Ostareli pesnik
Gregor Papež
Stari pesnik je srednje mlademu Juanu, še preden ga je doletela nadloga in je moral zapustiti razkošno stanovanje na aveniji Libertador ter se preseliti v bedno sobo barakarskega naselja številka 31, podaril vrečo rabljenih oblačil. Poet je izhajal iz časov, ko so cenili rabljeno in je tako poklanjal v dobrodelne namene, kar bi lahko drugemu koristilo, ne da bi vedel, da imajo ljudje danes radi le novo in rabijo samo novo, zaničujejo pa staro. Celo revež, če sploh še obstaja kakšen, si danes lahko privošči čevlje najbolj razvpite modne znamke. Da ne omenimo njegovega dostojanstva, kajti revež je tako ponosen, da si bo zelo težko obul rabljene čevlje. A stari pesnik je mladeniča odslovil z vrečo, polno hlač, srajc in zašitih nogavic, v tej tkani gmoti pa so bile tudi hčerine spodnje hlačke. Bile so čipkaste spodnje hlačke z volančki. Ko je Juan prišel domov, je vse vrgel v koš, razen teh hlačk, ki si jih je nežno približal obrazu in vdihaval vonj iz tkanine, da mu je skoraj zastal dih. Pozneje je staremu pesniku, s katerim si je že dalj časa dopisoval, napisal elektronsko sporočilo in mu mimogrede omenil hčerine hlačke: »Od vseh oblačil pa so mi prav te čipkaste hlačke z volančki najbolj koristile, za kar sem vam globoko hvaležen.«
Stari pesnik mu je odgovoril, prav tako mimogrede:
»Je bila tvoja žena zadovoljna s hlačkami? Moram pojasniti, da je ta kos perila po pomoti zašel v vrečo.«
V nadaljevanju je Juan pojasnil:
»Dragi prijatelj, naj vas spomnim, da sva z ženo ločena in da je že eno leto nisem videl, če sem bolj natančen – zadnjikrat je bilo na tistem letnem zborovanju prostitutk.«
Stari pesnik je vztrajal v zanimanju za hčerine hlačke:
»Če nisi videl žene, kako si potem lahko uporabil hlačke?«
Juan mu ni mogel priznati, da jih je vsak večer polagal na blazino in da je spal tako, da se jih je dotikal z nosom. Poskusil je odvrniti njegovo zanimanje za hlačke, a stari je bil videti čedalje bolj zavzet zanje in za vse druge zadeve, ki so se ob tem pojavljale, na primer, od kdaj točneje sta se ločila z ženo in podobno.
»Dragi prijatelj Branislav, z ženo sva ločena, od kar sem pustil službo. Se pravi, od kar sem se začel pretvarjati, da sem nor, ker sem se hotel izmikati delu. Bila je dobra zamisel, saj sem s tem ubil dve muhi na en mah, čeprav včasih čutim, da je vse spet enako, da nimam ne cilja ne smeri ali razlogov za bivanje. Preostaja mi le še posvečanje poeziji.«
Stari pesnik ni bil zadovoljen z razlagami. Še naprej je nadlegoval sogovornika o spodnjih hlačkah. Upošteval je tudi možnost, da je Juan sprevrženec in ne plemeniti pesniški vajenec. Na obrazu sta se mu poznala zmedenost in odpor; pomislil je, da ima opravka z idiotom in da se je motil, ko se je sprva počutil počaščenega s prijateljstvom, misleč, da ima opravka z obetajočim pesnikom.
»Nisi mi še pojasnil, čemu si namenil tiste spodnje hlačke.«
Na pesnikovo zahtevo se je Juan ponovno izmikal in mu pisal o lastnostih poezije Paula Muldoona, a starec je vztrajal, dokler mu Juan ni končno jezno priznal:
»Dragi prijatelj, moram vam priznati, da vsako noč spim s spodnjimi hlačkami na glavi. Ste zdaj zadovoljni?«
Bil je to zadnji mejl. Starec mu ni več pisal, dokler ni minilo šest mesecev in je obubožal. Takrat pa je bilo lahko tudi prijateljstvo s pokvarjencem pravi božji blagoslov. V tistem času je Juanu po žilah tekel pesniški navdih samo, ko se je prek spleta dopisoval z ženskami. Iskal je ženske iz oddaljenih dežel, tako bi neuresničljivi nagib vodila želja, ne pa stvarnost, ki jo poganja dolgočasje morebitne ljubezni. Navezal je stik z Alexio, neko Kolumbijko. V profilu se je predstavljala kot računovodkinja, čeprav je pisala tako, kot da ni končala srednje šole. Fotografija jo je kazala od pasu navzgor. Njene prsi so se zarisovale v čudovitem ravnovesju na točki med nečim velikim in majhnim … Sicer pa, kar je veliko, je veliko, kar pa je majhno, je pač majhno, a njene prsi so bile neopisljive; ne majhne ne velike, bile so točno na točki stičišča s poezijo, tam, kjer ni besed, a jih je treba izumiti, tam, kjer domuje in kraljuje obsedenost, ker je oblika nedorečena, brez besed in brez ustrezne opredelitve. Besede so namreč rezultat obsedenosti.
Alexijine prsi so bile nenavadno protislovje v tistem telesu, če upoštevam, da je redno molila, živela za duhovnost, z mislimi, uprtimi v Boga. Vse to je spodbujalo Juanove želje. Gledal jo je kot prepovedan sadež. Biti katoličanka in biti močno vklenjena v vero je pomenilo naravno spolno netivo. Senzualna ženska naravni nunski čutnosti ne seže do gležnjev. Juan ji je pisal strastna pisma, ne da bi prejemal odgovore, razen po prvem, ko je sebe ravnodušno opisala kot žensko zelo globokega in mističnega verskega čustvovanja. Kot rečeno, po tistem prvem stiku mu ni več pisala; spoznala je, da ima opravka s spolnim obsedencem. Juan ji je včasih pisal strastno, včasih mu je uspelo krotiti se, vedno pa je taval v senci monologa.
»Opijam se pred tvojo sliko, da te zmnoženo ogledujem, Alexia. Tvoje telo je tempelj mojih oči, sanjam, da se vzneseno ljubim s tabo, dokler se pod najino težo postelja ne sesuje. Najbrž zaradi moje teže, kajti ti si lahkotna, eterična. Tvoje prsi mi nabirajo slino v ustih. Moram ti povedati, kaj čutim, še preden okamenim in v grobu tega življenja ne bom več zaznaval. Za zdaj imam tu spodaj še kamnitega prijatelja, medtem ko občudujem tvojo sliko.« In potem je zapisal še nekoliko bolj navdihnjen stavek: »Ljubezen je senca, ki je največkrat ne vidimo, a pri tebi je vse bistro in jasno. Midva sva Romeo in Julia v stoletju brez razdalj, v tem hladnem stoletju, ki ne ve, da so razdalje znamenje večnosti. Ljubiva se kot zaljubljenca iz Verone. Juan.«
Ni odgovorila, a gotovo je prebirala njegova pisma. Medtem pa je Juan nesramno preziral pisma starega prijatelja, v katerih ga je rotil za pomoč.
»Dragi prijatelj pesnik, prosim te, da mi pomagaš, potrebujem nekaj penezov, ker se nahajam v najhujši bedi, kar si jih lahko zamisliš. Po drugi strani pa bi rad vedel, ali še vedno spiš s spodnjimi hlačkami moje hčere na glavi.«
Juan se je zelo dobro spominjal, da je starec končal njuno prijateljstvo zaradi zloglasnih hčerinih spodnjih hlačk in zaradi njegove domnevne, nesprejemljive pokvarjenosti. In zdaj, ko ga je doletela beda, ni imel pravice trkati na njegova vrata. A prav ljubezen do Alexie je ustvarila čudež in mu omehčala srce. Zato se je končno odzval na roteče klice:
»Prijatelj Branislav, obubožali ste zaradi iger na srečo in kdo ve še zaradi česa drugega, a pred meseci ste si privoščili soditi mene, ker spim s spodnjimi hlačkami na glavi. Moja razvada je nekaj otročjega v primerjavi z vašimi razvadami. Prosim vas, da še enkrat presodite o obsojanju drugih zaradi njihove bede. Sodite jih v odnosu do svoje lastne bede in boste videli, v kakšni nedolžni in pošteni luči se bodo prikazali pred vašimi očmi, prekleti starec.«
Zamera je očitno globoko prodrla v njegovo dušo. Začela sta se zmerjati, v pismih vihtela psovke, žaljive pridevke, dokler ni stari pesnik zagrozil, da bo ubil mladega poeta:
»Spoštovani prijatelj pesnik, upoštevajoč, da ne znaš držati gobca, ti zagotavljam, da ti ga bom za vedno zalil s svincem.«
Pisma Alexii se niso mogla izogniti vplivu tega spora in Juan je vidno zmanjšal produkcijo romantičnih izlivov. V srce se mu je naselila zmeda in nasploh je postal ujetnik nevarne živčnosti:
»Dekle moje, nimfa čokoladnih dežel, slutim, da bom kmalu zagrešil uboj in ti bom moral pisati iz zapora, če je tam sploh dovoljeno uporabljati računalnike.«
Toda nepričakovano se je starcu vrnila sreča pri ruleti, potem ko je stavil zadnje bankovce, ki jih je prejel od pokojnine. Ko mu je sekirica padla v med, se je spet ugnezdil v visoko stanovanje s pogledom na reko na aveniji Libertador. Juanu je pisal zadnje pismo in ga seznanil z nastalimi razmerami in da bi dokončno sklenil kakršen koli stik z njim: »Spet sem na konju! Crkni!«
Juan mu je odgovoril: »Dragi prijatelj, pravkar sem nameraval izpolniti nakaznico z vsem svojim denarjem, da bi vam pomagal izkopati se iz revščine, ko me je presenetila vesela novica, ki me je neizmerno osrečila. Saj veste, da je znamenje prijateljstva medsebojna pomoč. Sam sem zadnje čase (opravičujem se vam, ker uporabljam toliko prislovov) v precej težkem položaju; komaj imam, da lahko jem enkrat na teden, da sploh ne omenim oblačila, ki jih moram nenehno šivati. Še kako prav bi mi prišlo, če bi mi vi, kot ste to že storili takrat, ko ste mi dali spodnje hlačke svoje hčere, spet podarili vrečo rabljenih oblek. In morda še kak ček s skromno vsoto.«
Starec na pismo ni odgovoril. Juan ga je še bolj zasovražil in sklenil, da bo z nekaj potezami črne magije – teh se je naučil, ko je živel v velikem pomanjkanju – dosegel, da ga strela zadene v glavo. A takoj mu je bilo žal in je z belo magijo pregnal urok. Navsezadnje je edinole ta starec pred časom verjel vanj. Včasih mu je svetoval: »Piši, piši pesmi, kajti to je smisel tvojega bivanja.«
Alexia je bila bistra ženska z nadvse lepim telesom. Lepa ženska pa neizogibno misli s telesom in ne z možgani. Morda je kdaj kak moški poskušal prelisičiti naravo, a to je za žensko izjemno težko, kajti pri njih je narava veliko bolj poudarjena. Moški jo lahko poskusi začasno prevarati, a potem mu bo narava nadela grozno masko: zapoznelo grdoto. Čeprav je Alexia imela visoko izobrazbo, je bila – tako se je zdelo Juanu – prikupno neumna, izobraženo neumna. Ni bila pa ošabna, kot so bile po večini lepe ženske s srečo. Alexia je bila skromna, normalna ženska – kot je menil Juan. To pa ga je spravljalo ob živce. Se pravi dejstvo, da je bila normalna, je zanj pomenilo milostni strel pri vseh obupanih ljubezenskih poskusih. Ni mogel biti kos normalni ženski. Čutil je, da se med njima dviga visoka stena, ne glede na to, da je samega sebe videl kot precej normalnega človeka. Vedel pa je tudi, da bi mu v prisotnosti ženske maska normalnosti zelo hitro odpadla. Ženskam se je kazal, kot da bi bil prekleto neuravnovešen. Njegovi nekdanji ženi je uspelo živeti le nekaj let s tem stvorom, ki je bil zmes lenobe, zavisti, manjvrednostnih kompleksov, hkrati pa je bil še zagrizenega ega, velike jeze in prezira do uspešnih ljudi. V pismih Alexii si je prizadeval, da bi bil videti normalen, čeprav je tudi bilo jasno, da samo neuravnovešen človek izpoveduje ljubezen v prazno, kajti ona mu na pisma ni odgovarjala. Juan je celo pomislil, da piše vsa tista ljubezenska pisma samemu sebi. Alexia mu ni odgovarjala in tudi ni dala povoda za tako njegovo vznesenost. Kakor koli že, Juan je imel pred seboj predstavo, ki se je ni mogel otresti, in sicer Alexijine prsi. Prsi, ki so bile videti kot sadež in zelenjava hkrati, kajti bile so težko opredeljive, da bi jih primerjal z vsakdanjo podobo kakega sadeža. Bile so otroška pesnitev za odrasle. »Naj se Bog usmili moje duše, če bi kdaj pozabil na tiste prsi.«
Brez Juanove vednosti je Alexia potovala v Buenos Aires, kajti bila je v službi pomembnega kolumbijskega trgovskega podjetja. Tako je končno odgovorila vročičnemu in strastnemu pesniku:
»Cenjeni prijatelj, upam, da boš vse, kar si obljubljal, da mi boš storil, zdaj lahko uresničil, kajti te dni sem v Buenos Airesu.«
Pismo je treščilo kot strela z jasnega, neposredno in presenetljivo kot nepričakovan vihar ob mehiški obali. Juan se je začel potiti; nenadoma se mu je zdelo, da je bolan in star; kot da bi si v hipu prištel petdeset let; strt, brez želja se je zleknil v naslanjač. Stvarnost je tista prekleta iluzija, ki ga je preganjala in oddaljevala od domišljije. Mar so ljudje že pozabili, kaj pomeni sanjati? Ali so pozabili, da je sanjarjenje temeljni kamen ljubezni? Spustil je roko v hlače in potipal lepljivi in lenoben telesni ud, popolnoma otopel; glejte pravega mistika – »prijatelja od spodaj«. Na misel mu ni prišlo kaj bolj pametnega, kot da piše staremu prijatelju:
»Spoštovani in nikoli dovolj cenjeni prijatelj Branislav, nekoč ste mi poklonili ženske spodnje hlačke in jaz bi se vam rad oddolžil, tako da vam jih povrnem z drugimi, le da bo te nosila ženska. Gre za prijateljico, ki prihaja te dni iz Kolumbije, in vam bi jo poslal na dom, da se boste z njo strastno ljubili. Ona me ne pozna, se pravi, da se boste morali pretvarjati, da ste jaz. Nikoli ji nisem povedal, koliko sem star, a ženske najbrž to ne zanima. Tako kot ne zanima nobeno drugo – starejši ko je moški in bolj ko je premožen, toliko bolj jih privlači. V zameno za ta čudoviti dragulj vas edinole prosim, da mi pošljete ček s skromno vsoto, kajti sam sem v gmotnih težavah.«
Stari poet mu je odpisal:
»Dragi prijatelj, spet sem nastanjen v sobi barakarskega naselja številka 31. Doživel sem rahlo nezgodo v igralnici, čeprav računam, da bo to stanje začasno. Kar pošlji mi svojo prijateljico, za katero bom že znal poskrbeti v svojem skromnem domu (Branislav nikakor ni bil bojazljivec). Mimogrede pa te prosim, da mi le pošlješ tisto nakaznico, ki si jo zadnjič obljubljal.«
Zaskrbljeni Juan mu je brez odlašanja odpisal:
»Nič se ne spomnim, da bi govoril o kakem nakazilu, kajti zadnje čase me zapušča spomin. Nemara se to dogaja, ker sem podhranjen. Že en mesec nisem jedel in sem izhiran, samo kost in koža me je. Kar pa zadeva prijateljico, morate vedeti, da je fino in pošteno dekle; zato pozabite, ne morem je pošiljati v barakarsko naselje, kjer živite in kjer se zgrinjajo lopovi in mamilaši, stari bedak!«
Juan ni več pisal Alexii. Nikoli več je ni nadlegoval s svojimi fantazijami, niti je ni vprašal, kako je potekalo njeno bivanje v Buenos Airesu ali če ga sovraži ali kar koli podobnega. S starim slovenskim poetom, s tem priseljencem, ki je spoznal blišč in bedo tega mesta, kot če bi se še in še spuščal po toboganu, pa je še izmenjal nekaj pisem.
»Cenjeni Branislav, poslal vam bom nakaznico. Vem, kaj si boste mislili: da si hočem zagotoviti vračilo v obliki skromnega bogastva, ko boste v bližnji prihodnosti imeli srečno roko v igralnici in se izkopali iz mizerije. Ni res, to počnem iskreno zaradi prijateljstva in ker je moja obveza, da kot dober človek pomagam prijatelju v stiski.«
Poslal je elektronsko pošto in se zaklinjal, naj v tem trenutku ima srečo pri ruleti in si priigra milijone.
Odgovor je prišel takoj:
»Hvala, moj dragi in zvesti prijatelj! Tvoja pomoč je čudežno delovala. Znebil sem se odvisnosti od iger na srečo in se prepustil božji previdnosti.«
Juan je začutil, da postaja besen. Silovito je tolkel po tipkovnici:
»Kako to, da ste se znebili te razvade, ali ste sploh pri pameti? Vrnite se takoj v igralnico, to je tisto, kar bi hotel Bog!«
Osamljen in vztrajno besen, ker ni imel nikogar, s katerim bi si izmenjeval ljubezenske besede, je nekaj dni pozneje spet pisal staremu pesniku:
»Prekleti skrivenčeni starec, nikoli ne bi smel sprejeti vašega prijateljstva. Ne pišite mi več, končalo se je. Pojdite k hudiču, nočem imeti nikakršnih stikov z vami. Glede tistih spodnjih hlačk vaše hčere naj povem, da ponoči še vedno vonjam parfum njenih ritnic!«
Končal je prijateljstvo, ki mu ni nič prinašalo. To ga je razbremenilo.
Ni minilo dolgo, ko je prebral kričečo časopisno naslovnico: »Starec iz barakarskega naselja 31 pri ruleti zadel v polno!« Novica je obkrožila svet in milijon žensk je staremu pesniku napisalo pisma. Spet se je preselil v luksuzno stanovanje na aveniji Libertador. V nekem trenutku je ravnodušno odprl enega izmed mejlov, ki so kot nenadzorovana plima prihajali in čakali v njegovem poštnem nabiralniku. Prebral ga je:
»Spoštovani gospod, sem vaša občudovalka. Ganila me je vaša zgodba človeka, ki se je izkopal iz revščine in ima zdaj svet v oblasti. Slutim pa, da je vaše srce prazno, saj sem brala v časopisih, da ste vdovec. Pošiljam vam svojo sliko, vam, ki ste me s svojo zgodbo navdušili.« Sledil je stavek z navdihom: »Ljubezen je senca, ki je največkrat ne vidimo, a pri vas je vse bistro in jasno. Midva sva Romeo in Julia v stoletju brez razdalj, v tem hladnem stoletju, ki ne ve, da so razdalje znamenje večnosti. Ljubiva se kot zaljubljenca iz Verone. Vaša, Alexia.«
Ta ženska je poosebljena poezija, je pomislil stari Branislav, medtem ko je hitel tipkati svoje prvo ljubezensko pismo Alexii, še preden bi se spremenila smer vetra, ki je blagodejno pihal iz igralnice, in bi ta odpihnil ljubezen, kot to vedno stori z jesenskim listjem.
iz španščine prevedel Andrej Rot
