Besede barvaste žoge

265

 

                                                                                                                              Besede barvaste žoge

 

                                                                                                                                     Jernej Trnika

 

 

Prvi del

1.

Če bo imel naključni bralec dovolj potrpljenja (in nihče, še najmanj pa pisec teh vrstic, mu ne bo zameril, če ga ne bo imel), se bo lahko v spodnjih vrsticah seznanil z zanj morda zanimivim pripetljajem (pravzaprav celo dvema, a ker sta nekako povezana med seboj, ju bom popisal kot en dogodek z dvema dejanjema), ki se je pred meseci zgodil nekemu mojemu prijatelju. Naj povem takoj na začetku: moj prijatelj je vsekakor resnična oseba (in sploh ni, na primer, le privid ali literarna fantazija, ampak, kot imamo navado reči, človek iz mesa in krvi), toda bralec naj ne pričakuje, da mu bom to v marsikaterem oziru zanimivo osebo prav nadrobno opisal. Vem, da si bralec skrivaj želi takšnega opisa: v nenasitni želji po primerjanju z drugimi se je razveselil, da bom predenj postavil enega njegovih someščanov, ki ga bo lahko v miru svojega doma premeril od glave do peta (kar prebivalci našega mesta silno radi počnejo, na primer, ko na popoldanskih sprehodih oprezajo eden za drugim in to niti ne tako zelo na skrivaj). A ne le, da bi ga v našem neznatnem mestu številni hitro prepoznali in skrivaj šepetali za njim, da je to tisti, ki se mu je dogodila takšna stvar – to me sploh ne bi skrbelo, saj vem, da se moj prijatelj, čeprav ni zelo pogosto v središču pozornosti, na to ne bi pretirano oziral; bolj me skrbi, da bi tisti, s katerimi je glavna oseba teh skromnih, preskromnih vrstic prišla v stik tisti dan, svojo jezo in nejevoljo nad neprimernim razmišljanjem te osebe (se pravi, mojega prijatelja) sprostili kar na tej osebi sami, kot da bi bil človek kriv, če so se mu pač v določenem trenutku v glavi porodile takšne misli, ki lahko do te mere pretresejo tiste, ki sami sebe v nekakšni izobraženski latovščini imenujejo »kritično misleči in družbeno angažirani profesorji humanistike in družboslovja«, da njihovi obrazi ob tem nekako nezdravo pordijo in si v popolni zbeganosti ne morejo kaj, da ne bi nad osebo, ki je imela smolo, da je mislila drugače od njih, stresli vse svoje jeze, ki se je v njih nabirala leta in leta zavoljo »reakcionarnih, nekritično mislečih elementov v umetnosti in kulturi«.

A da ne bom še naprej pleteničil o stvareh, ki bralca – če mu je po tem begajočem uvodu sploh še ostalo toliko potrpežljivosti, da se je odločil brati dalje – morda sploh ne zanimajo (zares, če dobro pomislim, koga neki bi zanimale tiste tako neznosno neharmonične pojave »družbeno angažiranih intelektualcev«, ki jih zmede najmanjša kritika njihovih kritik?), naj pozornost preusmerim na svojega prijatelja in omenjeni pripetljaj. Toda če je bralec našpičil ušesa, ko sem omenil prijatelja, in se razveselil, da mu ne bo treba brati le o pordelih obrazih kritičnih intelektualcev, ga moram zdaj ponovno razočarati: dogodek, ki ga bom vsak čas pričel opisovati, sploh ni ne vem kako zanimiv. Še več: to sploh ni noben dogodek, ampak le neko predavanje, ki je takoj po koncu potonilo v sivino vsega nenujnega. No, morda je predavanje sicer res neizbežno zapisano tej sivini, a moj prijatelj – to zagotavljam bralcu – je vsekakor oseba, ob kateri človek hitro začuti nekakšno za naše mesto nenavadno, za mnoge celo nekoliko žaljivo pretakanje življenja (čeprav tega zaradi piščeve nespretnosti bralec seveda ne bo mogel v polnosti začutiti), zaradi česar si ni težko predstavljati, da je bil v tisti predavalnici nekakšen svet zase (hotel sem, priznam, napisati »zatohli predavalnici«, a ta pridevnik ne bi, bralec se bo strinjal, deloval nič kaj izvirno – no, sicer pa tako ali tako nikakor ne mislim, da je v teh vrsticah kaj posebne izvirnosti, so pač opis nekega dopoldneva, ki mu ni treba biti obložen s posebnim literarnim žametom, da bi v očeh bralca zaživel približno tak, kot je v resnici bil).

»Če si prej omenjal neke profesorje in če praviš, da je tvoj prijatelj sedel v predavalnici, potem gre verjetno za nekakšnega študenta?« Da, da, bralec, pravilno si ugotovil. »Kaj pa študira?« No, tega pa ne morem izdati, saj sem ravno to imel v mislih zgoraj, ko sem dejal, da bo treba v nadaljevanju opisano osebo nekoliko zakriti, da bo ušla besu svojih profesorjev, ki bi drugače, brž ko bi odkrili, kaj si o njih v resnici misli eden izmed njihovih podanikov (se opravičujem, hotel sem napisati »študentov«), z nekakšno posebno samouničevalno naslado brali vse do zadnje črke o njegovem (in torej tudi njihovem) pripetljaju, šele potem pa, ko bi naslada ob koncu prispevka dosegla vrh, bi vzrojili in panično klicarili svojim kolegom, ali so morda tudi oni zasledili, kaj si njihov nehvaležni podanik misli o njih in kakšno nehvaležno reakcionarno kačo so v resnici gojili na svojih prsih in ji, zaslepljeni z lastno dobrohotnostjo, pustili, da se je vsa ta leta hranila v njihovi hiši in hlinila hvaležnost. Za splošen oris in za to, da ne bo videti, kot da sem si vse skupaj izmislil, pa naj vendarle povem, da prijatelj študira na eni izmed naših humanističnih fakultet (če se lahko tako imenujejo ustanove, kjer nikakor vsi ne priznavajo, da »človek« zares obstaja, in, tako se zdi, s »človekom« v resnici niti nočejo imeti nobenega opravka).

2.

Podal bom le najbistvenejše črte prijateljeve pripovedi, kakor se je spomnim, in skušal iz nje odstraniti vse, kar s pripetljajem ni neposredno povezano, tako da si bo lahko bralec sam, čim bolj neodvisno od pisca, ustvaril mnenje o tistem dopoldanskem predavanju.

Čim hitreje opišimo nekatere zunanje okoliščine, ki so morda pomembne za boljšo bralčevo predstavo: precej majhna predavalnica, v njej petindvajset ali morebiti trideset študentov, profesorica v poznih srednjih letih nedoločljivega izraza na obrazu, zunaj sonce počasi prebija jutranjo meglo. Dodajmo še eno profesorico, ki je predavala tretjo in četrto uro, se pravi takoj za tisto prvo profesorico, ki je predavala prvi dve uri. Podobna starost, podoben izraz na obrazu, le na drugačen način nezanimiva frizura (v drugem dejanju, za katerega pisec upa, da ga bo obelodanil v kratkem, bo popisan drugi del dopoldneva). Imamo torej, obvaruj nas Bo-, torej Višje Bitje, kar dve profesorici s tem istim nedoločljivim izrazom na obrazu in štiri ure tega, čemur z zvrhano mero dobrohotnosti pravijo predavanja.

Prijatelj je sedel v kotu v zadnji klopi predavalnice. Po običajnem univerzitetnem izgubljanju časa, torej po razdelitvi naslovov seminarskih nalog, opisu obveznosti pri predmetu, kratki napovedi poglavij, ki bodo obravnavana, itd. itd., se je predavanje lahko začelo (seveda pa pri opisu ne smemo pozabiti niti tistega neobhodnega lista za preverjanje prisotnosti, ki je zaokrožil med zbranimi – predavateljica je bila vsekakor odgovorna oseba, ki ne bi kar tako zanemarila takšne dolžnosti, ki je v njenih očeh njenemu početju dajala pridih nekakšne resnosti). Prijatelj se je v mislih počasi, a zanesljivo oddaljeval od predavalnice in profesorice z nedoločljivim izrazom na obrazu. Le še nekje daleč je slišal govoriti neprijetno visok ženski glas o tem, kako učencem v šoli pravilno razlagati angleške besede (morda pa moj prijatelj študira angleščino?). Med prisotnimi se je vnela debata, na čelu katere je stala silno zagreta študentka z repom (las): »Zelo, zelo pomembno je, da ne izbiramo pretežkih besed, temveč takšne, ki jih učenci lahko razumejo. Pomagajmo jim pri tem na domiselne načine najsodobnejše jezikovne pedagogike: s slikicami, pesmimi in z igricami.« Ker je moj prijatelj nekoliko podvomil, da bi petnajstletnika, stoječega na pragu življenja, metanje barvaste žoge po razredu in hkratno izgovarjanje angleških besed kaj prida motiviralo za učenje angleščine (ali kateregakoli drugega jezika ali sploh česarkoli), je raje odprl svoj računalnik, se priključil na internet in v trenutku našel nasprotnika za partijo šaha (prijatelj je, kot sem lahko izkusil tudi sam, precej dober šahist, slutim, da so mu tovrstna predavanja nudila kar nekaj priložnosti za trening). Ko je torej domišljijo prisotnih študentov, še bolj pa profesorice, razvnemala barvasta žogica, leteča po razredu, se je prijatelj, kdo bi mu zameril, potopil v igro šaha z nekim Indijcem. Njegov nasprotnik je igral dobro, prijatelj pa je imel težave z zbranostjo, saj je razprava o barvasti žogi, ki v nižjih razredih izvablja besede »table«, »chair«, »dog«, v višjih pa »opportunity«,«college« in »leisure« in podobne, v njem vzbudila nekaj nenavadnih podob. Tako si je na primer, in nikakor ne brez poznavanja najstniške psihologije, ravnokar predstavljal, kako že omenjeni petnajstletnik z vso ihto in naveličanostjo vsega najstništva tega sveta zabriše žogo učiteljici, opremljeni z vrečo sodobnih pedagoških nasvetov, (zakaj pa ne kar tej profesorici?) v glavo, pri čemer do potankosti izpolni navodila, ki jih je prejel, in z izgovarjavo, ki bi jo v fonetičnem laboratoriju morda lahko še nekoliko izbrusil, zamomlja besedo »cow«, potem pa se meni nič tebi nič odpravi na cigareto v podhod pred šolo, kjer si privošči minuto poglabljanja v svoj bivanjski položaj, brez vsiljivih visokih glasov in barvastih žog.

Ob tej misli je prijatelj povsem spregledal nasprotnikovo namero, izgubil dragocenega tekača in moral pristati na remi. Ko se je spet zazrl po predavalnici, je opazil, da je pomenek o sodobnih pedagoških metodah (to je o teh metodah, ki bi jih moral tisti petnajstletnik izigrati, najlažje kar z močnim sunkom žoge, da bi lahko prišel do »minute za poglabljanje v svoj bivanjski položaj«) zamrl in da so vsi mrzlično brali nek list. Videl je, da se prav tak list nahaja tudi na njegovi mizi.

To je bil članek, ki naj bi preverjal bralno razumevanje. Če smo bralcu zadostno opisali okoliščine tega predavanja, ga vsebina ne bo presenetila. Kakšen članek, vas vprašam, lahko pričakujete od profesorice tistega nedoločljivega izraza na obrazu, ki predava na eni izmed naših humanističnih ustanov? Nekaj spornega mora biti, nekaj, od česar je odvisna usoda družbe, nekaj, kar bo na bledične obraze bodoče inteligence zarisalo bojno iskro. Članek, objavljen v nekem ameriškem časopisu, je govoril o tem, kako nekje v nekem ameriškem zakotju v neki šoli pri nekem profesorju učenke niso dobile enake ocene kot učenci pri nalogi, kjer so morale narisati enakostranični trikotnik, pa čeprav so ga narisale prav tako dobro kot oni. Namen članka: pokazati na problem spolne diskriminacije v šoli.

Če bi zaradi tega zmajali z glavo in dejali, da žal obstajajo številne hujše oblike spolne diskriminacije od te, bi naredili najhujšo možno napako. Nikdar ne smete našim izobražencem vzeti možnosti za zgražanje! Saj v resnici je niti ne morete: če ugovarjate, se bodo pač zgražali nad vami, ki ste si drznili poseči v osje gnezdo njihovega ogorčenja.

A vrnimo se k predavanju. Prebral je članek in počakal, da se je vnela debata (če lahko tako imenujete pogovor med enako mislečimi). Seveda, tudi njemu se ni zdelo prav, da je učenka, ki je v ameriškem zakotju narisala povsem enak enakostranični trikotnik kot njen sošolec, zanj dobila slabšo oceno. Sklep: oba bi za enako rešitev naloge morala dobiti enako oceno. Vendar pa nekako ni doumel, zakaj bi moral ta učitelj iz ameriškega zakotja v nas vžgati takšen plamen razburjenja, ki je imel moč, da je osmislil cel dopoldan profesorice in njegovih kritično mislečih sošolcev. Ker se ni počutil tako, da bi lahko k tej razpravi kaj bistvenega prispeval, je že hotel začeti novo igro šaha.

Nato pa se je iz klopi desno pred njim oglasil nek starejši študent zgodovine in oznanil z glasom, ki je kazal, da proti njegovi tezi ne bo mogoč nikakršen ugovor: »Naša pot k svobodi, to je pot človeštva k svobodi, je pot od zasužnjenosti pod jarmom religije do svobode moderne dobe! Kjer je religija, sta suženjstvo in tema, kjer pa je religija premagana, sta svetloba in svoboda! Primer deklice, ki je za povsem enak (to je povedal s takšnim tonom, da je bil moj prijatelj skorajda prepričan, da je bil bodoči zgodovinar osebno navzoč pri tisti usodni uri geometrije v nekem zaspanem ameriškem mestecu) enakostranični trikotnik dobila slabšo oceno od svojega sošolca, je nesprejemljiv in nedopusten. Še enkrat več z vso zgovornostjo dokazuje, kako religija (ker se je ta primer zgodil v zakotju mora biti po strokovnem mnenju naših izobražencev in tistih, ki si hočejo ta zelo zaželeni naziv pridobiti, nedvomno povezan z religijo) ruši temeljne vrednote našemu napredku zavezanemu sobivanju v blaginji moderne dobe.«

Ko je torej moj prijatelj slišal samozavestnega zgodovinarja, je pozorneje prisluhnil razpravi. Najprej je mislil, kot mi je kasneje pripovedoval, da je ta, ker je bil pač študent zgodovine, bral iz kakšnega slovesnega, zanosa polnega razglasa katere izmed političnih strank, ki so obljubljale raj na zemlji. Toda ne, zvočnik njegovih ust je zares oznanjal splošno odrešujočo resnico, do katere se je s silnim umskim delom prikopal čisto sam, brez pomoči drugih. On sam je prišel do te resnice, ki bo rešila ne le njega, ampak tudi številne druge, in zdaj je prišel trenutek, ko mu njegova poklicanost ne more več braniti, da je ne bi razkril vsem navzočim.

A prijatelju se je zazdelo, da vase prepričani gospod bodoči profesor zgodovine nečesa v svoji obravnavi ni upošteval. In tako je, potem ko je študent zgodovine požel nekaj odobravajočih pogledov (profesorica je bila presrečna, ker ji je uspelo vzgojiti kritično mislečega bodočega profesorja zgodovine, zgovorna študentka, ki se je s svojim predlogom glede poučevanja na sodoben način izkazala malo prej, pa je občutila velik ponos, da lahko študira v družbi tako imenitnih kolegov), prvič po dolgem času spregovoril v predavalnici.

»Če je to, kar je povedal kolega, res, kako to, da naša družba, potem ko se je religija za povprečnega Evropejca spremenila v folklorni ostanek, del morda zanimivega, a nezavezujočega izročila prednikov, tako neizprosno napada vsakogar, ki si drzne zaživeti in misliti drugače od njenega ukaza? Bodi, kar si, danes pomeni: bodi, kar so vsi drugi. In če vas slučajno začne skrbeti, ker se ne znate zazreti v svojo notranjost, vas takoj pomirijo: »Ne glej vase in ne trudi se z odkrivanjem sebe, saj tam ni ničesar zares tvojega, ampak vse pripada družbi.« In nato vam rečejo: ‘Raje se oprimite tega in tega nazora, ki vodi družbo v svobodo in blaginjo, da bo naša zatohla provinca končno le vonjala zrak modernosti.’ In kar naenkrat vsi občutite, da je zrak v vaši okolici resnično zatohel (in sploh ne pomislite, da je morda zatohel zaradi vaše ozkosrčnosti in ne zaradi česarkoli drugega). V sebi čutite mogočen vzgib, ki bo zamajal zaostalo družbo in jo pripeljal na pot napredka. Z vsem srcem (kolikor ga imate) sprejmete ta nazor in oznanjate svežino kritične misli, ne vidite pa, da je vaš prapor preperel in njegov drog strohnel. Niti slutite ne, kaj želite doseči s svojim družbenim bojem, a vseeno želite biti vpreženi v voz domnevnega napredka, saj potrebujete idejo, ki ji sužnjujete, in sovražnika, proti kateremu se borite – vse zato, da se znebite bremena svoje svobode.«

Prijatelj se je za trenutek ustavil in nadaljeval, še preden bi mu profesorica po navadi kritičnih mislecev vpadla v besedo:

» Kakšno svobodo podeljuje ženskam naša družba? Seveda, ženska je postala enakopravna in prav je tako. A svoboda, ki je danes v igri pri tem vprašanju, presega pravne kategorije. Kajti če je ženska v naši družbi zares svobodna, zakaj jo potem kot hijene napadajo, ko reče, da noče biti svobodna na tak način, kot ji diktirajo, da mora biti? Če je družba tako svobodna, kot pravi kolega, zakaj potem izvaja neznosen pritisk na tiste, ki so opazili, da so njeni temelji gnili? Ali ne vidite, da je vaša svoboda – vaš vrh zgodovine – le izraz strahu pred tem, da bi odkrili svojo zasužnjenost? In če ženska reče, da ne sprejema vaše svobode, ker noče izgubiti ženskega obličja – kdo ji lahko zagotovi, da je ne boste slekli do golega in je privezali ob sramotilni steber, potem pa odšli na univerzitetni simpozij in zaskrbljeno govorili o spolni diskriminaciji?«

Trenutek napete tišine. Profesorica se živčno nasmiha z nasmehom, ki niha med užaljenostjo in oholostjo. Obrazi nekaterih študentov ga gledajo z nejevero v očeh, nekateri z nekakšno zmedeno posmehljivostjo, spet drugi pa gledajo navzdol in se delajo, kot da se jih vse skupaj ne tiče.

Ko mi je prijatelj kasneje pripovedoval o tem svojem nastopu, si ni mogel pojasniti, kako se je ravno tedaj, po tistih zgodovinarjevih besedah, odločil, da spregovori in v predavalnici poda svoje mnenje. Se pravi, kot mi je dejal, le del svojega mnenja, saj vsega niti ni mogel (že tako ga je profesorica hotela prekiniti) niti ni hotel povedati (globlje plasti svojega mnenja je prihranil zase, že to malo, kar je uspel izreči, je poslušalce seveda docela zbegalo). Prijatelj se je v začetku študija sicer sem in tja še oglasil v predavalnici s svojim mnenjem, nato pa vse redkeje, saj je vedno znova opažal, da se njegovim besedam navzoči izmikajo, kot da bi jih spominjale na nekaj neprijetnega (a v njih, kot ste lahko prebrali sami, ni bilo ničesar zares spotikljivega). Posebna vrsta takšnega izmikanja je bilo strinjanje. Tako je kdo, čeprav silno redko, dejal: »Sicer na vse skupaj gledam nekoliko drugače od kolega, a v bistvenem se strinjava.« Tej dvojini, strinjava, pa je sledil stavek, ki bi moral obrazložiti to strinjanje in vzpostaviti intelektualni most, a je bil vselej čisto razočaranje: študent, ki se je z njim strinjal (»s kolegom se strinjava«), je v svojem pojasnilu dovolj jasno pokazal, da ni razumel nič od tega, kar je prej povedal prijatelj, pri tem pa ga je opazoval s tistim značilnim medlim, nekako v zraku raztopljenim pogledom bodočih »razumnikov«. Zaradi teh in podobnih razlogov se je prijatelj torej – strinjali se boste, da modro in razumno – proti koncu študija odvadil javnega izražanja svojega mnenja v predavalnici in je bil še sam precej presenečen, ko se je tokrat slišal govoriti.

Komaj je sklenil zadnji stavek, že se je oglasil profesoričin glas, še nekoliko višji kot navadno. Izgubila je nadzor v razredu, nekdo jo je presenetil na področju, za katerega je mislila, da ga obvladuje. Edino, kar je uspela izdaviti, je bila šolmoštrska opazka, nekakšen zasilen izhod, da v našem primeru vendarle govorimo o ameriškem kontekstu, ki pa je, »kot morda že sami veste, kolega, nekoliko drugačen od tega, ki ste ga pravkar opisali.« Ko je želel v svoj bran povedati le, da je bil njegov nastop zgolj odgovor na kolegovo ta in še marsikateri drugi kontekst presegajočo tezo – se pravi da religija pomeni zasužnjenje, rešitev od nje pa svobodo – je ona v strahu, da bi se njena kritično misleča, demokratično usmerjena in dialog spodbujajoča beseda, zveneča v neprijetnih visokih tonih, morala za nekaj trenutkov umakniti njegovi, spregovorila glasneje in nadaljevala s predavanjem v varnejših vodah, to je z vprašanjem, kako bi »prisotni ta vsebinsko precej zahteven članek čim bolj privlačno predstavili svojim mladim nadobudnim poslušalcem na drugi strani katedra.« Skratka, spet so pričeli govoriti o barvasti žogi, ki naj si jo učenci podajajo po razredu, ob tem pa vselej izgovorijo tisto besedo iz članka, ki so si jo zapomnili. In še preden se je moj prijatelj zatopil v naslednjo šahovsko partijo, ki se je začenjala na zaslonu njegovega računalnika (še sreča, da ga je imel s seboj), se mu je proti njegovi volji v misli spet priplazil petnajstletnik, ki podajanje barvaste žoge razume nekoliko drugače od sodobne pedagogike ter njenih gorečih privrženk in privržencev.