Uvodnik – Semenj ničevosti

 

                                                                                                                          Semenj ničevosti

                                      

                                                                                                                              Andrej Lokar

 

Da sta nizkotnost politikantstva  in hujskaška državljanskovojna retorika, ki z oživljanjem eksplozivne simbolike v kolektivnem nezavednem (kar je bilo s pridom uporabljeno v takoimenovani psihološki vojni pred, med in po tretjem balkanskem spopadu) dva  od nepogrešljivih dejavnikov trogloditizacije in vse večje šimpanoidnosti  ter razkroja zahodne omike, s tem pa tudi naše s tenkim vnanjostnim prepleskom navidezno pozahodene realnosti – smo bili s senco cinizma, ki nam jo preživetveno vsiljujejo razmere, nekako pripravljeni vzeti v zakup. In vendar je po vsem sodeč lahko še vedno kaj, kar nas more presenetiti, še več: naravnost zaprepastiti in vreči iz tira. Čeprav je globokodržavni primež, s katerim mračne, zatohle, zaudarjajoče kontinuitetniške sile družbenega zla (in, prepričan sem, tudi smrti slovenstva!) poskušajo ponovno zasužnjiti slovenski narod, tudi nekaj, s čimer smo se bili pripravljeni obešenjaško sprijazniti, si sama človeška narava ne more kaj, da bi ne potrepetaval v njej vsaj plamenček upanja, da bi hotela verjeti v območja človekovega delovanja, ki so po naravi imuna pred vsakršno manipulacijo, da obstaja še nekaj idealnega v naših individualnih in neindividualnih življenjih. Morda zadnja med temi območij so znanost, umetnost in kultura. A tudi v tem primeru povsem sodeč gre zgolj za eno od naših naivnih razsvetljensko/romantičnih sanj. O tem zgovorno priča »civilizacijski podvig« (v ironijo sem primoran, ker preprosto v celotnem repertoarju človeških duševnih stanj ne morem izslediti druge dostojne drže) Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ker se mi zdi povsem nesmiselno, da bi se spuščal v utečeno puhlo moralizirajoče besedovanje o tem, kaj bi morala ta ustanova predstavljati za vse Slovence vseh svetovnih nazorov v vseh treh slovenskih domovinah (matični, zamejski in zdomski), bom kar prešel k trpkim dejstvom: dne 16.11.2020 je Komisija za človekove pravice Slovenske akademije znanosti in umetnosti javno objavila ter na državni zbor in predsednika države naslovila izjavo, za katero lahko zatrdimo, da v svoji dikciji, potvarjajočem demagoškem žargonu, v svoji stikljivi hujskaški namigljivosti (kar še najbolj spominja na prijeme miloševićevske državniške prakse), s svojim brezsramno lažnim prikazovanjem dejstev, z nečednimi izmišljijami, ki jih lahko porodi le paranoidna družbena disfunkcionalnost, kakršna je slovenska, poskuša vsem na očeh zlorabiti ugled, ki ga znanost, umetnost in kultura še vedno uživajo v naši družbi za destabilizacijo še zadnje senčice pluralne svobode in za iz dneva v dan bolj očitno uvedbo avtoritarnega družbenega obvladovanja s strani slovenskih pristašev minulega zločinskega jugoslovanskega režima. Ker bi bilo sleherno leporečenje v medijsko lobotomizirani družbi, ki ji vladajo kriminalci, povsem nehasno, bom zgolj navedel nekaj dejstev, o katerih naj sodijo sami bralci: hujskaško subliminalni ton izjave se začne že v prvih stavkih z navedbo (in kajpada psihološkim učinkom na bralca) »… povečevanja revščine, brezposelnosti in človeških žrtev …« (kot da bi bile za to krive vlade posameznih držav), nato se nadaljuje z željo, da bi se »… ohranile temeljne civilizacijske vrednote slovenske družbe, države in pravnega sistema oziroma vladavine prava …« (kjer gre za tipično demagoško zlorabo utečene frazeologije in za nizkotno in nemoralno sprevračanje resnice, saj: kdo v Sloveniji ogroža te pridobitve: demokratično izvoljena in koalicijsko sestavljena vlada ali pa denimo – v ponazoritev navajam zgolj en primer – somišljeniki obeh podpisnikov pričujoče izjave, ko ponoči napadajo domovanja ministrov, grozijo s smrtjo vsem, ki ne soglašajo z njimi, vsevprek psujejo in žalijo?); po tem uvodu, katerega namen je skonstruirati lažni okvir, ki izkrivlja realnost in v katerega je mogoče umestiti vnetljive vsebine, kar naj s svojo navidezno prepričljivostjo čustveno učinkuje na bralca, se izjava povzpne v svoj prvi invektivni vrhunec: najprej namig na protiustavnost, vsebovan v besedah: »… Nujno je …, da se ukrepi držijo okvirjev (sic!), ki jih določa ustava in iz nje izhajajoči zakoni …« (namerna in očitna laž: le kateri izmed doslej v Sloveniji in Evropi sprejetih in izvedenih ukrepov je kršil ustavo in iz nje izhajajoče zakone?); zatem se besedilo izjave leksikalno povsem osvobodi iz rutine normalnega uradniškega komuniciranja ter vzkipi v vzhičenju tipičnega novomarksističnega prototerorističnega manifesta: »… Arbitrarno sprejemanje ukrepov, avtokratska in prepogosta represivna ravnanja … napadi na medije …« ter se naposled izlije v pet programsko/gromovniških točk, ki predstavljajo očitno lažne obtožbe, ki, izrečene s strani najuglednejše slovenske znanstvene, kulturne in umetniške ustanove, pomenijo nezaslišani precedens pri zdaj tudi že uradnem udinjanju slovenske znanosti in umetnosti parapolitično/kriminalnim ozadjem, ki z očitnimi nasilnimi grožnjami poskušajo obrniti zgodovino nazaj in ponovno prevzeti popolno oblast nad slovensko družbo in državo: »… 1- Vlada je z vrsto določitev zlorabila epidemijo covid 19 in s komandnim pristopom represijo razširila na vso družbo … 2. V času prvega vala je vlada zlorabila inštitut paliativne medicine … in (zdravljenje) zdaj postaja vprašanje selekcije … 3. Vlada je … nabavila neustrezne medicinske aparature … (zaradi … koruptivnih dejanj pogosto preplačane) … 4. Vlada … z nedodelanimi načrti pripravlja privatizacijo zdravstva … 5. S tem je vlada onemogočila človekove/bolnikove pravice … (ter) zdravstvene in socialne delavce spravila na rob izgorelosti, do izčrpanosti in obupa …«; na kraju pa se to pisanje zaokroži z običajnim refrenčkom slovenske domnevnokulturniške levice z besedami o: »… vmešavanju vlade v medije in kulturo, v znanost in umetnost, zadnje čase pa celo v univerze …« Ker je vse navedeno v prvi vrsti naravnano na medijski psihološki učinek pri bralnem povprečju in nima nobene realne, pravne, civilizacijske, kulturne osnove, pač pa je čista laž, porojena iz golega sovraštva, ki je temeljna poteza slovenske libertarno progresitične kvazikulture, tega tona in teh besed najbrž ne kaže komentirati. Prav tako po vsej priliki ne kaže izgubljati besed s podpisnikoma izjave, prof. Renato Salecl in prof. Tinetom Hribarjem, saj s svojim pisanjem in svojimi javnimi nastopi neprestano umetno vzdržujeta na stopnji vrelišča stanje napetosti v naši družbi, ki se poji v arhetipski manihejski razklanosti našega bistva in ki ob neobvladanosti neogibno vodi v realno državljansko vojno – kaže se v nenehnem ščuvanju najbolj razboritega dela slovenskega naroda proti tistemu, za katerega po vsem sodeč podpisnika menita, da ga je treba izkoreniniti, uničiti, zradirati iz našega kolektivnega spomina. V obeh primerih gre za uradna predstavnika slovenske kulture in akademskega sveta, krepko podprta s strani najprestižnejših ustanov in politično nadzorovanih slovenskih založb, spričo katerih me je kot intelektualca sram, da, neodvisno od moje volje, samooklicano govorita v imenu kulture, kateri se tudi sam prištevam. V obeh primerih gre tudi za značilna predstavnika izvotljene paradigme duhovno samopohabljene sekularizirane zahodnocivilizacijske kulture metafizičnega nihilizma, ki se z orožjem niča bori proti niču in ki se je v naših provincialnih logih udomil v obliki komične dogmatike slovenskega heideggerjanstva in lakanovstva. Moje besede so potemtakem namenjene predvsem sami ustanovi Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter njenim članom, katerim bom zastavil dve retorični vprašanji: ali smo že prišli tako daleč, da se je najuglednejša slovenska znanstvena in umetniška inštitucija povsem podredila najnizkotnejši obliki mešetarjenja v celotni naši zgodovini ter pristala na ravni paktiranja z ideološkimi elitami, ki jih je porazila zgodovina in ki v povezavi z organiziranim kriminalom poskušajo prevzeti oblast v nebogljeni slovenski republiki in s tem zadati dokončni smrtni udarec duhu našega naroda in kulture? Ali se kadri in člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti povsem strinjajo s pouličarsko vulgarizacijo, ki veje iz tona izjave in ki jo že dolgo s svojim nastopanjem, z nenehno prisotnostjo v najbolj dostopnih medijih pripravljata podpisnika tega nevrednega, pristranskega, tendenčnega manifesta, katerega namen je totalna družbena destabilizacija in kaos kot pogoj za rovarjenje in predvsem utrjevanje sil, ki so že enkrat v zgodovini pahnile slovenstvo v brezno tragedije?

Prejšnji prispevekV soju ljubezni Boga (hommage Chiari Lubich)
Naslednji prispevekMimobežna opomba o humanistiki