Oj, Triglav, moj dom

248

 

                                                                                                                            Oj, Triglav, moj dom

 

                                                                                                                              Marjan Frankovič

 

Posegel je po nemškem izrazju, da bi lažje izrazil svoje sovraštvo do politične opcije, ki ji ne pripada, pripadnost tej pa označil za državi, družbi in demokraciji nevarno sledništvo (v tretjem Reichu so temu rekli Gefolgschaft), ki bo z nasiljem in razgradnjo vrednot ter demokratičnih in pravni red zagotavljajočih institucij uničilo najimenitnejše, s strankinim ponosom in zanosom naphane dosežke in idole visoko humanega bivšega režima. Trivialne laži strokovnjaka za trivialno v slovenski literaturi in kulturi, profesorja M. H., bodo morda nekoč tudi njegovi sledilci, kolikor se jim uspe povzpeti na zares ustrezno »nadmorsko višino«, vzporejali, kot bi to najrajši storil sam, z iztrebki znamenite Mencingerjeve bohinjske cike (prim. Janez Mencinger, Moja hoja na Triglav). Ta je, kakor ironično namiguje Menciger, med vsemi kravami najbolj razgledana, saj se pase najvišje, visoko gori pod Triglavom. Enako se nerazumno visoko vzpenja omenjeni pedagog in Bog se usmili vseh, ki jim v rosnem jutru spodrsne na poti, ki jo je tako nesrečno ponečedil…
Kajti pred časom, prav z namenom ovekovečiti to razgledanost, sem hotel z helikopterjem pripeljati ciko na Triglav, vendar mi zaradi »budnosti« nekaterih vplivnih krogov mešane barve podvig ni uspel. V stiski s časom in vremenom smo to možnost le rahlo nakazali (gl. dok. film Bohinjska manifesta). Ostala pa je zanimiva korespondenca, ki zadeva vse »prizadete« — in pomenljivi kravji pogovori ter nepozabni samogovor naše osrednje krave. Naj citiram zgolj ta pogovor med kravami ter omenjeni samogovor, medtem ko korespondenca odločnih izvajalcev pritiska na »avtonomne« tv-uredniške kreature (denimo pisma ministra Milana Pogačnika in tedanjega direktorja TNP Janeza Bizjaka idr.) pač zahteva resnejšo obdelavo: denimo v kontekstu širše obravnave zgodovine avtonomije poglavitnega »nacionalnega« medija. Gre kajpak za eno od institucij, ki jih po mnenju kolesarskih elit tako uspešno uničuje sedanja »nacionalsocialistična« vladajoča stranka…

Pogovor med kravami se torej prepleta z daljšimi samogovori naše cike, ki jo pastir ljubkovalno kliče za Mojco…

 

BOHINJSKA  MANIFESTA

ali

»Od body arta do bohinjskega sira«

 

Krave na planini: selijo se iz nižje na višjo planšarsko lokacijo. Planšarji se nameščajo, zakurijo ognjišča, krave se razporejajo po stajah in že je noč. Naslov:

 

BOHINJSKA MANIFESTA

 

Jutro. Krave se pasejo. Zgodnji planinci – pohodniki na Triglav – gredo mimo. Majerji in majerice; jutranja opravila; zajtrk; novi pohodniki v mimohodu. Tu in tam se kdo od njih ustavi ob čredi in »poklepeta« s kravami. Bližnji plani obrazov ljudi, njihovih rok, ko ponudijo manj nezaupljivim kravam kak priboljšek. Zasopli kravji gobci, kravji pogledi, zvedave oči. Gobci sprejmejo ponujeno, hlastnejo, pojedo in se oblizujejo. Odhajajoči pohodniki; krave gledajo za odhajajočimi. Kamera se posebej in večkrat osredotoči na eno od krav; ta naredi korak ali dva za odhajajočimi, si premisli in obstane. Samo gleda. Pastirji si dajo opravka okoli koč in staj. Znova pohodniki; ne posvečamo jim posebne pozornosti. Nenadoma pa se naša krava, recimo ji Mojca, poda za njimi. Sledimo ji v več različnih planih, izrezih in zornih kotih, ko odhaja po strmi planinski poti – slab streljaj za zadnjimi pohodniki. Mojca hodi in meditira.

 

1./ KRAVA MOJCA (zase): »Marsikaj vem in vidim, čeprav tako rekoč nikamor ne grem. Vidim in slišim po televiziji…«

(flash-back: pastir leži na pašniku, pred njim v travi – prenosni televizor, vse naokoli krave, ki se pasejo, le krava Mojca stoji, se dela, da prežvekuje in strmeč sledi naključni oddaji).

»Sicer se še zmeraj na nič ne spoznam, lahko se pa že o vsem pogovarjam… O vsem mogočem imam že svoja stališča. Pa naj še kdo reče, da sem …« (jo nekaj zmoti).

 Simulacija njenega subjektivnega pogleda: v hoji, medtem ko zastaja in znova stopa. Tu in tam se prikrade vmes kakšna desubjektivizacija, tako namreč, da kamera nenadoma odstopi od simulacije dinamičnega kravjega pogleda v hoji in v skoraj otrplem statičnem izrezu spusti mimo sebe kravo Mojco, katere pogled je še pravkar simulirala.

 

Mojca meditira:

 

2.) KRAVA MOJCA (zase):

»Na kaj vse ne pomislim, o čem vse lahko govorim! Težko bom še naprej uspešno prikrivala, da nisem navadna « (jo spet nekaj zmoti)… »Kar predolgo že zanemarjam formalno verifikacijo vsega tega znanja, doktorat in to, ko sem pa vsepovsod tako temeljito notri. In. However. Pa naj še kdo reče, da sem …« (spet jo nekaj premoti, preusmeri pogled in tok njenih misli).

 

Krava Mojca se oddaljuje po strmi planinski poti.

Spodaj na planšariji: opoldanska molža.

Krava Mojca se vzpenja navkreber in razmišlja… tu in tam pomuli še poslednje šope slastne trave; pod osamelim macesnom ali sredi ruševja počiva in prežvekuje v poznopopoldanski senci. Znoči se. Večerna molža na planšariji.

Novo sončno jutro se razleze po okoliških vršacih. Majerice in majerji pripravljajo skuto, maslo, sir… Mojca na svoji poti …

 

3.) KRAVA MOJCA (zase):

»Zadnjič sem bila na razstavi sira. Kuratorka jo je odprla s čudovitim ekspozejem. Tehtno, filozofsko odmerjeno razmišljanje o siru. Znano je, da ima bohinjski sir luknje in domiselna kuratorka jim je podredila svoj razstavni koncept. Toda ali upravičeno? Tako je rekla: »Kaj pravzaprav bistveno določa naš sir: ali luknje ali tisto, kar jih obdaja?« V prid prvemu je razvila zanimivo misel o ugrizu. Zlasti tedaj, ko gre za debelo rezino, ki jo odneseš v usta, pravzaprav med zobovje, je rekla, tedaj je kaotičnost in arbitrarnost razpostavitve lukenj v siru tiste vrste gibalo ali motiv, ki omogoči uživalcu nepredvidljivo, skorajda metafizično avanturo ob ugrizu…«

 

Krava Mojca jadrno hlasta za sočnimi šopi trave med skalami, nato znova nadaljuje svojo osamljeno pot; prečka visokogorsko smučišče; čeprav ni snega, sedežnice še kar obratujejo; visoko nad njo se pod nebom prevažajo telesa pohodnikov, kakor zdaj manj zdaj bolj zajetni kosi govedine: plečeta, stegna, glave in drugi kosi na kavljih tekočega traku v klavnici.

Mojca pod sedežnico na strmi in razdrti poti navkreber; sence ji plešejo pod nogami; ozira se navzgor, kjer se v bleščavi jutranje protisvetlobe po kavljih sedežnice razobešeni prepeljujejo vztrajni ljubitelji lepih razgledov…

Izdelava sira: zaporedje postopkov.

 

4.) KRAVA MOJCA (zase):

»… in zob, ki zagrize v debelo rezino bohinjskega sira, meni kuratorka, nikoli vnaprej ne ve, če in kdaj bo padel skozi in torej brez delovnega haska prepotoval praznino luknje, obstaja samo nedoločno statistično pričakovanje in pa odstotek verjetnosti, ki ga lahko statistika – vsekakor še pred ugrizom – razporedi enakomerno po zobeh. Užitek, da bi na vsej svoji delovni poti v polnosti občutili upor okusne materije, se zobem in uživalcu sproti in vznemirljivo-nepredvidljivo podstavlja in spodmika. Ta, recimo kar s kuratorko, metafizična avantura zob skozi sir evocira njegovega pravega in edino pristnega duha: esenco in substanco sira, ki  je duhovna. Luknja je kakor pnevma – duša in je neumrljiva esenca bohinjskega sira…«

 

Krava Mojca hodi po strmi in skalnati planinski poti; kljub temu, da je hoja zahtevna, dohiteva in prehiteva prve zaostale pohodnike; ti se zbegano ozirajo in jo začudeno gledajo, meneč da imajo privide; nejeverni bolj do sebe kakor do tega, kar vidijo, se obračajo in vidno utrujeni trmasto rinejo dalje.

Sirarjenje v eni zaključnih faz; skupina planincev vprašuje za skuto, kislo mleko, sir.

Mojca meditira o siru – filozofska meditacija o bohinjskem siru…

 

5.) KRAVA MOJCA (zase):

»…toda, rečem sedaj sama, čemu potem vsa ta masa okusne materije, ki nedvomno obdaja luknje, se vprašam, čeprav z lahkoto sledim dokaznemu postopku vrle kuratorke? Ali je luknja sploh lahko luknja, če ni zajeta ne anticipirana v ničemer, predvsem ne v tistem, kar jo neposredno obdaja? Ali je esenca bohinjskega sira prav ta v ničemer substancialnem zamejena luknja: po svojem bistvu breztemeljna in zgolj potencialno razpoložljiva, saj se v vsej svoji luknjavi razsežnosti aktualizira šele s polno prisotnostjo bohinjskega sira?« (Mojca je vsa zasopla.)

 

Grmade sira se sušijo po policah, na prostem, s sončnim, kamnitim vencem vršacev v ozadju, kjer nedvomno kraljuje Triglav…

 

6.) KRAVA MOJCA (zase):

»Kaj bi se sprenevedali: sir bodo kljub temu pojedli in za njim bo kot vedno ostal le trivialen  vonj, če že hočete – duh – ki se bo hitro razblinil. Nič večnega. Anyway. Pa naj še kdo reče, da sem …« (se spotakne, nato zaustavi in se nato prvič temeljiteje razgleda po prelestnem planinskem svetu) »…vsa sem obtolčena, vendar prav nič ne obžalujem! Ubijala bi za ta pogled! Zdaj vem, zakaj nas ljudje pobijajo!! Pa naj še kdo reče, da sem…« (jo spet nekaj zmoti: med idilične prizore in poglede kakor srhljivi prebliski vdirajo krvavi prizori iz klavnice: ubijanje, odiranje, razsekavanje – vse v močni protisvetlobi)… »navadna krava!«

 

»NAVADNE KRAVE« (na paši)

 

  1. KRAVA: »… hočem še naprej ostati gibčna in vitka, kar predstavljajte si Mojco, kako leze navzgor na Triglav – z vsem svojim mlekom in svojimi ogromnimi seski…«

 

  1. KRAVA: »To je njena stvar, kravja kaprica. To ni moja zgodba…«

 

  1. KRAVA: »To bi utegnila biti tudi moja zgodba. Tudi jaz grem gor, na Triglav. Kamorkoli. Ne bom se več pasla, ne bom več proizvajala mleka…«

 

  1. KRAVA (zase, parafrazira Kosovela): »Pod triglavskimi stenami se pasem. Moje misli: onkraj.«

 

VSE KRAVE (unisono):  »To bo naša zgodba! Ne bomo se več pasle in ne bomo več proizvajale mleka!!!« (Pojejo.) »Oj Triglav, moj dom …«

 

Krava Mojca se vzpenja na vrh Triglava. Planinci se tarejo ob Aljaževem stolpu; mnogi malicajo, sušijo prepotene cunje, jemljejo ali ponujajo iz pestre izbire s seboj prinesene hrane in pijače; smejijo se, se objestno šalijo, krstijo s tepežem po zadnjicah in podobno. Mojca, ki se je neopazno prikradla mednje, hlastno sega po priboljških. Slednjič se pohodniki le zavedo tega nenavadnega dejstva in se začnejo osuplo spogledovati ter se čuditi naši Mojci. Kako vendar? Kako je ta prišla sem gor pod baldahin neba nad nami; ona pa se že radovedno ozira tja dol in naokrog po raju, ki se razprostira pod njo; dosegla je vrh; ugotavlja: »Splačalo se je, zmeraj sem si to želela! Poglejte! Vse je pod mano. Pa naj še kdo reče, da sem …!«

Norost v dolini: bohinjski »kravji bal«. Krava Mojca se počasi izvija iz sprevoda ovenčanih krav, iz vrveža te kravje-ljudske veselice in se v upočasnjenem posnetku po diagonali prebija v prvi plan; slednjič otrpne.

 

ODJAVNI NAPISI

 

Sodni epilog

 

Sodnik Magleša (sodnemu slugi): »Pripelji nam že onega osla, ki mu krave uhajajo na Triglav!« (ustrežljivo prikima tožilki Krastačevi; ta premetava pred seboj zajetne svežnje dokaznega gradiva; sodnik zase: »Sf..t ga bo treba, tudi tega bo treba sf…ti!«)

(Sluga odpre stranska vrata in spusti v dvorano nekakšnega kekca, ki gre nato pred njim vse do prostora za osumljence in priče)

(vstopajočemu): »Kdo ste?«

Pastir s planine: »I, Janez sem, Janez Bohinc, lahko me kličete tudi … Hanzi…«

Sodnik Magleša (ga nejevoljno prekine):

»Vi niste nikakršen Hanzi. Za zdaj ste le osumljenec, vsak hip pa lahko postanete obtoženec in potem …« (mu grozeče požuga s kladivom ter udari z njim po mizi; zase pa še doda: »Hanzi, ja, Hanzi, ta ti že posveti, če se nam izmuzneš!«)

Pastir s planine: »No, g. sodnik, v resnici sem Janez Bohinc, Riglnov po domače…«

Sodnik Magleša (ga nemudoma prekine): »Mir!« (ga sprenevedavo oponaša) »V resnici sem …« (kot bi odrezal pa oblastno, grozeče) »Tu se govori le po resnici in nič drugače. Če ne veš, kdo si in kdo nisi, kaj je bilo res in kaj ne, ti bodo obudili spomin v sodnem arestu. Govóri torej po resnici, mi tako ali tako vse vemo, mimo tega ni mogoče.« (proti Krastačevi) »Ga. tožilka, osumljenec je vaš.«

Tožilka Krastačeva: »Kot osumljenca vas pozivam, Janez Bohinc, da poveste, ali je res, da vam krave s planine občasno uhajajo na Triglav?«

Pastir s planine: »Če smo točni – uhaja mi le ena kravica, Mojca ji je ime, pravzaprav le razmišlja o tem in se kdaj kje zagovori, da ima takšen namen …«

Tožilka Krastačeva: »Krava, ki razmišlja, ki govori, a vi mene za….vate?«

Pastir s planine: »O, bognedaj. Vendar tudi vi (se hitro premisli), hočem reči jaz … kdaj kaj rečem in razmišljam, ko sem sam z živino, oprostite, med govedom,  kajpada, enako kot sedaj govorim in razmišljam tu med vami…«

Tožilka Krastačeva (poskočizadere se z ostrim, povišanim tonom): »To je nedopustno, to je nezaslišano, primerjati nas, ves naš cenjeni sodni zbor, z živino, z govedom! To je –  žalitev sodišča

Pastir s planine (se koplje iz zagate, v kateri se je znašel): »Vsakdo od nas pastirjev vam lahko potrdi…«

Sodnik Magleša (silovito udari s kladivcem; sprva zase): »Vsakdo? Zarota je širša, kot je bilo sprva videti. Naš osumljenec torej ni sam: ‘Vsakdo od nas pastirjev …’« (se naglas zadere) »Pripeljite mi vse te pastirje!« (z vso odločnostjo) »Ta osumljenec – Janez Bohinc – pa sodi že zdaj med obtožence! In za razžalitev sodišča mu nemudoma odrejam 5.000 € kazni. Odvedite ga!«

 

BOHINJSKA MANIFESTA

 

51- minutni dokumentarni film z naslovom Bohinjska manifesta je bil posnet poleti 2002 in emitiran spomladi 2003. Kako daleč se je v realizaciji odmaknil od prvotnih načrtov, na razloge za tak odmik sem namignil že v uvodu, o tem si lahko bralec-gledalec ustvari predstavo tudi iz besedila, ki sledi.  Projekcija v Bohinjski Bistrici je bila namreč pospremljena z naslednjim avtorskim razmislekom:

»Filmski avtor bi moral biti zmeraj nekoliko v zadregi, kadar zahtevajo, da mimo samega filma še sam dodatno razloži, kaj je hotel z njim povedati. Tem bolj v zadregi je lahko tedaj, ko takšno željo začuti tudi sam, saj s tem na tihem priznava, da mu v filmu ni uspelo udejaniti lastnega koncepta ali pa je ta ostal nedomišljen. Najmanj normalna, pa vendar pogosta, je promocijska predstavitev, ko mora avtor po nalogu producentske hiše ali iz avtopromotivnih  nagibov razlagati svoj film. Potreba po avtorski eksplikaciji osnovnega namena in smisla posamičnega dela pa ima tudi povsem druge vzroke: v zgodovinski razvojni logiki, v tokovih in tendencah v umetnosti in kulturi.

Z nastopom množice modernizmov v umetnosti dvajsetega stoletja je postala nujnost dodatnih razlag vsesplošna. Samoumevna predpostavka vsake takšne dodatne eksplikacije pač je, da sodi delo, ki ga zadeva, v strahovito razvejan in heterogen korpus umetnosti, umetniškega in umetništva. Takšno svojo samoumevnost pa doseže zgolj deklarativno: bodisi da ga sam avtor razglasi za umetniški artefakt ali pa to namesto njega stori spremljajoča ga teorija in kritika.

Esencialni premislek o resnični umetniški vrednosti kateregakoli dela in o adekvatnosti sleherne takšne  samo/razglasitve za umetnost bi zahteval dodatni intelektualni napor, predvsem pa povsem neodvisnega duha: takšno razsodno instanco, ki ne bi bila okužena z interesnimi predsodki in osebnimi zvezami.

Za sodobno umetnost je značilno, da je v nenehni krizi, da je sama v sebi globoko nezadostna in da jo spremlja in razume zmeraj ožji krog poznavalcev ali sopotnikov. Ni več ravnotežja med čutnim in razumskim, med idejo in snovjo, v preteklosti značilnega za hegeljansko razumljeni in podoživljeni artefakt. Prav body art  je prevesil to razmerje v prid čutom. Zaradi nasilja nad primarnimi čutili in do šoka prignanih občutij, ko prevlada odpor in gnus, je razum izključen iz podoživljanja predstavnega artefakta. Za body art in za sodobno umetnost nasploh je značilno, da je nujno konceptualna. Le z vnaprej znanim konceptom lahko umetnik nadomesti umni manko v podoživljanju. Brez te razsežnosti bi, recimo, body art predstava delovala popolnoma pornografsko: nasilno in odvratno kakor klavnica. Zato se hkrati s sodobno umetnostjo »prodaja« tudi njen vsakokratni konceptualni okvir in temelj. Prebrati in razumeti ga je treba pred uporabo, kakor sleherna navodila za uporabo.

Nikakor ne preseneča, da skuša današnja umetnost skozi svoje postopke in instrumentarij čim bolj neposredno korespondirati s svetom sodobne tehnologije in znanosti. Kakor ti dve drvita v nesluten in za bivanje na zemlji vse manj samoumeven razvoj, tako tudi sodobna umetnost postaja vse manj samoumevno potencialno dopolnilo slehernikovega vsakdana, pač pa kolikor se le da nelagodna in  provokativna inscenacija, ki ukinja še poslednje sledi katarzičnih občutij v podoživljanju. Z  uprizarjanjem grdega, nasilja in samopoškodb vzbuja zunaj ozkega kroga častilcev in privržencev zgolj še nerazumevanje in odpor.

Nekoliko drugače je s filmom. Kot sodobnik in sopotnik vseh modernizmov dvajsetega stoletja se film seveda ni mogel izogniti stranpotem in iskanjem ter poskusom biti moderen in s tem do neke mere konceptualen, vendar pa je prav skozi eno od svojih razvojnih skrajnosti, pri Eisensteinu, prišel znova k sebi in k svoji samoumevni samozadostnosti. Eisenstein je pač, potem ko je slednjič temeljito premislil dosežke in napake sodobnega sovjetskega filma, predvsem pa svoje lastne, preusmeril pozornost filmskih avtorjev nazaj h klasični formi, k tisočletnim zgradbeno formativnim vzorom in vzorcem mehanizmov identifikacije in podoživljanja: k Aristotelovi Poetiki in k teoriji drame.

»Bohinjska manifesta« skuša s pomočjo tradicionalnih narativnih in dramaturških rešitev kontrastirati dvoje: tradicionalno samoumevnost pridelave hrane in prav nič samoumevno, nikoli dovolj utemeljeno tendenco v razvoju sveta in umetnosti. Osrednja tema je na novo oživljeno bohinjsko planšarstvo. Že bohinjski rojak in pisec Janez Mencinger je hudomušno pripisal bohinjski kravi široko razgledanost, tako rekoč svetovljanstvo, saj se je od nekdaj pasla visoko pod vršaci in ravno zategadelj največ in najdlje videla. Hkrati pa je bila pogosto v stiku s tujci, kajti vedeti moramo, da je bilo visokogorsko pohodništvo že tedaj v polnem razmahu. Bohinjska krava lahko torej, bi rekli pred časom, »deluje lokalno, vendar misli globalno«. Pohodniki, ki jih bohinjska cika srečuje po idiličnih visokogorskih planšarijah in pašnikih, prinašajo s seboj misli in navade iz belega sveta, z ostalo kramo, ki jo vlačijo s seboj – tudi vse svoje travme in obsesije. Ničesar ne puščajo doma v svojem dolinskem svetu, čeprav morda menijo, da jim to uspeva. Osnovna pripovedna linija dokumentarca torej uprizarja to dvojnost: razpetost med naravo in civilizacijo, med prvobitnim in odtujenim,  zunanjim svetom, med tistim, čemur se ne moremo in onim, čemur se ne znamo odpovedati,  med tistim, kar želimo in onim, česar nočemo ne videti ne slišati …«