Apologija individualnosti

Zaradi njegove osupljivo lucidne in pronicljive analize ter nenazadnje aktualnosti, če že ne preroškosti uvida (ves čas se zdi, kot da bi govoril o današnjem, morda celo o prihodnjem času), priobčujemo govor, ki ga je Brane Senegačnik prebral ob podelitvi nagrade iz Jurčičevega sklada za leto 2012. To je bila zadnja podelitev te nagrade za pogumno, svobodno novinarstvo, tako drugačno od tistega, ki danes duši in zastruplja slovensko javnost.

 

 

 

                                                                                                                    Apologija individualnosti

 

                                                                                                                           Brane Senegačnik

 

 

 

Slovenija – zimska pravljca?

 

»Saj nima ničesar na sebi!« je dejal majhen otrok. »Ježeš, poslušajte glas nedolžnega, » je rekel oče; in drug drugemu so šepetali, kaj je dejal otrok. »Saj nima ničesar na sebi,« je nazadnje vzkliknilo vse ljudstvo v znameniti Andersenovi pravljici o cesarjevih novih oblačilih. V pravljici, ki je prazprav satira, ki pa je za naš slovenski tu in zdaj obenem premalo in preveč pravljična. »Kako to mislite – premalo pravljična?« boste mogoče vprašali. Kaj res niste videli še nobene korifeje, politične, gospodarske ali kulturne, stare ali mlade, seriozne ali komedijantske, kako ponosno in donosno razkazuje v javnosti svojo goloto, množica pa prestrašeno strmi v strokovno stkane vzorce na namišljeni svili njihovih oblačil  in v zlate niti medijskih sleparjev na njihovih telesih? Da ne? Res je, vsakdo ima svojo intelektualno, estetsko in predvsem srčno dioptrijo; vsakdo sam zase ve, kako je s tem, a vendarle, vendarle ni vse v dioptriji! Zato pa je važno, tako zelo važno, da vsakdo res dobro pogleda in si sam odgovori, ali je pri nas sploh še kaj pravljičnega v tej podobi. A tu se bo prava težava šele dobro začela: tudi, kadar kdo vidi, da ni česa videti, kako to sploh povedati? Kar preveč pravljična sta namreč prostodušni vzklik Andersenovega otroka ob pogledu na prvega moža v deželi in še zlasti odziv ljudstva. »Boš tiho, mulc!« bi ga tu utišal zaskrbljeni oče in mu v nervozi bržkone prisolil še vzgojno klofuto, vsem prepovedim  novega družinskega zakonika navkljub, ljudje pa bi se v glavnem malo nelagodno prestopali in se delali, da niso slišali ničesar. Ne, tu ni nikakršne avtoritete nedolžnosti, že pomisel nanjo je za nas blasfemična in smešna. Ali, če to prevedemo v nepravljično govorico: nobena kritika in noben argument zares ne zganeta ljudi iz krča kulturne korektnosti, ki jih drži, da na pogosto ne preveč privlačnih golih telesih avtoritet občudujejo tisto, česar ni. Saj ne, da ni nobene kritike, da se ne napada, analizira, dekonstruira,  subvertira in celo pervertira. Vse to se počne, seveda, izjemno prizadevno in tako rekoč brez mere. A vsi ti silni napori, ves ta vsakodnevni praznik intelekta, se vedno konča tako, da vsota kritiških vektorjev  pokaže v isto smer. In krč ne popusti, samo čutiti ga ni več. Po moči navade počasi postaja tako rekoč naravno stanje. In gorje mu, kdor poseže vanj: če ne utone v ignorantskem molku, je hitro oklican za političnega plačanca ali poblaznelega pravičnika, ali celo za revanšista ali fašista in kar je še teh hudih besed na –ist, ki jih nikoli ne zmanjka. Za to ni treba vedno ukazov od zunaj: ti so že v ljudeh. Kakor da je postavljeno okrog prostora javnosti ognjeno obzidje, ki ga ne vidijo niti tisti, ki hodijo v njegovo notranjost, niti tisti, ki tja ne morejo, a obojim nekakšen pridobljen socialni insitnkt govori, kje je njihovo bivališče. Eni ljudje so čutili, da je javnost njihov legitimni življenjski prostor, drugi pa, da je ta zanje prepovedano mesto. In ta »instinkt« se deduje. To je v resnici zelo preprosto, čeprav so realni učinki te družbene shizme pogosto do nerazpoznavnosti zapleteni. Zato pa se osnovni antagonizem tem laže prikriva in vriva v kompleksne sfere življenja ter normalne ljudi proti njihovi volji sploščuje v ideološke homuncule, tako da naposled pogosto kar sami, tako rekoč nevede vendarle zlezejo v neživljenjsko matrico. In se potem medseboj ne razumejo, se pa zato tem laže sovražijo.

 

Usta v ušesih

 

O tem bi  lahko govoril tudi malo drugače: vsi jemo z usti, a smo se nekako navadili govoriti in poslušati, da pravzaprav zauživamo hrano z ušesi. Čeprav vemo, kaj in kje so usta in ušesa in kaj z njimi počnemo, se nam to zdi tako rekoč normalno. In če se potem od nekod zasliši, da to ni res, da v resnici jemo z usti, se zdrznemo in se eni ogorčeno, drugi vsaj z globokim nelagodjem oziramo po težaku, ki je zmotil naš blaženi vsakdan. V takšnem govorjenju čutimo grobo nasilje, kot bi nam kdo skušal poriniti jabolko v uho, ki pa – za božjo voljo! – vendar ne obstaja v ta namen, čeprav sicer tako ves čas govorimo.  Jože Pučnik –  ob njem se spomnim pikre Baudelairove misli, da imajo narodi velike ljudi le proti svoji volji (1) –  je nekje izjavil, da je bilo politično vezivo SFRJ konsenzualna laž; to je laž, za katero vsi vemo ali pa vsaj slutimo, da gre za nekaj takega, a jo vendarle sprejemamo, kaj sprejemamo, gojimo jo na tisoč in en način in – eni bolje, drugi slabše – živimo od nje. Mogoče ta laž ni umrla obenem z državo SFRJ; državo, ki se je danes pri nas mnogi spominjajo s tolikšno nostalgijo, z največjo pa tisti, ki so se rodili po njenem krvavem koncu. Mogoče je tako globoko proniknila v nas, da je postala že del naše identitete? Ali pa se je kot nekak zli ptič Feniks spet rodila iz pepela stare družbe in nas znova zapeljuje s svojim neubranljivim glasom? Kdo bi vedel? In kdo bi vedel, zakaj se ji tako radi vdajamo? Ker se nismo pripravljeni zares soočiti s svojo zgodovino in s samim sabo? Zagotovo, toda kaj nas v resnici navdihuje za takšno obstajanje? Zakaj smo tako nepopustljivo kulturno korektni in tako agresivno in neintelektualno uveljavljamo svoje lepodušništvo? Je to strah, komodnost, vdanost navadi ali korist?  Nič od tega ali vse to? Kdo bi vedel?! Ampak za vsak slučaj bi si le lahko kdaj prebrali besede, ki jih starec Zosima reče staremu Karamazovu, Fjodoru Pavloviču: »Glavno je, da ne lažete sam sebi. Tisti, ki laže sam sebi in posluša svojo lastno laž, pride tako daleč, da ne razloči ne v sebi ne okoli sebe nobene resnice več, in zabrede potemtakem v nespoštovanje do sebe in do drugih <…> (2)  ter se v svojih grehotah docela poživini.« (3)

 

Naš neznani sopotnik

 

Tako se stvari dogajajo v družbi nasploh, na specifičen način pa v publicistiki. Pogovarjati se, soočati stališča, biti v dialogu ali polilogu –  vse to je težavnejše, kot je bilo, ko se je začela zgodba samostojne slovenske države.  Čeprav sta bila družba in kultura manj institucionalno razvejani, pa je bilo več nečesa drugega, za kar se je izkazalo, da je pomembnejše, še več, da je nenadomestljivo: želje po pogovoru, tudi polemičnem, a takem, ki živi od iskanja argumentov;  želje kaj povedati, ne zgolj govoriti; želje prepričati, ne pa izločiti. Takšna želja pa je konec koncev izraz veselja do mišljenja,  do iskanja celovite resničnosti, z eno besedo: izraz tistega, kar je tradicionalno pomenila beseda kultura.  Upad kulture ni birokratskega porekla in nima zgolj slovenskih razsežnosti. Ni od danes in ne izvira iz  ukinitve posebnega ministrskega resorja za kulturo, ne glede na to, kaj si kdo misli o tej potezi. Je sad razumevanja človeka, kakršnega dopušča in spodbuja  družba že dolgo časa; pa tudi sad same kulture, kakršna se proizvaja v obzorju takega razumevanja. Upad kulture, njeno izhlapevanje je v zadnji analizi znamenje in plod vse manjšega zanimanja za resničnost, za »zadnja«, »velika«, za, če hočete še malo Dostojevskega, prekleta vprašanja, na katera ni dogovora, brez katerih pa ni človeka. »Z nezanimanjem potuje smrt incognito« je to dogajanje že pred desetletji opisal slovenski filozof v argentinski emigraciji Milan Komar.

 

Kje se igra najboljši nogomet?

 

Slovenska kultura  je v veliki meri parapolitika. V njej malo šteje, kaj in kako poveš, veliko pa kje, v čigavih medijih ali v kakšnem institucionalnem okrilju. Od tega ni odvisen le radij slišnosti, temveč tudi mera relevantnosti, ki je temu glasu pripisana.  Dovolite mi, da to orišem z nogometno podobo, saj smo, kot nekateri tako radi poudarjajo ob vsaki priliki, v 21. stoletju: ni pomembno, kakšne igralce imaš, ampak kje igraš. Lahko bi npr. imel celo ekipo FC Barcelone, a če ti ne bi pustili nastopati v uradnem tekomvanju, bi lahko Iniesta, Xavi in Messi zbijali žogo po dvorišču v zabavo sebi in kibicem iz soseske, vrhunski nogomet pa bi se uradno igral samo na stadionih od Lendave do Kopra. Podoba je seveda pretirana, a ne lažna: mogoče tu res ni piscev, ki bi obvladali besedo tako kot Barcelonini mušketirji žogo, a dejansko veliko relevantnih besedil, vse več pravzaprav, životari v malo odmevnih in v nekaterih (ne vseh, a v nekaterih vendar!) ozirih podcenjenih publikacijah, t. i. nacionalni mediji pa postajajo prizorišče bledih in do konca predvidljivih predstav, se pravi člankov, kjer so ideološki poudarki naznačeni tako očitno in so tako pogosti kot posnete salve smeha fiktivnih gledalcev v kaki ponesrečeni televizijski humoristični seriji, ki nas spodbudijo,  naj se še sami nasmejimo, čeprav scenaristu morda ni uspelo, da bi nas pripravil do tega; ali pa kot so bile vnaprej vračunane pavze v govorih nekdanjih partijskih voditeljev, ki so delegatom omogočale, da so navdušenje izrazili na glas in ga niso zgolj čuvali v pretresenih prsih. Takšno stanje, ki ne upada, temveč narašča, je dokaz, da se v kulturi in v prostorih javnega uma ne le intenzivno dogaja parapolitika, ampak da jih – še vedno ali znova –  bolj ali manj obvladuje. Komu to koristi? – Zagotovo ne temu, kar se je v logosu evropske tradicije imenovalo kultura. (A kdo pravi, da je tradicija kaj dobrega? Mogoče je samo prhljaj na ramenih, kot je nekoč dejal neki značilen junak našega časa.) No, pač:  koristi kulturnemu boju, ki temelji na groteskno popreproščeni, sploščeni podobi človeka in sveta. Si monumenta requiris, circumspice, (4) če hočeš dokaze za to sploščenost, se le ozri okrog sebe po kulturi: pomisli na poplavo miselno plitvega in teoretsko hipertrofiranega,  sofisticiranega konceptualističnega kiča in na soc-realizem, ki se, malce urbaniziran in poživljen z vsakovrstno patologijo, skozi velika vrata vrača v literaturo.

 

Himere

 

Pri razmišljanju o nelahkem razmerju med kulturo in politiko nam nemalo koristi, če smo oprezni.  Vse dobre stvari so tri, in najbrž isto velja tudi za slabe. Predvsem se je treba  paziti treh iluzij, ki postanejo, če dobijo dovolj velik obseg, zelo škodljive.  Prva od njih je, da obstaja povsem kemično čista apolitična kultura, kultura, iz katere je bila kakor z destilacijo odstranjena sleherna politična prvina. Druga, tej nasprotna utvara je misel, da obstajajo idealna družbena stanja, ki bi se jim bilo treba samo približati z ustrezno politiko.  Kje pa obstajajo? V glavah ideologov, katerih futuristična vera je prav toliko naivna kot brezobzirna do dejanskega življenja? In tretja iluzija je, da so vsa stanja za kulturo enako slaba in se pač ni smiselno nič truditi v tej smeri. Zdi se, da so te protislovne iluzije danes napolnile mnogo glav. Ena poglavitnih težav pa je, da najnevarnejša himera nikoli ni prepoznana v svojem času; in seveda je nevarna prav zaradi tega, prav zaradi tega sploh je himera. Danes je pri nas takšna fausse conscience  oblikovalcev javnega mnenja nerazumno prepričanje v moč razuma; tistega razuma, ki nosi v sebi še vse druge čarobne, zlate besede modernitete: naprednost, razvoj, znanje, tehniko in celo odprtost,  toleratnost, solidarnost, svobodo in tako dalje in tako naprej. In zato stoji povsem izven dometa kritike, čeprav največkrat ni drugega kot vulgaren, že prav zagaman racionalizem, pred katerim je treba braniti človeško pamet.  Pamet, ki je dovolj pristna, da ne ponižuje resničnosti v razstaviščni prostor svojih konstruktov, a je tudi dovolj samozavestna, da si upa splezati onkraj stereotipov vulgarnega naprednjaštva.  Pamet, ki je najdragocenejša človekova lastnina in je vredna vztrajne in požrtvovalne obrambe, da ne bi brez nje povsem zabredli. Sicer utegne biti usluga racionalizma naši družbi podobna kot usluga historicizma, ki jo je znani judovski politični filozof  Leo Strauss opisal takole: »Historicizem je dosegel vrhunec v nihilizmu. Poskus, da bi človeku omogočili, da bi se na tem svetu počutil povsem doma, se je končal s tem, da je človek postal čisti brezdomec«. (5)

 

Hoja po minskem polju

 

Edino resnično obrambo pred tem na področju kulture, kamor seveda sodita tudi publicistika in uredniško delo, vidim v individualnosti. Individualizem v publicistiki  nikakor ne pomeni privatiziranja javnega prostora in vsiljevanja svojih privatnih pogledov, niti požvižganja na javni interes, niti zavzemanja za atomiziranje družbe, ampak vse nasprotno temu. Resnična individualnost v publicistiki pomeni osebno odgovornost za zapisano.  Na neki način je bolj zahtevna kot golo delovanje avtonomne osebnosti, saj je pogosto povezana s tveganji, z izbirami, pri katerih ni mogoče uporabljati nobene ustaljene, zanesljive procedure, ampak se je treba opirati na intuicije. Še več: velikokrat je treba zabresti v neznano in odpirati prostor, v katerem se bodo etične dileme šele izoblikovale.  Stopati v temo, ne da bi pri tem pozabil, da si morda na minskem polju in da lahko sprožiš mehanizem, ki bo prizadel mnogo mnogo drugih še huje kot tebe. A biti odgovoren tu vendarle pomeni najprej ne umakniti se, ne umanjkati. Individualnost je oblika samospoštovanja, zaradi katere jemlješ stvari zares, pišeš v skladu s svojo izkušnjo, poskušaš biti dosleden, to pa pomeni: biti kritičen tudi do sebe in razumeti tudi drugega kot inidividuum.

 

»Vsi smo mi individualci«

 

Seveda je individualnost zelo velikokrat samo beseda, popolnoma prazna beseda. Še posebej se to dogaja v časih njene velike devalvacije, ko tako rekoč vsakdo, ki se prikoplje do tega, da spušča signale v javnost,  verjame v enkratnost svoje govorice. Ali, kar je še huje, ko vsi delijo prazno vero v individualnost in  si postajajo pri tem vse bolj tragikomično podobni.  Miguel de Unamuno ima nekje v knjigi Tragično občutje življenja prelep pasus, kjer očrtuje razliko med individualnim in osebnim, kjer pravi, če se prav spominjam, nekako tole: obstaja lahko nešteto individualitet, nedeljivih bitnosti, ki so kot posode zaprte vase,  ločene druga od druge, a vse napolnjene z isto vsebino; stene osebnosti pa so ozmotične: sicer določajo mejo individualitete, a ji omogočajo notranji stik z drugimi, pretok njene vsebine z vsebinami drugih: in na ta način v skladu z lastno dinamiko osebnost oblikuje samo sebe in svojo avtentiko.

 

Kjer so meči iz argumentov in je pogovor  zmaga …

 

Kdor v takšnem okolju, kakršno je naše, govori z zares individualnim, torej osebnim glasom, se zagotovo pogosto počuti osamljenega.  Ta osamljenost ni normalna  nujna okoliščina individualnosti, kakršno vseeno blaži občutek lastne smiselnosti, ampak je gluha osamljenost, prežeta z nerazumevanjem in odbojnostjo, posmehom in ignoranco, včasih tudi s takšnimi izkazi naklonjenosti, kot sta javno žaljenje in medijski pogrom.  Tem bolj, ker se pred tem ni mogoče braniti z enakim orožjem. Človek, ki mu je do resnice in ki je individualec že zato, ker ve, da je individualni človek, oseba, drugače in bolj resničen kot pa človeštvo, družba ali svet, se namreč ne bojuje samo za prevlado lastnega argumenta, temveč tudi za to, da bi sploh lahko tekmoval z argumenti. Njegov prvi cilj ni zmaga, temveč veljava argumentacije v družbi. Kako se mu potemtakem godi v teh krajih, presodite sami. Zato pa so ti osamljeni glasovi še tem bolj dragoceni, pa naj si se izražajo v živem slogu, v katerem je utelešen njihov avtor,  človek sam, ali pa v uredniškem naporu za to, da bi se slišal tudi drugi glas, da bi bil pogovor vrednota in da bi se ljudje, če se že morajo mečevati, mečevali z argumenti. Mogoče se bo komu zdelo, da norčavost, zajedljive  šale in ostre besede ne prispevajo k temu ničesar. A ni tako: vse dokler so duhovite, v resnici ne ubijajo, temveč oživljajo. Tudi jedka duhovitost je duhovitost, znamenje živosti. Upam, da mi bo oproščeno, če si za konec dovolim  povsem neizvirno in neindividualno gesto –  parafrazirati že neštetokrat uporabljeno in parafrazirano misel: tudi majhni koraki za posameznike, kolumnistični komentarji »naših reči« ali kratka doba urednikovanja,  so lahko veliki koraki za kulturo. Vsaka resnično avtentična individualna poteza v publicistiki in uredniškem delu je namreč danes veliko več kot zasebno vprašanje ali celo trik za privatno promocijo; je znamenje, da v svetu še obstaja človeška individualnost.

 

 

(1) Mon coeur mis à nue, http://www.bmlisieux.com/archives/coeuranu.htm.

(2) izločil B.S.

(3) F. M. Dostojevski, Bratje Karamazovi I, prev. V. Levstik, DZS, Ljubljana 1979, str. 53–54.

(4) Napis na grobu Christopherja Wrena (20 oktober 1632 – 25 februar 1723), arhitekta katedrale sv. Pavla v Londonu, kjer je pokopan.

(5) Naravno pravo in zgodovina, Ljubljana 1999, str. 28.