Harlekinov plašč

252

 

                                                                                                                                   Harlekinov plašč

 

                                                                                                                                       Andrej Lokar

 

Bržkone lahko  članek/poročilo Slovenska osamosvojitev kot karneval, ki je izpod peresa gospoda Aleksandra Lucuja pred tednom dni izšel v Nedeljskem dnevniku, obvelja kot učbeniško paradigmatični primerek enolončniškega kotla v pamfletistično diskreditacijske namene. Cilj tovrstnega pisanja je v prvi vrsti osnovati neko umetno pojavno strukturo, ki potrjuje nek abstraktni teoretični okvir, ga oživi in naredi oprijemljivega ter s tem ustvari čustveno podlago za razpoloženjsko usmerjanje javnega mnenja. Tovrstni člankarski prijem se ob tem poslužuje še enega sredstva: klevete in laži. Udeleženci na dogodku v Debatni kavarni na letošnjem ljubljanskem Knjižnem sejmu smo namreč v besedilu gospoda Lucuja predstavljeni kot nenadomestljivi deli nekega utečenega mehanizma ali obsežnejše zarote, ki jo kujejo anticivilizacijske mračne sile čistega zla: v imaginarnem kotlu poročevalca  smo se znašli: gospod Žiga Turk, gospod Slavoj Žižek, gospod Aljoša Kravanja, gospod Luka Lisjak Gabrijelčič, sir Roger Scruton, gospod Jordan Peterson, gospod Viktor Orban, gospod Padraic Kenney, gospod Slobodan Milošević, gospod Franjo Tuđman, gospod Aleksander Lukašenko, gospod Janez Janša, gospod Žan Mahnič in jaz (začuda je gospod Lucu med sozarotniki prezrl papeža Frančiška I, gospoda Donalda Trumpa ter nazadnje gospoda Adolfa Hitlerja, ki nas moralno podpira iz Valhalle). Še ena prvina »enolončniškega kotličarstva« je neutemeljeno in nesorazmerno povezovanje oseb, pojavov in dogodkov v neki skupni namen in podjetje: sam namreč od navedenih posameznikov nikogar osebno ne poznam, gospoda Turka in gospoda Kravanjo sem prvikrat srečal ob priložnosti omenjenega dogodka, z vsemi ostalimi nisem v svojem življenju imel nobenega stika (le z gospodom Hitlerjem nekajkrat v sanjah). Ob fiksacijskem povezovanju se pisec poslužuje še nekaterih preizkušenih postopkov: od že folklorizirane anatemizacije kristjanov do pejorativnega zlorabljanja izrazov, kakršni so: besedovanje, bleferstvo, preganjavičar itd. Ko bi ne bilo vsem dobro znano, da sodi vse to v patologijo našega slovenskega vsakdana, bi si človek zastavil vprašanje ne toliko o verodostojnosti gospoda Lucuja (o tem naj sodijo bralci članka), pač pa o uredniški politiki Nedeljskega dnevnika. Kateri  je namreč namen objavljanja takih izmišljotin? Ker po vsej priliki gospa urednica Tatjana Tanacković podpira tovrstno pisanje, bom svojo repliko naslovil predvsem nanjo. Vprašanje, ki ga zategadelj zastavljam gospe urednici, je sledeče: kakšen smisel ima objavljanje tovrstnih zavajajočih člankov, ki z lažmi in diskreditacijami poskušajo doseči demonizacijo udeležencev nekega dogodka in njegove vsebine? Kaj nam hoče povedati, na kaj namiguje uredništvo Nedeljskega dnevnika? Da bi dela Rogerja Scrutona v Sloveniji ne smela izhajati? Da jih ne bi smeli javno predstavljati? Da bi nastopajoči ne smeli več pred obličje javnosti? Kajti če temu ni tako – zakaj namerno podajati izkrivljeno podobo nekega večera, na katerem je tekla beseda pretežno o filozofskih idejah, o avtorju in tezah, vsebovanih v knjigi, ki je bila tamkaj predstavljena? Zakaj je v poplavi knjig in »besedovanja«, ki je z utečenimi klišejskimi neizvirnostmi razmrgolevalo sejmarski vrvež knjižnega sejma, bila tako očitno nekomu trn v peti ravno ta neobsežna knjiga, o kateri smo spregovorili v tako ali tako neprvorazredni Debatni kavarni? Le kaj ima vse to opraviti s prenapihnjenimi avtoprojekcijsko imaginativnimi vzleti gospoda Lucuja? Ob predpostavki avtorjeve prisebnosti, si ne moremo kaj, da se ne bi vprašali, le kaj imajo z nekim blago anglofonskim protoliberalnim rahlo konservativnim avtorjem in z bolj ali manj srednjeslojsko konservativno zasedbo nastopajočih opraviti križarski borci, ministri, medijski obleganci, dežurni predstavljalci knjižnih provokacij, sporni psihološki bleferji, akademske višine, premierji sosednih držav, frontmani rimokatoliške Cerkve, zagatna stanja, satanizem, strah pred levico, s sovraštvom opijanjena desnica, francoska revolucija, pravičnost in enakost, varovanje okolja, voda in zrak, pravičnost pri dobrinah, kmetijski pridelki, enakost med spoloma, barva kože, enakost med narodi in različnimi, begunci in domorodci, prekariat (tudi sam sem prekarec in zatorej ta družbeni položaj poznam neprimerno bolje od gospoda Lucuja in gospe Tanacković, ki nikdar to nista bila), preganjavičarji, združeni ljudje za skupne ideje, luteranstvo in neoliberalizem, prodaja tuzemskih grehov, prepustnice iz pekla v vice in iz vic v nebesa, meseni užitki, posiljevanje otrok in redovnic, fitnes centri, besedni dvoboji, klasični nokavti, prasci komunisti, Berlinski zid, spontani dogodki, priročniki, iz katerih črpa Janez Janša, karnevalske revolucije, ideološki avtomati in spolno nasilje duhovščine? Ali je tovrstno poročanje, ki elegantno zaobide dejansko vsebino stvarnosti in se povzpne v invektivarski izbruh, sploh še prištevno? Ker je v resnici šlo za dokaj šomoštrsko konservativno nekontroverzno salonarsko kramljanje o nekem konservativnem avtorju, se nagibljem k mnenju, da je tisto, kar je sprožilo gnevni odziv gospoda Lucuja (in posredno gospe Tanacković), zaobjeto ravno v resničnem pomenu samostalnika konservativec in pridevnika konservativen. Predvsem pa v spornosti in nevarnosti, ki jo sodobne slovenske na eni strani bivšerežimske in (vsaj v kulturi) neomarksistične elite, na drugi pa veteroliberalne, neoliberalne ter protejsko liberalne (postkomunistične) elite zaznavajo v samem pomenu pojma konservativnosti. Tako socializem (in njegovi izrastki) kakor liberalizem (in njegovi izrastki) namreč deklarativno izhajajo iz novoveškega preobrata, ki je doživel svoje vrhove v razsvetljenstvu, francoski revoluciji, industrijski revoluciji, moderni družbi, oktobrski revoluciji in razmahu znanosti ter tehnologije. Zato si vsak na svoj način krčevito prizadevata za ohranitev, obnovitev ali preseženje celotnega sistema prepričanj, vrednot in dosežkov moderne dobe. Člankarsko posplošitveno povedano: če progresistični socializem modernost nadgrajuje v skladu z lastnim prepričanjem o poznavanju noetičnega bistva napredka, jo liberalizem z držo, ki je le formalno konservativna, poskuša ohranjati v veri, da je napredek imanenten sami substanci sveta in da je treba tej substanci dopuščati nemoteni razvoj. Pri tem nikakor ne gre spregledati, da sta se dandanes oba svetovna nazora znašla v globoki krizi: liberalizmu je uspelo ustvariti svet, ki ga je napovedoval, a se je izkazalo, da to še zdaleč ne izpolnjuje vseh (predvsem duhovnih) človekovih potreb, socializem je v svoji komunistični inačici ustvaril svet, ki ga je napovedoval, za katerega pa se je izkazalo, da sploh ni bil tak, kakršen je bil vsebovan v njegovi napovedi in da ravno tako ni mogel izpolniti resničnega človekovega sebstva. Izvirni greh obeh svetovnih nazorov tiči v njuni radikalni redukciji sveta in stvarstva ter v njunem neupoštevanju celotne podobe človeka. Tako liberalizem (ki je novoveška oblika svobodomiselstva) kakor socializem (in njegova naslednja razvojna stopnja, komunizem) imata isti izvor, oba sta se zgodovinsko uveljavila preko redukcionistične revolucije ter oba sta hotela vzpostaviti svet nanovo. Zdaj sta se oba svetovna nazora, tako liberalizem kakor socializem, znašla v globoki zagati, saj se je v globoki zagati znašel celoten novoveški projekt antropocentrične emancipacije od metafizike. Liberalizem in socializem sta oba poskušala preseči nihilizem, ki je inherenten temu projektu, tako da sta prignala proces emancipacije do skrajnih meja ter z njim poskusila celo preseči metafiziko. Tedaj pa se je izkazalo, da je s sredstvi, ki se s svojo lastno substanco samoizganjajo iz metafizike, nemogoče preseči metafiziko, pravzaprav je sáma metafizika postala tisto radikalno drugo, ob katerem se lomi utopičnost emancipacijskega projekta. V tem je liberalizem v sedanji obliki seveda bistveno manj radikalen in manj nasilen, saj načeloma dopušča vse, kar ga ne ovira v njegovi liberalnosti. Vendar problem je v tem, da integralni človek kot tak, že s svojim obstojem, ne le zanika, pač pa celo postavlja na laž redukcionistično bistvo liberalizma. Zato tudi poskuša liberalizem metafiziko izganjati iz realnosti na »žametni način« ter razmejiti »resnični« svet od duhovnega. Konservativizem je (politično)filozofska naravnanost, ki je zgodovinsko nastala kot reakcija na antropocentrični emancipacijski projekt metafizičnega nihilizma. V resnici ni konservativizem nič drugega kot normalno stanje človeka, katerega substanca je spomin – človek brez spomina bi ne bil človek: ne bi se mogel naučiti govoriti, šteti, sproti bi pozabljal vse. To je metafizična razsežnost spomina in torej normalno stanje človeka, ki se reakcionarno pretvori v refleksijo in nato tudi v politično filozofijo, kakor hitro je normalno stanje človekovega spomina ogroženo. Morfološka kriza, predvsem pa neogibni zaton novoveške civilizacije, ki ju tako liberalizem kakor socializem nočeta priznati, pač pa nadgrajevati, osmišljata in usposabljata konservativizem ne le kot reakcionarno kritiko liberalizma in socializma, pač pa kot edino možno in realno politično opcijo prihodnosti, saj je edina svetovnonazorska naravnanost, ki ponuja konkretno alternativo novoveškemu projektu: sprejetje človeka in stvarstva v vsej njuni nedoumljivi celovitosti. Resnični konservativizem poskuša selektivno poiskati v individualnem in kolektivnem spominu vire duhovne emanacije, ki edini lahko omogočijo razmah človekovega materialnega in duhovnega življenja. To pa je tudi razlog, da konservativizmu kot filozofski distanci do modernitete nasprotujejo vsi porodki  novoveškega sveta, saj spodkopava njihove temelje, pa najsi bodo družbeno angažirani ali tržno svobodnjaški. Konservativizem je edina možnost za revitalizacijo duhovne razsežnosti človekovega spomina, za odkritje njegovih izvorov ter védenja iz preteklosti in sedanjosti, na katerih je, ob upoštevanju njegove omejenosti, mogoče zgraditi temelje za prihodnost po meri človeka. Konservativizem je edina možna revolucija, notranja revolucija.