Slikarski čopič kot stičišče minljivega in večnega
Domen Mezeg
V začetku novembra je v galeriji Spomeniškovarstvenega centra v Ljubljani, potekala vodena razstava slikarskih del umetnice Monike Lazar. Ekspozicija je nosila naslov ”Svetlobi naproti”. Primorka je svojo slikarsko senzibilnost izpopolnjevala na študiju v Italiji, pa tudi v domačih krajih v Posočju. Izbrani naslov dogodka ni bil naključen, saj je prav svetloba ključni element njenih upodobitev. Ponazarja namreč transcendentno oziroma božansko, prizore, ki jih zaznamuje preplet motivov iz vsakdanjega življenja z motivi narave, pa tudi mističnimi prvinami iz starodavnih civilizacij ter Biblije.
Alkimija barv, geometrije in svetlobe
V upodobitvah Lazarjeve so, poleg svetlobe, prisotne nazorne barve in prikrita geometrija, še zlasti razpelo in krog. Tudi predmeti iz antike, kot na primer egipčanske ruševine, učinkujejo tako, da do stika s transcendenco pride v trenutku, ko se opazovalec potopi v slikarsko mojstrovino in ko dopusti, da podobe pred njim zaživijo, se spremenijo v okno z razgledom na skriti, notranji svet umetnice.
Kako se razodeva navzočnost Božanskega
Slikarka se v njem posveča svetemu znotraj umetnosti. Njene stvaritve izžarevajo hrepenenje po poznavanju in pojmovanju najrazličnejših kulturnih izročil. Poleg tega je zavezana motivom iz rodnih krajev, še zlasti Soči ob kateri je odraščala, in ki jo še dandanes spremlja na življenjski poti. Transcendenco je moč začutiti skozi surovo, divjo, neukrotljivo prirodo Posočja, pa tudi skozi blagodejno, ljudomilo naravo Sredozemlja, skozi palme in sloka drevesa.
Umetničino življenje kot izgnanstvo Svete družine
Egipt ima v njenem ustvarjanju prav posebno mesto, in sicer kot vir mitoloških motivov, morda prav zato, ker je zakladnica številnih skrivnosti, simbol misterijskosti, pa tudi zatočišče preganjane Svete družine, s katero se je avtorica poistovetila v trenutkih svoje eksistenčne izpostavljenosti. Njene stvaritve pa upodabljajo tudi italijanske pokrajine, in sicer skozi oči renesanse. Vselej so prisotne tudi človeške figure, na primer njeni družinski člani, ki pa so lahko postavljeni v vlogo bibličnih likov. Tako se svetopisemsko in antično prepletata s sodobnim in osebnim.
Umetnine se lahko porajajo postopoma, zaznamuje jih večplastnost
Slika, ki jo ustvarja, se najprej porodi v njeni notranji viziji, navdihu, in sicer na podoben način kot se zasnuje verz. Včasih nastaja v naglici, včasih pa postopoma, v plasteh, da daje vtis globine. Do leta 2016 je slikala v temnejših tonih, kar je simboliziralo njen osebni občutek potisnjenosti na obrobje, v izgnanstvo, tujstvo v svetu nesprejetosti, a v tem času se je to osebno izkustvo preplastilo z bibličnim dogodkom pregona Svete družine. Slikanje je potemtakem spojeno z njeno lastno usodo, z notranjim duhovnim doživljanjem.
Povratek od civilizacije k naravi
Fascinantno je, da Lazarjeva celo sodobne meščane upodablja skupaj z motivi iz narave, kar ponazarja dejstvo, da se ljudje dandanes v bistvu ne razlikujemo od ljudi preteklih zgodovinskih obdobij. Naša iskanja ostajajo nespremenjena. Vsakdanji prizori iz družinskega življenja, postavljeni v naravo, pa so zaznamovani z lučjo nekega nadnaravnega dogodka. Vselej so obsijani z močno, bleščečo svetlobo. Gre za prispodobo navzočnosti Božanskega, Transcendentnega.
Ključen je subjekt, katerega težnja je zapustiti mesto in oditi v divjino, s tem pa daje vtis predindustrijske, srednjeveške in renesančne izkušnje Svetega, a po drugi strani je njeno ustvarjanje vgrajeno v sodobni svet, v modernost, v naš vsakdan. S svojo kreativnostjo nas vabi k zaznavanju intimnega, komaj slišnega, k temu, kar se nahaja pod površjem. V vsem njenem slikanju je navzoče mistično izkustvo bivanja. Gre za umetnost močnih vtisov, ki se približuje simbolizmu ter romantiki.
Čarna moč antičnih spomenikov
Sfinga je v njenih upodobitvah simbol misterija in enigmatične usode. Pojavlja se tudi simbol trinožnika in prerokinje Pitije – kjer je prav tako prisotnih več človeških figur ovekovečenih z nadnaravnim žarom.
Sožitje feminilnosti, odločnosti in trdnosti
Nekaj prav posebnega pa so opolnomočene, neodvisne, a hkrati nežne, ženstvene ženske, v katerih se skriva lik device Marije. Gre za odločno, sodobno žensko s trdno voljo, ki se ji ni potrebno odpovedati mehkobi. Kot primer lahko navedemo sloko, mlado žensko v koraku, katere dinamiko krepi vzvalovana obleka, iz njenega popka, ki je v središču upodobitve, pa se širijo obstreti, gloriole beline. Gre za utelešenje močne ženstvenosti.
