Odziv na odziv
Prof. Novaku se zahvaljujem za odziv na moj Proglas; vsako besedilo sicer samo najbolj govori o svojem avtorju, vendar menim, da to pisanje zahteva več pojasnil, predvsem pa odpira kar nekaj zelo velikih, nelahkih in pomembnih vprašanj, ki jih moram (brez želje po osebnem polemiziranju) zapisati.
1) Odgovor prof. Novaka na moj zapis se odvija na osebni ravni, kar je povsem upravičeno glede na avtorstvo mojega besedila, povsem neutemeljeno pa je njegovo razumevanje moje Protiizjave, kot da gre za osebni napad;
2) spoštljivo vabilo »enemu najuglednejših predstavnikov slovenske umetnosti in kulture« še vedno velja, saj bi bilo dokaj nenavadno, ko bi nesoglašanje z nekom glede ene same točke (v tem primeru: legitimnosti današnje slovenske vlade), ukinilo naše spoštovanje do njega;
3) argumentacija Protiizjave je utemeljena v tolikšni meri, da lahko odpre javno razpravo o vprašanjih, ki so ključna za našo družbo; izraža pač nestrinjanje, kar je v svobodni družbi, za katero se zavzema tudi organizacija PEN, povsem legitimno – saj bi pluralizem brez nestrinjanja sploh ne mogel biti pluralen;
4) izrazi, kakršni so »patentirani izdajalec« in »patološka potreba po denunciranju«, so žaljivi in govorijo o potrebi po moralnem diskvalificiranju; iz besed odgovora ni mogoče razbrati, koga ali kaj naj bi izdal: prof. Novaka, organizacijo PEN, slovensko literaturo, slovenski narod, zahodno civilizacijo, kakor meni Julien Benda?
5) tako vodstvo mednarodnega PENa kakor vse ostale mednarodne organizacije bi morale, preden izrazijo karkoli o Sloveniji, biti objektivno obveščene in biti tudi same objektivne in ne odvisne od enega samega vira informacij;
6) bolj plodno kakor napovedovati prihodnost na osnovi domnev bi se mi zdelo odpreti razpravo o »svetli« preteklosti, saj je iz besed Zahteve in Odgovora prof. Novaka videti, kot da bi neka nestabilna koalicijska vlada, katere vodilne stranke so bile skoraj vedno v opoziciji, v nekaj tednih zradirala brezhibni raj na zemlji, ki je vladal pred njo, a ki ga nekateri žal nismo opazili;
7) nevključevanje v kampanjo za slovenski jezik v visokem šolstvu ali v kakršnokoli javno pobudo ne more apriorno pomeniti, da smo do nečesa ravnodušni; sploh pa to trditi o nekom, ki prihaja iz slovenskega zamejstva in piše slovensko, kljub temu, da slovenščina sploh ni njegova materinščina – sodi v območje, ki si ne zasluži kulturnega komentarja;
8) diskvalifikacijska raba v današnji (kulturnobojni) publicistiki izpraznjenih izrazov, kakršna sta fašizem in nacizem, govori predvsem o disfunkcionalnosti slovenskega intelektualca lastnemu okolju, če pa z njima nekdo, ki je prejemnik najvišje slovenske literarne nagrade, opredeljuje nekoga, ki je uspešno ubranil svoje slovenstvo v vsakdanjem soočenju s tržaškim pouličnim neofašizmom od otroštva naprej, pomeni, da se moramo globoko zamisliti nad vrednotami, ki uravnavajo našo kulturo;
9) povsem nerazumljivo mi je, v čem naj bi »izdal svobodo besede«, saj nisem nikoli izjavil, da bi kdorkoli ne smel česarkoli reči, edino, kar sem dejal ali na kar sem namignil, je, da to svobodo zahtevam tudi zase (in za tiste, ki je doslej niso uživali);
10) stokrat boljše ali stokrat slabše pisanje sta v tem kontekstu povsem irelevantna, saj imajo v svobodni družbi pravico do svojega mnenja in do javnega izražanja tega mnenja tudi tisti, ki so nepismeni;
Na kraju še dodatek: moj Proglas so spodbudila štiri vprašanja, ki sem jih pospremil s komentarjem, da svetovnonazorsko ne podpiram nobene od vladnih strank:
a) ali je podoba nekega ceha intelektualcev, ki kompaktno in monolitno zavrača današnjo slovensko vlado, merodajna?
b) ali ne drži, da diskreditacija neke vlade posredno diskreditira del slovenskega naroda (volivcev), ki jo podpira?
c) ali ni dobro, da v vsaki družbi ali državi pride od časa do časa do zamenjave oblasti?
č) ali ni v skladu s civilizacijsko stopnjo, ki smo jo dosegli, najustrezneje, da o delovanju vlad odločajo volivci tako, da jim potrdijo ali odvzamejo mandat?
Vsa štiri vprašanja se mi zdijo bistvena za razvoj pojma, ki ga prof. Novak tako rad uporablja: demokracije. Simptomatično je, da na niti eno od teh vprašanj prof. Novak ni odgovoril. Zato mu tudi sam vračam vprašanje: ali je na tej osnovi sploh mogoča kakršnakoli (demokratična) razprava?
Andrej Lokar
