Četrti od štirih koncertov ciklusa KUD KDO Sacrum convivium v ljubljanski stolnici
Komorni zbor KGBL z dirigentom Ambrožem Čopijem
Franc Križnar
Na zadnjem ali/in 4. koncertu letošnjega ciklusa Sacrum convivium društva KUD KDO v ljubljanski stolnici je nastopil Komorni zbor Konservatorija za glasbo in balet iz Ljubljane pod vodstvom dirigenta Ambroža Čopija (27. nov.). Mladi pevke in pevci (ok. 30) so s svojim zborovodjem, zagotovo ta čas vodilnim slovenski in tudi v svetu afirmiranim A. Čopijem nastopili kar v prezbiteriju cerkvene ladje. Kako tudi ne, saj so ves čas peli a cappella, (= brez spremljave). Poleg perfektnih izvedb, so vsi po vrsti peli največ in izključno sodobna dela (mladih) slovenskih skladateljic in skladateljev z liturgično vsebino: katoliško in pravoslavno. Ni brez pomena, da se je večina avtorjev »šolala« prav v teh Čopijevih vrstah (tako po pevski-glasovni, dirigentski in umetniški-ustvarjalni-avtorski glasbi) zbora. Dokaz le-tega je vsaj eden od predstavljenih avtorjev, ki se nam je priklonil kar iz zborovih vrst (Jan Triler). Ta, kot malce starejša Tadeja Vulc (tudi prisotna na koncertu!) pa sta v spletu vseh slovenskih skladb, prispevala noviteti, krstni izvedbi svojih del.
Sicer pa se je aktualni zborovski vsakdan redno dotikal modernih oblik in vsebin tako na germanske kot slovanske vsebine. Ni bilo malo glasbenega odra, saj so se (mladi slovenski) skladatelji redno dotikali moderne ali kar glasbeno odrske govorice; pri tem pa je bilo ves čas čutiti dobršen del (ustvarjalnih) rešpektov do spokojnih (verskih) vsebin, ki jih njihova muzika predstavlja. Uvodni Pomiluj mya enega vodilnih tovrstnih slovenskih skladateljev Andreja Makorja (roj. 1987) je med prvimi razsvetlil zvočni del cerkvenega prostora. Sodobno delo iz 2020. leta deluje sveže, glasba pa se maksimalno prilega besedilnemu sporočilu. Skladatelja Tineta Beca (1993) so mladi pevci in njihov vodja Čopi predstavili s kar štirimi deli, seveda ne naenkrat, v bloku, pač pa razpršeno po celotnem sporedu: Jubilate Deo …, Deliver me, …, 3-delna Ave gratia plena … in zaključna Laudate Dominum … Največji delež tega skladatelja na celotnem koncertu je bil kronan s prenekaterim konkretnim posegom v sicer čisto zvočnost vokala; imeli smo priliko slišati in videti marsikaj konkretnega: od zametkov plesa pa vse do obračanja zbora proti oltarju – glasbeni oder. Klara Mlakar (1999) je bila zastopana z dvema deloma: Tebe poem in Cherubic Hymn …sta modernizme in navidez poustvarjalne ekshibicije še stopnjevali. Gre za najbolj fino, prefinjeno občutenje vokala (navkljub modernizmom) do (pobožnih) besedil. Matej Kastelic (1994) se je kot avtor predstavil z dvema deloma: Salve Regina in Poem …: od 2-zborja pa vse do tridelne skladbe; zvočnost pa skoraj nespremenjena, sodobna odzivnost umetniškega 21. stol. v glasbi. In potem še obe, že omenjeni noviteti: Tadeje Vulc (1978) V molitvahk … in Jana Trilerja (2003) Jesu, dulcis … Kako enovit program, kako nekako izenačena celotna skupina predstavljenih skladateljic in skladateljev se je naenkrat razblinila med delom najstarejše in najmlajšega predstavljenega avtorja? Navdušujoče in polno zasedeno občinstvo pa je iz tovrstnega zborovega repertoarja-happening priploskalo še dodatek: delo enakih razsežnosti, vsebin in oblik. Kronska podoba tega večera pa je bil zagotovo naš A. Čopi, ki je doslej (od 2010 → vodi ta zbor) prav omenjeni vokalni ansambel različnih generacij popeljal na številne koncertne in tekmovalne odre doma in v širni svet. S tem zborom in s siceršnjo skladateljsko-avtorsko, dirigentsko-zborovodsko in pedagoško »šolo« pa si je tudi sam priploskal vodilno tovrstno ime pri nas. Čopi postaja tovrstni fenomen za ustvarjalnost in poustvarjalnost pri nas, zagotovo pa eden vodilnih tovrstnih glasbenih velemojstrov; daleč čez plot konservatorijske stopnje glasbenega izobraževanja in v tem primeru tudi našega KGBL.
Pa smo sklenili tale letošnji oktobrsko-novembrski ciklus štirih zaporednih koncertov sakralne vokalne glasbe v ljubljanski stolnici. Vsekakor je bil med vsemi štirimi izvajalci – našimi in tujimi – v sicer dokaj enotnem vsebinskem pogledu, najboljši prav slednji, zadnji zbor, KZ KGBL z A. Čopijem. Pa tudi neke vrste fenomen občinstva, ki je pomenil polno zasedeno stolnico, je bil nekaj več. Dotlej in letos tega še nismo srečali. Organizatorju vseh koncertov Kulturno umetniškemu društvu (Kud kdo) so se tudi za tale koncert pridružili še Založba Družina, Lazar, Imago Sloveni/ae in Ministrstvo za kulturo RS. Vsi tile in pa umetniški vodja celotnega ciklusa Stojan Kuret, so zatorej imeli svojo »srečno roko« v celoti.
