Elementi za portret in druge pesmi
Aleksander Wat
Himna
Morske boš poročil svetlobo pene z vijolic vonjem divjim tam iz dalj, z bazaltnih skal caprijskih pobočij. Anadiomena, praviš, bo blagoslovila njuno zvezo.
Za sabo vlečeš v vagabundstvih svojih meglenic vlečko iz sozvezdja Berenikinega kodra.
Očarale so te nekoč, kraljičine rdečkaste kite, z balkona turobnega otroštva, ko si mladoletni pedantnež kolacioniral nebo s Flammarionovim zemljevidom.
Mali atipični mistik s štrlečimi ušesi si prisluškoval iz smeri zvezd hreščanju z želvovinastih glavnikov, s katerimi dvorjanke razčesujejo lase židovski kraljici, tudi škarij neznosnemu žvenketu.
Takrat si bral tragedije gospoda Racina. In mudilo se ti je s temnega neba sestopiti v zgodovino ljudi in odkriti strogi obraz mladega Tita, ki je očete tvoje v suženjstvo gnal, pod jarmom.
Čez leta, še čez leta, na podivjanih caprijskih gričih, v labirintih si iskal spominke po njem, zaman, navkljub zakonom Ure, pri odljudnežu-razbojniku Tiberiju.
Navsezadnje je to tvoja družinska zgodba, ker domnevaš, da je kraljica Berenika hčerka katere izmed tvojih strin.
To je prej in pozneje. Takrat pa je bil šele avgust 1914. leta in z drdrajočih spodaj s kmečkih v soteski lojtrskih vozov ulice
te je ovela aroma pokošenega sena pokošenega sena aroma.
Pomnil jo boš vse do groba, tam se ti bo pomešala z molekulami esence mladega bora. In tako se ti je pripetilo da so
aroma caprijskih vijolic
vonj sena od Visle
in smrad mavrično spreminjajočih se trupel, ki si jih vozil iz Priaralske puščave v moški dobi, v tvoji dobi poraza
danes ratificirane, kot praviš, meje zapuščine tvojega voha.
Elementi za portret
Uho je skakalo po eni nogi,
razprlo opno v prerožnato Jadro in – ffffru!
odletelo.
Nosan se s Premislekom premika
na dveh Šapah, kosmatih kot pri starem
Raku.
Na krivini Obzorja, čez grezni prahec,
so se, tolsta Gosenica, kobacale-lagale
Ustne.
S skorajneba s solzno packo kaplja
Oko.
Lupinica Čela se valja po smetišču
in Jezik čofota po Gnojnici, skupaj s Kužki in
Pujsom.
Sonce zahaja ta soj je dobro ozadje
za Proletarca s Kladivom v mišičasti Roki.
»Gospa soseda,« hrešči z nadneba Ustom Uho.
»Samo Mojster nam manjka in Žebljički, pa bi bil to čisto čeden
Gobec.
Po zelo dolgem življenju bi žarel na Nebu Košut in
S(n)ov.
[Pariz, oktober 1963]
Iz zbirke Temna luč (1968)
***
V štirih stenah moje bolečine
ni niti oken niti vrat.
Slišim samo: sem in tja
hodi paznik za zidovi.
Slepo trajanje odmerja
njegov prazni gluhi korak.
Je še noč ali dani se?
Med mojimi stenami je tema.
Čemu hodi sem in tja?
Kako bo s koso me dosegel,
ko pa v ječi moje bolečine
ni niti oken niti vrat?
Nekje tam gotovo padajo leta
z gorečega grma življenja.
Tukaj hodi sem in tja
s slepim obrazom vampir – paznik.
Plamenčeve sanje
Voda voda voda. Nič drugega kakor voda.
Ko bi bila vsaj zemlje ped! Ped kakršne koli kopnine!
Da bi se dalo postaviti eno nogo! Ko bi vsaj!
Rotili smo za to bogove! Vse!
Vodne in kopenske, severne, južne.
Za ped, za košček, drobec kakršne koli kopnine!
Toliko, da bi se dalo opreti vsaj krempelj ene noge!
Pa nič. Samo voda. Nič drugega kakor voda.
Voda voda voda.
Ko bi vsaj drobtina kopnine!
Ni rešitve.
Pogubljenec
Najprej se mi je sanjalo o mlinčku za kavo.
Najnavadnejšem. Takšnem starinskem. Temne kavne barve.
(Ko sem bil otrok, sem rad odmikal pokrovček, pogledal noter in ga pri priči
zatresnil. Z grozo, z drgetom! Da so mi kar zobje šklepetali! Bilo mi je tako,
kot da bi bil jaz sam mlet tam notri! Vedno sem vedel,
da moram slabo končati.)
Najprej je bil torej mlinček za kavo.
Mogoče pa se je tako samo zdelo, ker je hip zatem tam že stal mlin na veter.
Ta mlin je stal na morju, na črti obzorja, čisto na njeni sredini.
Četvero kril se je treskoma vrtelo. Gotovo so koga mlela.
Na vrhu pa se je
ekvilibrist v belem
vrtel v taktu melodije iz Vesele vdove
z levo roko oprt ob krilo je plapolal migljaje
srebrni plamen ki je s stopali tolkel po etru.
Potem je ugasnil. Drug za drugim. In bila bi tema, če ne bi svetil mesec.
O, od kod so se pa one tu vzele? Voltižerke?! Voltižerke moje ljube!
Lahke na težkih, čeprav iskrih konjih
galopirajo druga za drugo, in vidim njihov korak,
ene v čipkah iz tila, druge – nagice v črnih svilenih nogavicah,
druge v koraldah iz gagata – v zlatih, turkiznih, v črnih in mavričnih,
bedra kot sladkor bela! Kakor zobje! Pa močne, moj Bog, kako močne!
(Kot deček sem sanjal: voltižerka – samo voltižerka!
bo osedlala veliko ljubezen mojega življenja! Ha! nikoli nisem nobene poznal.
In tako je gotovo bolje, ker kak pa bi bil ta zakonski jarem: voltižerka
in knjigovodja v podržavljenem pogrebnem zavodu.)
Ba! Nič ne traja večno. Kajti hip pozneje
so namesto voltižerk defilirale Sabinke, v bojni opravi deve, kakor koli že, veliko banalnejše
(pred enajstimi leti sem bil zaljubljen v neko Sabino, ločenko,
pa kaj, ko nesrečno.)
Sabinke torej
ne ugrabljene – pač, ugrabljajoče. Kam?
Kam? Kaj pa naj bi jaz vedel kam?!
Tako ali drugače – v pogibel.
Zbudil sem se. Vedel sem, da moram slabo končati.
Iz zbirke Pesmi (1957)
***
Če samo pomislim, da ta zobna krtačka ki jo držim v roki
da ta navadna koščena krtačka z lesenim držajem
z belo kačico zobne paste na njej …
Če samo pomislim, da mi ta zobna krtačka z belo kačico zobne paste
vsiljuje podobo …
ah, podobe – simboli simboli simboli
povejte mi ah kako naj se odkrižam simbolov?
ko pa se spuščajo v tropu
ko pa obkoljujejo
ko pa me stiskajo v kot v vogal v točko
od koder z otečenimi očmi
kričim v temo
naj že pride
največnejša!
naj se dopolni …
Naokrog torej rastejo kvišku kakor gozd te zobne krtačke
s kačicami zobne paste na njih
In vem, da je to telo trpinčeno pretepano žgano
Vem, da so to križi
za pokrite s priščem popljuvane osramočene.
Naokrog torej rastejo kvišku te zobne krtačke
ena pri drugi ena pri drugi da med njimi ne bi bilo vrzeli
In nič ne pomaga da Bog s križa gleda nemočen
nič ne pomaga da je to zobna krtačka
navadna koščena, z lesenim držajem,
s kačico paste na nji
nič ne pomaga.
[1948]
***
Modri nevrolog iz San Francisca
je rekel: »Te bolečine, sami veste,
so neozdravljive … Morfij? Včasih pomaga.
Za kratko. Kratko. Odločno odsvetujem.«
In se je zagledal vame skozi očala,
ki so doslej čepela mirno razkrečena
na lepem rustikalnem kosu pohištva,
pretirano izbuljena stekla v roženih okvirjih:
»Ali jih nisi sam iskal? Zmeraj? Od zmeraj?
Kar spomni se! Kakšno filozofijo pa si imel?
Od nekdaj! Od otroških nog?«
Jaz?!
ki sem vedno hlepel po orgazmu, po večnem?!
ki sem bil žejen sreče kot suha zemlja dežja?!
ki sem posesal radost z neba, s slehernega neba,
in bleščave z zemlje, z vsakršne zemlje, lakomna spužva?!
ki sem se vlačil od Edena do Kitere, od Hesperid do Arabie Felix,
tja in nazaj?!
Jaz?!
Prenicljiv je bil ta doktor Schiller iz San Francisca.
Sanje v hotelu
Pred hipom, dobesedno, glejte, kaj se mi je sanjalo:
V kabini našega dvigala. Toda gumb je samo eden.
Pritisnem. Dvigalo je bliskovito. Navzgor: + ∞,
- v neskončnost nad črto mojega položaja,
četrtega nadstropja hotela Majorica v Palmi de Mallorci,
in navzdol: – ∞, tj. v neskončnost pod to črto.
»To je raj. To pa pekel,« razlaga glas stevardese iz računalnika,
rahlo hripav zelo seksi. »Razlika je samo v znakih +, –.«
In tako poletava med nebesi in peklom, število voženj
je nepreračunljivo, vedno n + 1. Ko bi bil tu z menoj pesnik Blake,
prav tisti, ki je poročil nebo s peklom, velik pesnik,
zavzdihnem. Zame sekunde. Za opazovalca od zunaj –
kvintilijoni astronomskih let. In ni, tu ni gumba
za stop. Nesmrtnost, si mislim, ki nam jo je obljubilo Sveto pismo.
Kaj pa opazovalec od zunaj? Ali mar še obstaja? Ali mar nisem jaz,
ubogi voznik dvigala, vedno tako vljuden spričo strank,
zadnji potnik v obubožanem
vesolju? …
In ob tem sumu se zbudim. Svež,
pomlajen, kakor po potovanju okoli sveta,
ki ga tako hvalijo v reklamah New Yorkerja. Toda v tej hotelski
sobi, ki kroži po polžje nasproti našemu soncu,
skupaj z njim pa po galaksijah, z zanemarljivo
hitrostjo, ki celo v sanjah, celo v utopiji, celo v idealu
komunistov ne presega praga 300 000 km na sekundo
– sem se počutil, iskreno povedano, butasto … Dva nembutala,
in – zdaj zaspi, pesnik. In naj se ti sanjajo lepe sanje!
Samo da ne znanstvena fantastika. Te ne prenesem.
Na smrt me dolgočasi.
- januarja 1967
Zadnja pesem
Oli
Zvestoba in predanost žene posveča bit.
On bi s kamni obmetaval tovariše.
On maže stene votline.
Pod njegovo lobanjo brbota krop smol.
In njegove sanje so urogenitalne.
Od svetosti žene preobražen
se lepi Orfej podaja k Hadu,
– njegov korak boder, lutnja blatostruna –
ki ga ne bo več izpustil.
- 6. 1966
Iz Poskusa genealogije
(Skica za prvo kitico)
Moj prednik Raši je plesal na simhas toro.
Poučeval je v mestu Troyes za Filipa Prvega.
Ko je šel Godfrid Bouillonski v Sveto deželo,
so se zaprti v njegov astronomski stolp
posvetovali, o čem? do bele zore,
dokler niso pritekli učenci: »Rabbojnaj, čas je za jutranjo molitev.«
Drug dan je bil dan preplaha, ker so za Godfridom – filozof Raši
je vendar plesal, saj je bilo to na simhas toro – krenili učenci siromaki.
Poučeval je tudi v Mainzu in Wormsu. Razjarjeni Alemani
so njegovo učilnico tam zažgali v »kristalni noči« leta 1938.
Glose mojega prednika h Knjigam Stare zaveze kljub vsemu
še zmeraj obstajajo, aramejske, v vseh njihovih izdajah.
Moji vnuki bodo podaniki pariškega grofa. In tako se bo krog zaprl,
s skoraj 300-letno epizodo moje domovine
ob mrzli reki Visli.
iz poljščine prevedla Jana Unuk
