Prispevek Leva Detele objavljamo kot promocijo za simpozij z naslovom Most čez Zaliv, ki ga prirejata Inštitut Nove revije in Kulturno umetniško društvu KUD KDO – odvijal se bo 12. oktobra 2021 v dvorani Slovenske matice.
Tržaška revija Most
zgodnji poskus vseslovenske povezave indialoga z italijanskim
sosedom v kontekstu mednarodnega sodelovanja
Lev Detela
Na začetku leta 1964 je v Trstu začela izhajati revija za „leposlovje in kulturo“ MOST. Že na prvi strani prve številke je ustanovni uredniški odbor, ki so ga na začetku sestavljali Vinko Beličič, Lev Detela, Florjan Lipuš, Aleš Lokar in Drago Štoka, obrazložil namen novega kulturnega projekta in njegov program. Ta je bil zavezan poskusu zbliževanja med različno usmerjenimi členi slovenske družbe. Z vključitvijo Lipuša v ustanovni odbor so pobudniki želeli povezati novo revijo s širšim slovenskim prostorom, z avstrijsko Koroško – in po možnosti perspektivno tudi z osrednjo Slovenijo, ki se je nahajala v bistveno drugačnem enopartijskem sistemu sicer, kot so poudarjali njeni uradni proponenti, na videz demokratičnega socialističnega samoupravljanja. Poleg tega je bilo pomembno tudi dejstvo, da se je jedro ustanoviteljev že kmalu začelo zavedati, da se diapazon revije ne sme zaustaviti na slovenskih etničnih mejah, temveč mora seči širše in dalje v mednarodno dogajanje, k sosedu in v tako imenovani veliki svet. V ospredju je bila želja po sintezi doma in sveta, ki sicer ne zanikuje pomena narodnih osnovnic, vendar te na kritičen način sooča s kontekstom širšega evropskega in svetovnega dogajanja.
Značilno za tedanji čas je, da so se takoj na začetku pojavile težave. Nastale so predvsem iz ideoloških pa tudi subjektivnih mentalnih razlogov. Iz uredništva se je takoj po izidu prve številke umaknil urednik koroškega Mladja Florjan Lipuš, ki so ga istočasno emigrantski krogi vabili tudi v argentinsko Slovensko kulturno akcijo in tamkajšnjo revijo Meddobje, saj si iz razumljivih razlogov ni hotel zapreti vrat v osrednjo Slovenijo. Izkazalo se je, da pot v bolj odprto in svobodno družbo ne bo lahka. Odmik Lipuša iz uredniškega odbora je bil boleč udarec, toda v uredništvo je v naslednji drugi številki pristopil agilni Tržačan Vladimir Vremec, ki je tedaj kot študent živel na Dunaju.
Tudi sam sem se kmalu po prihodu v Avstrijo na Dunaju začel ukvarjati z mislijo o prenovi slovenskega revijalnega in kulturnega življenja. Pred očmi mi je bilo predvsem stanje revij v Sloveniji, ki sem jih prebiral z veliko pozornostjo. Kljub tedanjemu živahnemu življenju slovenskih revij in njihovemu aktualnemu pomenu in vplivu na kulturo in družbo, so se mi zdeli koncepti slovenskih revij kljub njihovim vsaj delno diferenciranim profilom več ali manj omejeni in ideološko obremenjeni. Samosvojo izjemo so v tem konglomeratu slovenskih revij predstavljale leta 1960 ustanovljene Perspektive. Kot organ kritične inteligence so bile izpostavljene najrazličnejšim represijam. Poudariti je treba, da so s svojo nekonformistično držo zaznamovale tudi dogajanje izven Slovenije in vplivale na kulturno življenje v zamejstvu. Vendar so prenehale izhajati že leta 1964, v času istanovitve tržaške revije MOST.
Zdelo se mi je, da bi se v političnih strukturah Italije ali Avstrije, ki so dopuščale več ali manj necenzurirano kulturno delovanje, kar se je močno ločilo od omejenih možnosti javnega izražanja v enopartijski Jugoslaviji, dalo uresničiti revijalno življenje na novi podlagi.
Zato me je vedno bolj preganjala misel, da bi bilo potrebno ustanoviti samostojno literarno revijo. V njej bi lahko izoblikovali lasten umetniški in miselni svet brez cenzure s te ali one strani in brez pokroviteljstva preveč dogmatičnih mentorjev, ki sem jih osebno spoznal kot mladi sodelavec oziroma avtor ljubljanske revije Mlada pota v letih 1958 – 1960.
Kot študent na slavističnem oddelku dunajske univerze sem spoznal več koroških Slovencev, v slovenskem študentskem klubu v domu pri klarentincih, kjer je živel mentor dunajskih Slovencev pater Ivan Tomažič, pa sem srečal tudi tržaškega obiskovalca Vladimirja Vremca, ki je na Dunaju študiral agronomijo. Bolj kot drugi se je živo zanimal za aktualno kulturno dogajanje v osrednji Sloveniji. Seznanil me je s svojim prijateljem Borisom Podrecco Vsi trije smo hoteli prevetriti tudi precej konservativno in večkrat zelo zamejeno, zatohlo in netolerantno stanje v slovenskem zamejstvu, še posebej v Trstu, Gorici in Celovcu.
Strogo ločeni tržaški Slovenci, razcepljeni na katoliško desnico in tako imenovano progresivno levico, niso bili kvas za pot v nov način kulturnega in družbenega življenja v znamenju dialoga in tolerance. V marsičem je bilo potrebno orati ledino.
Na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je na katoliški strani ponujal še največ odprtosti tamkajšnji „družinski“ mesečnik Mladika, ki ga je urejal srednješolski profesor Jože Peterlin. Revija je redno objavljala številne leposlovne prispevke tudi mlajših avtorjev in nudila svojim bralcem razmeroma bogato in pestro ponudbo pogledov na tedanje pojave v družbi in kulturi.
Urednik Peterlin mi je omogočil, da sem leta 1963 v Mladiki začel pod naslovom Razgledi oblikovati posebno rubriko, v kateri sem mladostno nadebudno opozarjal na nove slovenske knjige in razmišljal o vsebinah tedanjih slovenskih kulturnih revij v osrednji Sloveniji, v zamejstvu in tudi v emigraciji. Pod drobnogled sem postavil vse najbolj aktualne literarne revije tedanjega časa iz osrednje Slovenije, zamejstva in tudi zdomstva oziroma emigracije. Tako sem na primer januarja 1953 v prvi številki Mladike za leto 1963 poročal o centralnoslovenskih revijah Perspektive, Naša sodobnost, Problemi in Nova obzorja, zaustavil pa sem se tudi pri aegentinskem emigrantskem Meddobju, kar je bil že zasnutek nekakšnega skupnega slovenskega kulturnega prostora. Čutil sem, kot tudi nekateri drugi, ki so bili leto zatem med ustanoviteljii MOSTA, da je potreben vseslovenski preboj v drugačno, manj regresivno in ideološko obremenjeno slovensko družbo. Zavedal sem se, da je potrebno ustvariti drugačne perspektive za slovensko družbeno in kulturno življenje, če hočemo, da se slovenska skupnost doma in po svetu osvobodi starih navlak in se odpre v novem kontekstu v vzajemni navezavi med različnimi protagonisti.
Še danes sem hvaležen uredniku Mladike Jožetu Peterlinu, da mi je tedaj štiriindvajsetletniku prepustil prostor za moja kar precej kritična in včasih tudi ostra razmišljanja. Poleg informacij o novih knjigah in revijah so se v Razgledih Mladike leta 1963 zvrstili moji različni kritični in včasih tudi polemično subjektivni članki, o čemer pričajo že njihovi naslovi, na primer Slabe strani slovenske sodobne kulture, Klic po moderni kritiki, Zavestni boj za kulturno podobo slovenskega naroda, Kritika zdomskega jubileja – in še vrsta podobnih člankov in zapisov, s katerimi si nisem pridobil povsod prijateljev. Vendar nakazujejo ti članki v Mladiki iz leta 1963 v neki meri tisto nezadovoljno vzdušje v slovenski kulturni stvarnosti, iz katerega se je kmalu zatem rodil MOST, ki je hotel biti drugačen, kritičen, a vseeno povezovalen.
V članku Slabe strani slovenske sodobne kulture sem med drugim na primer zapisal: „Revije kot Sodobnost, Perspektive, Problemi itd. zbirajo okrog sebe skupine take ali take opredeljenosti. Proces diferenciacije je tako napolnil slovenski kulturni prostor, da … tudi zaradi tega teži k neki sintezi, k sodelovanju in postopnem pomirjanju. Za sodelovanje na podlagi svobode in za svobodo se moramo tem prej odločiti tudi v zamejstvu, kjer smo kot narod in kot posamezniki tem bolj ogroženi. Danes je koncem koncev skrajni čas, da se prenovijo, modernizirajo in osvobode zarjavelih zavor vsi ljudje v našem zamejstvu, a tudi na celotnem Slovenskem.“ (Mladika, Trst, št. 1 – 2, 1963)
Potreba po novi kritični in istočasno vseslovensko povezovalni zamejski reviji je pritegnila zlasti mlajšo in srednjo zamejsko generacijo. Simbolična rpjstna ura MOSTA je bil v določenem smislu 15. avgust 1963, ko se je iz Opčin nad Trstom širša skupina mlajših pa tudi nekaterih starejših izobražencev podala ob velikem poletnem Marijinem prazniku na ustanovno romanje k cerkvi na Repentabru. Navzoči proponenti, med drugimi pesnika Vinko Beličič in Stanko Janežič, časnikar Franc Jeza, urednik Jože Peterlin, literarni zgodovinar, kritik in pedagog Martin Jevnikar in mi, nekateri mlajši, moja žena, pesnica Milena Merlak in za duhovno prenovo vitalno zavzeti Vladimir Vremec, smo vsekakor predstavljali na tem srečanju zelo disharmoničen konglomerat različnih mnenj in stališč na sicer skupni zelo široko razumljeni krščanski podlagi.
Ustanaljanje revije MOST sem na nekoliko poetično zanosen način med drugim opisal v spominski knjigi Emigrant, ki je izšla leta 1999 v knjižni zbirki Pričevanja ljubljanske Nove revije.
Mnogim ustanavljanje nove tržaške zamejske revije iz različnih razlogov ni bilo všeč. Literarni zgodovinar, kritik in pedagog Martin Jevnikar je na primer menil, da bo nova revija že po prvih številkah zaradi pomanjkanja denarja in sodelavcec utihnila, kot se je v podobnih primerih že večkrat zgodilo. Nekateri so se ustrašili revijine napovedane odprtosti v smeri dialoga in tolerance do drugega in drugačnega. Nekateri so se zbali, češ da jim bo MOST odtrgal njihovo domnevno kulturno domeno. Urednik Mladike Jože Peterlin je menil, da lahko vsakdo v njegovi reviji oblikuje svoja stališča in miselne in literarne poglede. Evropski urednik argentinske zdomske revije Meddobje, pesnik Rafko Vodeb, ki je iz Rima večkrat prihajal na obisk v Trst, je bil prepričan, da bo MOST po nepotrebnem še bolj razcepil itak maloštevilne sodelavce že obstoječih katoliških revij. Istega mnenja je bil tudu v Buenos Airesu tedaj živeči pisatelj Zorko Simčič, ko je obiskal Trst in Dunaj. Florjanu Lipušu se je zazdela zamisel o novi reviji nekoliko sumljiva in se ni želel kot izdajatelj Mladja obremeniti še z novimi nalogami.
Z Vremcem in Lokarjem smo se zelo trudili, da bi k reviji pritegnili čim več odličnih lliterarnih peres. Tozadevno sem na primer zelo minuciozno obelodanil naš vljudnosti obisk na domu pisatelja Alojza Rebule na Opčinah. O tem obisku skupaj z mojo ženo Mileno Merlak in Vladimirjem Vremcem sem v že omenjeni knjigi Emigrant med drugim zapisal: „Avtor Vinograda rimske cesarice in Devinskega sholarja nam skoraj ne pusti do besede. Do nastajajoče revije je dokaj skeptičen, poleg tega se mu očitno zdimo še zelo mladi in neizkušeni.“ (Emigrant, Ljubljana 1999, str. 82).
Kljub vsem pomislekom zagleda prva številka novega MOSTA januarja 1964 luč sveta. V uvodni besedi meni uredniški odbor v nasprotju z nedonošeno stvarnostjo nekoliko idealistično romantično, da se je nova revija „rodila iz prepričanja, da je potrebna prav danes, ko vsi čutimo, kako se kljub vsemu svet zbližuje, kako padajo stare pregrade, se iščejo nova pota za sožitje ter je vedno manj možno, da bi se mednarodni spori reševali z vojnami in režimi rušili z revolucijami. Revijo bo zasnovala skupnost ljudi, ki jih druži spoznanje, da je treba rasti v bodočnost iz pozitivnega v preteklosti ter da je bodočnost sveta in tudi Slovencev mogoča samo s prepletanjem in z zdravo tekmo različnih struj, gibanj in generacij v svetu…“
Ta osnovni program pa so, kot se je kmalu pokazalo, pobudniki in sodelavci razumeli na različne načine v skladu s svojim osebnim razvojem, generacijsko pogojenostjo in nameni lastnega kulturnega delovanja. Čeprav se programska zavezanost revije MOST izhodiščem, začrtanim v prvi številki revije v osnovnem smislu v teku izhajanja ni radikalno spremenila, pa je v toku revijinega nadaljnega razvoja večkrat prišlo do razlilčnih razmejevanj in razslojevanj med uredniki in sodelavci.
Določeni idejni in vsebinski premiki se kažejo na primer že v podnaslovih MOSTA, ki se je v prvem letniku najprej poimenoval v „tromesečnik za leposlovje in kulturo“, a se v četrtem letniku 1967 preimenoval v „revijo za kulturo in družbena vprašanja“, kar je zagotovo naslonitev na tedanji žargon v socialistično samoupravni Jugoslaviji oziroma Sloveniji. Od leta 1973 je revija ostala brez programskega podnaslova.
Po odstopu Korošca Florjana Lipuša sta v uredništvo druge številke vstopila Stanko Janežič in Vladimir Vremec, medtem ko sem sam do desete številke v tretjem letniku 1966 v osnovnih potezah sooblikoval začetni utrip MOSTA. V tretji številki prvega letnika ni več v uredništvu Vinka Beličiča, ki mu je postajala novokatoliška, z drugim vatikanskim koncilom pogojena usmeritev revije kot privržencu konservativnih idej Lamberta Ehrlicha vedno bolj tuja.
Leta 1966 je v uredniški odbor vstopil arhitekt Boris Podrecca (Podreka), medtem ko sem sam zaradi internih sporov zapustil uredništvo. V nekem članku v Mladiki, ki je bil ironična satira na razmere v slovenski kulturi in družbi, sem kritiziral oportunizem dela slovenake kulturne srenje, kar mi je osrednji del uredništva zameril.
Revija se je približala kritični generaciji v osrednji Sloveniji. V četrtem letniku je namreč prišlo do večjih tehničnih, vsebinskih, a tudi uredniških sprememb. Izdajateljem je uspelo v uredniški odbor vključiti Alojza Rebulo in avtorja iz osrednje Slovenije Marjana Rožanca, vendar je leta 1968 iz uredništva izstopil udgovorni urednik Drago Štoka, njegovo uredniško dolžnost pa je prevzel Vladimir Vremec. Letra 1971 je iz uredništva izstopil še Alojz Rebula, ki se med drugim ni strinjal z nekaterimi pogledi Marjana Rožanca, ki pa je leta 1978 prav tako zapustil uredništvo.
Tu ni mogoče naštevati vseh uredniških sprememb, rošad in izstopov, ki so vsaj delno tudi odsev tedanjih političnih in idejnih pritiskov z različnih strani. Pomembno pa je naglasiti, da je leta 1981 vstopil v uredništvo italijanski sodelavec, pesnik in publicist Gino Brazzoduro. To je bil važen signal, s katerim je revija skušala postati tudi nadnacionalni MOST k italijanskemu sosedu – in ne le MOST med različno usmerjenimi členi slovenskega naroda.
Podrobnejša analiza temeljne vsebinske in formalne strukture MOSTA pokaže, da sta predvsem Vladimir Vremec in Aleš Lokar tvorila poglavitno os v širšem kontekstu revijinega razvoja. Kljub določenim manjšim ali večjim preskokom in premenam – na primer s primeri Lipuš, Beličič, Detela, Rebula – sta skrbela za kontinuiteto revije, poskušala kljub določenim napetostim ohranjati konstruktivno rdečo nit leposlovnega, esejističnega in družbenokritičnega objavljanja v znamenju sodelovanja med različnimi duhovnimi tokovi, vsebinskimi zavezanostmi in političnimi opredelitvami. Podpirala pa sta tudi povezovanja v smislu konstruktivnega dialoga ter bolj ali manj objektivne analize aktualnih pojavov in idej v luči kreativnih stikov med različnimi kulturniškimi krogi in narodnostnimi skupinami na narodnostno mešanem zamejskem področju.
V celoti in iz današnje perspektive gledano se revija MOST izkaže kot samosvoj alternativni pojav na področju slovenskega revijalnega tiska. Že zelo zgodaj, sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, se je prva, še pred nekoliko pozneje ustanovljenim ZALIVOM (1966), demokratično kritičnega Tržačana Borisa Pahorja prva na slovenskem duhovnem prostoru zavzela v smislu novodobno prenovljene krščanske miselnosti za duhovno in kulturno življenje na podlagi odprtosti, demokratičnosti in tolerantnih diferenciacij na območju širše stvarnosti, a tudi za dialog med različnimi narodnimi skupnostmi na jezikovno mešanih ozemljih, še posebej za tvoren dialog med velikokrat preveč sprtimi Italijani in Slovenci v znamenju kreativnega partnerstva. Postopoma je MOST rasel v dvojezično povezovalno revijo. Od leta 1970 so se v reviji sprva sporadično, pozneje pa v vedno večjem obsegu pojavljali prevodi slovenskih tekstov v italijanščino in aktualni teksti italijanskih sodelavcev, prevedeni v slovenščino.
MOST je vedno znova objavljal prispevke različnih avtorjev, pri čemer se ni oziral na tako ali drugačno oportunistično konjunkturo na političnem ali kulturnem področju.Tako ni čudno, da se je v javnosti večkrat znašel na zatožni klopi nerazumevanja. Zdaj se z njim niso strinjali nekateri narodnjaki, ki jim ni ugajal povezovalni MOST med slovenstvom, italijanstvom in širšim svetom, večkrat mu niso mogli pritrditi dogmatični marksisti, tradicionalistični kristjani, literarni tradicionalisti, radikalni književni eksperimentatorji, a tudi pripadniki doslednega ločevanja med kulturo, ekonomijo, znanostjo in politiko.
Od revijinega začetka izhajanja pa do njene zadnje številke v letu 1992 se je v MOSTU nabrala dragocena antologija kritičnih razmišljanj in zanimivih razmejevanj med raznimi kulturnimi krogi in različnimi duhovnimi izhodišči. Živo prisotna je vedno znova bila tudi ideja krščanskega socializma.
Med poglavitnimi sodelavci revije v prvem času po ustanovitvi najdemo poleg urednikov in ustanoviteljev Lokarja, Vremca, Beličiča, Janežiča in Detele tudi Florjana Lipuša z lirično prozo Nezakonske trave, Mileno Merlak, Ireno Žerjal Pučnik, Savino Remec, Rafka Dolharja Humberta Pribca iz Avstralije in druge. Pozneje se v reviji uveljavijo tudi vidni avtorji in avtorice iz osrednje Slovenije Marjan Rožanc, Dominik Smole, Dane Zajc, Pavle Zidar, Franci Zagoričnik, Ifigenija Zagoričnik, Andrej Medved, Ivan Mrak, Taras Kermauner, Jolka Milič, a tudi Rajko Ložar in Italijan Gino Brazzoduro.
Taras Kermauner objavi med drugim v MOSTU (št. 33- 34) svoje eseje o nihilizmu, o avtoriteti in nasilju (št. 35 – 36), o Kocbeku (št. 43 – 44 in 61 -62), o Kidriču in Vidmarju (št. 45 – 46), Vladimirju Bartolu (št. 49 – 50), Rebuli (št. 51 – 52), Balantiču (št. 55 – 56), Kosovelu (št. 63 – 64) in o razmerju med evropskim socializmom in jugoslovanskim komunizmom (št. 65 – 66 in 67 – 68), o italijanstvu (št 54 in 55) ali o samem sebi (št. 41 – 42), ki so samosvoja bistra panorama bolj ali manj izzivajočih mnenj, analiz in obračunov s tradicionalnimi in dogmatičnimi načini mišljenja. Aleš Lokar se v svojih sestavkih in marginalijah sooča s problemi slovenstva, ki ga motri v širšem mednarodnem kontekstu in v povezavi z modernimi sociološkimi in ekonomskimi ugotovitvami. V tradicionalne oblike slovenskega življenja na kritičen način posega tudi Vladimir Vremec.
MOST je vedno znova objavljal izvirna slovenska leposlovna besedila, (delno tudi v italijanskih prevodih), na primer odlomke iz proze Marjana Rožanca Hudodelci, drame Ivana Mraka, daljši poem Alojza Rebule Kraška Velika noč, prozo Pavleta Zidarja in zgodnji dramski besedili Leva Detele Generalka in Prokrust.
Podoba je, da je MOST dal poglavitni delež k sodobni slovenski literarni ustvarjalnosti predvsem v esejistiki, na primer v Kermaunerjevih sicer subjektivnih obeležjih aktualne kulturne stvarnosti, in v krajših publicističnih sestavkih. Literarnozgodovinsko zanimivi so esejistični pristopi k novejšim in modernejšim tokovom v slovenski literaturi, na primer o Gregorju Strniši, Rudiju Šeligu, Petru Božiču, Dušanu Jovanoviču, Franciju Zagoričniku, Jožetu Snoju, Dimitriju Ruplu, na Japonskem živečem pesniku Vladimirju Kosu, v Avstraliji tedaj živečem Humberu (Bertu) Pribcu ali Alojzu Rebuli, ki jih je pisal avtor tega poročila, ki se je v MOSTU soočil tudi s polemičnostjo pisanja Jožerta Javorška in Josipa Vidmarja (Vidmariana) in pri tem izzval ogorčene reakcije. Informativno razsežnost MOSTA so dodatno obogatili zapisi o v slovenščino neprevedenih tujih leposlovnih knjigah in beležke o kulturnih dogodkih po svetu.
Veliko pozornosti so povzročili tudi prvič natisnjeni spomini pisatelja, dramatika in pesnika Stanka Majcna na politika Antona Korošca ter tiste posamezne številke MOSTA, ki jih je uredništvo posvetilo posameznim osebnostim slovenskega duhovnega življenja, na primer Edvardu Kocbeu in Vladimirju Bartolu in jih s pomočjo več piscev osvetlilo iz različnih zornih kotov.
Večkrat so se v reviji pojavili prevodi iz tujih literatur. V prvih treh letnikih v letih 1964, 1965 in 1966, ko sem revijo sourejal in bil nekaj časa njen glavni urednik, sem se s sodelavci trudil, da bi v MOSTU izhajali značilni teksti mednarodno uveljavljenih avtorjev. V tem smislu so v reviji izšle Borgesove Fantastične zoološke zgodbe, Jimenezov Platero y yo, proza Wolfganga Borcherta Keglišče, lirika W. B. Yeatsa , E. E. Cummingsa, Nikolaja Gumiljova (Afriška noč), Josifa Brodskega (Velika elegija na Jonna Donna), pesmi Umbera Sabe in Giorgosa Seferisa Mitično življensko poročilo v prevodih Milene Merlak, Aleša Lokarja, Vinka Beličiča, Humberta Pribca, Leva Detele in drugih.
Pozneje, leta 1967, se je v reviji oglasil tudi Fulvio Tomizza. Zdaj se je MOST v dialektičnem loku zelo odprl tudi k italijanskemu sosedu in sploh v širši kontekst srednjeevropskega in mednarodnega prostora.
S svojimi pesmimi in publicističnimi prispevki je kontinuirano sodeloval Gino Brazzoduro, Claudio Magris je razpravljal o literaturi stare Avstrije in o v nemščini pišočem „staroavstrijcu“ Gregorju von Rezzoriju, izpod mojega peresa so bili med drugim prispevki o avstrijski avantgardistični literaturi in o koncu Avstro – ogrske monarhije v romanu Avstrijca Bohuslava Kokoschke, brata znanega slikarja Oskarja Kokoschke. Marino Vertovec je predstavil furlansko liriko in Jolka Milič obsežno panoramo slovenskega pesništva v italijanskem prevodu.
MOST je že zelo zgodaj soočal v dialektičnih lokih kulturo z razgibano in večsmerno nadstavbo družbenih dejavnosti, slovenski, italijanski in srednjeevropski svet je vključeval v dramatične razsežnosti razmejevanj med meščansko kulturo in komunizmom, analiziral je vrenja v krščanstvu, včasih nekoliko preveč zanosno predstavil vrsto levih krščanskih mislecev, opozoril je na gospodarske probleme Slovencev in na pezo razlaščanja slovenske zemlje na Tržaškem, vedno znova je prisluhnil narodom in narodnostim ob mejah, kar je med drugim dokumentirano s prispevki Friedricha Heera, Giancarla Virgorellija, Theodorja Veiterja, Clausa Gattererja in drugih.
Prvo likovno podobo je dal reviji Boris Podrecca. Ta je v MOSTU opozoril na nekatere bistvene novodobne pojave v arhitekturi in likovni umetnosti. Že ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja se je soočil z danes priznanimi klasiki moderne arhitekture, s Slovencema Plečnikom in Fabianijem in s pomenom takratne Wagnerjeve dunajske šole. Po prvih oblikovno skromnejših letnikih se je MOST leta 1967 pojavil v modernejši opremi Borisa Podrecce, ki je še do konca leta 1972 skrbel za zunanjo podobo revije. V letniku 1973 ji je dal nov zunanji obraz Edvard Zajec, medtem ko sta njeno zunanjost od leta 1976 oblikovala Marino Kokorovec in Ruggero Ruggiero. Oba imenovana sta leta 1980 zasnovala tudi novi manjši format MOSTA.
Lahko se reče, da je revija MOST kljub težkim pogojem financiranja kulturnih dejavnosti v zamejstvu in kljub določenim trenjem in razmejevnjem med raznimi sodelavci dosledno sledila svojim že na začetku začrtanim izhodiščem. Želela je namreč prebijati zaviralne in preživele norme kulturnega in družbenega življenja. Skušala je rasti v MOST povezav med različnimi kulturnimi krogi in opredelitvami v večjo odprtost bolj pozitivnega sveta.
Kljub izstopu iz uredniškega odbora sem se kmalu ponovno vključil z različnimi prispevki v oblikovanje revije. Z veseljem sem spremljal njeno duhovno rast. Upam si zapisati, da je MOST s kritičnimi in nekonformističnimi prispevki, ki so velikokrat podrezali v vase zaljubljeno sršenje gnezdo te ali one strani, opravil važno nalogo pri ozaveščanju slovenske, a delno tudi tuje javnosti.
V zadnjem, v zadnji dvojni številki MOSTA leta 1992 objavljenem prispevku, sem se še enkrat soočil z razsežnostmi Bartolovega romana Alamut. Označil sem ga za pomemben dokument slovenske literature, v katerem je tržaški avtor na zanimiv in samosvoj način posegel iz ožjega slovenskega sveta v široki prostor aktualnega svetovnega dogajanja. Kar je v Bartolovem življenju vzklilo po bliskavici prve svetovne vojne tik pred ognjem še usodnejše druge svetovne vojne iz nekaj pedi avtorjevih domačh kraških tal ob pogledu na prostranost morja v Sredozemlju, je, kot sem zapisal v mojem zadnjem v MOSTU objavljenem stavku, „zagotovo nadregionalno pomembno delo o svetu brez ljubezni in tolerance.“
V tak svet je posegla v njenem skoraj tridesetletnem izhanju tudi tržaška vseslovenska revija MOST. Povedati je treba, da je svojo nalogo kritičnega prečiščevanja in razsvetljevanja v duhu dialoga med različnimi protagonisti kljub številnim zaprekam dobro in častno opravila.
