Žalovanja

284

 

                                                                                                                             

                                                                                                                                   Žalovanja

 

                                                                                                                               Anica Perpar

 

 

Žalovanja

Nihče več dolgo ne žaluje,

edinole mati za otrokom.

Iskrena so žalovanja

za čistimi bitji,

za psom ali muco na primer.

Žaluje se za drevesi,

za uničenimi vedutami,

za hišo, ki se je sesedla,

za vriski otročajev,

za klopco v parku.

Žaluje tisti, ki čuti.

Žalujejo tudi reke in potoki

zazidani v  struge,

travniki pod betonom,

cvetje na grobovih.

Žalujejo čudaki in bedaki.

Vampirji in pijavke ne žalujejo,

pijejo kri in se imajo dobro.

 

Ko sneži

Snežilo je

in sedeli smo v klopeh,

pred nami pa so ležali zvezki in knjige.

Profesor je razlagal,

kako Ojdip ni mogel ubežati Usodi.

Ni mogel.

Zunaj je snežilo, peč v razredu je grela.

Mir in zbranost sta vladala našim mislim

ter zraku v učilnici.

Zunaj je snežilo.

Usoda, kaj je to?

Grška usoda je pač Usoda,

mi pa imamo svobodo

in nikakršne usode,

vendar smo kasneje mnogi

začeli verjeti vanjo.

Kadar sneži,

razmišljam o usodi.

 

Tračnice

Tračnice jamčijo,

da še lahko izbiramo,

ko se podira svet.

So, ki iščejo zanesljivost,

se pravi, ovinek

in ko izza pride vlak,

ga ni mogoče ustaviti.

Kar je potem,

ni več pomembno.

Tu in tam kdo stavi

na božjo previdnost

in izbere ravnico.

Ko vlak piska in zavira,

je še možen premislek.

Tudi Ana Karenina

si je premislila,

seveda prepozno.

Danes se spominjam teh,

ki so izbrali ovinek.

 

Barve spomina

Spomin se obarva,

ko radostno vihtimo

čopiče preteklosti.

Mladost je bila pisana,

zato zamahujemo veselo,

barve pa vznikajo same po sebi.

Šola, starši, prijateljstva,

ljubezen, potovanja, slike,

morje, šotori, svoboda,

diploma, služba, poroka,

otroci, hiša, zrelost,

kariera, pleša, kilogrami,

mena, ločitev, samota,

modrosti pa od nikoder.

Leta so tu in

vedno manj je čopičev

in veselih barv.

 

Prozornost

Zdi se mi,

da postaja svet prozoren.

Vidim misli v glavah,

vidim hojo po robu,

vidim želje in pohlep,

požrešnost in sebičnost,

vidim blede in ujete duše,

vidim pravi in nepravi čas,

vidim vse, česar nočem videti.

Moje oči so obrnjene navznoter.

Svet se je spremenil

v stekleno kroglo,

v kateri odsevajo

moji strahovi.

 

Monolog

Pesem je monolog,

je  potop v globino sebe,

od koder sprašujemo

po smislu bivanja.

Pesem je poslikana svila

ali grobo rjavo platno,

kajti mnogovrstna

tkanja in poslikave

premore naša notranja hiša

s temelji iz besed.

Pesem je monolog,

vendar gojim tiho upanje,

da bo nekdo stopil v mojo hišo,

se ozrl po stenah, oknih in vratih

in mu bo moja hiša

za trenutek

postala  dom.