Uvodnik – Osama

                                           

                                                                                                                                        Osama

 

                                                                                                                                  Denis Poniž

 

Nedvomno živimo te tedne in mesece v posebnih razmerah, ki niso samo stvar nekega mesta, pokrajine, države, ampak so v svoj primež ujele vse kontinente, »globalno vas« Marshalla McLuhana. Virus, ki je enkrat lani pozimi ušel z vajeti bodisi zato, ker je z netopirjev, ki jih kulinarično navdahnjeni Kitajci žrejo kar surove, preskočil na boljšega gostitelja, človeka, bodisi zato, ker je ušel iz enega od vojaških laboratorijev za izdelavo biološkega orožja. Verjetno niso samo fikcija govorice, da so sodelavci teh laboratorijev prodajali okužene poskusne živali kot hrano. Zdaj je pravzaprav vseeno, kaj se je zgodilo, zagotovo pa vemo, da je vrla kitajska komunistična oblast prikrivala izbruh kar nekaj časa, podobno kot so to počeli njihovi sovjetski vzorniki ob eksploziji reaktorja v Černobilu. Pa tudi to, da so komunisti notorični lažnivci, ni zdaj posebej pomembno, taki dogodki jih puščajo hladne in neprizadete. Pomembno je, da se je virus bliskovito razširil po vsem svetu, menda ga ni samo na Antarktiki in (potrjeno) na mednarodni vesoljski postaji. Najprej so ga, vsaka država posebej in kmalu vse skupaj, podcenjevale, a ko je vrag vzel šalo in so začeli okužene in nato mrtve preštevati v stotinah, nato pa tisočih in zdaj že deset tisočih, so odgovorni za našo občo blaginjo spoznali, da bodo novodobno kugo ustavili ali vsaj zajezili do razumne mere, samo skrajni, drastični ukrepi. Zgodil se je svetovni, kot se temu lepo reče v angleščini, lock down. Najprej je zadel Kitajce in ko smo gledali opustela mesta, je bila prva misel, da komunistična oblast ne more iz svoje kože in ji posameznik, individualna osebnost, ne pomeni nič. A se je izkazalo, da so v tem primeru ravnali tako, kot je bilo edino smiselno ravnati: popolna osama za vse. Drugod po svetu, predvsem v Evropi in Ameriki, so se, ko so pričeli uveljavljati podobni varnostni ukrepi, takoj oglasili levi dušebrižniki in pričeli tuliti o kratenju človekovih pravic in svoboščin, slovenski so šli še dlje in govorijo o »policijski državi« in celo o »diktaturi«. To verbalno histerijo počnejo predvsem potomci tistih »revolucionarjev«, ki so več kot pol stoletja v imenu ideologije komunizma počeli prav to: dan za dnem teptali človekove pravice. Ti lažni preroki se nikoli ničesar ne naučijo, še najmanj se naučijo iz svojih zablod in napak. In vedno so za vse, kar se zgodi slabega in nepričakovanega krivi drugi, predvsem zlobni desničarji…

A ni namen mojega premišljevanja pisati o pohabljeni miselnosti sinov in vnukov novega krasnega (rdečega) razreda, ampak o samem fenomenu osamitve, izolacije, karantene, hišnega zapora za veliko večino prebivalstva. Tako rekoč nihče od nas, ki živimo danes, nima izkušenj z zadnjo veliko pandemijo, špansko gripo, ki je pobrala kakšnih 60 milijonov ljudi po koncu prve svetovne vojne; starejši se bledo spominjamo mnogo manjše epidemije črnih koz v bivši državi sredi sedemdesetih let. Vsi skupaj pa imamo samo pisna, tudi literarna pričevanja in sporočila o epidemijah v času napoleonskih vojn, tridesetletne vojne in epidemij kuge, ki je po Evropi pustošila več desetkrat v dolgem obdobju od zgodnjega srednjega veka do renesanse in še kasneje. Mimogrede: tudi kuga je prišla v Evropo z daljnega vzhoda… Evropska zgodovina je tako zgodovina lakote, epidemij in vojn, zgodovina antikristovega poskusa, da bi si podjarmil svet. Prav izkušnje s kugo so Evropejce, posebej tiste, ki so imeli veliko prekomorskih stikov, v mislih imam podjetne dubrovniške trgovce, pripeljale do tega, da so uvedli karanteno, štirinajstdnevno osamitev tistih, ki so prihajali iz daljnih dežel in so bili potencialni prenašalci bolezni. Zanimivo je, da so karanteno uvedli v času, ko se jim ni sanjalo o patogenih bakterijah in virusih, a so nagonsko vedeli, da se bolezen nekako prenaša s človeka na človeka ali z živali na človeka, in je osama, ne samo karantena, postala edino orožje proti epidemijam. Zato so v času kuge zaprli mestna vrata, znotraj mest pa zabili vrata tistih hiš, v katerih se je pojavila »črna smrt«. In čakali, da se je bolezen tako ali drugače umirila. Življenje se je ustavilo, podobno kot je zastalo tačas. Nihil novi sub sole.

Danes imamo sicer veličasten medicinski arzenal, vemo, kaj so bakterije in virusi, poznamo njihovo pot v celice človeškega organizma, imamo tudi cepiva in zdravila, aparate, ki pomagajo tistim, ki jih je bolezen spravila do tega, da ne morejo več sami dihati, za zdravstveno osebje smo razvili sofisticirano zaščitno opremo, a še vedno ostaja edino pravo orožje karantena, izolacija in osama. Človek je bil od pradavnine bitje, ki je živelo v skupinah, to mu je omogočilo, da je napredoval iz jam do virtualnega sveta naše sedanjosti. Napredoval je, ni se pa spremenil, reagira podobno, kot je reagiral pred tisoč in deset tisoč leti. Za večino ljudi je trenutna osama tako nekaj groznega, kakor je bila osama nekaj groznega tudi za naše prednike. Če ne bi bilo tako, se človeški um ne bi domislil, da je ena najhujših kazni poleg smrtne prav zapor v samici. In na pretek je pričevanj ljudi, tudi literatov, o tem, kako je, ko ti nekdo, v imenu »pravice/prava«, »ideologije« ali česa drugega vzame prostost in te strpa v samico. Na misel mi prihajajo dela kot Moje ječe Silvia Pellica, zaprtega na ljubljanskem gradu (takoj se pritakne misel na Cankarjevo zajedljivo in humorno poročilo o njegovem zaporu na istem gradu). Pa poročilo o begu iz beneških svinčenih ječ Zoisovega znanca Giacoma Casanove. Tu je še vrsta pričevanj ljudi, ki so preživeli in pretrpeli nacistične zapore in taborišča, Nekropola Borisa Pahorja, Ali je to človek Prima Levija, ljudi, ki so šli skozi komunistična taborišča in zapore, na misel mi prihajajo Duh po človeku Vitomila Zupana, Umiranje na obroke Igorja Torkarja ali 7000 dni v Sibiriji Karla Štajnerja. Spisek je seveda, tako za nacistične kot komunistične zapore in samice, mnogo, mnogo daljši. A tu so še druga literarna pričevanja o samoti in osami, najslavnejša tovrstna knjiga je zagotovo Robinson Crusoe Daniela Defoa in Eseji Michela de Montaigna. Zanimivo je, da Crusoe kot literarni junak in Montaigne, kot junak lastnih premišljevanj, samote ne doživljata tako, da bi ju hromila: Crusoe si na otoku ustvari svojo »civilizacijo«, ne preda se obupu, ampak v razsvetljenskem podjetniškemu duhu  proti koncu svoje osame civilizira »divjaka« Petka. Tudi Montaigne je svojo prostovoljno samoto doživljal kot nekaj navdihujočega, sam pravi na več mestih, da esejev ne bi mogel napisati, če bi bil  obkrožen z množico drugih ljudi.

Kaj je torej mogoče reči o naši sedanji osami, izolaciji, karanteni? Prvič, kakor koli gledamo na trenutne razmere, vemo, da bodo trajale le določen čas, vsekakor ne mesece in leta. Drugič, vzporedni, virtualni svet nam omogoča, da smo tudi v osami, pa naj se nam zdi še tako obremenjujoča, povezani z drugimi ljudmi, da McLuhanova »globalna vas« deluje. Zato nas ne sme preplaviti tisto občutenje praznine in brezizhodnosti, ki je tako enkratno, čeprav srhljivo in mračno, prikazano v filmu češkega režiserja Zbyňeka Brynycha In peti jezdec je strah. Film, posnet v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, govori o tem, kako so Čehi doživljali tesnobni čas pred nacistično okupacijo, kako so popustile vse socialne in moralne norme, kako se je apokalipsa s svojimi štirimi jezdeci počasi plazila v duše slehernega od njih.

Mogoče ni narobe, če v urah in dnevih osame, vsaj nekaj časa posvetimo temu, da poskušamo premisliti kaj pomeni fraza, ki je ves čas v obtoku, namreč : »Po pandemiji svet ne bo več tak, kot je bil.« Kakšen bo, pravzaprav ne vemo, ne moremo vedeti. In to je lahko tema naslednjega premišljevanja.