Kultura in prosveta ̶ to naša bo osveta II
»Delavci v kulturi«
Marjan Frankovič
Znova je treba poseči nazaj, v polpreteklost, ki je, kakor smo že rekli, prejkone usedanjena preteklost sama, da utrdimo svoje vedenje o tem, kateri od obeh prevladujočih totalitarizmov ̶ boljševiški v SZ ali nacionalsocialistični v Tretjem Reichu ̶ je neposredneje vplival na jugokomunistično organiziranost “kulture in prosvete” (katerih sadov smo deležni še danes). Da je sovjetski vpliv primaren, ne kaže dvomiti, da pa je naša (nekdanja?) organiziranost hkrati povsem primerljiva z organiziranostjo kulture in prosvete v Tretjem Reichu, je prav tako neizpodbitno. Na to spominjajo oblike “borbenih zvez” in društev (Kampfbünde für Deutsche Kultur) iz t. i. borbene faze nacionalsocializma, torej iz obdobja nacionalsocialistične revolucije oz. pohoda NSDAP na oblast, kot tudi poznejša organiziranost kulturnih dejavnosti v komore, vse do centralne Staatskammer für Kultur po letu 1933, ko NSDAP že prevzame oblast. Sestavljenko der Kampfbund v njenem (moškem) spolu določa beseda der Bund (zveza, zaveza; sveženj; povez žice; pas); če pa bi sestavljenka Kampfbund vsebovala besedo Bund v srednjem spolu ̶ kar bi pomenilo zvezek, povezek; otep, snop; butaro ̶ bi bila das Kampfbund. To pa bi še nekoliko direktneje asociiralo na italijansko oz. fašistično iznajdbo pojma fascio, ki ideološko osmišlja besedni pomen starega izraza za butaro, sveženj ali zadrugo. Nedvoumna pomenska zveza organizacijske oblike Kampfbund z organiziranostjo fascio škvader ni slučaj, saj se je nacizem pri svojem pohodu na oblast vzoroval pri fašizmu, torej Hitler pri Mussoliniju.
Jugokomunizem si je v fazi vzpona na oblast z enakim namenom organiziral kulturno-prosvetna društva. Saj poznamo njih borbeno parolo: “Kultura in prosvéta, to naša bo osvéta”.
Hitler je l. 1933 z dekretom ukinil nacionalsocialistično revolucijo, t. i. borbeno fazo, značilno za leta pred vzponom na oblast. Vsaka revolucija je pač kaotična in nepredvidljiva in kaj rada žre tudi lastne otroke. Po vzponu na oblast pa je bilo treba na dolgi rok zavarovati pridobljeno. Tudi pri nas so boljševiki leta 1953 ukinili OF, ta se je iz revolucijske organiziranosti transformirala v krovno politično organizacijo SZDL. Na ta način so podobno kot Hitler zaključili s t. i. borbeno fazo, pri nas bi rekli z osvobajanjem, torej z revolucijo kot nasilnim prevzemom oblasti. Enako kot v Nemčiji po letu 1933 je bilo treba tudi v jugosocializmu odslej kulturo obvladovati preko nanovo vzpostavljenih, vsaj na videz zakonitih institucionalnih mehanizmov, preko drugačne vrste organiziranosti. Razvoj je v končni fazi pripeljal do t. i. samoupravnih interesnih skupnosti v kulturi, skrajšano ̶ kulturnih skupnosti ̶ ki so pokrivale in združevale vse “delavce v kulturi” iz posamičnih branžnih združenj, podobno kot so v organizaciji Göbbelsovega ministrstva RMVAP (ki je pokrivalo kulturo, prosveto in propagando) različna branžno ali regionalno organizirana društva in združenja delavcev v kulturi (Arbeiter in Kultur) institucionalno pokrile področne komore ter vse njih Državna kulturna komora (Staatskammer für Kultur).
Ko torej slišimo za sintagmo “delavci v kulturi” in pa za “borbo za njihove pravice” (za t. i. samozaposlene v kulturi in različne NVO-je), vedimo, da gre za resentiment, da je totalitarizem znova na pohodu, da gre v resnici za usedanjenje preteklosti, da gre za klasično obliko kulturnega boja. Kajti združevanje t. i. delavcev v kulturi je bilo značilno za totalitarne razmere, takšna združenja so bila vedno v oporo in vzpodbudo režimu pri pregonu drugače mislečih …
Na prvem mestu je treba tokrat omeniti “delavce z javne radiotelevizije”. Njihov upor se utemeljuje v grozečem skorajšnjem propadu proslulega zavoda. Ko pogledamo natančneje, pa gre pravzaprav za upor novinarskega društva, če pa gremo v podrobnosti, gre le za aktiv novinarjev z RTVS. Seveda ima ta aktiv široko “družbeno podporo”, čeprav je aktivnih “upornikov” komajda par deset. Govorimo o dobro medijsko podprti skupini novinarjev-družbenopolitičnih delavcev, ki je že pred časom napovedala, da je njen namen zavzeti in si podrediti javni zavod RTVS. Zdaj ko pa vendarle sluti, da tako zavzetje ni povsem razumljivo široko zainteresirani javnosti, odtod tudi referendumska pobuda proti zakonu, ki bi ji kaj takega formalno omogočil (neformalno pa ta medij DP delavci obvladujejo že od nekdaj), vreščavo kriči, kot bi do tega že tudi zares prišlo: RTVS JE NAŠ! Pri tem se sklicuje na novosprejeto zakonodajo.
(Rundfunk gehört uns! so kričala v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja neka druga “društva”…).
Iz slehernega javnega nastopa teh DP delavcev veje sovraštvo in nestrpnost. Na barikade stopajo “nore Grete”* naših dni in prostaško obračunavajo z “moštvom” trenutnega RTV establishmenta, ker pač lahko, ker so si po njihovi razlagi medij uzurpirali “sovražniki”, nepoklicni in nepoklicani barbari, “hlapci in psi” zloveščega gospodarja iz teme, ki uničujejo vse: “zgolj zato ker je naše”… Namesto Kalinovega efeba s piščaljo bo zdaj zdaj stal pred “sivim domom” (kot smo nekoč rekli tej hiši) le še oborožen skopljenec iz Alamuta, z antifa masko in zvezdo na kapi, kajti za našo stvar gre in “nič ni resnično, vse je dovoljeno”.
Na čigave nastope vas spominja Dulle Griet? Da, prav imate! Na damske nastope pas-mater- pesnice, na jarčji lajež s Kredarice, na varuhinje prava in postopkov z Metelkove ter njih podaljške v US in DZ; na tiste, ki po zidovih in plankah “splavljajo” cerkev ali še nerojene policiste; ki učijo Cankarja kuhati kavo, ki z menstrualnimi insignijami krasijo herme pred Glasbeno matico; ki po bogve kateri recepturi vegetarijanske dietetike v svoje spodnje telesne odprtine tlačijo surovo zelenjavo; ki ukinjajo “sovražni govor” na tako strpen način, da molče kričijo Smrt janšizmu, Smrt janšistom, Smrt Janši; ki slednjega in effigio obešajo, pod njim zakurijo, brcajo v njegovo odrobljeno glavo ali ga kar zaživa pokopavajo; ki ukinjajo institucije in z gnojnimi vilami ovaduštva in cenzure prebadajo medije, jih brezglavo obglavljajo, ukinjajo “nenaše” institucije, naskakujejo elektronska občila in številne “jebeno redke” posameznike. Dulle Griet tu, Dulle Griet tam pa smo v Svobodi.
Govorimo o kulturnem boju, ki je v naših razmerah prejkone nasledek kontinuitete s tistim režimom, katerega geslo imamo v naslovu. Kultura in v njej “osvéta” je to, kar smo ilustrirali pravkar. Ilustrirati pa v tem primeru pomeni izpostaviti in izločiti tisti segment družbenega dogajanja, ki najbolj drastično nakazuje smer vsesplošne netolerance in kaosa, kamor brezglavo strmoglavljamo. In kje je kultura v tem “kulturnem boju”, smo se vprašali zadnjič. Oh, saj je kultura, je! Borimo se tudi za Radovednega tačka, za znanstvenoinformativne oddaje, za vrnitev tega ali onega vrtička in ideološkega inkubatorja, denimo Studia-City, kajti naša prosveta ne zmore vsega. O dokumentarnem in igranem programu bomo rajši tiho, tudi mi imamo občutljive želodce. In če smo že pri hrani, svežo zelenjavo smo že obdelali, je treba obdelati še pijačo, ki nas kot profesionalce krepi in vzdržuje naš visoki nivo, pa šampanjec pa navsezadnje tisto, kar sledi: krepčilen počitek in udobni topli radiatorji. In tu se začne visoka pesem o toleranci, po domače ̶ o strpnosti. Ker smo strpni, prav zato ne poročamo ne o Fotopubu, ne o golobji nesreči v tej deželi. Splača se …
Kaj se plača in kaj se splača ̶ o tem govori že ime naše ustanove, pa tudi naše denarnice. Denarnice pač ̶ toda ime? Javni zavod? Nekdanja direktorica ga je kritično poimenovala: »javna hiša«. Če ohranimo njen kritični ton, bi to v francoščini pomenilo maison publique.
Toda zgoraj smo dokazali, da smo tudi tolerantni, da smo maison de tolérance. Vendar pozor: “V Franciji so nekoč rekli ‘hiše tolerance’ bordelom, naziv pa je dajal vedeti, da gre za slabo ureditev, ki pa jo je iz različnih razlogov vendarle bolje tolerirati.” (glej: Leszek Kołakowski, Mini predavanja o maksi zadevah, Claritas, 2004)
RTVS ̶ hiša tolerance
Ničkolikokrat ponovljena misel o tem, da je RTVS javni zavod in ob implikaciji, da gre za ideološko, kadrovsko in profesionalno koruptno ustanovo, že lep čas napeljuje njene kritike na grobo vzporejanje z “javno hišo”. Res da gre za grozeče razsežnosti in oblike “prostitucije”, predvsem politične, da ne bo dvoma, kadrovskega nepotizma in promiskuitete, pa vendar ostaja v samem temelju, v sami ideji javne ustanove zrno upanja, neizbrisna sled zasnove neke drugačne javne ustanove, predpostavljane in mogoče tolerance do različno mislečih ̶ in glej ga zlomka, znova vzporednica ̶ zasnove, kakršna je v nekdanji Franciji utemeljevala tisto dejavnost. Načelo strpnosti. Maison de tolérance. Naša javna radiotelevizija se torej izvorno utemeljuje na načelu strpnosti, na pluralizmu idej, ki pa je v praksi še daleč od njega. Če torej s tem izrazom nekoliko ,potujimo’ (kot bi rekel V. Šklovski) preveč povsakdanjeni izraz “javni zavod” ali “javni servis”, bi ostal obsceni prizvok za večino levih (“golobjih”) aktivistov nekoliko prikrit. Klanjajoč se njihovi siceršnji erudiciji bi tako kritikom sedanje “je..ne” večine mogoče le uspelo zagreti slednje za tvorno “toleranco” do sovražnikov”, da bi na nek način internalizirali izvorno idejo pluralizma in nazorske ter idejne strpnosti, ki jo vsebuje stara zakonodaja. Če ne, potem bi se nemara ogreli vsaj za nekoliko več aktivne miroljubne koeksistence, kot je trenutno zmorejo, ta titoistična fraza jim pač ni neznana.
* Ne, ne gre za najstniško Greto Thunberg, pač pa za Brueghlovo Dulle Griet, za Noro Greto s slike, katere opis je v grobem naslednji:
“Ožarjena od požara v ozadju in vsa iz uma divja ta megera z mečem v roki naravnost proti peklu pred sabo, za njo lomasti trop poblaznelih moškinj. Je to brezumna predstava sveta, prepuščenega le še norosti in zlobi? Ali nemara, navezujoč se na srednjeveške stihe in farse, Brueghel z njo uprizarja zgolj sarkastično satiro o zadirčni in gospodovalni ženski? Griet (Greta) in njene pobesnele slednice z orožjem naskočijo može, ki so se jim doslej (vse predolgo) zgolj podrejale!? Zdaj, ko so končno svobodne, rušijo vse in še sam hudič ne bo več varen pred njimi!? Morda je torej ta šaljiva, boschevsko bujna fantazija zgolj v službi tradicionalno prisotnega antifeminizma.« /Ali pa je slika le groteskna parodija nanj?/ »Toda to v ničemer ne zmanjša moraste in mučne blodnjave te mojstrske slike. Duha 16. stoletja nasploh so obsedale halucinacije, ki niso nujno imele moralnega predznaka. Z vsem zanosom so umetniki v tem stoletju na svoji ‘klaviaturi’ preigravali metamorfoze, spajali burleskno in obsceno, parodijo in krutost. Uživali so v nasprotjih, nenavadnosti in spačenosti.«
(Jean Delumeau, La civilisation de la renaissance, Les Ed. Arthaud, Paris 1984)
