Iskanja I

238

 

                                                                                                                                Iskanja I

 

                                                                                                                             Erika Primc

 

 

Kriki vran v jutranji temi

sekajo ledeni zrak

in njihovi odmevi se z meglicami vrtijo

v neenakomernem plesu.

 

***

 

Ljudje smo se odvadili graditi mostove.

Vsi potrebni so že zgrajeni.

Stari, z lepim razgledom

na sonce, ki pada v reko.

Obteženi s tisoči usod,

ki so nanje priklenile svoje dvojine.

Odskočne deske za misli,

polne domišljije in načrtov.

Ter zadnja imitacija tal za tiste,

ki so verjeli, da tu ne morejo več stati.

Včasih smo jih gradili, da bi se v krajšem času dosegli.

Cezar jih je gradil, ker je bilo častno hoditi po njih.

Na njih so prodajali in se srečevali.

Na njih še vedno pojemo in občudujemo

in hodimo mimo.

Tistim, ki jih nismo zrušili z bombami,

smo s teptanjem odvzeli ime.

 

***

 

Granitne kocke na mostu.

Kriki vran visijo v jutranjem zraku

in mraz, ki reže v obraz, jim niha v spremljavi.

Ulice so prazne, polnijo jih le smeti –

ostanki tistih, ki so ponoči živeli v utvari,

da živijo,

danes pa so spregledali vzhod

in preslišali predirljiv vrišč race.

Poslednji zvok dušeče se živali,

za katero nihče ni vedel,

da je to jutro opazovala vzhod z gladine reke.

Pogled, ki si ga zamudil.

In ko navsezadnje stopiš na ulico,

je tudi vonj enak včerajšnjemu.

Le toasti v baru so danes zažgani.

 

***

 

Obrnem ključ v ključavnici

ter se ozrem v prazno stanovanje.

Ne prižgem luči,

ker je elektrika draga in vem,

da luč na stropu ne bo razsvetlila votlega srca.

Raje si prižgem drobno svečko.

Ob tiktakanju ure se zapodi

v divji balet.

 

(Življenje balerin je bilo od nekdaj zahtevno;

nihajoče med lepoto in smrtjo.)

 

***

 

Si že kdaj slišal krike ranjene vrane?

V svetlobi popoldanskega sonca

in v odsevu beline z gora

se njeni kriki stapljajo s podeželjskim šumenjem.

Ne boš je opazil. Le slišal boš. Nek nepoznan krik,

ki se tako zliva v celoto popoldneva,

da se skoraj zdi, da ga ni.

 

Ko nenadoma utihne,

skozi dolino zazeva čudna gluhota.

Nečesa, česar ni.

 

***

 

Ljudje zapirajo polkna in zaklepajo vrata,

ker pravijo, da so polknice lepih barv in

jih zvok ključavnice pomirja.