ideologinja Velike sprave je pač poskrbela za trajno infuzijo sovraštva in razdora med Slovenci in je v imenu paradržave naredila več škode slovenskemu narodu kakor vsi znani ali potencialni Javorški skupaj.
»V svoji zmoti je tovariš Franček…«
“V svoji zmoti je tovariš Franček, sedaj Jože Javoršek, tedaj še Brejc, vse predolgo vztrajal pri svoji zvestobi Kocbeku, ki ga je v svoji voditeljski ambiciji zavajal na nevarna pota. Kot dovolj viden funkcionar fronte od začetka je bil Javoršek poklican v naše taborišče [v Bazo 20], kjer ga je zadela Kidričeva kazen: znašel se je v hladilniku, kakor smo rekli položaju, ko nisi bil nič in nisi imel opraviti nič, temveč si samo vegetiral. Med tedanjimi estetskimi spori je Javoršek spesnil nekakšno Najnovejšo pisarijo, s katero je ironiziral grobe zahteve političnih utilitaristov v literaturi. To pisarijo je na neki prireditvi na Bazi 20 recitiral, nakar se je iz strahu pred Kidričem ali bogvedi pred kom drugim — obesil. Vendar so ga pravočasno sneli. Po svoji smrti je anonimno napisal neko brošuro o Sovjetski zvezi, ki je bila Kidriču zelo všeč. Vihtel jo je v roki: ,Tako je treba pisati!’.”
Frančka je nato Kidrič povabil k sebi, pogovarjala sta se vso noč in kmalu za tem ga je postavil za vodjo Radia Osvobodilne fronte⁵.
Gornji navedek je potreben zategadelj, ker priča o ključnem: o srhljivih in hkrati grotesknih dogodkih v Bazi 20, ki so po pričevanju Josipa Vidmarja speljali Javorška z nevarnih stranpoti, kakršne je pred tem ubiral, ko je vztrajal pri Kocbeku, v naročje Partije. Hkrati pa nam njegov poznejši dolgoletni zaščitnik pokaže svojo visokostno moralno držo, pravzaprav svoj značilni imoralizem, vzvišen nad življenjem in smrtjo, ki ga v njegovem siceršnjem delovanju opažajo mnogi kritiki, v reviji Most pa še posebej Taras Kermauner in za njim Lev Detela⁶. Prav ta imoralizem, tako izrazit v opisu poskusa samomora tovariša Frančka, pa še posebej pritrjuje obtožbam o lažni oz. navidezni morali, ki ju v njegovem — in enako v Javorškovem — kritiškem delu ter nič manj v njunem siceršnjem delovanju opažata ista dva kritika. Vendar pa je treba opozoriti še na neko okoliščino, ki je nemara nezavedno spodbudila avtorja Obrazov, da sploh omenja ta nesrečni dogodek. Ta okoliščina je Javorškova boleča izguba v letu 1968. Tudi njegov sin namreč napravi samomor. Vidmar je torej nezavedno pripisoval dednosti znatno, če že ne večjo veljavo, kot pa dekadentnim krogom in nihilistični duhovni atmosferi, s čimer je nesrečno sinovo smrt povezoval Javoršek in je to povezovanje navsezadnje botrovalo knjigi Kako je mogoče⁷, v dobršni meri pa so isti obtoženci (čeprav ne le zaradi tega) na tapeti tudi v Nevarnih razmerjih.
Vidmar je neke vrste pozitivist, saj si ne glede na brezčasne estetske zakonitosti, ki jih pripisuje umetnosti in zategadelj išče in prepoznava ali pogreša v konkretnih delih, pri tem odločilno pomaga prav s časovno-prostorsko in dedno, posebej psihično determiniranostjo tako ustvarjalca samega, kakor njegovih artefaktov⁸. Nikakor ni odveč pripomniti, da so za tako uravnano kritiko preskoki iz literarnega v dejanski svet in obratno samoumevna stalnica. Z Javorškom si delita literarno kritiške nazore in tako, kot je prvi iz literarnoestetskih izhodišč politideološko napadal in onemogočal Kocbeka, resda najpogosteje na izrecno željo (ali zahtevo) Partije, je to počel tudi drugi. Vendar je slednji to delal, danes bi rekli, veliko bolj proaktivno. Skušal je ugibati želje oblastnikov, le tu in tam je, kot denimo ob Kocbekovi sedemdesetletnici, napisal svoj pamflet po naročilu.
Borba na tujem
Za Javorškom so, kot smo že omenjali⁹, ostale vidne sledi mnogih polemik. Tudi če se izzvani, kot denimo Kocbek, na njegove paskvile ni direktno odzival — v najbolj kritičnem obdobju, ob svoji sedemdesetletnici v l. 1974, zlasti pa po izzidu tržaške brošure “Edvard Kocbek, pričevalec našega časa” tega v matični državi niti ne bi mogel, z odzivi drugod pa je iz različnih razlogov vedno okleval — je sled Javorškovih sovražnih zapisov ostajala v Kocbekovih in Pahorjevih dnevnikih, v udbovskih arhivih, predvsem pa v obrambi, ki so jo prevzeli drugi, v Trstu zlasti Boris Pahor in na Dunaju Lev Detela. O represiji režima in gonji zoper Kocbeka, katere soudeleženec je bil tudi Jože Javoršek, so pisali tuji dopisniki in slovenska izseljenska ter zamejska glasila, obsodilo pa jo je tudi nekaj izpostavljenih pesnikovih prijateljev iz tujine, denimo nobelovec Heinrich Böll ter Jean-Marie Domenach, dolgoletni urednik francoske revije Esprit. Oblast je namreč namesto počastitve ob pesnikovi sedemdesetletnici in razumnega odgovora ob izidu brošure “Edvard Kocbek, pričevalec našega časa” preko svojih medijskih podaljškov spodbodla nanj zlovešč pogrom in sramotenje. Prav Javoršek, ki je, kot pove Kocbek v svojih dnevniških zapiskih, to storil iz smrtne zamere, je že ob njegovi sedemdesetletnici prvi pritekel na žvižg iz vodilnega režimskega trobila “Delo” (kjer je tedaj kot odlična transmisija Ribičičeve in Kardeljeve volje fungiral mladi partijski aparatčik Mitja Gorjup¹⁰). Zamera pa je po Kocbekovem prepričanju koreninila v preveč iskreni kritiki, ki jo je slednji, dokler ga zaradi suma ovaduštva ni nehal sprejemati na svojem domu, redno izrekal o Javorškovih literarnih artefaktih. Kocbek je bil oster ocenjevalec in mentor. Tudi prijatelja Pahorja je strogo opominjal glede šibkosti jezika in sintakse, celo njegov in Rebulov prispevek v omenjeni tržaški brošuri je v trenutku slabosti in razočaranja ter strahu v svojem dnevniku ocenil zelo negativno: Pahorjevega kot jezikovno-slogovno obupno ,antikvarnega’, Rebulovega pa kot pretirano patetičnega¹¹.
V zvezi z žrtvami dehumanizacije, ki jo nad svojimi resničnimi ali umišljenimi nasprotniki praviloma izvaja sleherni totalitarni režim, je pogosto omenjan t. i. stockholmski sindrom, psihična anomalija, ki dodatno deformira psiho žrtve. Nemara, in to smo že namignili, je te vrste anomalija ob prestajanju zapora prizadela tudi Javorška¹². Med žrtvami udbe in komunističnih procesov še zdaleč ne bi bil edini. Vendar pa njegovo dolgoletno zalezovanje ter pogosto difamiranje Kocbeka v javnosti lahko sledi še kakšni drugi psihopatiji in k tej je morda pripomogla prav Kocbekova nemoč ter posledično pasivnost. S tem, da se ni želel ali mogel javno odzivati na Javorškove neosnovane obtožbe, razlagajoč sam sebi, da je pisarjenje ,samotnega jezdeca’ tega nevredno, ga je le še bolj spodbadal, tako rekoč prosil, naj ga znova in znova javno oblati ter oblaja. Vsakdo, ki je bil kdaj deležen mobinga nadrejenih, bodisi v vojski ali v službi, ve, kako to poteka. In Javoršek je bil v varstvu kot podaljšana roka mogočnika Vidmarja¹³.
Spregovorili smo o zunajliterarnih učinkih Javorškovega literarnega in literarnokritiškega delovanja, saj so ti nedvomno prisotni in nikakor ni mogoče spregledati njihove pogosto zavržne moralne ter globoko sporne idejne razsežnosti. Vendar pa so njegovi kritiki praviloma prezrli ali vsaj močno podcenili Javorškovo literarno inovatorstvo. Še več: literarno spretnost Javorškovega pisanja so po istem kopitu, kakor je to počel on, dajali v nič, niso ji priznali nikakršne vrednosti. Enako je storil v svoji kritiki Lev Detela. Javoršek pa je ne samo spreten pisec, zmožen je zasnovati takšne vrste literarni artefakt, ki bi moral že v osnovi vzbuditi poznavalčevo radovednost. Kljub neštevilnim zunajliterarnim referencam je treba torej škandalozna Nevarna razmerja obravnavati tudi kot eminentno znotrajliterarni fenomen.
Znotrajliterarna razsežnost Nevarnih razmerij, ki je žal izpadla iz polemike
Če torej za hip postanemo znotraj sveta literature, kar kritiki Vidmarjeve pa tudi Javorškove kritične metode v njuni kritiški raboti praviloma pogrešajo, saj se oba prepogosto zapleteta v izrazito ideološko in moralno presojo, ta je tudi v Nevarnih razmerjih močno prisotna, še zlasti, ko J. J. v svojih pismih govori o literaturi Vitomila Zupana, pa tudi v rezoniranju samega zapisovalca zgodbe se ji ne godi bolje, če torej skušamo Nevarna razmerja brati predvsem kot literarno delo in ga hkrati slogovno-estetsko pozicionirati v kontekst literarnoestetskih in umetnostnih usmeritev dvajsetega stoletja, potem je z današnjega vidika težko spregledati, da gre za izrazito, nemara celo prvo pravo postavantgardno delo v slovenščini, napisano z vsemi atributi, ki jih pozneje številni teoretiki tako rekoč konsenzualno lepijo na ta literarnozgodovinski in širše umetniški slog. Teh teoretikov je seveda preveč, da bi jih posamično navajali, nemara je bolje, da v tem kontekstu naštejemo le splošno ugotovljene poglavitne značilnosti postmoderne literature in umetnosti: postmodernizem je izrazit odklon od modernizma, katerega poglavitna značilnost je, kakor je znano, prelom s tradicijo, saj se modernistična umetnost opira le na tiste pojave iz preteklosti (ali iz ,nezgodovinske’, primitivne sedanjosti), ki odstopajo od sleherne kontinuitete v razvoju; postmodernizem ne hlepi po originalnosti, sploh je ne priznava, zato tudi ne odklanja na zgodbah zasnovane pripovedi, kakršno je modernizem preziral, niti ne vsakovrstnih citatov; ker ne ceni originalnosti, tudi ponaredkov ne preganja; priljubljena postmoderna manira je ironiziranje vseh mogočih tradicionalnih pripovednih postopkov; postmoderni pisec enako kot modernist ne upošteva ustaljenih norm glede čistosti zvrsti in žanrov, navdušuje se nad hibridnimi artefakti ̶ anything goes, bi dejal Arthur Danto. Torej ne gre za kakšno novo različico neoklasicizma; nasprotno — mešanje žanrov, visokega in nizkega sloga, okuženost z vso mogočo poznavalsko vednostjo ter navlako je neskrito prisotna, zaželena, pravzaprav neizogibna. Intertekstualnost postaja eno od bistvenih določil postmoderne literature.
Vse to je kajpak značilno tudi za Javorškova Nevarna razmerja. Nenehno menjavanje pripovedne perspektive je značilno za postmoderno metafikcijo, avtor Nevarnih razmerij uporabi zategadelj formo romana v pismih. Avktorialne pripovedi ni več, prvoosebna, skrajno subjektivizirana pripovedna pozicija, ki jo je še nedavno nazaj ,pičevec’¹⁴ Gradišnik v povezavi z Javorškom okarakteriziral kot obsedenost s samim sabo, se tokrat z vsakim novim dopisovalcem objektivizira. To pa Gradišnikove ugotovitve ne izključuje, saj se sleherni dopisovalec le odziva na sugerirana mu vprašanja, katerih avtor je znova in znova dopisovalec J.J., domnevni Javorškov alter ego. Seveda je sleherna pripovedna pozicija enako nerazločljivo fiktivna (metafikcijska, bi dejali teoretiki postmoderne), kakor tudi kruto zaresna, zato je razprava o zunajliterarni zavezanosti avtorja vsekakor neizogibna, k njej nas zavezuje že pripovedna igra z mnogimi poznanimi imeni, vendar pa zaradi pravkar opisanega postopka ostaja zgolj prvorazredna špekulacija.
K postmoderni metafikciji sodijo tudi pogoste prekinitve, ko se avtor v interesu nje in bralca posvetuje s samim seboj. Javorškov zapisovalec zgodbe pa hkrati nagovarja še fiktivno podobo profesorja z oddelka za primerjalno književnost FF, dr. Dušana Pirjevca. Pri njem išče nasveta glede učinkovitejšega vodenja pripovedi, zanima ga, ali je roman v pismih zares ustrezna oblika, vprašuje ga glede pripovedne vsebine, občasno pa znenada dregne vanj tudi z nadvse neprijetnimi namigi na njegovo (Pirjevec-Ahačevo) neslavno partizanščino. Namesto njega si zapisovalec zgodbe slednjič tudi sam odgovarja. Vendar ni zadovoljen. Toda tik preden se zares odpravi na posvet k profesorju, mu sporočijo, da je Dušan Pirjevec-Ahac preminil v bolnici. Šele na tej točki zapisa pripovedi izvemo, da je pravkar umrl njen glavni junak. Gre seveda za kultnega profesorja in intelektualca, nekoč pa revolucionarnega zelota in izpričanega zlodelneža v partizanskem odporu. Njegova ,junaštva’ so pretresla tako partizanstvo samo kot civilni svet, koder se je med vojno gibal, bolje rečeno: komisaril. Javoršek njegova ‘junaštva’ dokončno obelodani v svojih desetletje pozneje objavljenih Spominih na Slovence I.
Leksikalna in pojmovna ter medbesedilna referencialnost, ki jo avtor intrigantno povezuje z zunajliterarno umišljeno-resnično stvarnostjo, je nenehno na delu, tako da bi brez dodatnih pričevanj in virov marsikaj od šokantnih razkritij, vezanih na posamična imena, ne vzdržalo sodnega preizkusa, enako kot vpričo udbovskih analitikov¹⁵ ni vzdržala preizkusa resnice serija njegovih lažnih navedb v ovadbah, s katerimi je pod kodnim imenom Piette zalagal njihove operativce ̶ ko je še redno konspirativno spremljal Kocbeka in njegov krog.
Bellum sacrum – pax profana
(sveta vojna in profani mir)
Vendar pa Nevarna razmerja po vsej verjetnosti niso zasledovala prvenstveno literarnih ciljev. Prej nasprotno: postmodernistično formo je avtor izbral zaradi skrivalnic s pripovedno identiteto. Kaže, da uspešno, kajti ni ga stavka, stališča ali opisa dogodka, ki bi za krute reči, na kakršne aludira, nudil dovolj nedvoumnih dokazov, kakršni bi lahko bili bodisi njemu ali sovragu najsibo v prid ali v škodo. Brez posledic se torej lahko ob režimski zaščiti in oprt na enake pripovedne postopke spravi na kogarkoli. Na kogar se ne, ta pač še ni na vrsti. V naslednji knjigi (Črna krizantema, 1980) tako obračuna še z Bojanom Štihom.
V Nevarnih razmerjih Javoršek znova srdito obdeluje Kocbeka, okarakterizira ga za političnega špekulanta in dvoličneža, koristolovca bolnih ambicij, ki že zategadelj kar se dá dolgo kohabitira s ,tovarišijo’, čeprav ji obenem ne zaupa in je nezaupanja upravičeno deležen tudi sam. Prav v tem kontekstu tudi priznava, da je vedel za vse anomalije revolucije in je o njih sproti obveščal Kocbeka, celo o povojnih pobojih, vendar je Kocbek vsakokrat šel preko vsega¹⁶. S tem pa tudi avtentičnost Kocbekove zgroženosti, ki veje iz tržaške brošure (Kocbek, pričevalec našega časa,1975), postavlja v kaj čudno luč. Tu torej Javoršek (ali zgolj njegov fiktivni prvoosebni pripovedovalec) bodisi fingira moralno zgražanje, bodisi dejansko obsoja tisto, kar na sto drugih mestih iste knjige kot revolucionarno herojstvo zavzeto odobrava.
Bralec bo nekoliko razočaran, ker je videti, da z današnjim branjem Javorška prestavljamo težišče kritike stran od Detelovega spisa z naslovom Fašistoidnost navidezne morale v Javorškovih »Nevarnih razmerjih« ali primer značilnega sodobnega družbenega vedenja¹⁷ (povsem pa zanemarimo tudi Javorškov »Protest«, objavljen v naslednji številki Mosta). Po dandanašnjem vsevprek obmetavanju s fašizmom in fašistoidnostjo je treba žal ugotoviti, da je obtožba o ,fašistoidnosti navidezne morale’ precej arbitrarna, toda o tem smo delno že spregovorili, nekoliko pozneje pa nameravamo k temu tudi še kaj dodati. Pred tem pa se za hip pomudimo še ob revolucionarnem herojstvu ter pravični vojni, kakršna je bila v očeh Javorška naša revolucija.
V pravični vojni lahko ubijaš. Pravična vojna je sveta vojna, saj služi njeni svetosti Pravici (Diké, Justitia). Izjema (in hkrati potrditev tega) so verske vojne, ko so državljanske oz. človečanske pravice in pravičnost kot taka neposredno podrejene verskim ciljem, saj je vojni spopad primarno spodbujen in voden v imenu razodete Resnice, v imenu Boga samega. V vojni za pravično stvar pa je svetost njenih ciljev predvsem simbolnega pomena: kot taka služi zlasti mobilizaciji ter bojni morali. To pa je hkrati tista srečna okoliščina, ki že v izhodišču onemogoča ubijanje brez pomisleka, značilno za verske vojne, ko gre za ubijanje ad maiorem Dei gloriam. Kajti boj za pravico je boj za pravično družbo in kot tak zavezan povsem profanim ciljem. Da pa bi stvar bolje delovala, je tudi tej borbi treba iznajti njeno metafizično utemeljitev. Pravica, svoboda, ljudska volja, logika zgodovine, nova doba, novi človek ̶ vse to bi lahko zapisali tudi z veliko začetnico, saj gre za metafizično, nemalokrat kultno rabo sicer vsakdanjih pojmov, ki bodo po naravi stvari kaj kmalu vnovič postali taki. Povzdignjeni, v presežno segajoči vsakdanji pojmi so rezultat premišljene izbire, saj gre za priročna orodja široke agitacije in propagande. Nadvse važna je zadostna ideološka ali kar kvazireligiozna indoktriniranost, ki naj zajame kar se da širok krog ljudi. Le metafizična utemeljitev načrtovanega družbenega prevrata lahko podeli slehernemu revolucionarju avreolo in mandat posvečenca, pravičnemu cilju, v imenu katerega gre v krvavi družbeni spopad, pa pečat svetosti.
Ubijanje v imenu posvečenega cilja postane tako ne le mogoče, ampak tudi opravičljivo in domala nujno. Lahko bi rekli, da je hkrati tudi povsem neosebno, če bi bilo mogoče in kolikor je mogoče iz ubijanja izključiti vanj vpletenega posameznika, njegovo naravo in psihični ustroj. Vendar utemeljeno sklepamo, da temu ni tako, tega ni mogoče povsem izključiti, nasprotno, posameznikova zavest in celokupna psiha prispevata k temu, da se kaj kmalu vmeša instanca vesti in naredi svoje usodne zaključke. Kaj kmalu, vendar največkrat prepozno. (Za razliko od borca za pravično stvar pa fanatičnega udeleženca v verskih bojih ne obremenjujeta ne vest ne krivda).
Boj za pravičnejšo družbo se imenuje revolucija. Ponavadi gre za krvav družbeni prevrat, za obračun z razrednim sovražnikom v oboroženem spopadu, ki ima vse lastnosti državljanske vojne. Načrtovalci revolucionarnega prevrata se, kot rečeno, trudijo in neredko jim tudi uspe svoje cilje predstaviti kot svete cilje ter za njih navdušiti množice. Vanje so prepričani tudi sami. Vodja in njegovi najtesnejši soborci so enako kot sleherni iskren vernik prežeti z vero – pač z vero v Ideale, za katere se borijo. Vendar pa je pretirana odmera sakrosanktnosti, pripisana boju za profane cilje, pogosto tudi vzrok za streznitev. Kaj kmalu namreč lahko vsakdo ugotovi, da je bil tako ali drugače zlorabljen — v prid profani borbi za oblast. Le redko, pravzaprav samo tedaj, ko gre za človekovo temeljno vrednoto ̶ svobodo ̶ je boj za pravico v resnici boj za pravo stvar. Vse kaj drugega je torej naša osamosvojitvena vojna, ko je šlo za dejansko nacionalno osvoboditev, za pravo stvar, od tako imenovane NOB, ki je bila žal le popularna krinka za izvedbo komunistične revolucije. Zato je bila z zločinom in s prevaro vzpostavljena povojna revolucionarna oblast tem manj gotova vase, kolikor bolj se je odmikal vojni čas, ko je posvetitveni obred v svetost revolucionarnega boja in nasilja predstavljala predvsem bombastična ideološka floskula, svinčenka, nož in zevajoče brezno. Treba je bilo še nadalje podžigati in vzdrževati revolucionarni naboj širokih množic ter neumorno kolobariti z vrednotami revolucije in NOB. Sakrosanktnost komunističnega revolucionarnega podviga je bilo treba še nadalje jemati kot parabolo, kot religiozni projekt, katerega zgodba, kot bi dejal teološki mislec Vladimir Truhlar¹⁸ , se nanaša na nekaj, kar je drugačnega reda od nje same v vsej njeni krvavi dejanskosti. Pobornik revolucionarnih sprememb naj še naprej trdno verjame, da sámo revolucionarno zgodbo, to kruto in profano realnost, vseskozi preseva transcendentno, absolutno, sveto. Prav to sveto pa je kot svetništvo zaznati tudi v osebnostnih opisih njenih poglavitnih akterjev, revolucionarnih herojev, ki jim njihovi hagiografi (in ostali memoaristi) pripisujejo svojevrstno osebno pristnost in zategadelj prostodušno in strahospoštljivo nadevajo svetniško avreolo. Brez te osebne pristnosti, jedrne prizadetosti, ni in ne more biti revolucionarnega izkustva, meni Truhlar, enako kot ne pristne religioznosti. To pristnost pa prepoznamo v revolucionarjevi pripravljenosti storiti tudi zlo, če je treba podpreti z njim nezlomljivo logiko Zgodovine in Partije. Seveda pa je realno zlo, ki ga počne ali zaukaže, zgolj parabola, ki kaže na nekaj, kar je drugačnega reda od nje same, jo transcendira, je sveto, je metafizičnih razsežnosti…
Oglejmo si strnjen simbolni prikaz ene od transformacij povojne oblasti na Slovenskem, ki naj bi zagotovila dolgoročno stabilizacijo revolucijskih vrednot ter permanentno občutljivost režima na naključne (individualne) slabosti, če bi te načenjale, prosto po Kocbeku, blaženost kolektivne krivde in pa tovarišijsko solidarnost ter enotnost v zanikanju zločina.
Zlagano sakrosanktnost krvave revolucije, osvoboditve človeka po Človeku, naj vrednostno obnovi daljnosežna transformacija OF. V letu 1953 jo namreč milost podarjajoča (gratia gratificans) Partija obdari z milostjo (gratia gratis data) transsubstanciacije njenih okrvavljenih udov v višjo, univerzalnejšo in hkrati sublimnejšo politično formo — SZDL — katere materialni temelj naj bi še nadalje služil zlagani adoraciji vseljudske volje, v višjem, skivnostnem smislu pa bi SZDL kajpak predstavljala sámo telo in kri Partije.
Intelektualec = razumnik?
Stalnica v Javorškovih knjigah je govor o krizi intelektualca, nemara tudi pod vplivom francoske kulture, katere poznavalec je bil, zanjo pa je značilno, da se je s to tematiko spopadla že ob koncu prve svetovne vojne¹⁹. Če mu torej Lev Detela v svoji kritiki zameri, da slovenskim modernistom očita kvaziavangardnost in malodane polstoletno zamudništvo, kajti vse, kar se gredo, je svet, zlasti pa Francija doživela in izživela že v dvajsetih, potem bi ne smel mimo tega, da kriza intelektualcev, ki jo tako mrzlično in nejevoljno detektira Javoršek, ni le posledica usihanja visokih idealov revolucije in NOB, pač pa tisto, česar mi sami nismo izživeli ̶ že v dvajsetih. Tako modernizem, katerega zagovornik je Detela, kot Javorškov ,napredni’, z logiko razvoja najboljšega vseh sistemov ̶ socialističnega samoupravljanja ̶ uglašeni intelektualec, oboje je z današnjega vidika obsoletno, v začetku osemdesetih pa je bilo prvo skregano tudi z avtentično kulturo lastnega naroda, kar upravičeno ugotavlja že Javoršek, drugo pa s samim pojmom avtonomno razmišljujoče, družbeno kritične in v svet odprte osebnosti, kar na svoj način potrjuje Detela.
Intelektualec ali razumnik? Dvomi okrog enačaja med njima se pojavljajo nemara le pri nas — in morda šele v zadnjem času. Kajti izraz intelektualec, z obveznim dodatkom “ugledni”, je pri nas rezerviran le še za t. i. leve razumnike, medtem ko desni in vsi ostali razumniki ostajajo samo “razumniki”, kajpak še to v ironičnem pomenu, vse pogosteje apostrofirani v podcenjujoče zajedljivem, sovražnem tonu. Semantična diferenciacija sledi pač splošni atmosferi v slovenskem družbenopolitičnem in duhovnem prostoru in ta je nabita s sovraštvom, ki ga generira levica. To in sorodna čustva pa izključujejo prav tisto, kar je v osnovi obeh pojmov: intelekt, po domače — razum. Namenoma pravim po domače, kajti domačost, domoljubje in kar je še tega, se vendarle spet lahko veže le na nazadnjaške, desne razumnike in nikakor ne na ugledne, napredne, svetovljanske intelektualce! In prav teh oznak je bil v Detelovi kritiki deležen tudi Jože Javoršek — kljub svoji nedvomni poučenosti o aktualnem stanju v umetnosti in kulturi tako doma kakor v svetu in navkljub svoji estetski in politideološki čistilni vnemi.
In znova in znova: fašisti, nacisti, komunisti
Vrnimo se še za hip k Detelovi obtožbi o fašistoidnosti Javorškove navidezne morale. O navidezni morali kot karakteristiki vidmarjanske estetske presoje je v Mostu, kot rečeno, že sredi sedemdesetih pisal Taras Kermauner²⁰, deset let pozneje pa tudi Lev Detela²¹. Znano pa je, da fašizem, še zlasti nacizem v umetnosti mnogi avtorji povezujejo z navidezno moralo, pravzaprav z amoralo ter z njej bližjimi pornografskimi učinki. Susan Sontag govori o brezidejnem, fascinantnem fašizmu²². Medtem pa je uradna komunistična umetnost, denimo javna kiparska plastika, visoko moralna ter povsem oropana erotike. In spet je tu značilna Javorškova razklanost, bolestna sprtost s samim sabo. Kajti v skrajnosti prignano seksualno izživljanje Vitomila Zupana ter grozodejstva, s katerimi zapisovalec zgodbe povezuje Dušana Pirjevca, oboje slejkoprej s strastjo opisuje, še bolj pa se je tega nadejati v nadaljevanju. Bralec, na katerega zapisovalec prenaša svoje podoživljanje zgodbe, naj bi se torej ob branju hkrati zgražal, obenem pa naj bi ga opisane strahote tudi nezaustavljivo privlačile. »Fascinantni fašizem«?! »Fašistoidnost navidezne morale«!? Pozneje bomo dokazovali, da se tako Zupanova kot Pirjevčeva ,junaštva’ dogajajo v specifično razsvetljenski paradigmi, katere senčna stran je kajpak tudi božanski markiz de Sade …
Zakaj je kljub vsemu “fašist” ali “nacist” hujša zmerljivka kakor “komunist”? In ali je “komunist” sploh zmerljivka oz. diskvalifikacija istega reda kakor sta to oznaki “fašist” in »nacist«? Žal še vedno ne. Opredelitve za komunizem se vztrajno drži prizvok idealizma. Zanj se menda opredeliš, ker verjameš v pozitivne civilizacijske spremembe, do takšne mere pozitivne, da se slehernemu aktivnemu pristašu zdi nasilna pot do njih povsem opravičljiva. Za ideale fašizma in nacizma to že dolgo več ne velja, zanje se je sramotno zavzemati, opravičujejo jih in z njimi nekdanje režime, le še redki, sociopatološko določljivi ekstremi. Pri nasilju, ki ga za dosego svojih ciljev izvajajo komunistične hunte, ti cilji pa se iz visokoletečih kaj kmalu ̶ in celo praviloma ̶ spremenijo v golo demagoško opravičevanje njihove totalitarne oblasti, pa se radi izognemo njegovi enoznačni obsodbi, postopamo oportuno in selektivno. Stalinizem se tako po splošnem mnenju poslužuje zločinskih metod in tudi kot ideologija ni sprejemljiv, leninizem, ki je v zasnovi in praksi enak, pa je pogosto ocenjen dokaj pozitivno; enako se nikakor ne poenotimo okrog titoizma, kastrizma ali chavizma; medtem pa režim Rdečih Kmerov ter maoizem, zlasti njegovo epizodo s kulturno revolucijo, ves demokratični svet enotno obsoja. Od novodobnih komunističnih diktatur velja za manj obsojanja vredno venezuelska, za nekoliko bolj izprijeno pa severnokorejska različica. Da je ta pod protektoratom kitajskega komunističnega režima, slednjemu ne škoduje pri ugledu nič bolj kot kršenje človečanskih pravic doma na Kitajskem.
Summa summarum: ni ga skupnega imenovalca, ki bi tako po ideološki kot po izvedbeni plati izenačil poglavitno značilnost komunističnih gibanj, strank in režimov, da bi enotno obveljali za zločinske in s tem človeštvu nasploh nevarne, kot je to obveljalo za fašizem in nacizem.
Tragikomično je, da se mora antikomunizem otepati svojega imena kot pejorativne oznake, s katero ga je označila komunistična levica ̶ če ga že ne izenači kar s fašizmom ̶ čeprav je fašizmu najbližje prav ona sama. Hkrati pa antikomunist še vedno misli, da komunista ni zadosti označiti le s komunistom, treba ga je označiti z ,levim fašistom’, kot da antikomunizem že po definiciji ne bi nasprotoval vsem totalitarizmom in je torej enako sramotno ter obsodbe vredno biti tudi ̶ samo komunist.
Duh razsvetljenega herojstva in ,lepota zločina’
Mitologijo herojskega upora in svetlih ciljev, za katere je tekel boj v NOB in revoluciji, načenja vdor neznosnih spominov. Shizofrenost, ki jo kritiki vidijo v Javorškovem angažmaju, je posledica nemogoče hkratnosti čaščenja revolucionarnega herojstva, utemeljenega z utopičnimi cilji, ter nenehnega dvoma, ki je posledica travmatičnih podoživetij spominov na zlodela mnogih ,herojskih’ posameznikov. Francozi so se s tem soočali v svoji krvavi revoluciji, vse moralne razsežnosti herojstva pa so razsvetljenci premlevali že daleč pred njo. Diderot pravi o herojih in herojstvu naslednje²³: »kolikor ne bi premogli energije za zlo, pač ne bi znali žrtvovati ne drugih, ne samih sebe«. Čeprav se torej Javoršku iz osebne spominske bližine zdijo krvavi ekscesi, ki jih pripiše Ahacu, vendarle malce “prevelik zalogaj za naše male želodce“, kot bi to znova komentiral Denis Diderot, pa je hkrati prepričan v nujnost žrtev in terorja, skozi katerega je moral slovenski narod v dobi revolucije. Revolucija sama (njeni kolovodje, kajpak) se je sicer svetohlinsko ogradila od tako imenovanih partizanskih vojvod, vendar jih ni izločala iz svojih vrst, temveč jih je kakor Ahaca le stalno premeščala ̶ in navsezadnje je kljub vsemu mnoge od njih razglasila za narodne heroje. Svoje izgubljene sinove pa je slednjič prepustila Javorškom. S statusom nepovratno izgubljenega sina je bil po letu 1951 označen tudi Edvard Kocbek.
Tu pa je treba v pojasnilo oznake dodati naslednje: v okrilju zahodne metafizike, ki je v osnovi vsake tragike in katarzičnega občutja, kar kot presežno-sublimno pospremi razrešitev temeljne bivanjske razpetosti med sočutjem in strahom, je motiv izgubljenega sina prej na sledi grštva kot pa starozaveznega judovstva, kajti svetopisemski Jahve tako rekoč sproti nagradi vse dobro in kaznuje vse hudo, le redko pa posameznika ali svoje izbrano ljudstvo brez vidnih znamenj in zloveščih opozoril za dlje časa prepusti skušnjavi svobodne volje. Izgubljeni sin iz Jezusove prilike nastopi zatorej v povsem novi paradigmi. Odpuščanje za eratično življenjsko izkušnjo, zaradi katere je samovoljno zavrgel pravila vzajemnosti in skupnosti, očetove in plemenske zaveze ter avtoritete, je prestopku izrazito nesorazmerno, saj oče ne le, da ga vzhičeno sprejme nazaj v svoje naročje, še posebej ga nagradi s tem, da ga povzdigne nad vse ostale.
Odtlej na zahodu le še dedno sovraštvo (ki ga je v porazsvetljenskem obdobju mogoče izenačiti z razredno-ideološkim) in pa verska blaznost ne znata odpuščati: prvo zategadelj še posebej sovraži odpadništvo ̶ enako kakor druga ne zaupa konvertitom.
Zanimivo bi bilo iti po sledi te paradigme v čas revolucij od osemnajstega do dvajsetega stoletja. Zmagovita Revolucija najbolj kruto obračunava prav s svojimi bivšimi tesnimi somišljeniki in soborci: jakobinci z žirondisti, stalinisti s trockisti in revizionisti vseh vrst, SS s SA, titoisti s stalinisti, maoisti s pobudniki in nosilci ,kulturne revolucije’…
V tej luči je treba gledati tudi na povojni partijski obračun s Kocbekom. Kakor hitro je bilo zaznati njegovo samokritično oddaljevanje od tovarišije, ko se je prenehal zatekati v občutja blažene krivde, ker je odkril, da bi bil prevzem sokrivde za vse partijske zločine in poboje le preveč nesorazmeren njegovi osebni vpletenosti, potem ko je to dal svojim zalezovalcem jasno vedeti, je postal sovražnik št. 1.
Namesto epiloga:
krvoločnost, brezčutnost ̶ svetništvo!?
Zato nikakor ne moremo mimo nekaterih reči. Medtem ko gre Lev Detela v svoji kritiki Nevarnih razmerij molče mimo njih. Še huje, v opisih in namigih na nekatera zlodela Javorškovih junakov vidi golo kleveto. Pred nekaj leti sem napisal esej za tržaško Mladiko (Spomeniku nasproti ̶ spomeniki napoti), v katerem sem se na primeru lika revolucionarja Pirjevca-Ahaca obregnil ob polemično pisanje Tineta Hribarja. Ta je v nasprotju z Gorazdom Kocijančičem, kateremu je repliciral, upravičeval krvoločnost medvojnega Ahačevega krvavega početja. Tega početja sicer ni zanikal, saj je znano iz mnogih pričevanj. Upravičil pa ga je s sveto zagnanostjo revolucionarnega pravičnika, njegovo poznejše odpadništvo od partije pa primerjal kar s Savlovim spreobrnjenjem v sv. Pavla. Skratka ̶ Pirjevec in njemu podobni so svetniki. Njihova krutost izvira iz svetega prepričanja in srčne zavzetosti, nikakor ni v povezavi z njihovimi primarnimi psihičnimi vzgibi, z nikakršno psihopatijo, ki bi jih silila h krvoločnosti. Seveda se s tem ni mogoče strinjati.
S svetniško avreolo pa je Josip Vidmar v svojih Obrazih ovenčal tudi dva od poglavitnih slovenskih komunističnih zločincev, Kardelja in Kidriča. In nič kaj manj, čeprav na drugačen način, ni Kidriča leta 1976 povzdignil Taras Kermauner²⁴.
Zločin in moč pač temeljita na zanikanju. Dovolj je, da se spet povrnemo v 18. stoletje, k razsvetljencem, k markizu de Sadu, ki je njihova temna stran, ter k francoski revoluciji. Nekaj povzetih misli iz revolucionarnega de Sadovega opusa nam nudi že krajša študija o njem, objavljena v nekih drugih obrazih: v slovenskem izboru iz dela francoskega kritika Mauricea Blanchota²⁵. Tu lahko beremo: “Zanikanje v človeku pomeni moč, Sade je hotel človekovo prihodnost utemeljiti na skrajnem zanikanju…. Če živimo nevarno, pravi de Sade /za svoje okrutneže/, je pomembno, da nam nikoli ne zmanjka moči za prekoračitev poslednjih meja … “ Naši zagovorniki revolucionarnih pobojev (teh kljub vsemu ne morejo več zanikati), se pogosto zatekajo k upravičevanju, češ da je šlo za golo maščevanje nad premaganci, kvečjemu za nezadržno sovraštvo oz. za zločin iz strasti. Že Zygmunt Bauman pa nam lepo razloži²⁶, da pri te vrste pokolih, enako kot pri holokavstu, ne gre za stihijo, pač pa za hladnokrvno načrtovan in izveden proizvodni načrt radikalne dehumanizacije in izničenja, ki je nezamisljiv brez znanstvenotehnološke orientacije, kakršna utemeljuje tudi siceršnji porazsvetljenski, če ne kar ves novoveški razvoj. Tudi de Sade je menil, da je pri »vrhunskem zločinu« sleherna strast odveč. Največji zločinci so popolni brezčutneži. Naravnost neokusno, sluzasto sprenevedanje Josipa Vidmarja je pač, ko hoče iz svojih svetniških herojev napraviti čuteče humaniste, ljubitelje vsega lepega, izbranega duha in okusa…
Opombe:
¹ Kolikor bi ti reviji izhajali še danes, bi najbrž spet gostili prenekaterega od tistih, ki so jim postali osrednji slovenski tiskani mediji zaradi ideološkega ekskluzivizma ̶ ta je zadnje čase v strmem porastu ̶ povsem nedostopni.
² Glej: Jože Javoršek: Nevarna razmerja, Obzorja, 1979
³ O tem spregovori Pirjevec na mnogih mestih, mogoče najbolj zaključeno in hkrati kompleksno v svoji knjižici o Cankarjevih Hlapcih »Hlapci, heroji, ljudje« (1968)
⁴ Boris Pahor bi, kolikor ne bi imel apriornega zadržka do Javorška, gotovo rekel Levu Deteli: »Biti slovenski nacionalist, ljubiti svojo domovino, svojo zgodovino, korenine, kulturo, tradicijo, vero, jezik, literaturo, nacionalno identiteto, biti ponosen na vse to, to ni noben nacionalizem! To je osnova obstoja naroda.«
⁵ Vidmar, Obrazi, Boris Kidrič, str. 576 (druga izdaja, 1985)
⁶ Taras Kermauner, Srečanja z Josipom Vidmarjem, Most, 1976; Lev Detela, Vidmariana ali vprašljivost nekritične kritičnosti, Most, 1985
⁷ J. Javoršek, Kako je mogoče, Obzorja, 1969
⁸ Vidmar je skušal kar se da temeljito raziskati tudi Kogojevo poreklo ter prednike (po smrti Marija Kogoja je k tej raziskavi pritegnil celo tržaškega skladatelja in etnolingvista ter publicista Pavla Merkuja): vse pa z namenom, da bi si obrazložil poreklo njegove bolezni, katere predpostavljani razvoj in potek je nato vključil v svoje interpretacije Kogojevega ustvarjanja in glasbe. Vzrokov za njegovo bolezen ni videl zgolj v Kogojevi vehementni, boemski razpuščenosti, pijančevanju in bedi, še manj seveda v svojem druženju in manipulacijah z njim (ki pa so bile morda ravno tako usodne), temveč predvsem v dednih nastavkih in travmah iz otroštva …
⁹ M. F., (S)ramotni jezdec, KUDKDO, 2021
¹⁰ premnogi novinarji, ki so kot uslužni ,DPD’ še danes na sceni, so se kalili tudi na vsakoletnih šnelkurzih, imenovanih po tem zgodaj umrlem uredniku Gorjupovi dnevi.
¹¹ Glej: Andrej Inkret, In stoletje bo zardelo, Kocbek, življenje in delo, Modrijan, 2011, str. 532
¹² Na to namiguje pravzaprav že Javoršek sam in sicer v knjigi iz leta 1978, ki je predmet Detelove kritike v tržaški reviji Most (1981) in s tem posredno našega prikaza. Gre za Nevarna razmerja, 1978. O posebne vrste ,ljubezni’ do svojega zasliševalca in mučitelja spregovori Javoršek na osrednjih straneh te knjige, v pismih (fiktivnemu) udbovskemu majorju Tomažu.
¹³ Dvoličnost slednjega in njegovo spletkarstvo bi lahko bila predmet te iste obravnave, kajti Lev Detela je v reviji Most nekaj let pozneje obdelal tudi Vidmarja, vendar bi obseg kajpak nesluteno narastel.
¹ Pičevci, 1975, je Javorškova knjižica, v kateri obračunava s poglavitnimi sodelavci revije Prostor in čas
¹⁵ Glej: Igor Omerza, Edvard Kocbek, osebni dosje št. 584, od 159. str. dalje
¹⁶ “Najhujše, kar človeka lahko zadene, [je] nevreden nasprotnik.” Citat, ki ga Javoršek na str.404 svojih Nevarnih razmerij navede po Kocbekovem intervjuju za Deutsche Welle in hkrati obrne proti avtorju samemu, odgovornemu za številne pregone in smrti, ker da je izdal svoje krščansko-socialistične soborce in svoje osebne pristaše s tem, ko se ni hotel pravočasno pogovoriti z njimi oz. se zavzeti za njih in jih je iz oportunizma raje prepustil na milost in nemilost Partiji. Ker je tudi v njej videl ,nevrednega nasprotnika’ !?
¹⁷ Lev Detela: Fašistoidnost navidezne morale v Javorškovih »Nevarnih razmerjih« ali primer značilnega sodobnega družbenega vedenja, Most, št. 61/62 (l. 1981)
¹⁸ Vladimir Truhlar, Religiozno izkustvo v Pasolinijevem Teoremu (Most, št. 21-22, trst, 1969)
¹⁹ Glej npr. Julien Benda, Trahison des clercs, 1927
²⁰ Taras Kermauner, Srečanja z Josipom Vidmarjem, Most, 1975
²¹ Lev Detela, Vidmariana ali vprašljivost nekritične kritičnosti, Most, 71/72 (1985)
²² Susan Sontag, Illness as Metaphor,1978
²³ Denis Diderot, dve pismi Sophii Volland iz leta 1760
²⁴ T. Kermauner, Srečanja z Borisom Kidričem, Most, l. 1976
²⁵ Blanchotovi obrazi (Koda, 2000).
²⁶ Zygmunt Bauman, Moderna in holokavst, zb. Claritas, 2006
