Iskanja II
Erika Primc
Nočem živeti s slikami
in okvirji
in stekli
in ogledali.
Lepa so
in presevajo svetlobo.
Vendar ni sončna.
***
Na grob mi položite hortenzije.
Všeč so mi. Vedno v barvi zemlje.
Iz nje izčrpajo, kar ima,
in to spremenijo v najlepše barve.
Vendar se prah vseeno lahko nabira
in sili h kašlju.
Lahko duši.
Lahko pa se spoji z zemljo. Postane eno z njo.
Neopazen povzroča odtenek bolj modre cvetove.
Prah sem.
In všeč so mi hortenzije.
***
Danes sem odeta v modro.
Hodim po polju med sončnicami,
lovim vzhajajoče žarke
ter iščem svoj rdeči šal,
ki si mi ga podaril.
Še se spomnim pogleda
in nasmeha na tvojem obrazu,
ko si mi ga izročil,
izvirno zavitega v ovojni papir.
Ne vem, čigavo veselje ob tem je bilo večje.
Nikoli več ga nisem snela.
Rada imam modro
in v bistvu mi zares pristoji.
Vendar tistega šala ne more nadomestiti
prav noben odtenek.
Danes sem odeta v modro.
In iščem manjkajočo rdečo.
Da bi šla lahko naprej.
***
Lepota bo odrešila svet.
Samo, če jo boš opazil,
se ji odprl
in jo sprejel.
Sposobnost sprejemanja lepote
se odraža v bitju srca
in neskončno razvejanemu grmu,
ki zmore rasti tudi v suši.
Ker ga dobro zalivaš.
***
Vstavila bom vejico.
Postanek
in vdih.
Trenutek, da pomislim
in skušam začutiti.
Da dam prostor.
Opomnik.
Vejica.
Pike prepuščam Tebi.
