Ne kar mora, kar more, to mož je storiti dolžan!
France Pibernik 1928-2021
Denis Poniž
Dragi France, namesto nekrologa sem ti hotel napisati poslednje pismo, táko, kot sva si jih v desetletjih prijateljstva in sodelovanja napisala na desetine. A ne najdem pravih besed, misli ostajajo nepovezane, begajo od enega spominskega utrinka do drugega, verjetno jih pojita žalost in grenkoba, zato se mukoma trgajo iz spominske gmote. Nič ne morem storiti, ostajajo le drobci, okruški, napol zabrisane podobe. In naj ostane, kot je: sledi, ki so ostale v najinih pismih so, pa če se sliši še tako nenavadno, je to edini resnični spomin na prijatelje, ki so nas za zmeraj zapustili. Zato mi dovoli, dragi prijatelj France, da naštejem nekaj dejstev, ki zaznamujejo tvoje bogato in človeško neizmerno dobrotljivo življenjsko pot, postaje na njej in dejanja, ki bodo ostala dragoceni del slovenske kulturne in literarne zgodovine. Nisi maral velikih, votlo donečih besed, vedno si bil pričevalec sveta, kakršen je v resnici bil, enkrat lep, drugič grd, tretjič vznemirljiv in spet zloben ali navdihujoč. Nemalo krutih in nesmiselnih dogodkov, ki ti jih je postavila usoda na pot, si popisal v pričevanjih in osebnih zapisih, bil si del družine, ki je bila solidarna in trdna v svojih načelih. Nikogar nisi obtoževal, a razkrival si nečednosti, ki so se dogajale v tvojem okolju, na gimnaziji, kjer si vzgojil generacije dijakov in dijakinj, ki so s tvojo pomočjo spoznavali lepote slovenskega jezika in književnosti. Razkril in popisal si tudi tiste nečednosti, ki so s Filozofske fakultete izgnale take kapacitete kot sta bila profesorja Anton Slodnjak in Marja Borštnik. O sodobni slovenski književnosti, njenih avtorjih in avtoricah, si vedel več kot marsikateri etablirani akademski učitelj, a se s svojim znanjem nisi nikoli hvalil in nikdar nisi žaljivo govoril o svojih oponentih. Bil si erudit, a skromen in hvaležen za vsako priložnost, ki ti jo je ponudilo življenje. Pravi l’homme de lettre si bil, kot Francozi imenujejo ljudi, s srcem in dušo zapisane besedni umetnosti.
Pride človek v leta, ko začnejo znanci in prijatelji odhajati v večnost, z njimi pa odhaja del naše biti, saj smo z nekaterimi delili več kot samo dobro in slabo, postali smo sogovorniki, ki so se razumeli tudi, če ni bila izgovorjena nobena beseda. In dlje ko je trajalo tako globoko prijateljstvo, tovarištvo, bolj boleča je novica, da se je tvoj sogovornik, prijatelj in tovariš za zmeraj poslovil, pustil praznino, ki je nič ne more nadomestiti, nič napolniti s smislom, razumnostjo in ne nazadnje s tiho resignacijo, saj nam je vsem usojeno isto popotovanje in vse čaka ista končna postaja.
Ne spomnim se, kdaj sem se prvič srečal s teboj, dragi prijatelj; verjetno je bilo proti koncu študija, takrat, ko smo pripravili člani skupine 441 literarno soarejo v Kranju. Kranj je bil takrat, ob koncu šestdesetih, eno od najbolj živih slovenskih kulturnih središč, verjetno bolj živo in ustvarjalno, zagotovo pa bolj inovativno in provokativno kot kakšen večji kraj, recimo Ljubljana ali Maribor. Nezanesljivi spomin, ki sicer vse beleži, a proti človekovi volji samovoljno odbira, kar se mu zljubi, mi šepeta, da je po koncu te soareje k meni pristopil France, me prestrelil s svojim živim in vedno znova navdahnjenim pogledom in rekel nekaj o tem, da je vesel, ker prihaja generacija, ki ruši tabuje, hoče hoditi po svoji poti in se ne ustavlja pri zapovedanih resnicah. Kar me je najbolj presenetilo, je bil njegov spoštljiv odnos do mene, zelenca in začetnika, a France nikdar ni sodil v skladu s temi banalnimi kategorijami. Zapisati smem, da je videl človeku v dušo, ni sodil po videzu in zunanjščini. Zato je pogovor stekel sam od sebe, od njega sem v nekaj urah, ki smo jih prebili pri znamenitem Starem Mayerju, izvedel več, kot pa od marsikaterega samooklicanega literarnega vseveda. Od tedaj se je moje sodelovanje s tem neizmerno delavnim, a tudi neizmerno razgledanim profesorjem, ki je štrlel daleč iznad tedanjega (nemara tudi sedanjega) profesorskega povprečja in ki je slovenščino, jezik in literaturo, sprejemal kot dar božji, kot žlahtno izročilo naroda, ki vse do pred kratkim ni imel ničesar, razen teh simbolnih, a globoko v humus zgodovine zaritih korenin jezika in literature. Naj ne zveni kot lamentacija, France je zagotovo ne bi hotel sprejeti, a malokdo od slovenskih literatov, ki je hkrati tudi literarni zgodovinar in kritik, je doživel tako malo priznanja za tako fascinanten opus. Sem prebral v nekem anonimnem zapisu, dan po njegovi smrti, da je »bil dobitnik številnih priznanj«, resnica pa je, da je prejel samo eno, in sicer Trubarjevo priznanje, ki ga podeljuje NUK. Ampak to, da ni bil nagrajen za ves svoj opus, ali za posamezne vrhunske monografije, lahko preseneča samo tiste, ki ne vedo, kakšni so kriteriji, po katerih so do nagrad in priznanj »upravičeni« samo »naši«, vsi drugi pa lahko o nagradah in priznanjih samo sanjajo. In to ne samo v prejšnjem režimu, danes ni nič bolje!! Nenazadnje je France Pibernik, morda je to največja nagrada, ki si jo je prislužil, velik del svojega življenja posvetil prav odkrivanju, opisovanju, vrednotenju in kanoniziranju tistih avtorjev in avtoric, ki jih je bivši totalitarni režim poskušal na različne načine narediti za neosebe, ki jim je odrekal vse, od eksistence do estetske izjemnosti. Če začnemo pri enem največjih, a za »tovariše« še vedno spornem Francetu Balantiču, ki bi bil brez Pibernikovih raziskav in študij še vedno zgolj omenjan kot antipod Karla Destovnika, potem lahko nadaljujemo s Karlom Mauserjem, Ivanom Hribovškom, Francetom Kunstljem, Ludvetom Potokarjem, Tonetom Poldo, avtorji, ki bi brez Pibernikovih komentarjev in seveda prizadevanj za natise njihovih zbranih ali izbranih del, ostali pozabljeni, zamolčani, neosebe. Pibernikovo raziskovanje, načrtno in podrobno, teh in še drugih slovenskih literatov iz zamejstva in zdomstva, je šlo marsikateremu etabliranemu slovenistu v nos; sam sem imel priliko poslušati nekaj takih pobalinsko-neumnih izjav; morda njihovega avtorja opravičuje (saj smo vendar na Slovenskem!) preveč popitega alkohola. Toda Pibernik se je dokazal kot izjemen literarni zgodovinar, čeprav brez bleščečih akademskih titul, tudi pri predstavitvah in estetsko-idejnih analizah tako eminentnih slovenskih književnikov, kot je pesnik Jože Udovič, ki je, podobno kot France Balantič, danes prav zaradi Pibernikovega dela, vsestransko osvetljen in ovrednoten, saj tudi njemu »tovariši« niso bili kaj posebej naklonjeni. In to je drugi veliko poglavje Pibernikovih literarno-zgovinskih raziskav: pogovori, prikazi in dialogi s celo vrsto sodobnikov, pesnikov, pisateljev in dramatikov. To pričevanjsko bogastvo je shranjeno v celi vrsti antologij, zbornikov, zbirk, študij in razprav. In tudi to Pibernikovo delo ni dobilo nobenega priznanja, nobene nagrade, nobene počastitve. Vse, kar lahko napišem, saj sem tudi sam nekajkrat Franceta predlagal za nekatere nagrade, da je tak odnos do Pibernika kulturna sramota in literarno rokovnjaštvo, vedno bolj agresivno, predrzno in vse bolj bahavo nevedno. France bi se ob teh mojih besedah blago nasmehnil in dejal, tako pač je, kot je sprejemal vse preizkušnje, ki so mu jih na pot postavljali usoda, zgodovinske zmote, predvsem pa oblastiželjni ljudje, ki jih tudi v literarnih krogih ne manjka. A komur je mar za slovensko književnost, kdor še ve, kako se povezujejo tradicija, modernizem in avantgarda (pojmi, vzeti iz njegovih antologijskih pogovorov s slovenskimi pesniki, natisnjenih v dveh monografijah), kdor ni čisto otopel od modnih frazemov in parol, ta ceni in bo tudi v prihodnosti cenil Pibernikovo delo.
In na koncu, dragi France, nekaj o tistem, kar je bilo največkrat predmet najinih pogovorov in debat: poezija. A ne bom pisal o slovenski poeziji, ampak o tvoji. Bil si, pristen lirik, ki je v vsako pesem položil del sebe, del svoje biti, a hkrati vsako pesem vpel v zgodovinski trenutek, v prostor in čas, ki si ga tako intenzivno živel. O tvoji poeziji sem pisal, a nikdar sklenjeno, celovito. Ta naloga me še čaka, naj bo to najčistejši poklon tvojemu spominu. Počivaj v miru, dragi France, veliko nas je, ki te ne bomo pozabili!
