Novi pogledi na literarno ustvarjanje koroških Slovenk in Slovencev

 

 

Novi pogledi na literarno ustvarjanje koroških Slovenk in Slovencev

 

Večjezične povezovalne pozicije na koroškem slovenskem literarnem področju

 

Lev Detela

 

Po razpadu nekdanje Jugoslavije in slovenski osamosvojitvi so se zlasti pri mlajši literarni generaciji koroških Slovenk in Slovencev v Avstriji pojavili in uveljavili novi pogledi na literarno ustvarjanje, ki prej skorajda niso bili mogoči in zaželeni. Čeprav ostaja oblikovanje literature v slovenskem jeziku še vedno osnovnica in prioriteta slovenskega koroškega (in pravzaprav vsakega manjšinskega) delovanja in prizadevanja, pa pisanje v materinščini ni več edino in edinozveličavno obvezno. Dejstvo je, da je predvsem v zadnjih dveh desetletjih prišlo – in to ne le pri koroških Slovencih – do novih pogledov, ugotovitev in praks, ki  skušajo narodno bit odpirati v širši nadregionalni in večjezični prostor. To novo usmeritev dokumentira tudi obsežna skupna nemška znanstvena publikacija štirih v  Avstriji živečih raziskovalcev literature koroških Slovenk in Slovencev F. O. Kohla, E. Köstlerja, A. Lebna in D. Srienca.

Felix Oliver Kohl je asistent za slovenščino na univerzi v Gradcu, Erwin Köstler je svobodni znanstveni sodelavec pri številnih projektih in prevajalec literarnih del Ivana Cankarja in številnih drugih slovenskih besednih ustvarjalcev v nemščino, Andreas Leben je profesor za slovensko literaturo na inštitutu za slavistiko na univerzi v Gradcu, Dominik Srienc pa je bil do leta 2016 znanstveni sodelavec v literarnem arhivu Avstrijske nacionalne knjižnice na Dunaju in dela na Inštitutu Roberta Musila za raziskovanje literature v Koroškem deželnem literarnem arhivu v Celovcu. Vsi štirje so med letoma 2016 in 2018 v okviru znanstvenega projekta “Dvojezična literarna praksa koroških Slovencev po ukinitvi  revije  Mladje v letu 1991 in njena pozicija v nadregionalnem literarnem interakcijskem prostoru” raziskovali trenutni aktualni razvoj literarnega ustvarjanja koroških Slovenk in Slovencev z značilnimi premenami in spremembami do nedavnega uveljavljene paradigme. Na podlagi teh raziskav je nastala tudi obsežna, 356 strani obsegajoča publikacija, ki je izšla leta 2021 pri avstrijski založbi Praesens Verlag.

Njen naslov “Nadregionalno, večjezično, v medmrežju” (Überregional, mehrsprachig, vernetzt) v treh signalnih besedah opozarja na nove, spreminjajoče se oblike in pristope pri literarnem ustvarjanju  koroških Slovenk in Slovencev. Publikacija ponuja bistveno nov uvid v kompleksno dogajanje na koroškem slovenskem literarnem prostoru.

Pričujoča nova monografija, prva po publikaciji “Profile der neueren slowenischen Literatur in Kärnten”  (Profili novejše slovenske literature na Koroškem), ki je izšla v uredništvu  Johanna Strutza v drugi dopolnjeni izdaji leta 1998 pri Mohorjevi založbi v Celovcu, je pionirsko delo iz več razlogov. In to ne le v slovenskem koroškem kontekstu.

Obsežna študija štirih literarnih raziskovalcev namreč ni nekakšen zamejen linearni prikaz literarnega dogajanja, ki bi bilo omejeno le na besedila v slovenskem jeziku, temveč prikazuje to dogajanje presežno, v razvejeni večjezični literarni polifoniji. Literarne tekste koroških Slovencev postavlja v dialektičnem razponu v medmrežni kontekst s celotnim dogajanjem na avstrijskem in nemškem ter delno tudi vseslovenskem prostoru. To dogajanje je predstavljeno recipročno, z odmevi iz obeh strani in v obe strani.

Knjiga je razdeljena na šest delov, ki so natančno razčlenjeni v številne pododdelke in skrbno dopolnjeni s številnimi opombami. Že prvi del ponuja zainteresirani bralki in zainteresiranemu bralcu nujno potrebni ključ, s katerim bo odprl vrata v nenavadno bogat in razvejen literarni prostor.

Po srečanju  z osnovnimi in načelnimi vidiki v knjigi obravnavane literature je v naslednjih odsekih predstavljena sedanja literarna praksa koroških slovenskih avtoric in avtorjev.  Ta je natančneje razčlenjena v tretjem delu o literarni večjezičnosti, ki se zrcali, kot je prikazano v četrtem delu o identiteti in biografijah, kot večsmerna leposlovna akcija na vedno bolj aktualnem dvojezičnem polju. Poudariti je treba, da avtorji knjige dobro prikažejo pomen dvojezičnega literarnega ustvarjanja za afirmacijo slovenskih vsebin tudi v širšem tujejezičnem svetu. Ta dvojezična literarna praksa odpira skupaj s prevodi slovenskih besedil v nemščino vrata nemško govorečim bralcem na diferencirano območje slovenskega narodnega utripa.

V petem odseku je dokumentirana za sedanji trenutek posebno značilna spominska literatura koroških Slovencev, ki je vidno vplivala tudi na dogajanje v osrednji nemški avstrijski literaturi, med drugim na Nobelovega nagrajenca Petra Handkeja.

Več ali manj informativnega značaja je zaključni šesti  del, v katerem  so predstavljeni mediji in inštitucije, ki so pomembne za literarno in kulturno delovanje. Ta odsek, v katerem so med drugim nanizane vzgojne in znanstvene ustanove, kulturna in literarna združenja, društva, gledališča, založbe, časopisi, radijska in televizijska ponudba pa tudi nove spletne on-line oblike, bo koristen priročnik za vse ne tako malo številne uporabnike literarnih dejavnosti.

Pristop vseh štirih avtorjev monografije k interpretaciji literarnih tekstov slovenskih  koroških avtoric in avtorjev je inovativen. Nova podoba te literature se izkristalizira na prepričljiv način v dialektičnem razponu iz  vpetosti literarnih akterjev v medmrežje iz posameznih literarnih besedil in iniciativ.

Ob tem je tolmačenje literarnega fenomena zares novodobno. Čeprav avtorji publikacije predstavijo v zgoščeni obliki tudi zgodovinski razvoj slovenske koroške književnosti od prvih vidnejših primerov na začetku 19. stoletja (naj tu omenimo le Urbana Jarnika kot najmočnejšo koroško romantično  koroško – slovensko literarno pojavo), je težišče publikacije v prikazu najnovejšega dogajanja po Lipuševi ukinitvi revije Mladje v letu 1981 oziroma po dokončni ukinitvi Mladja v uredništvu pripadnikov  mlajše generacije z zadnjo številko 71 v letu 1991.

Ta letnica sovpada z velikimi političnimi in družbenimi dogodki, kot so razpad Jugoslavije in osamosvojitev Slovenije v novi samostojni državi, zaton komunističnega sistema v Vzhodni Evropi in vstop Avstrije in Slovenije v Evropsko unijo. To je čas globalizacije, novih tehnologij in čas vedno večje mednarodne mobilnosti, kar je zaznamovalo tudi literarne načine predvsem mlajših avtoric in avtorjev iz vrst koroških Slovencev.

Poglavitni del monografije  se ukvarja s  tem najnovejšim razvojem. Avtorji  pri ovrednotenju sedanjega stanja v slovenski koroški literarni sceni izhajajo iz dveh značilnih modelov. Prvega, klasičnega, ki temelji na izključni uporabi slovenščine kot narodnotvornega literarnega jezika, je utemeljil dolgoletni izdajatelj Mladja in avtor pomembnih literarnih besedil Florjan Lipuš tudi v polemiki z Majo Haderlap, ki je svoj roman “Angel pozabe” napisala v nemščini in z njim zbudila veliko pozornost na celotnem nemškem jezikovnem prostoru.

Avtorji pričujoče monografije v tem kontekstu opozarjajo na nemške in večjezične literarne publikacije Janka Messnerja, Janka Ferka, Janija Oswalda, Stefana Feiniga, Elene Messner in drugih (v tej zvezi omenimo tudi zbirko kratke proze “Wurzelreisser:innen” / “Izpuljevalke – Izpuljevalci korenin” – Mohorjeva založba v Celovcu 2022 – v Beljaku 1999 rojene Ane Grilc, avtorice nemških literarnih tekstov in slovenskih reportaž, po lastnih besedah socializirane v domačem slovenskem dialektu in v nemško – avstrijskem kulturnem okolju). Veliko pozornosti namenijo tudi prevodom slovenske koroške literature v nemščino. Obširno se poglobijo v slovensko spominsko literaturo, ki je v prevodih močno vplivala na oblikovanje nove bolj solidarnostne protišovinistične zavesti v vrstah nemško govoreče javnosti. Ti vplivi so opazni tudi v literaturi nekaterih  najuglednejših nemško pišočih avtorjev, na primer pri Petru Handkeju, ki  fenomen slovenskega jezika in Slovencev vedno znova vključuje v svoja literarna besedila. Einspielerjeva nagrada, ki sta jo novembra 2022 podelila Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza v Celovcu znanemu koroškemu nemško pišočemu avtorju in predsedniku Avstrijskega umetnostnega senata Josefu Winklerju, prav tako  dokumentira solidarnostno povezavo obeh koroških literatur. Winkler si je zelo prizadeval, da je samo slovensko pišoči  Florjan Lipuš prejel kot prvi koroški Slovenec veliko avstrijsko državno nagrado za literaturo, ki so jo pred tem podeljevali samo avtoricam in avtorjem, ki pišejo v nemškem jeziku. V Lipušu je Winkler morda prepoznal v drugem jeziku pišočega literarnega sotovariša, s katerim ga povezujejo tematika smrti, krščanstvo, biblijski elementi v jeziku, analiza socialnih krivic in ukvarjanje z grozotami druge svetovne vojne. V  sklop solidarnostnih povezav med obema koroškima literaturama sodi tudi uporaba slovenščine in uporaba slovenskih besed v  nemških tekstih različnih avtorjev.

Občudovanja vredno je obširno upoštevanje sekundarnega gradiva in najrazličnejših dodatnih virov, s katerimi avtorji monografije še bolje osvetlijo tkivo večsmernega literarnega dogajanja pri koroških Slovencih. Pri tem se ne sklicujejo le na v tiskani obliki dostopne vire, temveč omenjajo tudi elektronske podatke. V strukturo publikacije z neštetimi impulzi iz medmrežja literarnih dejavnosti so poleg tega vključene  analize okrog 40 novih značilnih del različnih avtoric in avtorjev, ki so izšla v slovenskem ali pa v nemškem jeziku.

Na platnicah nove publikacije o literarnem ustvarjanju koroških Slovenk in Slovencev je zapisano: “Pričujoča monografija je poskus novega pozicioniranja literarne prakse koroških slovenskih avtoric in avtorjev pod vidikom čezregionalne  interakcije in literarne večjezičnosti.” Tu bi lahko pristavili, da se nekaj podobnega kot znak novega migracijskega in hibridnega časa s težnjo po mešanju jezikov in ustvarjanju v večjezičnosti  dogaja tudi v vrstah zlasti mlajših slovenskih avtoric in avtorjev v Italiji (pa na primer tudi pri potomcih argentinskih izseljencev) – in sploh v podobnih okoljih povsod po svetu..

Nova monografija o literaturi koroških Slovenk in Slovencev, ki  je nastala s podporo Avstrijskega znanstvenega fonda, graške univerze, koroške dežele, raziskovalnega centra SAZU v Ljubljani in različnih drugih ustanov,  dokazuje, da je slovenska koroška literatura  v svojem pomenu in prestižu močno napredovala na avstrijskem kulturnem prostoru.

 

Felix Oliver Kohl, Erwin Köstler, Andreas Leben, Dominik Srienc: Überregional, mehrsprachig, vernetzt – Die Literatur der Kärntner SlowenInnen im Wandel, Praesens Verlag 2021. 356 strani.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo