Zbogom, Diego

 

                                                                                                                             Zbogom, Diego

 

Imena nekaterih so tako povezana s stvarjo, ki so ji posvetili svoje življenje, da bo ta za vedno nosila v sebi vtkano njihovo ime. Nogomet bo za vselej ovenčan z genijem pokojnega Diega Armanda Maradone.

Bil je odličen, kaj odličen, genialen nogometaš. Z njim, bolje, zaradi njega je Argentina postala svetovni prvak, Napoli, klub zapostavljenega Juga, pa si je z njim podredil Italijo in slavil svoj triumf nad bogatim Severom. V njem, ki si je pustil v polnosti izraziti vzgibe svojega srca, sta se na edinstven način povezovala otroško veselje do življenja in bojevitost moža.

Kljub vsem njegovim težavam in refleksnemu občudovanju nekaterih ljudi, ki pod človekoljubno zvenečimi parolami skrivajo volčjo dlako, je izžareval nekaj, kar je močno privlačilo mojo pozornost.

S svojim ustvarjalnim darom in neizmerno srčnostjo, je bil – vsaj v mojih očeh – protiutež racionaliziranemu, vselej vnaprej predvidenemu, logicističnemu svetu. El pibe de oro je razkrival pomen igre – igre kot take, zastonjske, neposredne in ekstatične, brez vsakršne računice, igre, ki je v svoji spontanosti čudovit simbol življenja.

Pred nekaj leti sem Maradono videl igrati v živo v Rimu, kjer je na Olimpicu sodeloval na neki dobrodelni tekmi. Kljub svoji fizični pripravljenosti, ki je bila daleč od idealne, je nekoč najboljši nogometaš sveta celo tekmo igral brez najmanjšega prizanašanja do sebe. Njegova karizma je še vedno očarala tribune in občinstvo ga je, čeprav smo bili v Rimu in ne v Neaplju, sprejelo bučneje kot kogarkoli drugega.

Da, imel je šibkosti in zabredel globoko v blato. A prepričan sem, da je najgloblje v njegovem srcu vselej, vse od prvih korakov v enem izmed buenosaireških barriov, gorel ogenj tistega čudovitega življenja, ki se je prek njega razodevalo v lepoti nogometne igre.

 

Zbogom, Diego!