Credo, quia absurdum est – končno smo svobodni!
Denis Poniž
Po dveh mučnih letih diktature, ki je bila, kot da sta jo opisala dva meni ljuba avtorja, Erazem Rotterdamski in George Orwell, prvi v Hvalnici norosti, drugi v 1984, nas je preplavila svoboda.
Diktatura je bila res strašna. Nekaj tisoč ljudi, po večini iz Ljubljane in okolice, patentirani urbani osebki, ki z največjim zaničevanjem in prezirom gledajo na vse ostale Slovence, zabite, zarukane ruralce, je vsak petek, nekaj časa pa tudi vsako sredo, besnelo po ljubljanskih ulicah in trgih, razgrajalo, grozilo, se huronsko drlo in urbi et orbi razglašalo, da je Slovenija postala diktatura, s strašnimi ukrepi, ki ljudem in institucijam, nevladnikom in levim intelektualcem ne da dihati, jih stiska za vrat, jih duši in spravlja v obup. Jim jemlje voljo do življenja in jih rine v strašne depresije, da vpijejo Ubij! Zakolji! Vrži v jame! Fašiste in klerotalibane! In nastajajo milo zveneči verzi, ki jih smemo, z besedami pokojnega Josipa Vidmarja, imenovati »straniščna poezija«. Res, sociološko in politološko nenavadno posebna diktatura, v kateri lahko psuješ vse, od predsednika države in vlade, ministrov do ljudi, ki ne mislijo, da živijo v diktaturi, ampak v demokraciji, ki sicer ima, kot vsaka demokracija, svoje napake, a še vedno je demokracija. Da bi bil narodnoosvobodilni boj nevladnih kolesarskih ljudskih množic proti diktaturi res uspešen, so začeli ljudem, ki naj bi sestavljali jedro diktatorjevih pomočnikov, groziti s smrtjo. Ker diktator ni človek, je zgolj tarča za naboj, ki ga bo borec za svobodo izstrelil iz svoje verbalne brzostrelke. Le upamo lahko, da samo iz te in ne iz one prave. Mediji, tiskani in elektronski, taki, ki jih plačujemo vsi davkoplačevalci, in taki, ki se delajo, da so privatne družbe, a jih po različnih obvodih tudi plačujemo vsi davkoplačevalci, so še bolj glasno oznanjali diktaturo in tiste, ki jo menda podpirajo. Nekatere novinarke in nekateri novinarji so pred kamerami dobesedno doživljali orgazme, njihov besednjak pa je bil podoben tistemu, ki so ga izumili nacistični propagandisti v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Kar sami so se rekrutirali številni ljudje iz akademske sfere, posebej tisti, ki se prištevajo med humaniste, in so prilili še nekaj goriva na kres, ki je osvetljeval strašno diktaturo. Angažirani profesorji, ki so v tej strašni diktaturi lahko izrekli vse, od prozornih laži in neznanstvenih floskul, do zmerljivk in zablatenih verzifikacij, so še dodatno osvetlili grozo in pošastnost diktature. Svoj obolos v boju proti diktaturi je prispevalo tudi sodstvo, ta zadnji branik svobode, prostor večnih pravniških resnic, nedotakljivo jedro paradržave, kraljestvo jeguljastega izražanja brez vsebine in celo brez oblike. Da bi ves svet, posebej pa Evropa, izvedela, kako nečloveška diktatura se je zgrnila nad slovenski narod, še posebej pa na njegove svobodomiselne in neustrašene bojevnike in bojevnice, so se množila sporočila o diktatorskih grozotah, namenjena tujemu tisku in institucijam. Da je bila diktatura res diktatura, govori podatek, da so morali ljudje nositi maske, čeprav je covid samo zarota temnih fašističnih sil, da so jih množično čipirali, da so se otroci šolali na daljavo in da je velik odstotek prebivalstva, o groza vseh groz, dobival nekakšne bombončke v obliki denarnih podpor in drugih olajšav. Take perverzne diktature si niso znali izmisliti niti Hitler, Stalin, Mao, Pol Pot in še nekateri iz tega morilskega kluba
Potem je prišla svoboda. Na zadnjem množičnem protestu nekaj deset utrujenih borcev za svobodo, si je neka gospa ali gospodična na svoj lepi nosečniški trebušček prilepila plakat z naslednjo parolo »Spočet v diktaturi, rojen v svobodi!«(citiram po spominu, ker se mi ne da iskati njene fotografije, ki jo je objavil neki profesorski protestnik, nekoč je delal za znano tajno policijo). Ampak, če citiram Orwella: »Svoboda je suženjstvo!« Tako bo ubogi otroček spet prišel z dežja pod kap. Toda šale, ki se rojevajo kar same od sebe, na stran, stvari so preresne, da bi se z njimi neodgovorno šalili, posebej sedaj, ko je mračno diktaturo zamenjala svoboda, ki je, mimogrede, v glavi enega od vrhovnih protestnikov postala nova orwellovska parola: »Svoboda je glagol!« In svoboda, osvobojena same sebe, se bo lahko začela kotaliti vsenaokrog, počasi, kot marčevsko sonce snežne zaplate, bo polizala zadnje ostanke diktature, diktatorjeve privržence pa pričela odstranjevati iz javnega življenja. Svoboda mora biti čista, kot da je dvakrat oprana s Persilom! Konec je z zloglasno diktaturo! Kaj pa se to pravi, dajati ljudem nekakšne vavčerje, pa pomoč za plačevanje elektrike, pa denar za študente, upokojence, socialno ogrožene? Kdo je to že videl? Diktatura, ki noče dati sredstev nevladnim organizacijam, da kar naprej mešajo meglo, delajo potičke iz mivke, ustvarjajo neverjetna kulturne stvaritve, recimo packanje po fasadi Ministrstva za kulturo, lepljenje nalepk po naravi in podobna znamenja upora. Zdaj je konec s klerofašizmom, anarholiberalizmom in drugimi nevarnimi pojavi, ki jih proizvaja gnili kapitalizem, kakršnega smo morali prenašati zadnji dve leti! Zdaj je na oblast prišla svoboda, neustrašena in polna notranjega žara. Zdaj bo spet, kot je bilo pred dvema letoma, ko nam je grdi covid prekrižal račune! Nič več gospodje, spet tovariši, nič več McDonaldsov, ampak skupni kotli z brezmesno juhico! No ja, apple bomo obdržali, da vidimo, kako propada zahodni kapitalizem, pa tudi kakšen kos oblačila kakšne preklete zahodne modne znamke bomo še nosili in ponosili, da se bomo osvobodili kdo bi vedel česa, saj nas je preplavila svoboda, ki je glagol, in vsa srečna divja naokoli, kot pes, ki se je strgal z verige. Vse, kar imamo, so prazne fraze in laži in vse, kar znamo, je kričanje, zavajanje, sleparjenje in laganje. Svoboda, svoboda, ki je sužnost! Aja, tudi Orwella in vse prihodnje Orwelle bomo osvobodili, da ne bodo več pisali neumnosti, ki smo jih mi, osvobojeni svobodneži že zdavnaj poteptali v prah. Kaj se to pravi, da si upa ta angleški fašist napisati: »Kdor nadzoruje preteklost, nadzoruje prihodnost. In kdor nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost.« Ja, mi, svoboda, mi, protestniki in mi, ljudstvo s pouličnih izgredov, zdaj nadzorujemo vse, česar pa še ne nadzorujemo, bomo pa v kratkem. Ker smo samo mi vredni tega, da odločamo, kaj je sploh preteklost, sedanjost in prihodnost. Mi, ljubljanska pocestna-nevladniško-mamilarska scena! Še en slogan, pa ta na srečo ni Orwellov: »Kdor ni z nami, je proti nam! Kdor je proti nam, nima pravice živeti!« Živela proletarsko-osvobojena-samo nam dodeljena-oblast! Živela svoboda, ki je samo naša in ki je vi, zabiti ruralci in primitivci niste vredni.
Aja, pozabil sem na ljubega Erazma Rotterdamskega. V Hvalnici norosti je zapisal: »Norosti je nešteto in vsaka od njih se ima za najboljšo, neprekosljivo.« Slovenska je zagotovo med tistimi, ki so v sami konici vseh norosti vseh časov. Mogoče boste zdaj razumeli, kaj nam sporoča Orwell: »Svoboda je sužnost!«
