Meddobje 2019, št.1–4
Gregor Papež
Nekje aprila 1988 se je v Buenos Airesu pojavila revija Babel in v posebnem sklopu vprašanja »Zakaj pisati?«, ponudila vse možne odgovore, ki jih lahko zajame aforistična nenatančnost, kot tudi nesmisel samega vprašanja. Najbrž se nihče ne bi smel spraševati česa takega, preprosto zato, ker nikoli ne bo pravega odgovora. Pisati je zasebna oblika utopije, pravi pisatelj Ricardo Piglia. Na vprašanje v reviji Babel odgovarja tudi García Márquez: »Pišem zato, da me prijatelji imajo raje.« Márquezove navedbe so privlačne, in ene izmed njih se v novi številki revije Meddobje posluži Božidar Bajuk v spominih z naslovom Kljuka: »Življenje ni, kar doživljamo, temveč kako se ga spominjamo ob pripovedovanju«.
Res je, da se življenje navadno pojavlja v nezavednih ali nepričakovanih oblikah, v preoblekah navzkrižij ali nikoli slutenega, v novem, v vetru, ki se vije, v letečih oblačilih. Toda za vsakogar je življenje tisto pozneje ob pripovedovanju, ob spominu na to, kar se je zgodilo. Letošnje Meddobje ima poseben del, posvečen spominu – kako bi lahko bilo sploh drugače, ko se Slovenska kulturna akcija spominja svojih 65 let obstoja. Vendar to je več kot spomin – je praznovanje tistega, česar času, pozabi in anahronizmu ni uspelo spremeniti v prah.
Letošnje Meddobje je razdeljeno na dva dela, v drugem so pod splošnim naslovom Naš jubilej zbrani spisi, spomini, pozdravi, risbe in celoten seznam SKA-jinih publikacij od njene ustanovitve do danes. V uvodnem besedilo sedanji predsednik SKA Damijan Ahlin podaja kronološko karto, besede in zamisli njegovih predhodnikov, obuja misli, kot je ta, ki jo je v šestdesetih zapisal Ruda Jurčec: »Ohranjevanje slovenstva … slovenstvo je v nevarnosti, ko se spodjedajo glavni temelji slovenske duhovnosti in to tam, kjer je to najbolj usodno.« Dalje – Erika Jazbar se pokloni delu SKA in zapiše: »Objavljeno ostane. Odlična literarna dela, prvovrstne razprave in razmišljanja so večni in njihov čas, čeprav počasi, prihaja. Po zaslugi nekaterih občudovalcev tega zamolčanega in izobčenega bogastva, ki vztrajajo v drugih dveh Slovenijah – v matici in v zamejstvu, se odstira zavesa in v matično zavest postopno prihaja prepričanje, da je bil svet, ki je premogel ta izjemna besedila, cvet takratnega slovenstva.« Ob koncu uvoda Ahlin pravi: »… da bi naša SKA izpolnjevala nove visoke jubileje. Če bi se v prihodnje nekdo upal vprašati: ali se splača?, naj mu že vnaprej odgovorim: Da, seveda se splača. Gre tudi za našo dolžnost«. O tej globoki in nujni odgovornosti pričajo objave v Meddobju izpod peresa veleposlanika Alaina Briana Berganta, Zorka Simčiča, Vladimirja Kosa, Nužeja Tolmajerja, Edija Gobca, Andreja Finka, Bernarde Fink, Valentina Inzka, Andreje Dolinar in Helene Janežič, ki nas je obiskala leta 2016, in v svojem prispevku na kratko razloži delovanje NUKa in njenih stikov s SKA, vse pa popestri z osebnimi anekdotami, na primer s tisto o prof. Ladu Čenčurju. Na vprašanje torej v reviji Babel o razlogih, zakaj pisatelj piše, bi tudi pisatelji iz zdomstva ne imeli nikakršnih težav z odgovorom, pa tudi njihove izjave ne bi bile med seboj nasprotne. Pisali so, ker so imeli domovino in je hkrati niso imeli. Jubilejni del v Meddobju sklene Tone Mizerit, ko navaja uvodne besede, s katerimi se je predstavila revija leta 1954: »Pri tem nas bo vodilo načelo: v potrebnem enotnost, v dvomljivem svoboda, pri vsem pa ljubezen«.
Seznam publikaciji SKA pospremi še spisek izdaj, ki so nastale neodvisno od SKA, čeprav pod uredniškim pregledom njene nekdanjega predsednice dr. Katice Cukjati. Mimogrede lahko omenim, kako sem se pogovarjal s Kati Cukjati, ko smo objavljali knjižice, ki so bile sprva mišljene kot pesniške zbirke, in od nje dobili imprimatur, in njene razlage ob naših zavzemanjih za popolno svobodo izražanja. Nekoč mi je rekla: »Če hočem izdati Sveto pismo, ne bom šla na Kubo,« iz česar sledi, da če si želimo povedati, kar hočemo, naj se ne zatekamo k njej. Takrat sem še čutil, da je upor nekaj vreden, saj nisem vedel, kako bi se drugače upiral, kot da sem objavljal nedokončane ali neuspele skice, ki jih preprosto ne bi smel objavljati, ker niso bile dovolj dobre. Dobrota Katice Cukjati pa je bila brezmejna, in če je neskončnost beseda iz fizike, neprimerna za človeka – če odmislimo kakšen pesniški vzdih – je v tem primeru prava.
Meddobje 2019 se začne s poezijo: Vladimir Kos je sinonim za obrtniško znanje, Lev Detela pa za talent. Slednjega Italijanske razglednice, datirane med leti 2017 in 2018, pospremijo avtorjeve za bralca vedno dobrodošle beležke. Pesmi Gregorja Papeža še bolje zvenijo v prevodu Damijana Ahlina. Ahlin tudi objavlja 2. del Slovesnega requiema, ki ga je priporočljivo brati ob slavnem in nedokončanem Mozartovem rekvijemu. S poslušanjem glasbe si je res mogoče pomagati, a pesmi skoraj ničesar ne dodaja, kajti poezija mora biti vredna sama na sebi. Če vzamem primer pesnika in družbenega aktivista Langstona Hughesa in njegove pesmi, ki se berejo, kot da bi zvenel blues, je treba upoštevati, da avtorjev odnos ni naključen, da gre za rasno diskriminiranega človeka iz Harlema, v kontekstu rasnih bojev; glasba v pesmi je način, kako vzpostavi nekakšno simbiozo, v katero spojiti celota boja, identitete, glasbe, ki mu je blizu, in besede, katerih ritem želi zajeti družbeno, etnično in kulturno celovitost. Toda kot pojasnilo tega zlitja med poezijo in glasbo pod Slovesnim Requiemom stoji avtorjev zapis: »Besedilo je v spomin padlim slovenskega naroda …« Lojze Lavric razmišlja o selitvi v deželo Peru, o svoji preteklosti in o njegovih starših, ki so nekoč spoznali oddaljene dežele, kot to zdaj počne on, in o svojih izkušnjah v Peruju. Ob koncu Angela Cukjati v dvojezični obliki beleži vtise v intimističnih verzih, ki jih bo razumel vsakdo, ki razmišlja o ljubezni: »Tokrat /je feniks življenja/ storil samomor.«
Posebej velja opozoriti na Zapise ob robu, dnevnik Vinka Rodeta iz leta 1966. Dejanje se osredotoči na dveh področjih, zunanjem in notranjem, zanimivo pa je, da se pomembno dogaja na stičiščih »polovice življenja« (to pomeni, da se je tista Dantejeva sredina življenje v besedilih za samopomoč preoblikovala v krizo zrelih let), nič manj pomembno pa je morsko dno v Carilóju, Valeriji del Mar, mesto Madariaga, kot da bi bila pokrajina del duša – in to tudi je. V tej pokrajini, v kateri vse vabi k življenju, počasi nastajajo razpoke, toda način pripovedovanja, prijaznost in celo nedolžnost v najboljšem smislu, ko se človeku toži, da jo je izgubil – na primer mitološki pogled na svete predstave –, in ko odkrije, da vsega ne more izgubiti, tako kot je nemogoče, da si, kar si, a vendar se zidovi rušijo, nastopi večer, nam stvari želijo sporočiti, da se spreminjajo.
Naj posebej opozorim na izvirno in vedno svežo prozo Aleša Gosarja – Utopija (pogorljivec) in vsakemu svoje. Kaže, da so se nekoč ljudje pozdravljali »Hej, Far, kam pa kam?« – kot Slovenec, ki sem se rodil v Buenos Airesu tega nisem vedel. Aleš Gosar rad vzpostavlja na papirju vezi z neobičajnim, tako da v trenutku pripovedovanja prekine in pojasni: »Oprostite, da prekinjam … Tedaj mi je zmanjkalo papirja. Pa, o tem pozneje.« Vendar prekinitev ni slučajna, je nastala z razlogom – kajti ko gre po nov sveženj papirja, mu na liste pade majhen izvod Svetega pisma, ki se odpre in je tam mogoče brati: »Ne sodite, da ne boste sojeni!«, to pa tudi mene opozori, da v tej recenziji ne izrečem kakšne odvečne besede.
Poleg teksta, napisanega v sproščenem slogu Janez – tudi v Severni Ameriki (1967), že pokojni Janez Grum objavlja Umik ali nadaljevanje boja?, ki pritegne pozornost že ob začetku branja: »Pred kratkim sem bral, da so bili Vrhovni poveljnik domobranstva (mišljen je general Rupnik) in domobranci na fronti odločeni nadaljevati borbo proti partizanom … Namesto tega pa so politiki v Ljubljani odločili drugače, (njihova) vlada 3. maja je na nesrečo zapovedala umik.« (citat iz revije Tabor, št. 4-6, str. 50). Kar sledi pa piše avtor sam: »V naslednjih odstavkih skušam podati kratek pregled Titovih komunističnih bojnih sil in njihovih glavnih operacij, ki so posredno ali neposredno takrat zadevali domobranske bojne sile«. Urednik, ki je leta 2002 dobil slednji prispevek, navaja še avtorjevo opozorilo: »Članek sedaj ne pride v poštev. Ob kakšni priložnosti – če se strinjate z menoj – da bi bil koristen, zgodovinsko potrebna pripomba …«
Prozni del sestavljajo še besedila Leva Detela, Jurija Rodeta, Dejana Valentinčiča o obisku slovenske skupnosti v provinci Entre Ríos, Edija Gobca, Vladimirja Voršiča in njegovih spominov, Marka Finka, Gregorja Papeža. V reviji je tudi obsežen intervju z Markom Kremžarjem, ki je leta 2019 pri SKA objavil knjigo Razmišljanja ob zmedi. Dalje muzikal Martina Sušnika Kerigma, ki je bil uprizorjen leta 2019. Objavljeni sta tudi dve grafični reprodukciji slik Helene Klemenc iz serije Cuentos Infantiles, deja espiar el mundo de Caperucita Roja in Blancanieves con trazos adultos.
Ko razmišljam – v tej dobi, ko je kultura pogosto brezplačna in jo ljudje najdejo na spletu –, ali je vredno plačati za revijo, sežem po Karlu Marxu (morda se celo moram opravičiti, da ga navajam), ki je sredi obsežnih premišljevanjih tudi postregel s kakim kratkim stavkom, podobno kot je z lopato stresal gnoj na buržuje in razumnike: Denar je resda smet, a smeti niso denar. Z veseljem bi plačal za Meddobje z valuto, ki jo premorem, kajti resnično je revija vredna od prve do zadnje strani.
Na skoraj 300 straneh je revija Meddobje sestavljena in tiskana s posebno skrbnostjo in navdihom urednika Toneta Mizerita. Na platnici zdaj je zapisano, kar bi lahko bilo vodilo SKA, te 65. letne ustanove: »… drobna, za mnoge še vedno komaj znana in vendar – epopeja«.
