Žalovanja
Anica Perpar
Žalovanja
Nihče več dolgo ne žaluje,
edinole mati za otrokom.
Iskrena so žalovanja
za čistimi bitji,
za psom ali muco na primer.
Žaluje se za drevesi,
za uničenimi vedutami,
za hišo, ki se je sesedla,
za vriski otročajev,
za klopco v parku.
Žaluje tisti, ki čuti.
Žalujejo tudi reke in potoki
zazidani v struge,
travniki pod betonom,
cvetje na grobovih.
Žalujejo čudaki in bedaki.
Vampirji in pijavke ne žalujejo,
pijejo kri in se imajo dobro.
Ko sneži
Snežilo je
in sedeli smo v klopeh,
pred nami pa so ležali zvezki in knjige.
Profesor je razlagal,
kako Ojdip ni mogel ubežati Usodi.
Ni mogel.
Zunaj je snežilo, peč v razredu je grela.
Mir in zbranost sta vladala našim mislim
ter zraku v učilnici.
Zunaj je snežilo.
Usoda, kaj je to?
Grška usoda je pač Usoda,
mi pa imamo svobodo
in nikakršne usode,
vendar smo kasneje mnogi
začeli verjeti vanjo.
Kadar sneži,
razmišljam o usodi.
Tračnice
Tračnice jamčijo,
da še lahko izbiramo,
ko se podira svet.
So, ki iščejo zanesljivost,
se pravi, ovinek
in ko izza pride vlak,
ga ni mogoče ustaviti.
Kar je potem,
ni več pomembno.
Tu in tam kdo stavi
na božjo previdnost
in izbere ravnico.
Ko vlak piska in zavira,
je še možen premislek.
Tudi Ana Karenina
si je premislila,
seveda prepozno.
Danes se spominjam teh,
ki so izbrali ovinek.
Barve spomina
Spomin se obarva,
ko radostno vihtimo
čopiče preteklosti.
Mladost je bila pisana,
zato zamahujemo veselo,
barve pa vznikajo same po sebi.
Šola, starši, prijateljstva,
ljubezen, potovanja, slike,
morje, šotori, svoboda,
diploma, služba, poroka,
otroci, hiša, zrelost,
kariera, pleša, kilogrami,
mena, ločitev, samota,
modrosti pa od nikoder.
Leta so tu in
vedno manj je čopičev
in veselih barv.
Prozornost
Zdi se mi,
da postaja svet prozoren.
Vidim misli v glavah,
vidim hojo po robu,
vidim želje in pohlep,
požrešnost in sebičnost,
vidim blede in ujete duše,
vidim pravi in nepravi čas,
vidim vse, česar nočem videti.
Moje oči so obrnjene navznoter.
Svet se je spremenil
v stekleno kroglo,
v kateri odsevajo
moji strahovi.
Monolog
Pesem je monolog,
je potop v globino sebe,
od koder sprašujemo
po smislu bivanja.
Pesem je poslikana svila
ali grobo rjavo platno,
kajti mnogovrstna
tkanja in poslikave
premore naša notranja hiša
s temelji iz besed.
Pesem je monolog,
vendar gojim tiho upanje,
da bo nekdo stopil v mojo hišo,
se ozrl po stenah, oknih in vratih
in mu bo moja hiša
za trenutek
postala dom.
