To bo pravi kraj
Gregor Papež
Ob večerih je bilo v stari točilnici Jockeya v naselju Deána Funesa, sredi gostega dima, pijač in stav, polno faranov. Juanu se je nasmihala sreča in je za vse omizje naročil piške. Čez petnajst minut so iz trgovine za hitro prehrano onstran ulice prinesli deset pečenih piščancev in kuhan riž. V tem času pa je Juanu sreča že obrnila hrbet in je vse prisluženo izgubil. Kdo bo zdaj poravnal račun? Med opazovalci je bil na srečo sloveči zdravnik doktor Zelaya, ki je plačeval ali posojal denar tistim, ki so večer za večerom tvegali v igrah na srečo. Zdravnik je prevzel račun za pečene piške.
Doktor Zelaya je rad zbiral okoli sebe obiskovalce, ki bi ga obdajali in oboževali, preproste ljudi, mehanike in zidarje, ki bi mu bili prijatelji, pa čeprav samo zato, ker jim je plačeval ali posojal denar.
Zdravnik ni gojil kakih posebnih namer ali imel političnih ambicij, prav nasprotno. Bil je človekoljub, ki je svoj altruizem gradil na romantičnem liku tistega, ki je v visoki družbi, a se zna družiti z ljudmi nizkega sloja. Ta življenjska vloga mu je bila všeč. Ne vem, ali je to čutil, kajti pri tem ne gre za čustvovanje, ampak posnemanje. Kopiranje in ne ustvarjanje. To so počeli Rimljani: posnemali so helenizem. Tako počnejo napredne civilizacije. Kajti ustvariti pomeni ustvariti iz nič. In prav nič je bilo tisto, kar je tisti večer obdajalo Juana, ko je odhajal iz beznice in vsrkaval ulično temo, s katero se je srečeval in ga je tudi znotraj pestila. Nič v roki, nič v žepu, nič v duši, kajti ob koncu je zastavil tudi ženo in jo izgubil. Zdaj bo prisiljen gospodarici sporočiti, da bo morala razpreti noge tistemu nesrečnežu Pancurtu, ki je tudi zahteval od Juana, naj zastavi hčer, šestnajstletno dekle, a čeprav je bilo videti čudno, je Juan razmislil, premagala ga je iskrica moralnosti, in odšel.
Notranje uničen in brez možnosti, da bi se odrekel igri, je Juan sprejel surovo odločitev: ustrelil se je in kljub prizadevanju doktorja Zelaye odšel na oni svet, in to naravnost v pekel.
Po pogrebu se je žena kmalu vpregla v obljubo do Pancurta in srečno živela trajanje svojih dni.
A tu se zgodba šele začne: vladar pekla je Juana slovesno sprejel in izrazil zadovoljstvo, kot če bi prišel kak pomembnež in ne navadna gnida. Izraz naklonjenosti je presenetil ubogega človeka, češ, kako je sploh lahko pomemben ta ubogi igralec; njegovi mizerni grehi se lahko skrijejo pred resnično velikimi grehi, ki jih zagrešijo v imenu neoliberalizma in muslimanskih križarskih pohodov. Hudič pa mu je odgovoril, da je prefinjeno bitje in ne vulgarnež, da ima raje klasične grehe, kot je odvisnost od iger na srečo, in ne tistih bombastičnih množičnih pobojev ali znanih namer neoliberalizma itd.
Z enim zamahom bi rad orisal pekel.
Na enem koncu je starka preudarnega vedenja in značilne miline, starka, ki ljubi vse svoje otroke, ki pripoveduje o svojih tegobah in vzbuja usmiljenje, nenadoma pa se obrne in sovražno zavpije hčeri, grozljivo krikne kot ujeda in v peklu zavlada mučen hlad.
Na drugem koncu je mladenka, ki je izzivala življenje, napačno segala po svobodi in zdaj ne ve, koga bi lahko dolžila. Petkrat je splavila, lezbično ljubimkala, v poskusu, da bi bila drugačna, se spolno izprijala, svojo hčer pa je že v otroštvu prepustila očetu, mladeniču, ki se je odločil za zlo. Potem ko se je počutila zavrnjeno in ne kot človek, ki zavrača, je zaradi svojega ranjenega egocentrizma storila dva samomorilska poskusa. Življenje ji je obrnilo obraz, v katerega je prej pljuvala, njen ego pa trka po zapahnjenih vratih in obdolžuje. S poslednjim stavkom še kriči nad prikladno trenutno žrtvijo … in v peklu zavlada mučen hlad.
V drugem kotu zrel moški poskuša prikriti pred vprašujočim partneričinim pogledom svoje želje in navdušenje nad mladenkami. Vpričo starajočega se telesa njegove sopotnice s kljubovalno spačenostjo obraza prezira vsako od neštetih drobcev nespodobnosti, vedno zavrača, vedno mešetari … in v peklu zavlada mučen hlad.
Spet tam je ženska, ki napada moža, ko ta poskuša najti rešilno bilko. Trmasto mu niza grdobije na uho, ne zna odnehati in mu pripoveduje o vseh tegobah, ki naj bi bile edine na tem svetu, in zahteva, da jo poslušajo vsi, kajti nekoč so grdo ravnali z njo, in temna krivulja, ki se vrti okrog, postaja zdaj še temnejša, ne pozna odpuščanja in ne more odnehati ponavljanje zla, zla, ki ga je bila deležna, tisto zlo, ki ga izobeša njen razpuščeni ego kot zastava, ki jo nenehno ob mučnem škripanju dviga po drogu.
Zlo je lebdelo vse naokrog, se širilo kot dišava in se zažiralo v vse. Nič se v peklu ne konča.
Juan je opazil, da ima hudič odlične namene. Takoj ko je stopil na peščena tla, posuta s pepelom in ognjem, ki se poganja v plamena, mu je hudič postregel s prospektom, v katerem strankam ponuja razkošno maščevanje po zmerni ceni, to je dva meseca med največjimi in bolečimi plameni.
– Pancurta kavsnemo v rit ali ga premagamo v igri ali ga pustimo brez hiše in brez enega ficka, mu nastavimo past in ga lahko spravimo v keho. Vi odločate. To vse v dveh obrokih in brez obresti, obroka bivanja v naši razkošni ognjeni dvorani.
– Hvala. Naj malo premislim, zdaj si samo želim nekaj pojesti.
– Z veseljem. Tu smo zato, da vam pomagamo, je odvrnil Lucifer. Stopite v našo jedilnico VIP, rad vam osebno postrežem. Pojdimo v ljudožersko dvorano. Pospremil vas bom.
Juan bi raje pojedel kako solato z rižem, a si z zavrnitvijo ni mogel privoščiti lastnikove nejevolje, zato je izbral nekaj prstov s prstani vred, za poobedek pa penis, oblit z brusnično omako.
Čeprav je med odmorom po kosilu za hip začutil bolečino ob pomanjkanju ljubezni, ljubezni, ki se kaže s prijaznim ljubkovanjem, ljubezni, ki ga ne bo več obdajala, ki ne bo več iskala notranjosti, ki ne bo več osvetljevala; začutil je breme zla, ki je viselo v svoji lastni nesnovni gostoti in se polaščalo vsega, kot če bi šlo za kako velikansko trobento suhih ustnic.
Po siesti se je Lucifer spet vdano približal. Povedal je, da ga ne zanimajo predsedniki in veliki morilci, da je značajsko usmerjen k skromnosti in da ga zato bolj zanimajo mali ljudje. Vedno je bil privrženec revežev, tako kot se spodobi dobrim kreaturam. Ne da bi izgubljal čas, ga je vprašal, ali ga zanima predlog maščevanja in ali je o njem že kaj razmišljal. Povedal je, da bi se sam osebno angažiral, da je oseben pristop pozornost do stranke, in da mu je Juan simpatičen, tako kot so mu prikupni vsi rogači, ker je on tudi pravi rogač.
– Glejte, tu je veliko velikih znanih osebnosti, ki pa jih nimam za mar. Zanimajo me preprosti ljudje. Tam je na primer tisti bedni Jack Kerouac, ki ni hotel skrbeti za svoje otroke in mu je sodnik naložil preživnino za hčerko. Po tej neokusni odločitvi je napisal navdihnjeno in bivanjsko pesem. Ne vem, ali ste jo prebrali: »Zahtevam, da se človeška rasa neha razmnoževati, da se pokloni in odide.« Navdih bedarije. Ah, kako nič ne počivajo muze … Zato pravim, da so dobra čustva prava bodeča žica za ustvarjalnost in umetnost.
– Ne poznam Jacka Ker …
– Glejte, tam je zbranih nekaj filozofov. Razpravljajo, ali je Bog mrtev. Ali ni to dovolj razvidno? In ali jih sploh to zanima? Medtem pa se tukaj preprosti ljudje sprašujejo: Ali mi je Bog preostro sodil? Preprosti ljudje razlikujejo med Bogom in vesoljem, ne verjamejo v zemeljsko pravico, njihova vest jim pokaže greh in so sodniki samih sebe. Jasno je, da jih je veliko takih tu, ker so zgrešili pot.
– Bi slučajno lahko dobil malo piščanca in riža?
– Dragi prijatelj, tu imamo kmetijo, a piščanci ne preživijo visokih temperatur. Dajva se pomeniti o pomembnih rečeh. Lahko vas pogostimo z nebeškim maščevanjem, tudi popust vam lahko dam: samo poldrugi mesec cvrenja v mavričnem ognju s povprečnim bolečinskim občutkom v višini 0,8 odstotka.
– Zdi se pošteno.
– Še več, ponujam vam plus: sam osebno bom odšel na svet in opravil nalogo. To je jamstvo za uspeh.
Zaradi vročine je Juan bil topoglav in je brez ovinkarjenja s krvjo podpisal pogodbo pri peklenskem notarju. Že naslednji dan je hudič bil v Córdobi in se namenil proti severu v Deán Funes.
Planine so bile kot jate ptic, ki potiskajo sonce. Polet ptičev je prekašal neskončnost neba. Lucifer si je vzel čas in je najprej odšel v Unquillo obiskat muzejsko kapelo Guida Buffa. Izstopil je iz avtobusa in prepoten krenil navkreber, brcal kamenje in vdihaval oblake prahu, ki so jih za seboj puščali avtomobili. Na pol poti je šel mimo doma duhovnih vaj Don Bosca, a se zanj ni menil.
– Bogataši prihajajo sem na duhovne vaje, ko je prav uboštvo edina vaja za duhovnost.
Še dva kilometra strmine in tam je stala kapela. Buffo jo je zgradil s pridihom temačnega romanticizma leta 1930 v spomin na umrlo hčer in ženo. Žena je bila prva argentinska časnikarka, dovoljenje za postavitev svetišča pa je v dobri meri prejel od nadškofije zaradi ženinega odličnega priimka. V kapeli se stekata znanost in duhovnost nove dobe. Slovi po tem, da v sredini pred oltarjem, kjer se dviga križ proti temačnemu prostoru, visi kopija Foucaultovega nihala. Vizionarjeve podrobnosti. Pogled na kupolo razkriva nebo, ne sicer Michelangelovo, temveč roko, ki drži nebesno kroglo – vesolje –, sredi oblakov pa živita kot osrednji lik njegove večne ljubezni žena in hči. Ni Boga v dotiku z Adamom, temveč nebesna krogla v roki, in ljubezenska zanesenost osamljenega in skoraj norega, z nežnostmi posutega dejanja.
Kapela je obdana z drevesi in potokom, zemljo in nebom. Po izdanem dovoljenju je nadškof med gradnjo opazil, da delo uhaja tradicionalnemu kanonu, zato je postavil še en pogoj, in sicer da v tej sferičnem in temačnem svetišču, ki je postalo grobnica hčere, žene in Buffa samega, pokopani pod nebom, ki ga je ta romantični duh sam naslikal, vsaj enkrat na mesec darujejo mašo. Telo je umrlo, odnos z nebesi pa se nadaljuje. Nebesa, ki jih iščejo naše mrtve oči, ki jih domišlja misel kot vnovično srečanje in ki jih vera spreminja v bivališče, ki ga predvidevamo.
Narisati nebo pomeni ohranjati otroško dušo.
Lucifer si je ogledal zunanjost kapele in opazil na kamniti stene pročelja notne zapise Beethovnove Devete simfonije. Iščoč skladnost oblik in zvokov, harmonije, izraza nove dobe, ki s prispodobo poskuša prikriti pošastnost egocentrizma.
Lucifer je za hip pomislil na dušo Guida Buffa. Za dlako mu je ušla in zdaj resnično zre nebesno sinjino. Odšel je po isti poti, zdaj po klancu navzdol, po poti, ki je družila več turistov, obiskovalcev kapele Buffo. Večina je prihajala z avtom, nekateri pa peš, in ljudje klepetajo, da si popestrijo pot, se spoprijateljijo, se kratkočasijo. Lucifer je vedel, da ljudje s klepetom polnijo praznino ali zaradi strahu, da bi bili sami s sabo, ker so polni hrušča in brez blažilnih besed. Res pa je tudi, da so nekateri zadovoljni sami s sabo, morda so celo večina; nemara je bil v tem napredek, ker sta odpuščanje in samopomoč sredstvi evolucije, a Lucifer je pripadal stari šoli, šoli obžalovanja. Nenadoma je spremljal žensko, oblečeno v tesni kolesarski obleki, a brez kolesa. Opazil jo je že v kapeli, ko je bila zazrta v nebo. Pomislil je, da to ni ženska, ki bi spregovorila s tujcem, a jo je vseeno nagovoril. Rekel ji je, da v tistem kapelske nebesnem svodu vidi egocentrizem. Osebno in temačno nebo v vsej svoji nedolžnosti. Lucifer bi jo vprašal, kje je pustila kolo, a je ne bi zanimalo pogovarjanje o biciklu. Zato je rekel kot kak umetnostni kritik, ki ga obhaja zanos:
– Lahko občudujem nepopustljivo zaljubljenega človeka, ki gradi nebesa onstran svojih umetniških sposobnosti; ljubečega človeka, ki je verjel v dovzetnost sámo kot vhodna vrata v umetnost. Kot da bi umetnost bila duševna nuja in da je sposobnost sporočanje nesporočljivega možna za vsakogar, ki začuti duševno bolečino. Vsekakor pa je bil moderen človek tisti, ki je verjel, da je mogoče izraziti vse, in da je to celo življenjsko potrebno. Senzibilnost je že minila. Vse pa je krivda dobe komunikacije. Ko bo prišla doba brez komunikacije, bo to moja doba …
Če si si jo dobro ogledal, ni bilo jasno, kaj je počela v kolesarki obleki in se pomikala brez kolesa. A bila je morebitna stranka in Lucifer je izkoristil priložnost in ji pokazal enega izmed svojih prospektov: salon pomembnih gostov za samomorilce z bivanjskimi dvomi. Kmalu pa je ugotovil, da to ni bila ženska, ki bi kogar koli poslušala, zato je pospešil korak, jo prehitel, stopil na avtobus in se zapeljal naravnost v Deán Funes.
Bar Jockey je bil poln dima in stav. Pancurto je sedel pri eni izmed miz in držal karte v rokah. Nekdo je zapustil stol, Lucifer ga je zasedel in se pridružil igri. Odpel si je dolg plašč in prižgal cigareto. Nekdo je pozneje prisegal, da je zagledal Starko s koso, ki se je prestrašena odmaknila in skrila v temo.
– Tovariš, vam ni vroče v tistem plašču?
– Živim prehlajen. Imam kronični prehlad, ki se ga ne morem znebiti.
– Stavim, da boste nocoj izgubili tako prehlad kot plašč, se je pošalil Pancurto.
– Jaz pa stavim, da boste vi nocoj izgubili dušo, je odvrnil hudič, ne da bi kaj okolišal.
Pancurto se ni vznemiril. Duša res ni bila imetje, ki bi ga posebej cenil. Vredna sta bila njegova hiša in njegov bančni račun.
– Zakaj bi izgubljala čas in stavila mojo dušo. Lahko vam jo kar podarim.
– Oh, zaboga, kakšni časi! Kakor koli že, samo vaša duša me zanima, gospod. Položite jo na mizo, jaz pa bom te zlatnike.
Pancurto je pogledal zlatnike in zasvetile so se mu oči. Ničesar ne bi izgubil, zato si je odpel srajco in zajel pest zraka in ga postavil na mizo.
– Ta zrak, ta praznina, to je moja duša, gospod, je dejal sredi burnega odobravanja navzočih.
Tisti, ki so sedeli pri mizi, so vstali in okoli njiju se je zbrala množica opazovalcev. Nenavadna partija je zdaj imela samo dva igralca.
Hudič se ni vznemiril. Ta ni bil njegov svet in na misel mu je prišla izjava:
– Moj svet ni iz tega kraljestva.
– Pojdiva k stvari. Pokažite karte, gospod.
Hudič ni imel kaj pokazati: dve štirici in nič več.
– Kraljeva lestvica, kurbir! Kar sem s tistimi kovanci. Pancurtu je skoraj do solz sijalo v očeh. Bi še enkrat stavili, kaj?
– Tu imate spet nekaj zlatnikov.
Pancurto je bil navdušen, ko so se zlati kovanci spet zakotalili po mizi.
– Kaj naj stavim zdaj?
– Vašo vero.
Pancurto se je zarežal. Z vratu si je strgal verižico s križem, ki jo je nosil po starih običajih, v resnici pa bog ve, zakaj.
Hudič je lenobno položil na mizo samo par, videti pa je bilo, da bo z nič zmagal partijo.
– Tris in par asov, pizda ti materna, je zagrmel Pancurto, dvignil zlatnike in glasno naročil piščance za vse prisotne. V navalu radodarnosti je z mize pobral križ z verižice in ga podaril hudiču.
Čez petnajst minut so iz trgovine onstran ulice prinesli deset pečenih piščancev in kuhan riž. Plačal je z enim zlatnikom. Bil je še en uspešen večer, ko je zapuščal lokal kot zmagovalec. Hudiča že ni bilo med jedci, a nič ne de, piške niso bile na njegovem jedilniku.
Že v peklu ga je Juan začudeno gledal, ko je vpričo notarja pripovedoval, kaj se je zgodilo. O kakšnem maščevanju pa govorimo, če je ta kurbin sin dobil igro.
Vpričo notarja je Lucifer lenobno navajal:
– Kdor izgubi, zmaga, je izjavil.
Juanove oči so razodevale, da ga hudič ni prepričal.
– Glejte, da ne bo dvoma o mojem ravnanju in poštenosti, naj navedem Borgesovo misel: Vsak poraz je skriti uspeh.
– So ljudje, ki ne vedo, kaj govorijo.
– Res, to ni najboljše iz Borgesove bere, zato naj povem z drugimi besedami: za zlato zamenjati dušo pomeni izgubiti. Ko se bo Pancurto tega zavedel, bo spoznal, da je izgubil partijo.
– Ko se bo zavedel … medtem pa bo še naprej jahal mojo ženo in v žepu mu bo zlato cingljalo.
– Ko pa bo prišel sem, je prepričano nadaljeval hudič, ga boste pa vi prebutali. Z vratu sem mu strgal edini varovalni amulet. Na notarjevo mizo je kot neizpodbiten dokazni predmet vrgel križ.
Juan je vzel križ, ga poljubil in objel.
Vsa beda, teža vseh bed, presunljivi kriki in želje po maščevanju, spodrsljaji in gnijoča zemlja na očeh, smrt na plečih in nemoč ponovnega rojstva, ugasnjeno sonce, kazanja s prstom, kriki bratov in njihovi razlogi, rastoča tema in oddaljeno nebo, prividi, ki uničujejo in ubijajo, končno tudi besedi ljubezen in upanje, vse to je z njim objemalo križ človeka, ki ga je sovražil, in njegova že davno mrtva bit.
poslovenil Andrej Rot
